| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


61 - 70 / 336
First pagePrevious page3456789101112Next pageLast page
61.
PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE NA PREMIČNINI OD RAZPOLAGALNO NESPOSOBNE OSEBE - PRIMERJAVA SLOVENSKE UREDITVE Z UREDITVAMI NEKATERIH ROMANSKIH PRAVNIH SISTEMOV
Špela Valič, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je podan primerjalni vpogled v nekatere evropske sisteme pridobitve lastninske pravice na premičnini od razpolagalno nesposobne osebe (a non domino). Tri od skupno petih obravnavanih sistemov pripadajo romanski pravni družini , zato bo težišče naloge usmerjeno v iskanje razlik, pa tudi skupnih imenovalcev ureditev germanskega in romanskega porekla. Med predstavljanjem teme, ki jo mnogi označujejo za »križišče obligacijskega in stvarnega prava« , se bom primarno osredotočila na obravnavo instituta a non domino, vendar je za njegovo učinkovito preučevanje potrebna tudi splošna predstavitev sistemov prenosa lastninske pravice v različnih pravnih redih. Zato bo v začetnih poglavjih vsake obravnavane ureditve kot tematsko izhodišče najprej opisana splošna pridobitev lastninske pravice, zatem pa še podrobnejša predstavitev pridobitve lastninske pravice na premičnini, kadar je odsvojitelj razpolagalno nesposobna oseba (t.i. »non domino«). Razvidno bo, da so si romanski in germanski sistemi glede prenosa lastninske pravice konceptualno precej različni, hkrati pa zaradi korekcij in izjem v vsakdanji praksi ne dajejo dramatično drugačnih oziroma nasprotujočih si rezultatov.
Keywords: a non domino, lastninska pravica, premičnina, razpolagalna nesposobnost, transfer lastnine, načelo nemo plus, romanski sistemi, Francija, Italija, Portugalska, Draft Common Frame of Reference.
Published: 23.09.2011; Views: 2461; Downloads: 387
.pdf Full text (614,16 KB)

62.
63.
PRIDRŽEK LASTNINSKE PRAVICE S POUDARKOM IZVEDBE V PRAKSI
Tomaž Kukovec, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Pridržek lastninske pravice je stvarnopravni institut, ki pa je v slovenskem pravu urejen v Obligacijskem zakoniku. Njegov namen je zavarovanje prodajalca za primere neplačila kupnine s strani kupca, kateremu pa pridržek omogoča, da pridobi blago še pred plačilom in si tako lažje priskrbi sredstva za plačilo kupnine. Predvsem gospodarska praksa pa je s težnjo po večjih pravicah kupca in boljšem zavarovanju prodajalca izoblikovala nove posebne oblike pridržka lastninske pravice. Le–ti se v praksi pojavljajo skupaj z navadnim pridržkom lastninske pravice in tako predstavljajo zadostno zavarovanje prodajalcev. Poseben pomen pri pridržku lastninske pravice predstavlja tudi pričakovalna pravica kupca, na podlagi katere bo z izpolnitvijo pogoja (plačila kupnine) prišlo do nastanka pričakovane pravice (lastninske pravice). Pričakovalna pravica je še posebej pomembna za kupca, saj lahko slednji to prenaša, hkrati pa mu nudi varstvo pred neupravičenimi posegi tretjih oseb na blago, prodanim s pridržkom. Novost v našem pravnem redu pa predstavlja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki s svojimi posegi prinaša tudi spremembe na področju pridržka v stečaju. Edini problem tako pri pridržku predstavlja neenotna sodna praksa v primerih pridržka lastninske pravice na nepremičninah, saj je moč zaslediti odločbe sodišč, v katerih je zastopano stališče, da pridržek lastninske pravice na nepremičninah ni mogoč, kot tudi stališča, da je mogoč in da se uporabijo analogna pravila o pridržku na premičninah.
Keywords: pridržek lastninske pravice, podaljšan pridržek lastninske pravice, pridržek lastninske pravice s klavzulo o predelavi, fiduciarna cesija, pričakovalna pravica, factoring cesija
Published: 13.09.2011; Views: 5192; Downloads: 1231
.pdf Full text (402,31 KB)

64.
65.
66.
OTROK KOT BOLNIK IN NJEGOVE PRAVICE
Lucija Leskovar, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Otrokom pripadajo temeljne človekove pravice in svoboščine, v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo. Te so opredeljene v številnih mednarodnopravnih aktih, med katerimi sem najpomembnejše v svojem diplomskem delu tudi omenila. Otrokom pripada posebno varstvo in skrb, zato jim pripadajo tudi posebne pravice, opredeljene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah, Evropski konvenciji o uresničevanju otrokovih pravic in v drugih aktih. V diplomskem delu so omenjeni tudi Ustava RS, zakoni, ki dajejo otroku kot bolniku določene pravice in relevantni predpisi s področja zdravstva. Za boljše razumevanje področja otrokovih pravic je potrebno najprej opredeliti pojem otroka, razložiti njegov prehod od objekta pravic k subjektu, ter opisati njegove pravice. Ne moremo mimo roditeljske pravice, zastopanja na splošno in posebej zastopanje otroka na področju zdravstva. V diplomski nalogi bom med drugim predstavila pravne akte, ki urejajo pravice, ki jih ima otrok kot bolnik. Osredotočila se bom samo na tisti del, ki je zanje pomemben in ne toliko na akte kot celoto. Podrobneje bom predstavila pravice otrok v bolnišnici kot izhajajo iz tako imenovane »Magne Charte« za pravice otrok v bolnišnici. Posebej so poudarjene pravica do prisotnosti staršev in do sobivanja staršev v bolnišnici, pojasnilna dolžnost in pravica do soudeležbe pri odločitvah. Predstavila bom tudi organizacije, ki se ukvarjajo s pravicami otrok, ki jih imajo kot bolniki in nazadnje še kot zanimivost, kako se uresničujejo pravice otrok, ki jih imajo v bolnišnici, v svetu in Evropi na podlagi raziskav, ki so bile predstavljene na spletni strani EACH.
Keywords: Človekove pravice, otrokove pravice, roditeljska pravica, zdravljenje otroka, pojasnilna dolžnost, pravica do soudeležbe pri odločitvah, pravice, ki jih ima otrok kot bolnik
Published: 03.10.2011; Views: 2871; Downloads: 283
.pdf Full text (1,39 MB)

67.
PRAVICA OTROKA DO IZOBRAZBE
Tjaša Orešek, 2012, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu sem predstavila otrokovo pravico do izobrazbe. Pravica otrok do izobrazbe je ena izmed temeljnih otrokovih in človekovih pravic, zato se tudi na mednarodni ravni različne organizacije trudijo, da bi to pravico zagotovile čim večjemu številu otrok. Za lažje razumevanje tega pojma je v prvem poglavju predstavljeno, kdo je otrok, pravni položaj otroka, pomen pojma izobraževanja in pojem pravice ter pravice do izobrazbe in pravice otrok do izobrazbe. Otrokom je namenjeno posebno varstvo in skrb, zato jim pripadajo tudi posebne pravice, ki so opredeljene v Konvencij ZN o otrokovih pravicah, Evropski konvenciji o uresničevanju otrokovih pravic in drugih aktih. V Sloveniji je temeljni in najpomembnejši vir Ustava RS, ki v svojem 57. členu ureja pravico do izobrazbe in šolanja. Države, ki spoštujejo človekove pravice, morejo zagotoviti pogoje za izobrazbo svojim državljanom, zato so dolžne ustanavljati šole. V Sloveniji poznamo štiri oblike šol. Najpomembnejša in najpogostejša je javna šola, tej sledi zasebna šola s koncesijo. Dve nekoliko manj znani obliki pa sta: zasebna šola brez koncesije, ki lahko izdaja veljavna spričevala, in zasebna šola, ki ne izvaja javno veljavnih programov. Skozi zgodovino so bile manjšine velikokrat prikrajšane in neenakopravne glede pravice otrok do izobrazbe, zato je v diplomskem delu predstavljena, pravica do izobraževanja tujih državljanov in oseb brez državljanstva, izobraževanje romskih otrok, izobraževanje italijanske in madžarske manjšine ter izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. V nekaterih primerih otrokove pravice uveljavljajo starši, v drugih pa otroci sami. Država poseže na področje izobraževanja s tem, da uvede osnovnošolsko obveznost. Ta stopnja izobraževanja je obvezna za vse otroke ne glede na njihovo voljo oziroma ne glede na voljo njihovih staršev. Problem pa lahko nastane, ko starši ne želijo klub želji otroka, da po končanem obveznem šolanju, šolanje nadaljuje. Pomembno je, da nas pri reševanju sporov vodi načelo v korist otroka, čeprav je v nekaterih primerih težko presoditi kaj je v konkretnem premeru otroku najbolj v korist.
Keywords: otrok, pravica, izobrazba, pravica otroka do izobrazbe.
Published: 13.09.2012; Views: 6356; Downloads: 584
.pdf Full text (681,11 KB)

68.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST
Alja Uršnik, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi obravnavam institut služnosti v javno korist. Služnost v javno korist je služnost, ki se ustanovi v javnem interesu, in sicer v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Pri služnosti v javno korist gre za nepravo služnost, ki je po vsebini stvarna služnost, vendar je za razliko od prave stvarne služnosti ustanovljena v korist individualno določene osebe. Ustanovitev služnosti v javno korist je dopustna le v primeru, če je nujno potrebna za dosego javne koristi, ki je ni mogoče uresničiti drugače. Nastane lahko bodisi na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti bodisi z odločbo upravnega organa. Priposestvovanje ne more biti pravna podlaga za nastanek služnosti v javno korist. Ker gre pri tem institutu za poseg v temeljno človekovo pravico, zakonodaja lastniku nepremičnine izrecno priznava, da se mu more zaradi posega v njegovo lastninsko pravico priznati nadomestilo na premoženjskem področju. Ugotovili smo, da kljub temu, da je služnost v javno korist premoženjska in prenosljiva pravica in je kot taka lahko predmet zastavitve, za kreditodajalca ne predstavlja zanimiv, učinkovit in ekonomsko smotrn objekt zavarovanja. Atraktivnejši in pravno učinkovit predmet zastavne pravice predstavlja komunikacijsko omrežje. V okviru tega obravnavamo stvarnopravni status infrastrukturnih objektov in naprav v povezavi z omejitvami lastninske pravice zaradi gradnje in postavitve infrastrukturnih objektov in naprav.
Keywords: služnost v javno korist, neprava služnost, nadomestilo na premoženjskem področju, premoženjska in prenosljiva pravica, predmet zastavne pravice, komunikacijsko omrežje, stvarnopravni status infrastrukturnih objektov
Published: 12.10.2011; Views: 4617; Downloads: 542
.pdf Full text (611,17 KB)

69.
SKUPINSKA TOŽBA ZA VARSTVO OKOLJA
Jure Kočevar, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Pravica do zdravega življenjskega okolja je zagotovljena že v Ustavi Republike Slovenije (v 5. členu, 72. členu in 67. členu). V sistemu civilnopravnega varstva okolja se posegi v okolje pri nas obravnavajo v okviru splošnih pravil obligacijskega in stvarnega prava. Stvarnopravno varstvo je urejeno v okviru prava imisij kot dela sosedskega prava. Uveljavlja se z actio negatoria (99. člen Stvarnopravnega zakonika). Dopustna sta opustitveni in storitveni zahtevek. Obligacijskopravno varstvo pred imisijami omogoča tudi 133. člen Obligacijskega zakonika. Predvidena je popularna tožba. Primarno predvideva preprečitveni zahtevek, sekundarno opustitveni in odstranitveni zahtevek. Odgovornost je objektivna, enako kot v primeru negatorne tožbe. Prav tako v primeru imisije splošno koristnih dejavnosti, s to razliko, da le v primeru nastanka škode, ki presega običajne meje. Zakon o varstvu okolja predvideva varstvo pravice do zdravega življenjskega okolja z vidika dopustnih posegov v okolje, to je tistih, ki ne povzročajo čezmerne obremenitve. V 14. členu sta predvideni popularna in organizacijska tožba, zahtevek je lahko opustitveni in prepovedni. Pomanjkljivost popularne in organizacijske tožbe je, da se z njima istočasno ne more vložiti odškodninskih zahtevkov, kar podaljša trajanje postopka in poviša stroške, izid je negotov. Nadaljnja pomanjkljivost je tudi učinek pravnomočne sodbe le na stranke postopka (učinek inter partes), kar povzroči posledice, ki so v nasprotju s pravno varnostjo – možne so različne odločitve o istem pravnem vprašanju, možno je veliko število istovrstnih tožb. Zato v postopku ne prihaja do sklepanja sodnih poravnav, ker slednja ne pomeni dokončne ureditve razmerja. Drugače je v pravnih redih, ki poznajo razredno tožbo (v ZDA sistem opt-out, v angleški in švedski obliki opt-in), ki se kaže kot možna rešitev tudi v našem pravnem redu. Potrebno bi jo bilo sistemsko urediti v okviru Zakona o pravdnem postopku, koristno bi jo bilo najprej preizkusiti na ožjem področju, na primer varstvu pred posegi v zdravo življenjsko okolje. Mogoča bi bila tudi nadgradnja organizacijske tožbe, da bi bilo mogoče z njo istočasno uveljavljati tudi odškodninske zahtevke in razširiti subjektivno pravnomočnost po sistemu opt-in. Sodna praksa v zvezi z varstvom okolja je pri nas skromna. V diplomskem delu sem prikazal primer škodljivega čezmejnega vpliva ravnanja druge države, ki ni članica Evropske unije, Republike Hrvaške in posledic v Republiki Sloveniji. Gre za izkop gramoza iz struge reke Drave, zaradi gradnje avtocest, tik pod državno mejo Republike Slovenije z navedeno državo, v občini Središče ob Dravi, ki ima za posledico globinsko rečno erozijo in nižanje podtalnice za več kot 70 cm, zaradi česar je nastala nepopravljiva okoljska škoda na zaščitenem območju Nature 2000 na rastlinskih in živalskih vrstah. Zaradi posedanja tal so nastale razpoke na stanovanjskih hišah, na obrečnem svetu pa se je povečala suša, zato je pridelek poljščin znatno zmanjšan. Glede na to, da Republika Slovenija ni ravnala z dolžno skrbnostjo po Konvenciji o presoji čezmejnih vplivov na okolje, ki sta jo ratificirali obe državi, kljub opozorilu nevladnih organizacij, je odškodninsko odgovorna oškodovancem. V skladu z navedeno Konvencijo pa lahko v primeru spora v predvidenem postopku pred Meddržavnim sodiščem ali v postopku arbitraže zahteva povrnitev stroškov za sanacijo škode.
Keywords: pravica do zdravega življenjskega okolja, skupinska tožba, razredna tožba, organizacijska tožba, popularna tožba, škoda, okoljska škoda, škodljivi čezmejni vplivi
Published: 06.01.2012; Views: 3204; Downloads: 532
.pdf Full text (488,72 KB)

70.
Search done in 0.23 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica