| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 4 / 4
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Dedne pogodbe grofov Celjskih
Lea Pogačnik, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Keywords: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Published: 12.12.2019; Views: 698; Downloads: 72
.pdf Full text (944,76 KB)

2.
ŽENITNA POGODBA - PRIMERJAVA MED SLOVENIJO IN AVSTRIJO
Urska Soršak, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Zakonska zveza je eden izmed temeljnih institutov, ki je urejen na področju družinskega prava in je zelo pomemben za oblikovanje odnosov med ljudmi. V slovenski zakonodaji jo ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da je njen glavni namen zasnovanje družine. Z vstopom v zakonsko zvezo pa morata zakonca sprejeti tudi določene pravice in obveznosti. Nastanejo tako osebne kot premoženjskopravne posledice. Premoženjskopravni režim je v ZZZDR urejen na obligatoren način. Določeno je, da ob sklenitvi zakonske zveze nastanejo tri premoženjske mase, posebno premoženje vsakega izmed zakoncev in skupno premoženje. Zakonca se lahko dogovorita, da njuno posebno premoženje postane njuna skupna lastnina, ne moreta pa se dogovoriti, da ne bi bilo premoženje, ki ga pridobita z delom tekom zakonske zveze, skupno. Omogočena jima je torej le delna pogodbena avtonomija, saj lahko sklepata vse pravne posle, ki jih lahko sklepata s tretjimi osebami, vendar samo če niso v nasprotju z ZZZDR. Iz navedenega izhaja glavna pomanjkljivost ZZZDR na tem področju, saj s sklenitvijo ženitne pogodbe ni omogočena popolna sprememba zakonitega premoženjskega režima. Ženitna pogodba (pacta nuptialia) je posebna pogodba, ki ureja premoženjska razmerja med zakoncema na podlagi dispozicije strank tako, da zakonca uredita in uskladita vse premoženjske pravice in skupne interese v medsebojnih razmerjih kot tudi v razmerjih do tretjih. S tem, ko po ZZZDR zakonca nimata popolne pogodbene svobode, pa sta kršeni načeli avtonomije volje pogodbenih strank in dispozitivnosti pravnih norm. Številne pravne praznine, pomanjkljivosti in neskladnost ZZZDR z novejšimi predpisi v zadnjih letih nakazujejo na potrebo po prenoviti zakonodaje na področju družinskega prava. Predlagan je bil Družinski zakonik, ki bi odpravil pomanjkljivosti in vsebinsko spremenil sporne določbe ZZZDR. Na referendumu je bil leta 2012 sicer zavrnjen, vendar v Državnem zboru sedaj spet poteka javna razprava, ki nakazuje na njegovo sprejetje. Z njegovim sprejetjem bi omogočili sklenitev ženitne pogodbe in zakonca bi lahko sama odločala o ureditvi tako posebnega kot tudi skupnega medsebojnega premoženja. Če tega ne bi želela, bi obveljal zakoniti režim, ki velja že sedaj po ZZZDR. S tem bi ureditev naše zakonodaje približali drugim evropskim državam, med drugim tudi ureditvi zakonske zveze v Avstriji. Institut zakonske zveze je po avstrijskem pravnem sistemu urejen v Splošnem civilnem zakoniku (ABGB), ki ga dopolnjuje Zakon o zakonski zvezi (Ehegesetz). Zakoncema je po veljavnem avstrijskem pravu v celoti dopuščena možnost avtonomne ureditve premoženjskega režima. Kot zakonit premoženjski sistem je uveljavljen sistem ločenega premoženja, po katerem vsak zakonec ostane lastnik premoženja, ki ga je imel ob sklenitvi zakonske zveze, in tudi premoženja, ki ga je pridobil z delom v času trajanja zakonske zveze. Takšno ureditev lahko zakonca izključita z ženitno pogodbo in na način, ki je za njiju ustreznejši, uredita medsebojno premoženjsko razmerje. Avtonomija zakoncev je po zakonodaji v Avstriji torej dosti večja, kot po pravnem sistemu veljavnem v Sloveniji. V diplomski nalogi bo podrobneje izvedena primerjava ženitne pogodbe v Sloveniji po DZ in v Avstriji.
Keywords: zakonska zveza, premoženjska razmerja, ženitna pogodba, pogodbena avtonomija volje.
Published: 19.09.2016; Views: 1628; Downloads: 189
.pdf Full text (1,05 MB)

3.
SKUPNO PREMOŽENJE ZAKONCEV - PRIMERJAVA SLOVENSKEGA IN NIZOZEMSKEGA PRAVNEGA SISTEMA
Kristina Amon, 2014, undergraduate thesis

Abstract: S sklenitvijo zakonske zveze se med zakoncema vzpostavi premoženjska skupnost, ki vsebuje, glede na zanju veljavni premoženjski režim, različne kategorije premoženja. V slovenskem pravnem sistemu velja premoženjski režim skupnosti v zakonski zvezi odplačno pridobljenega premoženja, po katerem sodi v skupno premoženje vse, kar zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Ostalo premoženje se šteje za posebno premoženje vsakega od njiju. Gre za premoženje, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ter za neodplačne pridobitve, kot so darila in dediščina. Natančneje pa je kategorije premoženja, ki se štejejo kot posebno premoženje, določila sodna praksa. Kljub številnim predlogom za spremembe, slovenski pravni red ne omogoča sklenitve ženitne pogodbe, s katero bi lahko zakonca izključila zakoniti premoženjski režim in ga izbrala oziroma uredila sama. V nizozemskem pravnem sistemu pa velja zakoniti režim univerzalne skupnosti. Ker gre za ekstremen režim, je Nizozemska ena redkih držav, kjer je uveljavljen. V zakonsko premoženjsko skupnost sodi namreč vse premoženje zakoncev, tako tisto, ki sta ga vsak zase pridobila pred sklenitvijo zakonske zveze, kot tudi premoženje, pridobljeno v času njenega trajanja. Obstajajo tudi izjeme, ki jih zakon izrecno določa. Za lastno premoženje zakonca se tako štejejo izrecno določena darila in dediščina, premoženje, ki je z zakoncem v tesni povezavi, pokojninske pravice ter pravice do ustanovitve užitka. Zakoncema na Nizozemskem je zaradi avtonomije volje omogočena sklenitev ženitne pogodbe, s katero se lahko izogneta režimu univerzalne skupnosti in uporabita drug premoženjski režim oziroma ga po svojih potrebah izoblikujeta sama. Njuna avtonomija volje pa kljub temu ni neomejena, saj so nekatere pravice in dolžnosti zakoncev obligatorne.
Keywords: Premoženjski režim, skupno premoženje zakoncev, posebno premoženje zakoncev, zakonska premoženjska skupnost, ženitna pogodba, univerzalna skupnost.
Published: 12.02.2015; Views: 1239; Downloads: 320
.pdf Full text (720,88 KB)

4.
ODPRTA VPRAŠANJA BODOČE UREDITVE POGODBE O PREMOŽENJSKOPRAVNIH RAZMERJIH MED ZAKONCEMA
Maja Žalig, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Avtorica najprej predstavi povezanost civilnega in družinskega prava, nato pa najpomembnejše institute, ki povezujejo ti dve panogi. In sicer pravico do lastnine, večlastninska razmerja, načelo avtonomije volje ter načelo dispozitivnosti. Nadaljuje s predstavitvijo značilnosti premoženjskih razmerij med zakoncema. Tu predvsem poudari posebno naravo zakonske zveze. Predstavi tudi vrste premoženjskih režimov med zakoncema v primerjalnem pravu. Naslednja poglavja pa so namenjena predstavitvi bodoče ureditve teh razmerij v slovenskem pravnem redu. Najprej nam predstavi pogodbeni režim, ki je novost v pravnem redu Republike Slovenije. Poleg predstavitve pravnih norm, se osredotoči tudi na odprta vprašanja pogodbenega režima in predlaga dopolnitve. Za konec pa še predstavi zakoniti režim premoženjskih razmerij med zakoncema.
Keywords: zakonska zveza, premoženjska razmerja, ženitna pogodba, avtonomija volje
Published: 28.10.2010; Views: 2444; Downloads: 392
.pdf Full text (533,36 KB)

Search done in 0.11 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica