Search the digital library catalog

Abstract: Revizija računovodskih izkazov pomeni zbiranje dokazov z namenom ugotavljanja, ali so informacije, predstavljene v računovodskih izkazih točne, popolne in ali se nanje lahko zanesemo. Revizijo opravlja pooblaščeni revizor s svojo delovno skupino, na koncu pa je pooblaščeni revizor tudi tisti, ki poda končno mnenje in je odgovoren za kakovost izvedene revizije. Slovenija se v zadnjih letih sooča z zaskrbljujočim upadanjem števila pooblaščenih revizorjev. V magistrski nalogi smo preučevali gibanje števila pooblaščenih revizorjev ter podjetij v Sloveniji med leti 2008 in 2019. Najprej smo predstavili pot do poklica pooblaščenega revizorja ter njegovo delo, nato pa smo v okviru praktičnega dela naloge predstavili še gibanje števila pooblaščenih revizorjev v Sloveniji in gibanje števila podjetij ter iskali pojasnila, zakaj je do takega stanja prišlo. Stanje v Sloveniji smo primerjali s stanjem v Švici. Ugotovili smo, da je število pooblaščenih revizorjev med leti 2008 in 2019 upadalo, število podjetij pa je v skupnem številu sicer naraščalo, a predvsem na račun mikro in majhnih podjetij, ki se večinoma ne poslužujejo revizijskih storitev. Po drugi strani pa je število pooblaščenih revizorjev in podjetij v Švici raslo, a se ta zaradi tako oblikovane zakonodaje niso toliko posluževala revizijskih storitev. V zadnjem delu magistrske naloge smo iskali možne rešitve, zaradi katerih bi poklic pooblaščenega revizorja postal bolj privlačen. Zanimala nas je tudi vloga revizije računovodskih izkazov in pooblaščenega revizorja v prihodnosti, ki se bosta zaradi vedno večje prisotnosti novih tehnologij ter umetne inteligence močno spremenili.
Keywords: Pooblaščeni revizor, revizija, podjetja, Slovenija, Švica.
Published in DKUM: 17.01.2025; Views: 0; Downloads: 16
Full text (1016,28 KB)

Abstract: Da bi se izognili socialnemu dampingu in predvsem, da bi zagotovili, da so pravice in delovni pogoji napotenega delavca zaščiteni, je pravo Evropske skupnosti vzpostavilo obvezna pravila glede pogojev zaposlitve, ki se uporabljajo za delavce, napotene v tujo državo. Direktiva 96/71/ES in Direktiva 2014/67/EU zagotavljata napotenim delavcem minimalne pravice s področja napotitve. Delavcem je treba zagotoviti delovne razmere, ki so določene z zakonom in drugimi predpisi. V magistrskem delu, z naslovom Pravni in davčni vidik napotenih delavcev na delo v tujino − primerjava med Švico, Avstrijo in Francijo, želimo predstaviti, kakšna zakonodaja velja v kateri izmed držav. Predstavljena je tudi vsebina zakona, ki določa, kateri so postopki in pogoji napotenih delavcev. Delodajalci so obvezani, da upoštevajo različne zakonske zahteve. Organizacije in vladni organi vedno bolj povečujejo naložbe v digitalizacijo, kar pomeni, da je neskladnosti z davki mogoče izslediti zelo hitro. Skupni evropski trg, ki temelji na prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala, je rezultat mobilnosti in napotitve delavcev. Napotitve delavcev se iz leta v leto povečujejo, ampak ob tem dejstvu je treba izpostaviti, da se povečuje tudi število zlorab in kršitev. Vsaka država želi na najboljši način preprečiti različne zlorabe, zato le te uporabljajo različna administrativna orodja, ki pomagajo pri boljšem nadzoru na lastnem trgu. Predstavljena je tudi davčna obravnava napotenih delavcev. Med delodajalcem, ki napotuje v tujino in delavcem mora vladati neposreden odnos, kar pomeni, da delavec mora ostati pri njem v delovnem razmerju. Delodajalci se prav tako velikokrat srečujejo z vprašanjem glede dvojnega obdavčevanja in kako upoštevati davek, ki je plačan v tujini.
Keywords: Direktiva 96/71/ES, Direktiva 2014/67/EU, napoteni delavci, dnevnica, Švica, Avstrija, Francija, lex loci laboris.
Published in DKUM: 26.10.2023; Views: 301; Downloads: 60
Full text (2,18 MB)

Abstract: Pogajanja so del našega vsakdana. Pogajamo se, ker želimo s tem nekaj doseči. S pogajanji pa se ne srečujemo zgolj v našem zasebnem življenju, ampak tudi v poslovnem svetu. Poslovna pogajanja veljajo za zahteven proces, ki mu je potrebno nameniti veliko pozornosti in predpriprav. V magistrskem delu smo se osredotočili na poslovna pogajanja z nemško govorečimi partnerji iz Nemčije, Avstrije in Švice. V teoretičnem delu smo predstavili faze, tehnike, taktike, stile in sloge pogajanj, prav tako pa smo se v delu osredotočili tudi na osebnostne lastnosti pogajalcev ter vpliv kulture in nebesedne komunikacije na razplet poslovnega srečanja. V nadaljevanju smo podrobneje predstavili tudi vse tri nemško govoreče države. V empiričnem delu magistrskega dela podajamo rezultate strukturiranega intervjuja, ki smo ga opravili s poslovnežema iz podjetij X in Y, ki oba uspešno poslujeta na nemškem ter avstrijskem oziroma švicarskem trgu. Z analizo odgovorov smo ugotovili, da je poznavanje medkulturnih razlik ključno za pozitiven potek poslovnih pogajanj. Potrdili smo tudi, da so izjemno pomembne kvalitetne priprave, predvsem na začetku posameznikove poslovne poti, ko kot pogajalec še nima večletnih izkušenj. Prav tako so nemško govoreči narodi v večji meri prepričani, da je domače okolje prednost pri poslovnih pogajanjih, pri poslovanju z njimi pa je znanje nemščine priporočljivo, ni pa nujno. Nemško govoreči partnerji pa v svetu veljajo za trde in nezaupljive pogajalce, ki so običajno skeptični do poslovanja s poslovneži z območja Balkana. Temeljni cilj magistrskega dela je bil predstaviti poslovna pogajanja v nemško govorečih državah in ugotoviti, na kaj morajo biti poslovneži pozorni ob sklepanju poslov z zgoraj omenjenimi državami.
Keywords: mednarodna pogajanja, Nemčija, Avstrija, Švica, komunikacija, kultura
Published in DKUM: 27.10.2022; Views: 718; Downloads: 148
Full text (12,07 MB)

Abstract: V stvarnem pravu, ki prvenstveno ureja razmerja med subjekti glede objektov, sem zasledil nedorečenost, ki jo želim raziskati podrobneje. Pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, ki jo omogoča Stvarnopravni zakonik (SPZ) pravimo priposestvovanje. Za to, da na tak način nekdo pridobi lastninsko pravico, pa morajo biti izpolnjeni še nekateri nadaljnji pogoji, ki so potek priposestvovalne dobe, lastniška posest, ki jo sestavlja zavest priposestvovalca, da objekt poseduje kot lastnik ter dobra vera, ki pomeni da posestnik ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik. Pri presoji ali je izpolnjen pogoj dobre vere za izvirni način pridobitve ene od naštetih pravic, se namreč pojavlja veliko različnih interpretacij tako s strani sodne prakse kot s strani pravne teorije. Sodna praksa se odloča za povsem drug pristop za presojo ali je pogoj dobre vere izpolnjen. Ne zahteva namreč, da je za pogoj dobre vere priposestvovalec tudi vpisan v zemljiško knjigo. Pravna teorija po drugi strani zastopa stališče, po katerem priposestvovalec ne more biti v dobri veri, če je iz javne zemljiške knjige razvidno, da ni vpisan kot lastnik. Ker mora poznati zakone na območju pravnega reda na katerem deluje mora tudi vedeti, da je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, konstitutivnega pomena za nastanek, prenos, obremenitev pravice ravno vpis v zemljiško knjigo. Ker mu to pravilo pa načelu ignorantia iuris nocet mora biti znano in ker je zemljiška knjiga javna knjiga, na vpogled vsakomur, se priposestvovalec mora zavedati da zaradi odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo ne more biti lastnik. Zaradi tega tudi ne more biti dobroverni lastniški posestnik, iz česar izhaja tudi temeljna hipoteza moje naloge, ki jo bom skozi temeljito obravnavo bodisi potrdil ali zavrnil, obenem pa ponudil vpogled v rešitve teh vprašanj tudi v pravnih sistemih Nemčije, Avstrije in Švice.
Keywords: stvarno pravo, lastninska pravica, služnostna pravica, pravnoposlovni prenos, priposestvovanje, odločba državnega organa, zemljiška knjiga, konstutivnost vpisa, načelo publicitete, primerjalnopravna ureditev, ZvetL, Nemčija, Avstrija, Švica, dobra vera, posest, publiciteta.
Published in DKUM: 08.08.2017; Views: 1812; Downloads: 761
Full text (653,24 KB)

Abstract: Ukrepi za zagotavljanje finančne discipline, ki so predstavljeni v diplomski nalogi, so vse bolj pogost pojav pri podjetjih, ki se srečujejo s plačilno nedisciplino poslovnih partnerjev. Veriga finančno nediscipliniranih podjetij se širi posledično še na druga podjetja, ki zaradi njih ne morejo pravočasno poravnati svojih obveznosti. V kolikor imajo podjetja veliko odprtih zapadlih terjatev, to močno vpliva na poslovanje podjetja. Prav tako ima finančna nedisciplina, s katero se srečujejo „zdrava“ podjetja, posledično vpliv na razvoj podjetja in na njegovo rast. Vsekakor ukrepi, ki se jih poslužujejo podjetja, niso vedno tudi učinkoviti. Vsako podjetje ima do nediscipliniranih partnerjev poseben pristop. Podjetja se v prvi vrsti poslužujejo običajnih ukrepov za zagotavljanju finančne discipline, kot so opomini, izpisi odprtih postavk, telefonski klici in izvršbe. Zakonska podlaga za zagotavljanje finančne discipline ni dovolj stroga do dolžnikov, zato bi morebitne učinkovitejše zakonske spremembe bile več kot dobrodošle in v pomoč podjetjem, ki se soočajo s finančno nedisciplino poslovnih partnerjev. S tem bi zavarovali upnike ter jim omogočili izterjavo dolgov. S problemom finančne nediscipline se soočajo podjetja v Sloveniji, prav tako pa ta problematika ni tuja tudi drugim državam po svetu. Stopnja nediscipliniranosti pa je odvisna od zakonodaje in ukrepov za zagotavljanje finančne discipline.
Keywords: finančna disciplina, Slovenija, Švica, Luxembourg, ukrepi
Published in DKUM: 22.06.2016; Views: 1110; Downloads: 87
Full text (1,60 MB)