| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 75
First pagePrevious page12345678Next pageLast page
1.
Grad Lušperk in njegovi prebivalci med 13. in 15. stoletjem
Martin Bele, 2023, original scientific article

Abstract: Članek obravnava doslej slabo raziskan grad Lušperk v bližini Zreč in njegove prebivalce, zlasti vprašanje njihovega izvora. Grad so v 13. stoletju zgradili na posesti Krške škofije, njegove prebivalce pa v pisnih virih pogosto srečujemo kot priče, večkrat v povezavi s Krškimi škofi, z gospodi Žovneškimi (oziroma grofi Celjskimi) ter grofi Vovbrškimi, čeprav ne kaže, da bi v politiki imeli pomembnejšo vlogo. V teku 15. stoletja je grad vse bolj propadal, v času celjsko-habsburške fajde je bil poškodovan, zatem pa je ostal v ruševinah.
Keywords: zgodovina Slovencev, Lušperk, Maribor, vojvodina Štajerska, Habsburžani, gospodje Mariborski, grofje Celjski, Krška škofija
Published in DKUM: 17.05.2024; Views: 42; Downloads: 4
.pdf Full text (2,74 MB)
This document has many files! More...

2.
Češka alternativa: Otokar II. Přemysl in njegova vladavina na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem : Otokar II. Přemysl in njegova vladavina na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem
Marko Kurnik, 2023, master's thesis

Abstract: Sredina 13. stol. je predstavljala kaotično obdobje v Svetem rimskem cesarstvu, v času katerega so številni nemški knezi nestabilnost izkoristili za širjenje lastnega vpliva in za ozemeljsko širitev. Eden izmed najuspešnejših vladarjev v tem obdobju je bil Otokar II. iz češke rodbine Přemyslidov. Smrt avstrijskega in štajerskega vojvode Friderika II. Prepirljivega, zadnjega moškega pripadnika rodbine Babenberžanov, je Otokar izrabil za širitev svoje vladavine proti jugu. Prišlo je do boja za nekdanje Babenberške posesti, pri čemer je Otokar, ki je bil od leta 1253 češki kralj, moral tekmovati z ogrskim kraljem Belo IV. Leta 1251 je bil v Avstriji s strani lokalnega plemstva imenovan za novega vojvodo. Za legitimizacijo njegove oblasti se je poročil z Margareto, sestro Friderika II. Prepirljivega. Leta 1254 je moral večji del Štajerske prepustiti svojemu ogrskem rivalu. Šest let kasneje je prišlo do upora štajerskega plemstva, kar je Otokar izkoristil za vojaški pohod proti Beli IV. Češki kralj je bil uspešen in je leta 1261 zavladal tudi na Štajerskem. Njegova vladavina je bila usmerjena v centralistično reformo administracije, pri čemer je poskušal zmanjšati vpliv in moč plemstva, opiral pa se je predvsem na duhovščino in meščanstvo. Otokar je leta 1269 po smrti njegovega bratranca Ulrika III. Spanheimskega, s katerim je sklenil pogodbo o dedovanju, svojo oblast razširil še na Kranjsko in Koroško. Velik del lokalnega plemstva njegove vladavine ni priznaval, zato je češki kralj ti dve deželi zavzel z vojaškim posredovanjem. Leta 1272 je bil na vrhuncu svoje moči in je pridobil tudi nadzor nad Furlanijo in Oglejskem patriarhatom. Začetek njegovega konca je bila izvolitev Rudolfa I. Habsburškega za novega nemškega kralja. Temu je uspelo združiti Otokarjeve nasprotnike, v očeh katerih je bila njegova vladavina nelegitimna. Ker se mu češki vladar ni želel pokoriti, je med njima leta 1276 prišlo do vojaškega konflikta. Otokar je bil poražen in je moral zapustiti nekdanje babenberške in spanheimske dežele. Dve leti pozneje je Otokar poskusil znova pridobiti izgubljena ozemlja, a je bil pri tem neuspešen in je svoje življenje 26. avgusta izgubil v bitki pri Dürnkrutu. S tem se je končalo obdobje, v katerem je bil velik del današnjega slovenskega ozemlja združen pod enim vladarjem.
Keywords: Otokar II. Přemysl, Štajerska, Kranjska, Koroška, plemstvo, Sveto rimsko cesarstvo, Rudolf I. Habsburški
Published in DKUM: 29.09.2023; Views: 451; Downloads: 41
.pdf Full text (4,02 MB)

3.
Nadvojvoda Janez Habsburško – Lotarinški in njegov vpliv na vinogradništvo na Štajerskem : diplomsko delo
Nika Gregorič, 2022, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu bo predstavljeno življenje in delo nadvojvode Janeza Habsburškega – Lotarinškega, predvsem njegov vpliv na Štajersko vinogradništvo Ime nadvojvoda Janez je slovelo po vsem svetu, ne le v sloju meščanstva in podjetnikov, temveč je tudi v kmečkem sloju veljal za dobrodušnega in ljubeznivega človeka. Za svoje domovanje je izbral Gradec, glavno mesto tedanje dežele Štajerske, kjer je preživljal najlepše dni svojega življenja. Kmetijstvo in umetnost sta po njegovi zaslugi imela najkrepkejšega podpornika. Ne le na Štajerskem, ampak tudi v deželi Kranjski je kot podpornik in prijatelj gospodarskemu in obrtnemu listu Novicam pustil poseben pečat. Po njegovi zaslugi so ustanovili Štajerski deželni arhiv in v Vordernbergu odprli rudarsko in železarsko šolo. Sodeloval je pri ustanovitvi Anine bolnišnice v Gradcu, Štajerske hranilnice, zavarovalnice Grazer Wechselseitige, danes znano pod imenom Grawe. Na tem mestu se mu je poredila zamisel o ustanoviti Kmetijske družbe, ki je nastala v Gradcu, kmalu zatem sta bili ustanovljeni podružnici v današnjem Mariboru in Celju. Med mnogimi slovesi in ustvarjanjem nikoli ni pozabil na kmetijstvo. Prav poseben odnos je negoval do vinogradništva. Zelo dobro je poznal razmere ob Renu, kakovost tamkajšnjih vin je prenesel tudi v štajersko deželo. Kupil je posestvo v okolici Limbuša in Peker, danes znano pod imenom Meranovo. Leto dni kasneje so bile zasedene prve prenesene sorte na način, ki ga poznamo še danes: strogo ločevanje sort in sajenje v vrstah. Trte so pokazale uspeh že ob prvi trgatvi, katere se je nadvojvoda Janez osebno udeležil. Z vini posebnih kakovosti je vino z Meranovega prejel visoko oceno na ocenjevanju v Parizu. Vinogradi so postali tako ugledni in prepoznavni, da so na Meranovem ustanovili prvo vinogradniško šolo na Štajerskem. Tako je 11. maja 1859, v miru zaspal največji prijatelj in dobrotnik Štajerske zemlje. Namen diplomskega dela je analizirati in interpretirati podatke na podlagi zapisov že znanih avtorjev. Prav tako bomo opredelili njegovo gospodarsko in politično delovanje, predvsem pri razvoju kmetijstva. Glavni cilj diplomskega dela je spisati zaokroženo besedilo na podlagi že znanih podatkov in zapisov
Keywords: besede: nadvojvoda Janez, kmetijstvo, Meranovo, vinogradništvo, Štajerska dežela, ustanoviti, železarstvo, prva vinarsko-sadjarska šola, zavarovalnica, Kmetijska družba
Published in DKUM: 06.10.2022; Views: 691; Downloads: 68
.pdf Full text (955,02 KB)

4.
Zgodovinska ozadja naročil baročne oltarne opreme cerkva v Cezanjevcih in na Stari Gori : magistrsko delo
Jure Donša, 2022, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo analizira zgodovinska ozadja in okoliščine naročil baročne oltarne opreme v dveh novogradnjah zadnje tretjine 17. stoletja: nekdanji podružnični cerkvi sv. Roka in Boštjana v Cezanjevcih v župniji sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru in sv. Duha na Stari Gori v župniji sv. Jurija v Svetem Juriju ob Ščavnici. Na podlagi že znanih in novo odkritih arhivskih virov, ikonološke in slogovne analize posameznih kosov opreme (oltarnih slik, kipov in ornamentike) podaja teze o naročnikih. Slogovne značilnosti oltarnih nastavkov, njihova vsebina ter njihovo stanje ohranjenosti so obravnavani z vidika konkretnih dogodkov in okoliščin, mdr. epidemije kuge, vpadov Krucev, prenosov in prenov opreme, življenjskih okoliščin naročnikov itd. Z arhivskim gradivom in novimi genealoškimi podatki o odvetnikih obeh cerkva, baronov Mauerburgov in grofov Wildensteinov, so podkrepljene teze o vlogi plemiških cerkvenih odvetnikov pri naročilih posameznih oltarjev. Izpostavljeni so posamezni člani obeh rodbin, ki so najverjetneje prispevali naročila. Slogovna analiza oltarjev, opravljena v nalogi, razkriva glede na prostor relativno visoko kvaliteto, pri čemer lahko izpostavimo povezave s produkcijo v Gradcu. Analizirani so naslovni svetniki in nabor svetniških figur na vseh novih baročnih oltarjih v obeh novogradnjah. Za izbor svetnikov je ugotovljeno, da odraža tako za regijo in čas značilne svetniške kulte, najverjetneje pa tudi specifične osebne priprošnje naročnikov.
Keywords: Cezanjevci, Stara Gora, Štajerska, barok, oltarna oprema, patrociniji, naročništvo, plemstvo, kuga, grofje Wildenstein, baroni Mauerburg
Published in DKUM: 03.10.2022; Views: 767; Downloads: 292
.pdf Full text (33,52 MB)

5.
Turjaški plemiči na štajerskem
Maja Grajfoner, 2017, master's thesis

Abstract: Magistrska naloga obravnava plemiško rodbino Auersperg, ki jo na podlagi izvornega gradu Turjak na Kranjskem istovetimo z nazivom Turjaški. Gre namreč za plemiško rodbino, ki je prehodila dolgo pot ter s tem postala na slovenskem prostoru ena izmed najstarejših ter hkrati tudi najvplivnejših plemiških rodbin. Rodbina Turjaških oziroma rodbina Auerspergov najverjetneje izvira iz Bavarske oziroma Švabske, od koder pa je v 12. ali morda celo v 11. stoletju prišla na Kranjsko. Tako kot druge številne visoke plemiške družine je tudi rodbino Auerspergov v naše kraje privlačilo prav neizkoriščeno ozemlje, možnost vzpona ter s tem hkrati tudi povezana možnost bogatenja. Prvi, v virih izpričani Turjačan kljub vsemu ostaja Engelbert I., ki je omenjen leta 1162, in šele od takrat so Turjačani postali predmet znanstvenega zgodovinskega raziskovanja. V listinah se Engelbert I. pojavlja kot priča in to vedno na zelo visokem mestu, kar nam govori o njegovem velikem ugledu. V prvi listini, torej v listini iz leta 1162, je Engelbert I. omenjen kot svobodnjak, kot priča pa stoji takoj za svobodnimi gospodi Vovbrškimi. V turjaški rodbini je v sredini 13. stoletja prišlo do preloma. Tako osebe, ki so se pojavljale v listinah od takrat dalje, niso več pripadale višjemu plemstvu, temveč so izgubile visok družbeni položaj. Auerspergi so tako postali nesvobodni ministeriali ter se s tem spustili po plemiški hierarhični lestvici navzdol. Vendar kljub temu gre verjetno za rodbinsko povezavo med obema vejama. Novi rod je kljub vsemu od starega podedoval ime, grb ter nekaj posesti. Kljub padcu po plemiški hierarhični lestvici je rodbina Auersperg pokazala veliko sposobnost prilagajanja, saj se je v sporih za oblast vedno znala postaviti ter izbrati pravo stran. Najprej so bili trdno povezani s Spanheimi, od leta 1335 pa so se postavili na stran Habsburžanov. Pod njihovim okriljem so Turjaški tako počasi začeli prevzemati pomembne službe. Na podlagi tega se Turjaški niso dvignili samo politično, temveč tudi gospodarsko. Spretno so izkoriščali deželne gospode, ki so jim v zameno za zvestobo podeljevali različne fevde. Po drugi strani pa so se tudi pametno poročali. Kaj kmalu so Turjaškim zaradi njihove pametne politike kranjske deželne meje postale pretesne. Zato so se pričeli ozirati onkraj meja, kaj kmalu tudi na vzhod, in sicer na ozemlje Štajerske. V drugi polovici 14. stoletja so tako Turjaški pričeli iskati zveze oziroma partnerje izven meja Kranjske. Rodbino Turjaških je spremljal velik blagoslov, ki se je kazal v obliki številnih moških potomcev in prav ti moški člani glavne ter šumberške veje ter njihovi potomci so si neveste iskali predvsem na štajerskem prostoru. Janez I. Turjaški se je tako v drugo pametno poročil z Ano s Kacenštajna, blizu Šoštanja. Na podlagi te zveze je v turjaško rodbino prišlo ime Dipold, kakor je bilo ime sinu Janeza I. Turjaškega ter Ane. Pomembnejša od pridobitve družinskega imena Kacenštajnskih je bila pridobitev kacenštajnske dediščine, ki je Turjaškim kot sorodnikom pripadala v prvi polovici 15. stoletja. Očetovo tradicijo glede izbire štajerskih nevest je nadaljeval tudi njegov sin Dipold Turjaški, ki si je za svojo ženo izbral Uršolo z Lihteneka. Dipoldova sinova Volker in Engelhard sta prav tako kot njun dedek ter oče poiskala partnerici na Štajerskem. Dipoldov sin Volker je namreč za svojo ženo izbral Barbaro, doma iz Viltuša, njegov drugi sin Engelhard pa Sholastiko s Kunšperka. Po smrti Erazma Viltuškega, ki je bil Barbarin brat ter hkrati tudi Volkerjev svak, so leta 1471 viltuško dediščino podedovali dediči Volkerja Turjaškega. Po smrti strica Erazma Viltuškega sta si viltuško dediščino namreč razdelila njegova nečaka Viljem in Jurij Turjaški. Poleg navedene dediščine je v dediščino spadala tudi polovica gradu Gromperk pri Slovenski Bistrici. Pod Viljemovo štajersko posest je med drugim sodil tudi Rogatec pri Rogaški Slatini. V Rogatcu je Viljem med leti 1475 in 1478 opravljal funkcijo oskrbnika.
Keywords: rodbina Auersperg, Turjaški, slovenska Štajerska, Janez I. Turjaški, Dipold Turjaški, Volker Turjaški, Engelhard Turjaški, Viljem Turjaški, Jurij Turjaški, Janez Turjaški, Volf Engelbert Turjaški, kacenštajnska dediščina, viltuška dediščina, grad Gromperk, Rogatec pri Rogaški Slatini, gospostvo Podsreda, gospostvo Laško, Štatenberg z bližnjim gospostvom Kebelj, dvor Betnava.
Published in DKUM: 14.04.2022; Views: 1102; Downloads: 42
.pdf Full text (2,91 MB)

6.
Problematika neformalnega nadzorstva in formiranje družbene iniciative : Štajerska varda
Domen Čerin, 2022, undergraduate thesis

Abstract: Neformalno nadzorstvo se v družbi pogosto pojavlja. Običajno v kriznih situacijah zaradi bojazni pred nevarnostjo, nezaupanja pristojnim organom ali pa mišljenja, da le- te svojega dela ne opravljajo dovolj dobro. V času II. svetovne vojne smo bili priča pojavu neformalnih vaških straž, paravojaških enot, ki so se formirale s pomočjo okupacijske oblasti. Namenjene so bile boju proti uporniškem partizanskem gibanju. Sprva je bila to italijanska Prostovoljna protikomunistična milica, ki se je kasneje pod nemško okupacijo razvila v slovensko domobranstvo. Podobnim enotam smo bili priča tudi od začetka nacionalsocializma, ko je imela Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (NSDAP) privatne vojaške enote SA ali Sturmabteilung, pri nas pa smo jim rekli jurišniki ali jurišne čete. V demokratični družbi se združenja, ki želijo pritiskati na odločevalce in pozvati k spremembi, oblikujejo kot različne vrste družbenih iniciativ. Imamo civilno iniciativo, ki je popolnoma neformalna skupina ljudi, ki skupaj poziva k spremembi na krajevnem, občinskem ali državnem območju, lahko pa tudi širše. Ljudska iniciativa pa je formalno združenje, ki je tudi zakonsko utemeljeno. Je orožje demokratične družbe, ki izraža nezadovoljstvo ljudi in spodbuja k določeni spremembi. V Sloveniji se je pojavilo združenje pod imenom Štajerska varda – »civilna iniciativa«, ki naj bi bila v pomoč pristojnim organom ob varovanju državne meje. Problematika te formacije je bila predvsem zunanji izgled in način njihovega sporočanja in komuniciranja z družbo. Skupina uniformiranih posameznikov s hladnim in strelnim orožjem ima več skupnega s para vojaškimi enotami, kot so vaške straže ali jurišne čete, kot pa s civilno ali katero drugo družbeno iniciativo. Ob širšem pogledu na delovanje takšne enote in uresničevanju njihovih idej je regulacija in omejitev takšnih grupacij postala ena izmed prioritet države. Kot poskus zaustavitve je bilo izvedenih več postopkov, kot so sprememba Zakona o nadzoru državne meje, sodba zoper ustanovitelja Štajerske varde in sprememba Zakona o orožju. V diplomski nalogi smo tako predstavili ves vidik, od razvoja ljudskih iniciativ, do problematike neformalnega nadzorstva. Kot opredelitev, kakšne vrste organizacija je Štajerska vara, pa smo v zaključku naredili primerjavo med vardo, paravojaškimi enotami in ljudskimi iniciativami in tako ugotovili, kaj imajo te formacije skupnega in česa ne.
Keywords: diplomske naloge, Štajerska varda, civilna iniciativa, družbena iniciativa, ljudska iniciativa, paravojaška enota, neformalno nadzorstvo, vaška straža, jurišne čete
Published in DKUM: 25.03.2022; Views: 1121; Downloads: 78
.pdf Full text (1,54 MB)

7.
Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v opusu jožefa holzingerja (1735-1797)
Boštjan Roškar, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Namen doktorske disertacije z naslovom Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735–1797) je izpostaviti pomen celovite obravnave sakralnega kiparstva 18. stoletja. Raziskovalci baročnega kiparstva na Slovenskem so se v svojih raziskavah doslej skoraj brez izjeme posvečali zgolj figuraliki, čeprav je večina obravnavanega gradiva sakralnega značaja, zanj pa sta značilna tesna povezanost oziroma prepletanje med figuro, ornamentiko in oltarno arhitekturo; ornamentika figuro dopolnjuje, arhitektura pa predstavlja njeno ozadje. Parcialno obravnavanje oltarnih celot oziroma zgolj figuralike je doprineslo k manjšemu naboru pridobljenih podatkov o avtorstvu, času nastanka ali provenienci. Celostna obravnava umetnin in upoštevanje širšega konteksta sta namreč predpogoja za ustrezne datacije in atribucije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da arhivsko gradivo za velik del baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem bodisi ni ohranjeno bodisi ni v razvidu, oziroma je še neobdelano ali neurejeno. Preučevanje opredeljene tematike je bilo najtehtnejše prav na primeru kiparstva Jožefa Holzingerja, saj je njegovo skoraj štiridesetletno kontinuirano kiparsko delovanje zajelo tri slogovna obdobja: pozni barok, rokoko in klasicizem. Številna ohranjena dela iz vseh treh slogovnih obdobij so predstavljala dovolj velik nabor, ki je omogočil, da je študija celostno zajela problematiko in dala rezultate, ki so širše uporabni in prenosljivi na preučevanje drugih kiparjev, nekatere izsledke pa je mogoče uporabiti tudi pri proučevanju slikarskih del. Holzinger se je enako skrbno posvečal kiparsko-figuralnemu delu, ornamentiki in oltarnim ter prižničnim arhitekturam, čeprav slednje niso bile v njegovi domeni v izvedbenem smislu, jih je pa gotovo načrtoval. Iz pregleda stanja raziskav je razvidno, da so se raziskovalci kiparstva 18. stoletja na Slovenskem in v srednjeevropskem prostoru s tematiko ukvarjali parcialno. Večina raziskovalcev se je posvečala samo figuraliki, nekateri samo ornamentiki, zelo redke pa so raziskave oltarnih in prižničnih kulis. Glavni cilj disertacije je sistematična in poglobljena študija baročnega kiparstva na primeru opusa Jožefa Holzingerja. Obsežen, vsebinsko izčrpen in s fotografskim gradivom podprt katalog Holzingerjevih del je bil osnova za vsebinske sklope analitičnega dela disertacije. Holzingerjev opus je bil prvič obravnavan z vidika odnosa med figuraliko, ornamentiko in oltarnimi oziroma prižničnimi celotami, s čimer je disertacija bistveno dopolnila dosedanje obravnave baročnega kiparstva v štajerskem in slovenskem prostoru. Ker je bil velik del raziskav namenjen stilnim spremembam Holzingerjeve figuralike in ornamentike ter prepletanju stilnih smernic, je disertacija poglobila vedenje, zakaj je v izbranem časovnem obdobju prihajalo do prepletanja stilov. Med bistvenimi cilji disertacije je bilo na primeru opusa enega kiparja poglobljeno raziskati in predstaviti ornamentiko, njen izvor, zglede in grafične predloge, ki so jih uporabljali v kiparskih in rezbarskih delavnicah, s čimer je bilo osvetljeno tudi delo drugih kiparjev obravnavanega območja. Pomemben cilj disertacije je bila klasifikacija tipov oltarnih kulis oziroma sistematična opredelitev tipologije pomembnega dela oltarnih celot, ki so bile v dosedanjih raziskavah baročnega kiparstva večinoma zapostavljene. Disertacija je osvetlila tudi doslej povsem prezrt vidik polikromacij. Izpostavljen je delež, ki so ga pri finalizaciji cerkvene opreme imeli slikarji, ki so dali končni videz oltarnim in prižničnim celotam. Obravnavani so tudi naročniki in njihova vloga pri oblikovanju ikonografskih programov cerkvene opreme in njihovi morebitni vplivi na izbor stilnih elementov. Z obravnavo naročnikov kiparskih del Jožefa Holzingerja je bil osvetljen pomen Maribora kot regionalnega kiparskega središča druge polovice 18. stoletja. Prikazano je tudi, kako daleč na območje historične Štajerske in Hrvaške so segla dela mariborskih
Keywords: Jožef Holzinger, Štajerska, baročno kiparstvo, oltarna arhitektura, ornamentika, rokoko, klasicizem, 18. stoletje, poslikava, pozlata
Published in DKUM: 22.10.2021; Views: 1609; Downloads: 458
.pdf Full text (28,72 MB)

8.
Grbi plemiških rodbin na Spodnjem Štajerskem v prvem stoletju habsburške nadoblasti
Dejan Juhart, 2021, master's thesis

Abstract: Pozno srednjeveška družba je v duhu viteštva in križarskih pohodov pričela razvijati rodbinske simbole, ki so se odražali kot poslikava na ščitih in jih imenujemo grbi. Sprva so grbe uporabljale le rodbine, ki so bile najvišje na družbeni lestvici, kasneje pa so grbe pričele uporabljati tudi nižje plemiške rodbine. Posledično so se razvila stroga pravila, ki so plemičem velevala, kakšna sme biti podoba grba. Konec 13. stoletja so imele več ali manj vse rodbine že svoj grb, ki jih danes lahko rekonstruiramo preko pečatov. Pečati so namreč temeljno izhodišče za prepoznavanje rodbinskih grbov. Rodbina je rodbinski simbol, se pravi grb, prenašala iz roda v rod in ga spreminjala le v redkih primerih. Grb je bil za plemiče orodje za potrjevanje lastnikove identitete in statusnega simbola, ki ga je imel v družbi. Na Spodnjem Štajerskem je v 14. stoletju bilo prisotnih ogromno število plemiških rodbin, ki so na heraldičnem polju uporabljali razgibano paleto različnih motivov, med katerimi prevladujejo predvsem živali in geometrijske oblike. Med rodbinami izstopajo predvsem Aufensteinski, Kunšperški, Lichtensteinski, Mariborski, Pfanberški, Ptujski, Stubenberški, Viltuški, Vovbrški, Vuzeniški, Walseejski in Žovneški, ki spadajo med posestno in politično najmočnejše rodbine na Spodnjem Štajerskem v prvem stoletju habsburške nadoblasti.
Keywords: Spodnja Štajerska, plemiške rodbine, grbi, heraldika, 14. stoletje, Aufensteinski, Helfenberški, Kacenštajnski, Kranichberški, Kunšperški, Lichtensteinski, Lindeški, Mariborski, Pfanberški, Ptujski, Ranšperško-Dobrnski, Safenski, Stubenbergi, Turnski, Viltuški, Vovbrški, Vrbovški, Vuzeniški, Walseejski, Žovneški, Celjski
Published in DKUM: 19.10.2021; Views: 1075; Downloads: 227
.pdf Full text (5,04 MB)

9.
Uniformirane civilne interesne skupine : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko delo
Domen Božič, 2021, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo se ukvarjali z aktualnimi zasebnimi vojaškimi podjetji in organizacijami tako po svetu kot tudi v Sloveniji. V začetnem delu diplomske naloge smo se s pomočjo javno dostopne literature na spletu poglobili v zgodovinski primer nastanka in delovanja paravojaške enote Sturmabteilung, s katero je mogoče potegniti veliko vzporednic z aktualnim stanjem v Sloveniji – pojavom Štajerske varde. Mnoge državne vojske po svetu vse bolj uporabljajo sodelovanje z zasebnimi vojaškimi podjetji, ki prevzemajo vojaške naloge, kot so usposabljanje, obveščevalna dejavnost, zagotovitev varnosti, logistična podpora in podobne naloge. V glavnem delu diplomskega dela smo z zbiranjem informacij in aktualnih poročanj medijev preučevali, kako so zasebne vojaške organizacije urejene v posameznih državah, kakšna zakonodaja in pravna podlaga jih opredeljuje in omejuje, predstavili pa smo tudi sam nastanek, organiziranost in delovanje posameznih zasebnih vojaških organizacij v različnih državah. Ugotovili smo, da zasebne vojaške organizacije delujejo na različnih konfliktnih območjih po svetu, medtem ko pa so si njihove vloge znotraj teh območij podobne. Zasebne vojaške organizacije po svetu so regulirane tako z domačim kot tudi z mednarodnim pravom. Zakonodajo zasebniki pogosto zaobidejo, zato se pojavi težava, ker pripadniki zasebne vojaške organizacije delujejo samoiniciativno, brez pooblastil in s tem kršijo zakonodajo, za storjena dejanja pa ne odgovarjajo zaradi pomanjkljivo opredeljene pravne podlage. V preteklosti smo lahko že večkrat bili priča neodobravanju javnosti nad etičnimi in moralno spornimi dejanji zasebnikov, ki spremljajo državno vojsko na vojnih območjih in z njo sodelujejo. Ob nekaterih popravkih že obstoječe zakonodaje in določenih predpisov bi bilo možno natančneje opredeliti delovanje pripadnikov zasebnih vojaških organizacij.
Keywords: diplomske naloge, zasebno vojaško podjetje, Sturmabteilung, Wagner, Blackwater, Štajerska varda, civilne interesne skupine
Published in DKUM: 15.07.2021; Views: 1006; Downloads: 161
.pdf Full text (1,52 MB)

10.
Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah
Matjaž Grahornik, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Disertacija obravnava celoten rodovnik rodbine Herberstein. Prastari vzhodnoštajerski plemiški rodbini Herberstein lahko v virih sledimo od konca 13. stoletja. Njen začetnik Oto iz Hartberga je bil iz rodu Aflenških. Ob zakupu stubenberškega fevda utrdbe Herberstein se je leta 1290 poimenoval po Hartbergu, leta 1320 pa prvič po utrdbi Herberstein. Čeprav je kot lastnik Herbersteina z gospostvom razpolagal svobodno, so bili on in njegovi nasledniki še dve stoletji vazali gospodov Stubenbergov. Ob njih so Herbersteini pozneje služili še gospodom Ptujskim, salzburški nadškofiji ter škofijam v Seckauu, Krki in Bambergu. Vojaška služba jim je postopoma prinesla ugled, tako da so začeli od 15. stoletja služiti deželnim knezom, sprva notranjeavstrijskemu vojvodi Ernestu Habsburškemu. S Friderikom III. so pričeli služiti cesarju. Pod okriljem Habsburžanov so počasi prevzemali pomembne naloge ter službe v deželni upravi, vojski in diplomaciji, kar jim je poleg večjega ugleda prineslo materialno gotovost, ki je bila temelj njihove poznejše moči. Herbersteini so Habsburžanom ostali zvesti do konca monarhije. Njihova zvestoba in podpora Habsburžanom je bila od druge polovice 15. stoletja, ko so se ti utrdili na položaju deželnega kneza, dejansko samoumevna. Leta 1427 se je rodbina z dedno pogodbo med bratoma Jurijem II. in Andrejem razdelila na dve liniji, starejšo in mlajšo. Rodbinski liniji sta doživljali različno usodo. Pripadniki starejše linije, ki se je do začetka 17. stoletja z bratoma Bernardinom II. in Jurijem Andrejem razdelila na starejšo in mlajšo vejo, so do zadnje četrtine 17. stoletja delovali po načelu primogeniture. Pri starejši veji je najstarejši (živeči) sin podedoval oziroma užival matično posest z gradom Herberstein, pri mlajši veji pa pozneje (od leta 1670) posest Grafenort v Šleziji. S smrtjo Janeza Leopolda Erdmana (1659–1729) je mlajša veja po moški strani izumrla, uživanje tamkajšnjega fidejkomisa pa je prešlo na starejšo vejo. Mlajša linija se je že v 16. stoletju razcepila na številne glavne in nato stranske veje, ki so se imenovale po večjih ali manjših gospostvih, posestvih, gradovih in dvorcih, kjer so (sprva) živele. Za razvejanje mlajše linije je zaslužen Jurij V. (1501–1560) iz Lankowitza, prvi štajerski deželni glavar iz rodbine Herberstein. Njegova sinova Leopold (ok. 1532–1606) in Jurij Rupert (ok. 1540–1612) sta začetnika dveh novih vej; prvi je ustanovitelj štajerske v Pusterwaldu, drugi pa spodnjeavstrijske v Sierndorfu. Janez (II.) (1472–1535), stric Jurija V., je osnoval glavno vejo na štajerskem Neubergu, ki je po moški strani izumrla leta 1690. Jurij Andrej (1514–1543), mlajši brat Jurija V., je ustanovitelj t. i. posebne veje, ki je po moški strani izumrla po letu 1645. Mlajšo linijo je dodatno razvejal najmlajši brat Jurija V., Jurij Sigmund (1518–1578) s štajerskega gospostva Lankowitz. V njegovem zakonu z Marušo pl. Pöttschach se je rodilo pet sinov: Sigmund Friderik (1549–1620), Janez Friderik (1554–1615), Jurij Krištof (1556–1613), Jakob Franc (1557–1600) in Volf(gang) Viljem (1561–1618). Najstarejši sin je nadaljeval lankoviško vejo, ostali pa so začetniki novih: hrastovške, viltuške, mlajše spodnjeavstrijske in betnavske. Nekatere od teh so se pozneje dodatno razvejale, vse pa so naposled (po moški strani) odmrle: lankoviška leta 1814, hrastovška leta 1813, viltuška leta 1727 (ali 1735), mlajša spodnjeavstrijska v letih 1719/20 in betnavska leta 1737. Mlajša linija je naposled izumrla v vseh svojih vejah. Njena poslednja predstavnika sta bila Karel Jožef grof Herberstein-Moltke, stolni kanonik v Salzburgu, Freisingu in Osnabrücku, ki je umrl leta 1837, in njegova sestra Marija Antonija, poročena grofica Batthyány, ki je umrla leto za njim. Od obeh linij se je do danes ohranila samo starejša glavna veja starejše linije z gradu Herberstein, ki se je od 19. stoletja precej razvejala.
Keywords: Herberstein, genealogija, plemstvo, zgodovina, zgodnji novi vek, habsburška monarhija, Slovenija, Štajerska
Published in DKUM: 01.06.2021; Views: 2105; Downloads: 443
.pdf Full text (7,72 MB)

Search done in 4.02 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica