1. Razmerje med mednarodnim humanitarnim pravom in človekovimi pravicami : prepletanje pravnih okvirov za zaščito človeškega dostojanstvaAnja Osojnik, 2025, master's thesis Abstract: Mednarodno humanitarno pravo, tudi znano kot vojno pravo, je pravni okvir, ki ureja ravnanje držav in oboroženih skupin med oboroženimi spopadi. Njegov namen je zagotoviti zaščito žrtev vojnega nasilja, zmanjšati trpljenje in ohranjati temeljne človeške vrednote, ne glede na naravo konflikta. Mednarodno humanitarno pravo določa pravila in načela, ki urejajo ravnanje med oboroženimi spopadi ter zagotavljajo zaščito ranljivih posameznikov, kot so civilisti, vojni ujetniki in ranjenci. Prav tako ureja uporabo sile, varovanje civilnega prebivalstva, humanitarni dostop, zaščito vojnih ujetnikov in druge pomembne vidike, ki jih je treba upoštevati v oboroženem konfliktu. Človekove pravice predstavljajo univerzalne pravice, ki pripadajo vsakemu posamezniku ne glede na okoliščine. Temeljijo na ideji, da imajo vsi ljudje neodtujljivo pravico do življenja, svobode, nedotakljivosti in enakega dostojanstva. Človekovo dostojanstvo se povezuje z idejo človekovih pravic, saj je temeljno za spoštovanje in uresničevanje teh pravic. Mednarodni dokumenti priznavajo, da je človekovo dostojanstvo ključno za vzpostavitev demokracije in pravne države ter da so vsi ljudje rojeni svobodni in enaki v dostojanstvu in pravicah. Pravna podlaga za zaščito človekovih pravic obsega Splošno deklaracijo človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Kljub ločenosti mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic ju je treba razumeti in uporabljati skupaj, saj imata skupen cilj zaščititi človeško dostojanstvo in zagotoviti človekove pravice v različnih kontekstih, vključno v obdobju oboroženih spopadov. Prepletanje obeh pravnih okvirov se kaže na več načinov. Mednarodno humanitarno pravo dopolnjuje človekove pravice v oboroženih konfliktih, pri čemer morajo biti omejitve načela nedotakljivosti življenja sorazmerne in skladne z mednarodnimi človekovimi pravicami. Prav tako mednarodno humanitarno pravo priznava posebne potrebe in ranljivosti civilnega prebivalstva ter določa posebna pravila za njihovo zaščito, kar je v skladu s človekovimi pravicami.
Keywords: mednarodno humanitarno pravo, človekove pravice, načelo spoštovanja človeškega dostojanstva, načelo odgovornosti, pravni okviri, zaščita, človeško dostojanstvo, Splošna deklaracija človekovih pravic, vojno pravo
Published in DKUM: 29.09.2025; Views: 0; Downloads: 12
 Full text (753,60 KB) |
2. Pravni vidiki dostopnosti zdravil za hipotirozo v Sloveniji v luči pravice do zdravja : magistrsko deloUrška Stevanovič Petek, 2025, master's thesis Abstract: Magistrsko delo celostno obravnava problematiko dostopnosti zdravil za zdravljenje hipotiroze v Sloveniji in jo umešča v okvir temeljne človekove pravice do zdravja. Ugotavlja, da motnje v delovanju ščitnice, zlasti hipotiroza, v svetu naraščajo, medtem ko je v Sloveniji dostopnost zdravil za to bolezen omejena – na voljo sta le dve zdravili, kar nas postavlja na rep evropske lestvice. Ključen izziv predstavljajo stranski učinki obstoječih zdravil, ki veliko bolnikov silijo v iskanje alternativ. Delo poudari pravico do zdravja kot mednarodno priznano temeljno človekovo pravico, ki vključuje tudi dostopnost do zdravil. Pri tem analizira slovensko pravno ureditev in ključne mednarodnopravne vire, ki vplivajo na razlago te pravice. V iskanju rešitev se magistrsko delo osredinja na regulacijo zdravil, s poudarkom na različnih postopkih pridobivanja dovoljenj za promet z zdravili: centraliziran postopek na ravni EU, postopek z medsebojnim priznavanjem, decentraliziran postopek in zlasti nacionalni postopek v Sloveniji. Poleg sistemske regulative obravnava delo tudi vidik uresničevanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V praksi se številni bolniki zaradi neustreznega odziva na razpoložljiva zdravila odločajo za zdravila, dostopna v drugih državah članicah, na beli recept. Čeprav ta zdravila niso vključena v pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zakon v izjemnih primerih omogoča možnost povračila stroškov, če so izpolnjeni določeni pogoji. Delo predstavi tudi dve relevantni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki osvetljujeta prakso povračila stroškov zdravil v takih primerih. Magistrsko delo tako poudarja potrebo po širši dostopnosti zdravil za hipotirozo in v povezavi s tem analizira mogoče pravne rešitve.
Keywords: medicinsko pravo, človekove pravice, regulativa zdravil, ščitnica, hipotiroza, pravica do zdravja, dovoljenje za promet z zdravilom, pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, izjemno povračilo stroškov za zdravila
Published in DKUM: 03.09.2025; Views: 0; Downloads: 11
Full text (1,32 MB) |
3. Položaj delavcev migrantov iz tretjih držav v primerjavi z delavci migranti, ki so državljani EUPetra Weingerl, Matjaž Tratnik, 2024, independent scientific component part or a chapter in a monograph Abstract: Medtem ko države članice ne smejo diskriminirati državljanov drugih držav članic v primerjavi z lastnimi državljani, jim je razlikovanje v veliki meri dovoljeno glede državljanov tretjih držav. Prispevek se osredotoča na možnosti za izboljšanje položaja delavcev, ki so državljani tretjih držav, na podlagi obstoječih pravnih in političnih okvirov glede njihovega mesta na trgu dela v EU, predvsem glede migracijskih pravic (v prvi vrsti pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju druge države članice). Glede tega se v kratkem obetajo spremembe, saj Evropski parlament in Svet EU obravnavata sveženj predlogov sprememb sekundarne zakonodaje EU v okviru »Novega pakta o migracijah in azilu«.
Keywords: državljanstvo EU, državljani tretjih držav, diskriminacija, človekove pravice, rezidenti za daljši čas, notranji trg
Published in DKUM: 18.08.2025; Views: 0; Downloads: 5
Full text (567,15 KB) |
4. |
5. Pravna zaščita in izzivi varstva človekovih pravic prisilno hospitaliziranih oseb v sloveniji : magistrsko deloLara Kolar, 2025, master's thesis Abstract: Prisilna hospitalizacija oseb z duševnimi motnjami predstavlja enega najresnejših posegov v človekove pravice, saj med drugim omejuje tudi pravico do osebne svobode in telesne integritete. Magistrsko delo preučuje pravno ureditev prisilne hospitalizacije v Sloveniji in njeno skladnost z mednarodnimi standardi. Mednarodna in nacionalna zakonodaja določata vrsto norm in zaščitnih ukrepov v zvezi s prisilno hospitalizacijo.
Zakonodaja namreč v določenih okoliščinah dovoljuje odvzem prostosti osebam z duševno motnjo. Poseben poudarek je na pogojih za prisilno hospitalizacijo ter pravnih sredstvih, ki so osebam na voljo za zaščito njihovih pravic. Analiza nacionalne zakonodaje in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice kaže, da je slovenska ureditev načeloma skladna z mednarodnimi standardi. Magistrsko delo ugotavlja, da je prisilna hospitalizacija dopustna le kot skrajni ukrep (ultima ratio), pri čemer mora biti podvržena sodnemu nadzoru.
Keywords: medicinsko pravo, Zakon o duševnem zdravju, duševne motnje, zdravljenje brez privolitve pacienta, ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja, oddelek pod posebnim nadzorom, posebni varovalni ukrepi, človekove pravice, pravice oseb z duševno motnjo
Published in DKUM: 19.05.2025; Views: 0; Downloads: 108
Full text (2,01 MB) |
6. NAČELO PRAVNE DRŽAVE IN EPIDEMIJA COVID-19 - TEORETIČNI IN PRAKTIČNI VIDIKI : MAGISTRSKO DELOKaja Györke, 2024, master's thesis Abstract: Načelo pravne države je temeljno ustavno načelo, brez katerega bi v državi vladalo
nepredvidljivo in nestabilno stanje, ki bi rezultiralo v samovoljno delovanje državnih organov.
To načelo vzpostavlja normalno delovanje državnega ustroja in s pomočjo svojih podnačel
zagotavlja, da imamo vzpostavljeno vladavino prava v državi, hkrati pa z omejevanjem
samovoljnega delovanja državne oblasti, varuje človekove pravice in svoboščine. Pravna
država deluje kot stabilna struktura, dokler ne napočijo izredne situacije, kot smo jim bili priča
tudi v obdobju epidemije Covida-19. To je bilo obdobje, ko je bila na določenih točkah pravna
država pod velikim vprašajem, saj je predvsem v izvršilni veji oblasti prihajalo do
nepravilnosti. Vse se je začelo marca 2020, ko je v Slovenijo prodrl Covid-19 in je odstopila
tudi dotedanja vlada. Vsekakor je šlo za obdobje, na katerega državni ustroj ni bil pripravljen,
vendar je težava tičala tudi v pomanjkanju kvalitetne zakonodaje, ki bi racionalno urejala to
stanje. Nepravilnosti so se začele pojavljati že takoj, ko je vlada »vladala« z odloki, s katerimi
je posegla predvsem v človekovo pravico svobodnega gibanja – k temu je predvsem botrovala
tudi policijska ura. . Ustavno sodišče je najprej presojalo samo vsebino odlokov in kar nekaj
časa potrebovalo, da je dejansko ugotovilo, da le-ti sploh nimajo formalne podlage, tako da
njihova vsebina sploh ne bi smela biti predmet odločanja. Na Ustavno sodišče so predvsem
prihajale zahteve za oceno ustavnosti v povezavi s pravico do svobodnega gibanja (32. člen
Ustave Republike Slovenije) in osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije), pri
katerih je le-to ugotovilo, da je zagotovo prišlo do posega. Kar pomeni, da je v tistem času z
»neustavnimi« odloki prišlo do poseganja v pravno državo, saj je zakonodajno funkcijo tako
rekoč, v rokah držala izvršilna oblast, kar pa v našem sistemu ne velja za normalno situacijo.
Veliko prahu je dvigovalo tudi nesprejeto izredno stanje, ki bi pravila igre močno spremenilo
ampak je svojo funkcijo najverjetneje odigrala slaba definicija in pravna praznina, ki je prisotna
pri tem institutu. V našem pravnem sistemu je namreč le-ta slabo zasnovan in lahko tudi v
prihodnje povzroča preglavice v kolikor se ne uredi oz. zastavi funkcionalno. Razvidno je bilo
tudi, da je cepljenje proti Covidu-19 dejansko mejilo že na obvezno cepljenje, saj je življenje
tistih, ki cepiva niso prejeli oz. virusa niso preboleli, bilo ovirano.
Keywords: pravna država, svoboda gibanja, izredno stanje, odlok, cepljenje, policijska
ura, Ustava, človekove pravice, neustavnost, osebna svoboda, Ustavno sodišče, izvršilna
oblast
Published in DKUM: 10.02.2025; Views: 0; Downloads: 193
Full text (692,96 KB) |
7. Akt EU o umetni inteligenci ter etične dileme uporabe umetne inteligence v pravu : magistrsko deloPina Hrovat, 2024, master's thesis Abstract: Umetna inteligenca, ki se je v zadnjem času razširila na vsa področja, vedno bolj vpliva na naše vsakdanje življenje. Ker gre za relativno nov izum, ki je s tehnološkim razvojem doživel svoj razcvet, se je pojavila težnja po zakonski ureditvi področja umetne inteligence.
Evropska komisija je 21. aprila 2021 predstavila Predlog akta EU o umetni inteligenci, Akt o umetni inteligenci pa je vstopil v veljavo 1. avgusta 2024. Gre za prvi celoviti tovrstni akt. Njegov cilj je zagotoviti varnost, varstvo temeljnih pravic iz LEUTP in podpirati inovacije. Akt vsebuje pristop, ki temelji na tveganju. Skladno s tem so sistemi umetne inteligence razvrščeni v štiri kategorije glede na tveganje, ki ga sistem predstavlja za varstvo temeljnih človekovih pravic, varstvo zdravja in varnost. Hierarhično najvišje se nahajajo prepovedane prakse, gre za umetnointeligenčne sisteme, ki so tako tvegani, da so prepovedani. Tem sistemom sledijo visokotvegani sistemi, ki se lahko dajejo na trg oz. uporabljajo, kadar izpolnjujejo natančno določene pogoje. Naslednja skupina so sistemi z omejenim tveganjem, ki se uporabljajo pod pogojem, da so uporabnikom zagotovljene ustrezne informacije. Sistemi z minimalnim tveganjem niso predmet urejanja Akta o umetni inteligenci. Akt o umetni inteligenci je po svoji pravni naravi uredba, kar pomeni, da je neposredno uporabljiv v nacionalnih pravnih redih držav članic EU. Ker področje umetne inteligence in varstva temeljnih pravic v slovenski zakonodaji pred sprejetjem akta ni bilo pravno urejeno, tudi ne bo potrebno spreminjati zakonodaje zaradi sprejema akta.
Ker je umetna inteligenca relativno nov pojav, obstajajo med širšo javnostjo in pravno stroko določeni pomisleki v zvezi z umetno inteligenco in njeno uporabo v pravu. Ti pomisleki so zlasti osredotočeni na vprašanje, če je umetna inteligenca zmožna slediti etičnim standardom, ki se pričakujejo od človeških pravnikov, ter če je zmožna zagotoviti varstvo temeljnih človekovih pravic. V magistrski nalogi so v zvezi s tem podrobneje obravnavane sledeče pravice: pravica do enakopravnosti, pravica do poštenega sojenja in pravica do pravne varnosti. V zvezi z uporabo umetne inteligence v pravni znanosti se pojavlja tudi bojazen, če je sploh sposobna doseči stopnjo razvoja, na kateri bi bila zmožna odločitve sprejemati s primerljivo mero empatičnosti kot ljudje.
Keywords: Akt o umetni inteligenci, kategorije tveganj, nadzor nad uporabo umetne inteligence, umetna inteligenca v pravu, etika, pravičnost, človekove pravice.
Published in DKUM: 20.12.2024; Views: 0; Downloads: 147
Full text (1,28 MB) |
8. Pravna ureditev oploditve z biomedicinsko pomočjo v luči raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah : magistrsko deloLara Krneža, 2024, master's thesis Abstract: V 20. stoletju so z namenom razvoja medicine, preprečevanja genetsko bolnih potomcev in izboljšanja vrste izvajali neetične poskuse na ljudeh. Ti so bili opravljeni brez privolitve žrtev. Zaradi vedno večje ozaveščenosti družbe o človekovih pravicah in napredka pravne znanosti, se je po drugi svetovni vojni začela sprejemati zakonodaja, ki je postavila etične smernice za izvajanje raziskav na ljudeh. Leta 1947 je bil sprejet Nürnberški kodeks, leto kasneje pa je Svetovno zdravniško združenje sprejelo Ženevsko deklaracijo o zdravniških dolžnostih. Pomembne svetovne organizacije so zatem podpisale še Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Helsinško deklaracijo o etičnih načelih medicinskih raziskav na ljudeh, Oviedsko konvencijo, Splošno deklaracijo o človeškem genomu in človekovih pravicah, Splošno deklaracijo o bioetiki in človekovih pravicah in Listino EU o temeljnih pravicah. Vsi navedeni pravni akti so pomembno vplivali na pravno ureditev raziskav (na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah) v Sloveniji.
Opravljanje medicinskih poskusov na ljudeh brez njihove svobodne privolitve je pri nas prepovedano že z Ustavo Republike Slovenije. Ta določa tudi ostale ustavne kategorije, v luči katerih se morajo izvajati raziskave. Biomedicinske raziskave in kazniva dejanja v zvezi z njimi so opredeljena v Kazenskem zakoniku, ki prepoveduje kloniranje, ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne (in druge) namene ter izvajanje drugih biomedicinskih posegov. Pravice pacientov ureja Zakon o pacientovih pravicah. Za magistrsko nalogo sta ključnega pomena še Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ureja raziskave na zarodkih »in vitro«, pridobivanje in raziskovanje na embrionalnih matičnih celicah in Kodeks zdravniške etike, ki določa etične standarde za zdravnike pri izvajanju raziskav na pacientih.
Pravna teorija in sodna praksa se pri pravnem urejanju raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah pogosto srečujeta s kolizijo med dvema ustavnopravnima kategorijama, pravico do življenja (zarodka) in svobodo znanosti. Do te kolizije pogosto prihaja zaradi nerešenega vprašanja o pravnem statusu človeškega zarodka. Evropsko sodišče za človekove pravice je o tem odločalo že večkrat, a enotne rešitve na to vprašanje doslej še ni podalo. Pomembni precedensi ESČP v zvezi z raziskavami na človeških zarodkih in pravnim statusom zarodka so zadeve Evans proti Združenemu Kraljestvu, Vo proti Franciji in Parillo proti Italiji.
Keywords: medicinsko pravo, človekove pravice, medicinska etika, medicinske raziskave, poskusi na ljudeh, evgenika, privolitev, znanstvene raziskave na in vitro zarodkih, in vitro oploditev
Published in DKUM: 11.12.2024; Views: 0; Downloads: 163
Full text (877,37 KB) |
9. Analiza uporabe prisilnih sredstev v postopkih Mestnega redarstva Ljubljana : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloBarbara Ban, 2024, undergraduate thesis Abstract: Raziskave so pokazale, da je potrebno, da so represivni organi, vključno s policijo in redarstvom, ustrezno usposobljeni za pravilno in sorazmerno uporabo prisilnih sredstev. Zakonodaja je natančno opredelila, kdaj in kako se ta sredstva smejo uporabljati, da bi se preprečile zlorabe in zagotovile pravice posameznikov.
Uporaba prisilnih sredstev v okviru zakonitih pooblastil je opredeljena kot nujna, a vendar občutljiva tema, ki zahteva natančno regulacijo zaradi možnosti poseganja v temeljne človekove pravice. Poudarjeno je bilo, da mora biti uporaba teh sredstev pravno urejena in skladna z načeli zakonitosti in sorazmernosti. Dovoljeno je bilo, da se prisilna sredstva uporabljajo le v omejenih okoliščinah, kjer druge metode niso učinkovite, pri čemer je bila vsaka uporaba vezana na spoštovanje človekovih pravic.
Raziskave so pokazale, da morajo biti represivni organi, vključno s policijo in redarstvom, ustrezno usposobljeni za pravilno in sorazmerno uporabo prisilnih sredstev. Zakonodaja je natančno opredelila, kdaj in kako se ta sredstva smejo uporabljati, da se preprečijo zlorabe in zagotovijo pravice posameznikov. V diplomskem delu je bila preučena uporaba prisilnih sredstev v mestnem okolju, pri čemer je bilo ugotovljeno, kako so ta sredstva uporabljena s strani redarjev. Poudarjeno je bilo, da mora biti ravnovesje med zagotavljanjem varnosti in zaščito temeljnih svoboščin ohranjeno, pri čemer je bilo delovanje usklajeno z zakonodajo in etičnimi standardi.
V raziskavi je bila analizirana zakonitost in etičnost uporabe prisilnih sredstev, z osredotočenostjo na usposobljenost redarjev in preventivno vlogo teh sredstev. Vključena je bila statistična analiza uporabe teh sredstev, ob preučitvi primerov iz Mestnega redarstva Ljubljana. Ugotovljeno je bilo, da je pravilna in sorazmerna uporaba ključnega pomena za ohranjanje zaupanja javnosti in učinkovitost delovanja redarstva.
Keywords: mestno redarstvo, prisilna sredstva, zakonitost, človekove pravice, diplomske naloge
Published in DKUM: 19.11.2024; Views: 0; Downloads: 78
Full text (1,33 MB) |
10. Varstvo okolja v sodni praksi evropskega sodišča za človekove pravice : magistrsko deloJaka Planinšek, 2024, master's thesis Abstract: V luči poglabljajoče se podnebne krize, ki predstavlja osrednji izziv današnjega časa, se povečuje pogostnost postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) za dosego ciljev zaščite in varstva okolja. Gre za še en poskus uporabe orodja mednarodnega prava, ki se do sedaj ni izkazalo kot pretirano učinkovito sredstvo za zaščito našega planeta pred čezmernim izkoriščanjem in degradacijo naravnega temelja za življenje. Vsi razpoložljivi znanstveni podatki namreč kažejo, da se stanje okolja poslabšuje in da v boju proti podnebnim spremembam izgubljamo.
Uporaba postopka pred ESČP za namene varstva okolja temelji na neizpodbitni povezavi med človekovimi pravicami in okoljem, ki je bila v kakem mednarodnem pravnem aktu prvič omenjena leta 1972, ko je bila sprejeta Stockholmska deklaracija. Povsem jasno je, da brez zdravega in čistega okolja ne moremo v celoti uživati nekaterih človekovih pravic, ki nam jih podeljuje Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Ravno sklicevanje na obstoječe človekove pravice v EKČP, kot sta pravica do življenja in pravica do zdravja, predstavlja podlago za varstvo okolja skozi postopek pred ESČP. Pritožniki pred ESČP namreč zatrjujejo, da je do kršitev njihovih človekovih pravic prišlo zaradi nedovoljenih posegov v okolje. ESČP je do danes odločilo v številnih primerih, povezanih z okoljem, in pri odločanju uporabilo temeljna načela, kot so previdnostno načelo, načelo trajnostnega razvoja in doktrina proste presoje.
Kljub obsežni in poglobljeni sodni praksi na področju okolja pa narava postopka pred ESČP predvsem zaradi svoje antropocentrične perspektive močno omejuje učinkovitost varstva, saj je v primerih, ko škode ne utrpi človek, ampak le okolje, slednje praktično nevarovano. Varstvo okolja dalje pomembno omejujejo tudi občasna nedoslednost sodne prakse in neučinkovite sankcije, ki kršiteljev ne potisnejo v smer proti ustreznim spremembam.
Keywords: varstvo okolja, Evropsko sodišče za človekove pravice, antropocentrično varstvo, zdravo življenjsko okolje, podnebne spremembe, onesnaževanje, prosta presoja, subsidiarnost
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 46; Downloads: 72
Full text (1,23 MB) |
