Search the digital library catalog

Abstract: Novo stoletje je predrugačilo vrednostni sistem, medtem ko je moderni pluralizem spodkopal samoumevno védenje ter zamajal identiteto sveta, družbe in posameznika. Kljub temu pa vprašanje o smislu ni novo, življenjsko se mu je posvetil že nevrolog, psihoterapevt in utemeljitelj logoterapije Viktor Emil Frankl. »Tretja dunajska šola« psihoterapije je namreč spregledala človekov duhovni boj, zato si mu prizadeva ponuditi pomoč pri iskanju smisla; s poudarkom na pomenu specifično človekove duhovne razsežnosti pa zavrača ali vsaj blaži miselnost absolutnega determinizma. Zaradi svobodne volje ima posameznik vseskozi možnost zavzeti stališče, volja do smisla pa ga motivira, da najde in izpolni smisel oziroma namero. Če te ne uresničuje, lahko nastopi eksistencialni vakuum, ki je vzrok noogene nevroze in lahko kot posledico nosi življenjsko dezorientacijo, obup, omamljanje in/ali kakšna druga ekstremna dejanja. (Frankl 1994a: 303–304) Čas postmodernizma je dokončno odprl vprašanje izčrpane literature, umaknil velike zgodbe, obsežna spoznanja in definitivne zaključke, ob tem pa osvetlil dvome o resnici, duhovno votlost, krizo smisla, obsežnejšo eksistencialno resignacijo, odtujene in brezvoljne subjekte ter izpraznjene misli in šibke emocije. Sodobna kratka proza zaradi svojega obsega najbolje ponuja pregled večjega števila literarnih oseb, z izbrano rabo naracije in umikom v intimo pa odkriva kljubovalnost subjektovega duha in njegovo pozicijo v nekem usodnem položaju. Namen magistrskega dela je predstaviti neorealistične in minimalistične prvine, s katerimi je prežeta sodobna slovenska kratka proza, in izpostaviti obsežno brezvoljnost njenih subjektov. S tem ciljem sem analizirala dvajset kratkoproznih zbirk, ki so izšle po letu 2000.
Keywords: sodobna slovenska kratka proza, neorealizem, minimalizem, človekov smisel, kriza smisla, logoterapija, bivanjska prikrajšanost
Published in DKUM: 20.11.2020; Views: 1309; Downloads: 176
Full text (920,68 KB)