1. Imenitnost slovenskega jezikaMarko Jesenšek, 2024 Abstract: Knjiga Imenitnost slovenskega jezika v prvem razdelku predstavlja moj pogled na pretirano udinjanje dela slovenske visokošolske srenje globalni kapitalski eliti, ki usmerja slovensko visoko šolstvo na stranpota slovenstva. Dokazujem zmoto, da se mora slovenščina v univerzitetnih predavalnicah na Slovenskem in v znanstvenih objavah slovenskih profesorjev zamenjati z angleščino. Premislek o (ne)potrebnosti slovenskega (učnega) jezika prinaša jasen zaključek, da slovenskemu (učnemu) jeziku ne smemo odvzeti imenitnosti zaradi tujščine (=angleščine). V Sloveniji je doma slovenščina, brez nje v Sloveniji ne bo šlo, zato je potrebno razumeti, da tudi na slovenskih univerzah ne gre brez slovenščine. Finančnih težav slovenskega visokega šolstva ne smemo reševati z razprodajo slovenskega učnega jezika in prelaganjem odgovornosti za nespametno anglizacijo slovenskih univerz na ramena t. i. »internacionalizacije«. V drugem razdelku knjige prikazujem odnos mojih profesorjev in vzornikov (Martina Orožen, Zinka Zorko, Jože Toporišič, Jožef Smej) do slovenskega jezika in vsega, kar določa pošteno znanstveno in raziskovalno delo ter odgovornost do slovenstva. Keywords: slovenski jezik, jezikovna politika in jezikovno načrtovanje, 15. člen Zakona o visokem šolstvu, učni jezik, anglizacija slovenskega visokega šolstva Published in DKUM: 22.11.2024; Views: 0; Downloads: 29
Full text (12,68 MB) This document has many files! More... |
2. Dileme kazenskega varstva živali - nacionalni in mednarodni pogled : magistrsko deloNina Sotošek, 2023, master's thesis Abstract: V magistrskem delu je predstavljena ureditev kazenskopravnega varstva živali v Sloveniji, z osredotočanjem na novelo Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B) iz leta 2020, ki je posredno vplivala tudi na zaščito živali v kazenskem pravu. Novela SPZ-B je z novim 15.a členom določila, da živali niso stvari, temveč čuteča živa bitja. Zakonodajalec pa je z novo vrednostno-pravno opredelitvijo živali, ki ima v stvarnem pravu le simbolični pomen, verjetno nenamerno poslabšal položaj živali v kazenskem pravu in zmanjšal njihovo kazenskopravno zaščito. Živali so bile v slovenskem kazenskem pravu namreč varovane na dva načina, in sicer kot stvari v okviru premoženjskih deliktov, hkrati pa so uživale status posebej zaščitenega objekta v okviru posebnih kaznivih dejanj po KZ-1. Po sprejemu nove definicije, ki živali ne obravnava več kot stvari, je kazenskopravna zaščita v okviru premoženjskih deliktov odpadla, posledično pa so živali v slovenskem kazenskem pravu zaščitene samo še na podlagi posebnih kaznivih dejanj, zlasti 341. člena KZ-1, ki določa kaznivo dejanje mučenja živali. Ker pa so določbe 341. člena KZ-1 pomanjkljivo opredeljene, ne nudijo zadostnega varstva v primerih, ko žival nekdo ukrade ali jo ubije, brez da bi se žival pri tem mučila. Ena izmed rešitev navedenega problema je zlasti v uporabi koncepta supremacije teleološke interpretacije, ki jo lahko uporabimo pri razlagi kazenskopravnih določb, vse dokler pravne praznine na področju varstva živali ne bodo zapolnjene s spremembami samega kazenskega zakonika. Keywords: kazensko varstvo živali, kazenska zaščita živali, mučenje živali, 341. člen KZ-1, novela SPZ-B, živali kot čuteča živa bitja Published in DKUM: 07.03.2024; Views: 364; Downloads: 39
Full text (1,08 MB) |
3. Odpravnina po pravilih agencijske pogodbe v primerjalnem pravu : doktorska disertacijaSebastjan Kerčmar, 2023, doctoral dissertation Abstract: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo.
Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive.
Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko. Keywords: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba Published in DKUM: 12.10.2023; Views: 523; Downloads: 0
Full text (3,28 MB) |
4. Položaj državnih podjetij pred ICSID razsodišči : magistrsko deloŠpela Beranič, 2022, master's thesis Abstract: Položaj državnih podjetij pred ICSID razsodišči povzroča največ težav v okviru presoje personalne pristojnosti razsodišč. Upoštevajoč člen 25 Konvencije ICSID, mora ena stranka predstavljati državo pogodbenico Konvencije ICSID, druga pa investitorja, katerega domača država je njena podpisnica. Nadalje se od investitorja dodatno zahteva pogoj nacionalnosti druge države. Pravne osebe so tako pasivno kot aktivno legitimirane pred ICSID razsodišči, državna podjetja pa so zaradi tesnih povezav z domačo državo podvržena kriterijem Broches testa. Slednji omogoča dostop do ICSID razsodišč državnim podjetjem, ki ne ravnajo kot zastopnik domače države in ne izvajajo javnih funkcij. Najbolj odmevna razlaga obeh vej testa poteka skladno s členom 5 in 8 ARSIWA.
Vprašanje ravnanja državnega podjetja kot zastopnika države sovpada s členom 8 ARSIWA, ki določa pripisljivost ravnanja državi, kadar subjekt deluje po navodilih, z usmeritvami ali pod nadzorom države. Situacije, v katerih subjekt ravna po navodilih države, v praksi niso sporne, saj se pripiše ravnanje, ki ga je država dejansko zapovedala. Več težav povzroča ravnanje, opravljeno pod nadzorom države. Pri tem konkurirata dva testa, in sicer effective control test, razvit s strani Meddržavnega sodišča, in overall control test, razvit s strani Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo. Za overall control test zadostuje vpletenost države pri organiziranju, usklajevanju ali načrtovanju ravnanj, poleg financiranja, usposabljanja in opremljanja ali zagotavljanja podpore subjektu. Effective control test pa predstavlja strožji standard, saj brez dodatnih konkretnih dokazov zgoraj navedeno ne rezultira v pripisljivosti, razen če ima država možnost nadzora nad začetkom operacije, načinom njenega izvajanja in njenim koncem.
Druga veja Broches testa sovpada s členom 5 ARSIWA, ki določa pripisljivost ravnanja subjekta, katerega nacionalno pravo njegove domače države pooblašča za izvajanje javnih funkcij. Za izpolnitev tega standarda se na prvem mestu zahteva formalni prenos pooblastila za izvajanje funkcij na določen subjekt. Kot drugo pa je pomembno vprašanje narave javnih funkcij. Temeljni kriterij razlikovanja javnih od nejavnih funkcij kot nepripisljiva opredeljuje dejanja gospodarske narave. Kot takšna so razsodišča spoznala svetovanje, zagotavljanje informacij podjetjem, računovodske storitve in nudenje tehnične pomoči. Kot izvajanje javnih funkcij pa je bilo spoznano izvajanje pooblastil, ki vključujejo uporabo prisile ali pravico do omejevanja oz. nadzora dejavnosti zasebnikov in izdajanje predpisov. Kljub morebitni izpolnitvi obeh opredeljenih pogojev je pripisljivost še zmeraj pogojena s predpostavko, da je pooblaščena funkcija dejansko bila izvršena v konkretnem primeru. Poleg tega je ICSID razsodišče v smoter člena 5 ARSIWA vključilo tudi ultra vires ravnanja, ki so predmet člena 7 ARSIWA.
Pri oblikovanju Broches testa je bilo izrecno izpostavljeno, da se državna podjetja ne izključijo iz pojma nacionalnosti za potrebe Konvencije ICSID, zato se lahko pojavi dvom o uporabljivosti testa v postopkih, podvrženih ICSID AFR. Ta namreč nudi dostop do ICSID razsodišč, če materialna ali personalna pristojnost nista v celoti izpolnjeni. Možnost uporabe Broches testa izhaja iz člena 4(2) ICSID AFR, ki neposredno napoti na ostale pogoje personalne pristojnosti po členu 25 Konvencije ICSID. To stališče je podprto tudi z arbitražno in sodno prakso. Navsezadnje, čeprav ICSID arbitražne odločbe nimajo precedenčnega učinka, so razsodišča zavzela stališče, da lahko služijo kot usmeritev arbitrom pri sprejemanju odločitev. Keywords: Konvencija ICSID, ICSID Additional Facility Rules, nacionalnost druge države, Broches test, zastopnik vlade, izvajanje javnih funkcij, člen 5 ARSIWA, člen 8 ARSIWA, effective control test, overall control test Published in DKUM: 08.07.2022; Views: 790; Downloads: 88
Full text (2,16 MB) |
5. Evropski instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) : magistrsko deloLuka Repolusk, 2022, master's thesis Abstract: V začetku leta 2020 je svet prizadela koronavirusna bolezen, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija poimenovala COVID-19, kasneje pa v zvezi z njo razglasila pandemijo. Države članice so uvedle izredne ukrepe, da bi omejile izbruh COVID-19 in njene posledice. Potrebna je bila hitra prilagoditev ljudi, organizacij, zdravstva, politik in gospodarstva. Tudi Evropska unija je hitro reagirala in pripravila Uredbo evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost, v katerem je še posebej poudarila pomembnost ohranitve delovnih mest, ter tako tudi pripravila mehanizem SURE, instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah. Njegov cilj je zagotoviti finančno pomoč državam članicam v višini 100 milijard evrov. Pravna podlaga za sprejetje takšnega mehanizma je člen 122 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki omogoča Svetu, da državi članici zaradi izjemnih okoliščin odobri finančno pomoč Evropske unije ob izpolnjevanju predpogojev. Da je lahko država članica deležna finančne pomoči Unije, mora biti v težavah ali ji morajo groziti hude težave zaradi naravnih nesreč ali izjemnih okoliščin ter nima nikakršnega nadzora nad temi okoliščinami. Pomembno načelo evropskega prava za sprejetje takšnega mehanizma je načelo solidarnosti, Pogodba o delovanju Evropske unije tudi določa solidarnostno klavzulo. Evropska unija ima za učinkovito delovanje vzpostavljen institucionalni okvir, preko katerega uveljavlja svoje vrednote in uresničuje svoje cilje. Za sprejetje mehanizma SURE in kasneje v njegovo izvajanje so bile vključene številne institucije, predvsem pa Komisija in Svet. Mehanizem SURE ima dopolnilno naravo, kar pomeni, da dopolnjuje nacionalne ukrepe, ki so jih sprejele države članice. Ukrepi so bili nujno potrebni, saj ima lahko dolgotrajna brezposelnost resne posledice za rast in javne finance. Instrument SURE je podprl ukrepe skrajšanega delovnega časa in podobne ukrepe, ki so jih države članice sprejele, da bi zaščitile delovna mesta in s tem zaposlene in samozaposlene pred tveganjem za brezposelnost in izgubo dohodka. Komisija je 2. aprila 2020 predlagala uredbo za sprejete tega instrumenta, ki jo je Svet sprejel 19. maja 2020. Prvo izplačilo je bilo izvedeno 27. oktobra istega leta, kar je le pet tednov po tem, ko so bila finančna sredstva na voljo. Okoli 31 milijonov ljudi in 2.5 milijona podjetij je bilo podprtih s sredstvi mehanizma SURE v 19 državah članicah. Zanimivo dejstvo je tudi, da naj bi bilo več kot polovica javnih izdatkov, ki so bili podprti iz SURE, porabljenih za programe skrajšanega delovnega časa. Slovenija je Unijo za finančno pomoč zaprosila 7. avgusta 2020, v vlogi za finančno pomoč je navedla ukrepe skrajšanega delovnega časa, čakanja na delo, temeljnega dohodka, oprostitve prispevkov za samozaposlene in druge ukrepe, ki ohranjajo delovna mesta. Svet je 25. septembra 2020 sprejel izvedbeni sklep, s katerim so Sloveniji odobrili posojilo v višini največ 1 113 670 000 EUR. Slovenija je znesek prejela v dveh nakazilih, 17. novembra je prejela 200 milijonov evrov in 2. februarja 2021 še preostalih 913 milijonov evrov. Keywords: Evropska unija, Svet Evropske unije, Mehanizem za okrevanje in blažitev posledic COVID-19, Mehanizem SURE, načelo solidarnosti, člen 122 PDEU Published in DKUM: 08.07.2022; Views: 755; Downloads: 46
Full text (1,03 MB) |
6. Tožba zaradi nedelovanja Evropske komisije: diskrecijska pravica kot procesna ovira : diskrecijska pravica kot procesna oviraNika Bele, 2022, master's thesis Abstract: Načelo pravne države skladno z 2. členom PEU predstavlja enega izmed temeljnih načel na katerih temelji Evropska unija. Kljub pomembnosti tega načela pa smo v zadnjih letih na evropskem političnem parketu priča njegovemu (načrtnemu) spodkopavanju s strani določenih držav članic EU. Čeprav kriza pravne države v prvi vrsti odpira vprašanje glede (spornih) ravnanj in ukrepov držav članic EU, pa moramo nanjo gledati tudi skozi prizmo odzivov evropskih institucij. Posebej relevanten in pomemben je na tem mestu odziv Evropske komisije, ki velja za »varuhinjo Pogodb« in ki skladno s 17. členom PEU skrbi za uporabo Pogodb in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo na njuni podlagi.
Kriza pravne države oz. vladavine prava tako odpira vprašanja glede možnosti sankcioniranja držav članic v primeru sistemskih in načrtnih dejanj in ukrepov, ki v praksi ogrožajo omenjeno načelo. Sodno varstvo je v EU zagotovljeno že na primarni ravni z določbo 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa pravico od učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Pravno oz. sodno varstvo je znotraj EU konkretizirano v večih postopkih, ki so večinoma urejeni v Pogodbah. Najpogostejši postopek za ugotavljanje kršitev držav članic je tožba zaradi neizpolnitve obveznosti iz Pogodb, ki jo predvideva 258. člen PDEU. Ker je spodkopavanje načela pravne države v praksi težko okategorizirati za kršitev določbe Pogodb je za kršitve tega načela na videz primernejši politični postopek iz 7. člena PEU, ki je v spošnem namenjen sankcioniranju sistemskih nevarnosti za načelo vladavine prava. Zaradi vprašljive uspešnosti takšnega postopka v praksi je EU sprejela dodatne mehanizme za zaščito načela pravne države. Sprva je bil leta 2014 izdelan »Novi okvir EU za krepitev načela pravne države«, leta 2020 pa je bila sprejeta Uredba 2020/2092 o splošnem režimu pogojenosti za zaščito proračuna Unije, ki ščiti proračun EU pred kršitvami načel pravne države. Z željo po krepitvi načela pravne države so z Novim okvirom in Uredbo 2020/2092 Evropski komisiji naložene dodatne pristojnosti v zvezi s samim pričetkom omenjenih postopkov.
V oktobru 2021 je Evropski parlament vložil tožbo zaradi nedelovanja Evropske komisije, v kateri ji očita neukrepanje v zvezi s postopkom po Uredbi 2020/2092. Ta tožba tako odpira polemiko v zvezi z nedelovanjem institucij (konkretneje Komisije) v primeru, ko evropska zakonodaja predvideva možnost sankcioniranja DČ, a sama institucija takšne možnosti ne izkoristi. Vprašanje pasivnosti institucij je v praksi mnogokrat tesno povezano z vprašanjem obstoja diskrecijske pravice glede sprožitve posameznega postopka. V magistrski nalogi se tako konkretneje ukvarjam z institutom tožbe zaradi nedelovanja, ki jo ureja 265. člen PDEU. V ospredju obravnave instituta bo predstavljeno nedelovanje Evropske komisije, pri čemer bom skušala najti (morebitno) povezavo med diskrecijsko pravico ter dopustnostjo tožbe zaradi nedelovanja. Keywords: učinkovito sodno varstvo, tožba zaradi nedelovanja, 265. člen PDEU, Evropska komisija, diskrecija, vladavina prava. Published in DKUM: 07.07.2022; Views: 1065; Downloads: 199
Full text (939,54 KB) |
7. Izvrševanje konkurenčnih pravil EU: vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019 : vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019Filip Lenovšek, 2021, master's thesis Abstract: Svobodna konkurence predstavlja enega od temeljev notranjega trga EU. Sistem varstva konkurence temelji na decentraliziranem javnem izvrševanju pravil konkurenčnega prava EU s strani Komisije in NKO. Zaradi nacionalne procesne avtonomije so med NKO nastajale razlike, ki so ogrožale učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU. Cilj Direktive 1/2019 je odprava razlik in vzpostavitev minimalnih standardov delovanja NKO. Uvodoma je v nalogi predstavljen sistem izvrševanja členov 101 in 102 PDEU s poudarkom na Uredbi 1/2003 in nekaterih drugih pomembnejših vprašanjih sistema. Analizirane so ključne določbe Direktive 1/2019. V povezavi z njimi se tesno obravnava vloga NKO, predvsem pa se konkretneje predstavi nezavezujoče pravo, ki ga je izoblikovala Komisija in EMKO. Poudarek je dan tudi sodni praksi SEU in ESČP. Ker imajo slednji viri podlago v strokovnem znanju in dolgoletnih izkušnjah, predstavljajo pomembno vodilo državam članicam, za katere je področje konkurenčnega prava še vedno relativna novost. Navsezadnje bo analizirana ureditev javnega izvrševanja členov 101 in 102 PDEU v RS. Ta temelji na ZPOmK-1 in AVK kot organu pristojnemu za konkurenco v RS. Zaradi implementacije Direktive 1/2019 je ureditev v RS obravnavana v luči Direktive 1/2019. Slednjo ima namen implementirati predlog ZPOmK-2, katerega določbe so predstavljene na mestih, kjer le-te prenašajo rešitve Direktive 1/2019 v slovensko zakonodajo. Rešitve, ki jih prinaša Direktiva 1/2019, bodo okrepile NKO za boj proti kartelom, hkrati pa pomembno prispevale k dvigu konkurenčne kulture skozi EU in posledično k še večjemu poudarku na varstvu konkurence in nadaljnjim spremembam zakonodaj držav članic na tem področju. Predlog ZPOmK-2 v večji meri povzema rešitve Direktive 1/2019, vendar še vedno ostaja problematičen z vidika določb o neodvisnosti, saj slednjih ne ureja dovolj transparentno, hkrati pa nekatera vprašanja prepušča v ureditev AVK, kar lahko predstavlja nevarnost za arbitrarne posege, če sam zakon ne vsebuje pravil o mejah dovoljenih intervencij v delovanje AVK s strani državnih organov ali zasebnih subjektov. Keywords: konkurenca, konkurenčni organi, člen 101 in 102 PDEU, Uredba 1/2003, Direktiva 1/2019, ZPOmK-1, AVK Published in DKUM: 08.11.2021; Views: 1015; Downloads: 82
Full text (1,05 MB) |
8. Odziv institucij Evropske unije na krizo vladavine prava v Evropski uniji : magistrsko deloJana Najdenov, 2021, master's thesis Abstract: Vladavina prava predstavlja hrbtenico modernih pluralističnih in demokratičnih družb. Člen 2 Pogodbe o Evropski uniji vladavino prava določa kot eno izmed temeljnih vrednot, ki so skupne državam članicam in na katerih temelji Unija. Vladavina prava je ključnega pomena za zagotavljanje enake obravnave pred zakonom in zaščito pravic državljanov Unije, poleg tega pa tudi predpogoj za varovanje vseh ostalih vrednot EU, saj zagotavlja, da vsi javni organi delujejo v mejah določenih z zakonom, skladno z vrednotami demokracije in pod nazdorom neodvisnih in nepristranskih sodišč. Vloga neodvisnih in nepristranskih sodišč pri zagotavljanju vladavine prava je bila še posebej poudarjena z Lizbonsko pogodbo, ki je državam članicam naložila vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.
Če države članice ne spoštujejo vrednot Unije oz., da ne izpolnjujejo obveznosti iz Pogodb, le ti predpostavljata različne postopke sankcioniranj. Osrednji instrument za ukrepanje v primeru obstoja očitnega tveganja hujše kršitve oz. je hujša in vztrajna kršitev vrednot iz člena 2 PEU že ugotovljena, je politični postopek iz člena 7 PEU. Poleg tega pa Pogodba o delovanju Evropske unije predvideva tudi sodne postopke, za uporabo katerih je potrebno dokazati kršitev prava EU. Sodni postopki kljub dolgotrajnosti največkrat privedejo do uspešne rešitve, vprašanje pa se pojavi, kako reševati izzive v DČ, ki ne spadajo na področje uporabe prava EU, torej jih ni mogoče obravnavati kot kršitev konkretne obveznosti iz Pogodb, vendar pa pomenijo sistemsko nevarnost za vladavino prava.
Politični napad na poljsko vrhovno sodišče, izveden z znižanjem upokojitvene starosti, ki je starejše sodnike prisilila v predčasno upokojitev, uvedba novega disciplinskega senata in novih disciplinskih postopkov zoper sodnike, prevzemanje nadzora nad državnimi institucijami, omejevanje medijske svobode, prikrajanje zakonodaje, spodkopavanje moči ustavnega sodišča itd. so ukrepi s katerimi sta Poljska in Madžarska Evropsko unijo pahnili v krizo vladavine prava, ki traja že več kot desetletje. Kljub številnim naporom Komisije, Evropskega parlamenta in Sodišča EU se kriza ne zmanšuje, ravno nasprotno, prihaja do vse pogostejših trenj in neposrednih političnih obračunov med državama članicama kršiteljicama in institucijami EU.
V magistrski nalogi bom poskusila osvetliti pomankljivosti ukrepanja institucij EU pri spopadanju s krizo vladavine prava v EU v luči pravnega okvira EU, še zlasti neaktivnost Evropske komisije.
vrednote EU, člen 2 PEU, člen 19 (1) PEU, politični postopek, člen 7 PEU, tožba zoper državo članico zaradni neizpolnjevanja obveznosti iz Pogodb, kriza vladavine prava v EU, Poljska, Madžarska, odzivi instutucij EU. Keywords: vrednote EU, člen 2 PEU, člen 19 (1) PEU, politični postopek, člen 7 PEU, tožba zoper državo članico zaradni neizpolnjevanja obveznosti iz Pogodb, kriza vladavine prava v EU, Poljska, Madžarska, odzivi instutucij EU. Published in DKUM: 18.10.2021; Views: 1152; Downloads: 275
Full text (1,27 MB) |
9. Načelo ne bis in idem v slovenski pravni ureditvi in ureditvi ZDA : magistrsko deloŽan Mom, 2021, master's thesis Abstract: Ustava Republike Slovenije v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. 31. člen Ustave doslej ni bil spreminjan, kar pa ne pomeni, da se pri prepovedi ponovnega sojenja v okviru modernega kazenskega postopka, pojavljajo določene dileme, ki zaradi prekrivanja tako kaznivih dejanj kot tudi prekrškov lahko predstavljajo kršitev prepovedi določene v 31. členu Ustave. Določbo 31. člena Ustave povzema prvi odstavek 10. člena ZKP. Namreč že pravnomočna razsojena zadeva je razloga, da se v predhodnem postopku preiskava s sklepom senata ustavi, da se v postopku z obtožnico obtožba ne dopusti in se postopek s sklepom ustavi, da se obtožnica zavrže ali da po opravljeni glavni obravnavi sodišče izreče zavrnilno sodbo. Problematika se nadaljnje kaže v razmerjih med kaznivimi dejanji in prekrški, kjer pa Zakon o prekrških v 11.a členu določa, kdaj se postopek o prekršku ne vodi, če je že v teku kazenski postopek oz. če je bil kazenski postopek že končan, kar pa tudi nujno ne pomeni, da je izdana sodba. Z zadevno problematiko se ukvarjajo, tudi supranacionalna sodišča, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ki izdajata sodbe, ki zadevajo slovenski pravni red in ki pomembno vplivajo na sodno prakso slovenskih sodišč, vse od doktrine ENGEL do zadeve Zolotukhin, ki je nato aplicirana na prakso slovenskih sodišč. Tudi Združene države Amerike imajo v njihovem pravnem redu prepoved ponovnega sojenja, pod imenom »double jeopardy« obstaja pa razlika, saj odločbe izdane s strani sodišč v Združenih državah Amerike ne spadajo, niti nimajo možnosti, da preidejo pod presojo supranacionalnih sodišč ampak je vrhovna instanca njihovo Vrhovno sodišče. Nadaljnje zaradi razlik v pravnih redih držav članic EU in Združenih državah Amerike prihaja, tudi do različnih sodnih odločb, ki bi bila v enem pravnem redu na državni ravni relativno sporna, medtem ko so v pravnem redu ZDA praviloma popolnoma skladna z zakoni in pravno doktrino. To po avtorjevem mnenju predstavlja tudi zadnja sodba Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike s področja »double jeopardy«, ki zaradi zvezne ureditve Združenih držav Amerike, omogoča dvojni pregon dvema »suverenema«, kar pa ne predstavljala kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Keywords: kazensko pravo, ne bis in idem, dvojna suverenost, mednarodno kazensko pravo, kazensko pravo ZDA, kazenski postopek, 31. člen Ustave Republike Slovenije Published in DKUM: 12.02.2021; Views: 2436; Downloads: 432
Full text (615,35 KB) |
10. Poveljniška odgovornost v mednarodnem kazenskem pravu : magistrsko deloBarbara Smogavc, 2020, master's thesis Abstract: Poveljniška odgovornost je institut mednarodnega kazenskega prava in vzpostavlja odgovornost vojaških poveljnikov in civilnih nadrejenih za kazniva dejanja, ki jih storijo podrejeni. Institut poveljniške odgovornosti je moč najti v institutih Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo, Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando in Rimskem statutu. Na podlagi instituta poveljniške odgovornosti bo nadrejeni odgovarjal, če so kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, in sicer odnos nadrejenosti, element vednosti, opustitev sprejeti nujne in razumne ukrepe in izvršitev kaznivih dejanj s strani podrejenih. Za razlago teh predpostavk, je zelo pomembna praksa MKSJ. Keywords: poveljniška odgovornost, odgovornost nadrejenega, vojaški poveljnik, civilni nadrejeni, predpostavke poveljniške odgovornosti, 28. člen Rimskega statuta, 7(3) člen Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo Published in DKUM: 13.01.2021; Views: 1355; Downloads: 244
Full text (1,10 MB) |