Search the digital library catalog

Abstract: Predkupna pravica, ki je hkrati prostovoljna ali prisilna omejitev lastninske pravice, je pravica, ki daje njenemu imetniku pravno možnost od lastnika zahtevati, da ga obvesti o nameravani prodaji stvari ali druge premoženjske pravice, ki je predmet predkupne pravice, in da mu ponudi, da jo kupi pod enakimi pogoji. Lastnik lahko ustanovi to pravico s pravnim poslom, pri čemer nastane pogodbena predkupna pravica, ali pa mu jo podeli sam zakon – v takem primeru govorimo o zakoniti predkupni pravici. Načeloma sta si po vsebini enaki, še več, za zakonito predkupno pravico se celo, kadar zakon ne določa drugače, uporabljajo splošne določbe, ki določajo pogodbeno predkupno pravico. Vsekakor pa situacije, v katerih se pojavljajo zakonite predkupne pravice, niso tako enostavne, kot se zdijo v teoriji. Zakonite predkupne pravice določa vrsta splošnih in posebnih predpisov ter niso redki primeri, ko je ena nepremičnina podvržena več predkupnim pravicam po različnih zakonih in na različnih podlagah. V praksi se je izkazalo, da to povzroča težave, saj pravni red, v tovrstnih primerih, ne določa jasnih odgovorov. V pričujočem magistrskem delu je poudarek na problematiki, ki jo povzročajo predkupne pravice v prostem prometu in v postopkih prisilnih prodaj ter pri oblikovanju povezanih nepremičnin. V zvezi z vplivom zakonitih predkupnih pravic na prosti promet je treba poudariti, da je reševanje tovrstnih situacij v veliki meri podvrženo teoriji in sodni praksi. Zakonodaja je v tem vidiku razpršena, nejasna in sama sebi nasprotujoča, iz česar sledi, da morata sodna praksa in teorija zapolniti nastale pravne praznine s pomočjo različnih razlagalnih metod, ki jih ponuja pravo. Do enake težave pride pri oblikah prisilne prodaje nepremičnine, saj je zakonodaja tako skopa, da se sodišča in stečajni upravitelji nanjo ne morejo zanesti in jim ne preostane nič drugega, kot da rešitev poiščejo v sodni praksi in teoriji, ki pa nista niti formalna pravna vira. Zakonodaja se je bistveno bolje lotila paketnih prodaj nepremičnin in situacij, kjer so nekatere nepremičnine v paketu podvržene predkupni pravici, nekatere pa ne. Tovrstne primere celovito urejata ZKZ in sodna praksa, vendar se je po pregledu nemške zakonodaje izkazalo, da naša ureditev ni praktična, saj zapostavlja interes kupca. Kupec lahko tako kupi samo vse nepremičnine v paketu in ne zgolj tistih, na katerih obstaja predkupna pravica, če je prodajalec v ponudbi izrecno izkazal interes za prodajo paketa zgolj v celoti. Nemška zakonodaja omogoča, da si lahko kupec izbira, katere nepremičnine znotraj paketa želi kupiti, slednje pa mu lahko prodajalec odkloni samo, če bi mu nastala prekomerna škoda. A contrario velja, da se mora predkupni upravičenec, kadar se prodajalec odloči prodajati paket, kjer vse nepremičnine niso podvržene predkupni pravici, odpovedati uveljavljanju predkupne pravice na vseh nepremičninah znotraj paketa, čeprav bi morebiti imel interes kupiti nekatere, vendar ne vse, nepremičnine v paketu. Predkupna pravica ima med drugim še pomembno vlogo pri novi zakonodaji, ki ureja institut povezanih nepremičnin, uvedenih z novelo SPZ-B. Teorija v zvezi s tem ugotavlja, da je vpliv vseh vrst predkupnih pravic v zvezi z ustanavljanjem povezanih nepremičnin neobstoječ, saj pri nastanku povezanih nepremičnin ne gre za prodajo nepremičnin. Navedenega se ni zavedal zakonodajalec pri pisanju ureditve, saj je določil, da če na nepremičninah, ki se ustanavljajo kot povezane nepremičnine, obstajajo predkupne pravice različnih upravičencev, ustanovitev teh pravic sploh ni dovoljena.
Keywords: lastninska pravica, pogodbena svoboda, prenos lastninske pravice, prodajna pogodba, omejevanje lastninske pravice, predkupna pravica, javni interes, zakonita predkupna pravica, pogodbena predkupna pravica, konkurenca zakonitih predkupnih pravic
Published in DKUM: 08.10.2025; Views: 0; Downloads: 48
Full text (995,06 KB)

Abstract: Mednarodno humanitarno pravo, tudi znano kot vojno pravo, je pravni okvir, ki ureja ravnanje držav in oboroženih skupin med oboroženimi spopadi. Njegov namen je zagotoviti zaščito žrtev vojnega nasilja, zmanjšati trpljenje in ohranjati temeljne človeške vrednote, ne glede na naravo konflikta. Mednarodno humanitarno pravo določa pravila in načela, ki urejajo ravnanje med oboroženimi spopadi ter zagotavljajo zaščito ranljivih posameznikov, kot so civilisti, vojni ujetniki in ranjenci. Prav tako ureja uporabo sile, varovanje civilnega prebivalstva, humanitarni dostop, zaščito vojnih ujetnikov in druge pomembne vidike, ki jih je treba upoštevati v oboroženem konfliktu. Človekove pravice predstavljajo univerzalne pravice, ki pripadajo vsakemu posamezniku ne glede na okoliščine. Temeljijo na ideji, da imajo vsi ljudje neodtujljivo pravico do življenja, svobode, nedotakljivosti in enakega dostojanstva. Človekovo dostojanstvo se povezuje z idejo človekovih pravic, saj je temeljno za spoštovanje in uresničevanje teh pravic. Mednarodni dokumenti priznavajo, da je človekovo dostojanstvo ključno za vzpostavitev demokracije in pravne države ter da so vsi ljudje rojeni svobodni in enaki v dostojanstvu in pravicah. Pravna podlaga za zaščito človekovih pravic obsega Splošno deklaracijo človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Kljub ločenosti mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic ju je treba razumeti in uporabljati skupaj, saj imata skupen cilj zaščititi človeško dostojanstvo in zagotoviti človekove pravice v različnih kontekstih, vključno v obdobju oboroženih spopadov. Prepletanje obeh pravnih okvirov se kaže na več načinov. Mednarodno humanitarno pravo dopolnjuje človekove pravice v oboroženih konfliktih, pri čemer morajo biti omejitve načela nedotakljivosti življenja sorazmerne in skladne z mednarodnimi človekovimi pravicami. Prav tako mednarodno humanitarno pravo priznava posebne potrebe in ranljivosti civilnega prebivalstva ter določa posebna pravila za njihovo zaščito, kar je v skladu s človekovimi pravicami.
Keywords: mednarodno humanitarno pravo, človekove pravice, načelo spoštovanja človeškega dostojanstva, načelo odgovornosti, pravni okviri, zaščita, človeško dostojanstvo, Splošna deklaracija človekovih pravic, vojno pravo
Published in DKUM: 29.09.2025; Views: 0; Downloads: 11
Full text (753,60 KB)

Abstract: Pravo Evropske skupnosti ustvarja pravice in obveznosti tako za države članice, samo Skupnost, kot tudi posameznike, se pravi fizične in pravne osebe zasebnega prava. Ker pa zgolj zapisane pravice in dolžnosti brez ustreznih mehanizmov za njihovo dosledno in popolno uveljavitev, v primeru morebitnih kršitev, ne pomenijo prav veliko, je v okviru tega pravnega reda, ki ima specifičen nadnacionalni značaj, predviden in dosledno izpeljan ter izgrajen tudi sistem varstva pravic, ki se lahko sproži v primeru nespoštovanja evropske zakonodaje in katerega temeljni namen je, da bi bilo pravo Skupnosti v končni fazi dejansko spoštovano ter v praksi tudi v celoti uveljavljeno. To pravno varstvo se lahko odvija oziroma aktivira tako na evropski ravni pred institucijami Skupnosti, kot tudi na ravni države članice pred njenimi nacionalnimi organi, pri čemer se namen in učinki teh postopkov ter predvidenih sredstev med seboj razlikujejo in obenem dopolnjujejo, zato lahko načeloma tečejo celo vzporedno oziroma neodvisno drug od drugega. Ker so nekatera od možnih sredstev pravnega varstva zgolj diplomatska, druga pravna, nekatera sodna, druga izvensodna in predvsem zaradi različne neposredne posledice, ki je lahko z aktiviranjem posameznega sredstva dosežena, je razumljivo, da so nekatera od le-teh bolj, druga pa manj efektivna. Sploh zaradi specifične pravne subjektivitete tako same Skupnosti (oziroma njenih institucij) kot držav članic (ki so pravne osebe), se je že večkrat izkazalo, da je, v primeru kršitev z njihove strani, ekonomska, se pravi finančna, prisila zaradi kršitve najpogosteje najbolj učinkovito sredstvo, s katerim se lahko dejansko doseže čim prejšnje ter popolno upoštevanje in spoštovanje prava Skupnosti ter odprava morebitnih nastalih nepravilnosti oziroma se navedene subjekte za nespoštovanje kaznuje. Tako na podlagi ustanovitvenih pogodb kot sodne prakse, so zato v evropski zakonodaji predvideni trije različni sodni postopki, katerih neposredna posledica je izdaja dajatvene sodne odločbe z določenim konkretnim denarnim zneskom, s katerim naj bi se dejansko dosegla zakonitost in pravilnost delovanja. Le ti so: - odškodninski postopek zoper Skupnost pred Sodiščem prve stopnje ES, - odškodninski postopek zoper državo članico pred nacionalnim sodiščem in - postopek naložitve denarne kazni državi članici pred Sodiščem ES. Osnovni namen vseh treh postopkov pa je, da se zagotovi popolna in dosledna uveljavitev prava Skupnosti ter da se na tak način učinkovito prisili tako države članice, kot tudi samo Skupnost k spoštovanju le-tega. Nujno je namreč, da prav vsi akterji tega pravnega sistema (torej poleg posameznikov tudi države ter Skupnost, ki so vsi zavezani po pravu Skupnosti) dejansko izpolnjujejo svoje obveznosti ter s tem omogočajo njegovo praktično uveljavitev in da te obveznosti ne postanejo zgolj določbe, ki brez uporabe ne dosegajo svoje prave in konkretne vrednosti.
Keywords: Pravo Evropske skupnosti, sistem varstva pravic, dajatvena sodna odločba, finančna prisila, odškodninska odgovornost države članice, odškodninska odgovornost Skupnosti, denarna kazen po členu 228 PES, pavšalni znesek, dnevna denarna kazen, sredstvo za učinkovitost prava Skupnosti.
Published in DKUM: 21.05.2025; Views: 3; Downloads: 3
Full text (660,36 KB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Keywords: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 89; Downloads: 190
Full text (5,53 MB)

Abstract: Pritožbeni postopek na delo policije je ključni mehanizem za zagotavljanje pravičnosti in korektnosti delovanja policijskih organov ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Državljanom omogoča, da izrazijo svoje pomisleke oziroma nestrinjanje z ravnanjem policije, kar je ključnega pomena za ohranjanje pravne države in zaupanja javnosti v delovanje policijskih sil. Določen je z zakonodajo, ki opisuje kako naj posamezniki vložijo pritožbo, kako se ta obravnava in kako se sprejemajo končne odločitve. Pritožbeni razlogi so različni in zajemajo različne vrste nepravilnosti, kot so neupravičena ali prekomerna uporaba sile, diskriminatorno obnašanje policistov, zloraba policijskih pooblastil ali druge oblike neustreznega ravnanja. Postopki pritožb se razlikujejo od države do države. V Sloveniji imamo na primer dvostopenjski postopek reševanja pritožb, tekom izdelave diplomske naloge pa smo predstavili še postopke drugih držav, med katerimi so nekateri podobni slovenskemu, nekateri pa se od našega sistema tudi precej razlikujejo. Diplomska naloga torej obravnava in primerja postopke reševanja pritožb na delo policije v Sloveniji in nekaterih drugih državah. Poleg tega opiše zgodovinski razvoj pritožbenega sistema v Sloveniji, od obdobja pred osamosvojitvijo do sodobne ureditve. Opiše trenutno ureditev pritožbenega postopka pri čemer opredeli vsebino in udeležence postopka, različne načine reševanja pritožbe in ukrepe zoper policiste, ter poda statistični pregled pritožb v zadnjih letih. Naloga izpostavlja pomen transparentnosti, neodvisnosti in nepristranskosti v pritožbenem postopku, ki so ključni za vzdrževanje pravne države in zaupanje javnosti v delovanje policijskih organov. Zaključno delo tako lahko služi kot podrobna analiza, ki lahko pripomore k boljšemu razumevanju pritožbenega postopka v Republiki Sloveniji in nekaterih drugih evropskih državah in razmišljanju o morebitnih izboljšavah v prihodnosti.
Keywords: policija, policijsko delo, pritožbeni postopek, varstvo človekovih pravic, diplomske naloge
Published in DKUM: 26.06.2024; Views: 164; Downloads: 48
Full text (1,47 MB)