| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 87
First pagePrevious page123456789Next pageLast page
1.
Medicina, pravo in družba
2021

Abstract: Monografija 'Medicina, pravo in družba: sodobne dileme IV' predstavlja že četrto znanstveno monografijo te vrste. Tokratna monografija prinaša aktualne prispevke, povezane z osrednjo temo odgovornosti v zdravstvu. Avtorji v svojih prispevkih analizirajo in polemizirajo o različnih odprtih pravnih, etičnih in medicinskih vprašanjih in dilemah, s katerimi se srečuje danes zdravstvo, tako v Sloveniji, kakor tudi v primerjalnopravnih ureditvah in na globalni ravni. Vsebuje prispevke, ki s svojo vsebino posegajo na področje izbranih vprašanj civilnopravne in kazenskopravne odgovornosti (npr. zdravniške zbornice, zdravnikov, zdravstvenih delavcev, pacientov,…), evtanazije, nadomestnega materinstva in duševnega zdravja. Druga skupina prispevkov je posvečena temam, ki povezujejo pravo, šport in medicino (npr. sprememba spola, doping, delovnopravna vprašanja športnikov, odgovornost v športu,…). Tretjo skupino pa tvorijo prispevki, ki se nanašajo na teme, povezane z nalezljivimi boleznimi (Covid-19, SARS, H1N1, Ebola …) in z izbranimi vidiki glede zdravil (financiranje zdravil, iskanje novih zdravil, farmacevtsko pravo…).
Keywords: odgovornost, varnost, športno pravo, farmacija, nalezljive bolezni
Published: 28.06.2021; Views: 67; Downloads: 1
URL Link to file

2.
Izterjava obveznosti na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova
Irena Merc, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Disertacija obravnava problem nedoločenih izvršilnih naslovov ter analizira postopek izvršbe, kadar upnik predlaga izvršbo na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova. Problematika pomanjkljivo določenih izvršilnih naslovov se v večji meri pojavlja predvsem pri izvršilnih naslovih izdanih v delovnih sporih, ter pri izterjavi nedenarnih terjatev, težave pa lahko nastanejo tudi takrat, ko se v izvršilnem postopku v Republiki Sloveniji znajde tuj izvršilni naslov, v katerem je obveznost dolžnika določena v tuji valuti, ali pa so obresti določene tako, da se sklicujejo na tujo zakonodajo. V izvršilnem postopku velja temeljno načelo vezanosti na izvršilni naslov, ki ga imenujemo načelo formalne legalitete, zaradi katerega izvršilno sodišče ni upravičeno presojati, ali je konkretna terjatev v izvršilnem naslovu pravilno ugotovljena, temveč mora izvršbo dovoliti tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Terjatev, ki je v izvršilnem naslovu pomanjkljivo navedena, je težko izvršiti, zato smo v doktorski disertaciji preučili predvsem možnosti za odpravo teh pomanjkljivosti. Ugotovili smo, da je presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo treba opraviti v fazi dovolitve izvršbe, pri čemer se presoja primernosti nanaša tudi na obrestni del zahtevka. Prav tako smo ugotovili, da izvršilno sodišče ne sme samo pomensko določati obveznosti iz izvršilnega naslova, niti ne sme za namene razjasnitve vsebine terjatve postavljati izvedencev. Kadar je izvršilni naslov nedoločen, je neprimeren za izvršbo, zato mora sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Zaključili smo, da zavrnitev upnikovega predloga zaradi neprimernosti izvršilnega naslova ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Izjemoma lahko izvršilni sodnik pomanjkljiv izrek izvršilnega naslova sam konkretizira, kadar so objektivno podani elementi za določitev obveznosti (npr. izvršilni sodnik sam konkretizira višino obrestne mere, kadar iz izreka tujega izvršilnega naslova izhaja sklicevanje na tuj zakon). Obravnavali smo tudi avstrijsko in hrvaško pravno ureditev ter ugotovili, da so avstrijski in hrvaški izvršilni naslovi v obrestnem delu veliko bolj določni kot slovenski izvršilni naslovi, ki vsebujejo le zapis »zakonske zamudne obresti«. V zvezi z izvrševanjem tujih izvršilnih naslovov smo ugotovili, da uporaba obveznih obrazcev, ki jih določajo evropske uredbe, zmanjšuje možnost, da tuj organ potrdi pomanjkljiv izvršilni naslov, vendar prihaja do težav predvsem pri izvršitvi obrestnega dela zahtevka, če le-ta ni dovolj preciziran v obrazcu. Zato bi bilo smiselno sprejeti skupna stališča glede zapisovanja obrestne mere. Po opravljeni primerjalno pravni analizi ureditve tožbe na dopolnitev izvršilnega naslova smo zaključili, da je pomanjkljivo določeno terjatev v izvršilnem naslovu mogoče dopolniti s t. i. »dopolnilnim izvršilnim naslovom«. Tožbo na dopolnitev izvršilnega naslova bi bilo treba z zakonodajno intervencijo po vzoru avstrijske pravne ureditve uvesti v slovenski pravni red.
Keywords: izvršilni naslov, načelo formalne legalitete, določnost tožbenega zahtevka, prisilna izvršba, zamudne obresti, izvršitev sodnih odločb
Published: 31.05.2021; Views: 96; Downloads: 25
.pdf Full text (2,92 MB)

3.
Postopek za delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku
Karmen Preložnik, 2020, undergraduate thesis

Abstract: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja. Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino. Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja. Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Keywords: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Published: 24.03.2021; Views: 241; Downloads: 48
.pdf Full text (1,36 MB)

4.
Implications of unilateral arbitration clauses
Stefan Danojević, 2020, master's thesis

Abstract: Unilateral arbitration clauses are clauses that provide one party with an option to choose between either arbitral or court proceedings. The other party does not have such choice, but its dispute resolution mechanism is predetermined from the outset. For that exact reason, the question is raised whether such clauses are problematic. This question stems from the proposition that there is inherent inequality between the parties arising out of the nature of such agreement. Especially problematic aspect of inequality is highlighted when the disadvantaged party is not granted any other contractional benefit in return. Interpretation regarding as to what is breaching the principle of equal treatment and at the same time possibly public policy of a relevant country differs throughout different jurisdictions. Highest regard must be given to interpretations of countries of the seat of arbitration or the countries where the final award is to be recognised and enforced. This is due to the fact that if the clause is considered contrary to public policy of these countries there is risk of award being set aside or of the refusal of recognition and enforcement of the award. However, even in the event that consequences are not as grave the risk remains that such arbitration agreement will not be respected its entirety. Thus, the utilisation of unilateral arbitration clauses is clouded by uncertainty. The uncertainty exists specifically in regard to the disadvantaged party as until the procedure is initiated, that party will not be able to anticipate what type of proceeding it will be subjected to. Further, there is uncertainty from the perspective of both parties as the concerns regarding validity and enforcement are ever present. Therefore, it is of utmost importance for parties to draft unilateral arbitration agreements with absolute precision and with due regard to the possible obstacles.
Keywords: international commercial arbitration, international investment arbitration, arbitration clause, unilateral arbitration clause, party equality, enforceability
Published: 11.11.2020; Views: 524; Downloads: 73
.pdf Full text (536,03 KB)

5.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, master's thesis

Abstract: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Keywords: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Published: 12.09.2019; Views: 776; Downloads: 149
.pdf Full text (1,56 MB)

6.
Tajnost pri opravljanju zdravstvenih storitev
Matej Koželj, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo Tajnost pri opravljanju zdravstvenih storitev temelji na izhodišču, da je zaupanje bistveni del razmerja med zdravnikom in bolnikom. Bolniki se lahko zaradi pomanjkanja zaupanja začnejo izogibati zdravljenju ali zdravniku zaupajo premalo potrebnih informacij za uspešno zdravljenje. Dolžnost varovati poklicno skrivnost, ki je opredeljena v Zakonu o pacientovih pravicah, je tesno povezana s poklicno etiko. Za poklicno skrivnost se šteje informacija, ki jo zdravnik pridobi med opravljanjem svojega poklica. Načela medicinskega kodeksa zdravnika ne vežejo, če za skrivnost izve zasebno ali po naključju. Sodoben zdravstveni sistem brez zbirke velikega števila medicinskih podatkov v računalniških sistemih ne bi mogel delovati, saj prav te pospešujejo delovanje učinkovitega zdravstvenega sistema. Za zbiranje medicinskih podatkov je potrebna dosledna uporaba varnostnih ukrepov, kar mora izhajati iz nacionalne zakonodaje (Zakona o varstvu osebnih podatkov in Zakona o pacientovih pravicah) in zakonodaje Evropske unije. Maja 2016 je Evropska unija sprejela novo Splošno uredbo 2016/679 o varovanju osebnih podatkov (z angleško kratico GDPR), ki je stopila v veljavo 25. 5. 2018. Uredba zagotavlja pacientom več pravic, predvsem da so bolje obveščeni o uporabi njihovih osebnih podatkov, na drugi strani pa nalaga več odgovornosti subjektom, ki upravljajo osebne podatke. Nacionalni informacijski sistem eZdravje omogoča veliko pozitivnih rešitev za učinkovito obdelavo pacientovih podatkov, vendar je treba opozoriti na možnost zlorab znotraj sistema. V magistrskem delu bodo analizirani bistveni elementi podanih iztočnic in zaključne ugotovitve glede na opravljeno raziskavo predmetne tematike.
Keywords: medicinska tajnost, zdravniška skrivnost, zasebnost pacienta, varstvo osebnih podatkov pacientov, Zakon o varstvu osebnih podatkov, Zakon o pacientovih pravicah, GDPR, eZdravje
Published: 18.12.2018; Views: 2148; Downloads: 179
.pdf Full text (1,75 MB)

7.
Neodvisnost arbitra, ki ga je izbrala stranka
Stefan Danojević, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo obravnava tematiko neodvisnosti arbitrov, ki so jih izbrale stranke. Najprej so predstavljene osnovne teme, kot so pojem neodvisnosti, načini postavitve arbitrov, število arbitrov v tribunalu, ter vloga arbitra, ki ga je izbrala stranka v arbitražnem postopku. Le te služijo kot vsebinski uvod za osrednjo problematiko tega dela. Nato sledi obravnava specifike razmerja med arbitrom in stranko, kjer je pojasnjena razlika s sodniško funkcijo ter s kakšnimi problemi se lahko soočamo zaradi same vsebine takšnega razmerja. Arbitri, ki sodelujejo v postopku morajo biti ves čas nepristranski in neodvisni. V primeru, ko arbiter, ki ni neodvisen ni pravočasno izločen iz postopka je pa to lahko tudi podlaga za izpodbijanje arbitražne odločbe. Obravnavani so tudi poskusi omejitve sodelovanja odvisnih in pristranskih arbitrov. Tako se predstavijo Smernice IBA, ki pomenijo sistematično sestavljeno orodje, ki je namenjeno zmanjševanju možnosti, da je odvisen ali pristranski arbiter prisoten v postopku. Hkrati pa so v pomoč tistim, ki odločajo o potencialni izločitvi arbitra. Predstavljeno je tudi nekaj primerov arbitražne prakse s katerimi se skuša prikazati, da pomanjkanje konkretnejših standardov glede ocenjevanja neodvisnosti in nepristranskosti lahko pripelje do nasprotujočih si odločb o izločitvi arbitra.
Keywords: neodvisnost arbitra, izločitev arbitra, Smernice IBA, arbitraža, večkratna imenovanja, razmerje arbiter-stranka
Published: 22.11.2018; Views: 428; Downloads: 46
.pdf Full text (508,55 KB)

8.
Začasne odredbe v sporih glede neveljavnosti sklepov skupščine
Sara Mernik, 2018, master's thesis

Abstract: Dolgotrajni sodni spori povzročajo negotovost pri vsakodnevnem poslovanju gospodarskih družb. Slovenski pravni red zato določa sredstva zavarovanja, med njimi tudi začasno odredbo. V nalogi je podrobno predstavljen institut regulacijskih začasnih odredb. Slednje nimajo običajne zavarovalne narave temveč ureditveno. Z regulacijsko začasno odredbo se začasno uredijo pravna razmerja med udeleženci glavnega postopka. Temelj za uveljavitev takšnih začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče RS. Ustavno sodišče RS je ubralo glede regulacijskih začasnih odredb restriktiven pristop do pogojev, nujnih za uporabo regulacijske začasne odredbe. Ti so zakonsko in nezakonsko določeni, prvi zakonsko določeni je verjetnost, da terjatev obstaja ali da bo nastala, nato pa je potrebno izkazati še obstoj eno izmed treh alternativno določenih zakonskih predpostavk. Te so nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Zadnji pogoj, je pogoj reverzibilnosti, ki ga je postavilo Ustavno sodišče. Z regulacijskimi začasnimi odredbami se zavarujejo zahtevki delničarjev kadar je sklep skupščine domnevno neveljaven. Sklep skupščine je korporacijskopravni akt, s katerim skupščina ureja voljo družbe in njeno poslovanje. Sklep skupščine pa je zaradi kršitev zakonskih določb velikokrat ničen ali izpodbojen. Upniki lahko uveljavljajo ničnost ali izpodbijajo sklep skupščine le sodno. Vendar pa je zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov potrebno stanje do izida pravnomočne sodne odločbe začasno urediti. V takšnih primerih se lahko zgodi, da družba tudi več let posluje na podlagi neveljavnega sklepa skupščine. V izogib temu lahko sodišče izda regulacijsko začasno odredbo s katero dolžniku naloži opravo določenih ravnanj oziroma vzdržanje določenih ravnanj. S tem začasno zavaruje stanje, do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni zadevi, na katero se začasna odredba nanaša.
Keywords: začasna odredba, regulacijska začasna odredba, sklep skupščine, neveljavnost sklepa skupščine, ničnost sklepa skupščine, izpodbojnost sklepa skupščine.
Published: 12.10.2018; Views: 713; Downloads: 127
.pdf Full text (612,79 KB)

9.
Medicine, law & society
2015, journal

Abstract: Medicine, Law & Society is an international journal for the study of medicine, law and society. The journal publishes articles which contribute to the better understanding and practice of medicine and law and which are of interest to scholars, policy analysts, policymakers and practitioners. The focus of the journal is on the critical analysis of developments in medicine, law and society throughout the world. Medicine, Law & Society is is a peer-reviewed journal published in April and October by University of Maribor, Faculty of Law (Slovenia). The journal is co-published by University of Maribor, Faculty of Medicine (Slovenia), Karl Franzens University, Faculty of Law (Austria), Institute of Social Sciences, Belgrade (Serbia), University of Split, Faculty of Medicine (Croatia) and University Portucalense Infante D. Henrique, Faculty of Law (Portugal).
Keywords: medicine, law, society, scientific journals
Published: 08.10.2018; Views: 640; Downloads: 20
URL Link to file; This document is also a collection of 29 documents!

10.
Postulacijska sposobnost v pravdnem postopku
Zala Sirše, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Civilni pravdni postopek je postopek, kjer sta v ospredju stranki, tožnik in toženec. Stranka je tisti, ki zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine ter tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo. Za potek postopka zakon zahteva, da ima stranka izpolnjene pogoje za sposobnost biti stranka, pravdno sposobnost in postulacijsko sposobnost. Postulacijska sposobnost je sposobnost dati procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Gre za predpostavko opravljanja procesnih dejanj, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Če postulacijska sposobnost ni podana, gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Zakon o pravdnem postopku v 86. členu določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. V postopkih pred prvostopenjskem sodiščem lahko stranke opravljajo procesna dejanja same ali po pooblaščencu. Uveljavljen je t.i. sistem popolne postulacijske sposobnosti. Če ima stranka pooblaščenca, lahko sodišče v posebnih primerih zahteva od nje, da se sama izjavi o določenih dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti v pravdi. To pomeni, da ima pred sodiščem na prvi stopnji vsaka stranka postulacijsko sposobnost, drugače pa je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemoma lahko opravlja procesna dejanja sama, če ima opravljen pravniški državni izpit ali če ga ima opravljenega njen zakoniti zastopnik. V Sloveniji je tako uveljavljeno obvezno zastopanje po odvetnikih. Takšno ureditev imamo predvsem zaradi javnega interesa, prav tako pa je obvezno zastopanje po odvetnikih v korist strank samih. Pripomore k manjši obremenjenosti sodišč in k hitrejšem reševanjem sporov, hkrati pa pomaga strankam pri uspešnem uveljavljanju njihovih interesov, ker v večini primerov stranke same niso dovolj vešče prava. Vloge sestavljene s strani odvetnikov so preglednejše, procesno gradivo jasneje opredeljeno, kar pripomore k hitrejšim postopkom in boljši kakovosti sojenja. Na takšen način se prepreči tudi, da so vložene očitno neutemeljene tožbe in tako ne obremenjujejo že preobremenjenih sodišč.
Keywords: civilni pravdni postopek, postulacijska sposobnost, sposobnost biti stranka, pravdna sposobnost, obvezno zastopanje po odvetniku, izredna pravna sredstva, odvetništvo, pravniški državni izpit, sodna praksa
Published: 21.09.2018; Views: 1282; Downloads: 148
.pdf Full text (244,77 KB)

Search done in 0.34 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica