1. Akt EU o umetni inteligenci ter etične dileme uporabe umetne inteligence v pravu : magistrsko deloPina Hrovat, 2024, master's thesis Abstract: Umetna inteligenca, ki se je v zadnjem času razširila na vsa področja, vedno bolj vpliva na naše vsakdanje življenje. Ker gre za relativno nov izum, ki je s tehnološkim razvojem doživel svoj razcvet, se je pojavila težnja po zakonski ureditvi področja umetne inteligence.
Evropska komisija je 21. aprila 2021 predstavila Predlog akta EU o umetni inteligenci, Akt o umetni inteligenci pa je vstopil v veljavo 1. avgusta 2024. Gre za prvi celoviti tovrstni akt. Njegov cilj je zagotoviti varnost, varstvo temeljnih pravic iz LEUTP in podpirati inovacije. Akt vsebuje pristop, ki temelji na tveganju. Skladno s tem so sistemi umetne inteligence razvrščeni v štiri kategorije glede na tveganje, ki ga sistem predstavlja za varstvo temeljnih človekovih pravic, varstvo zdravja in varnost. Hierarhično najvišje se nahajajo prepovedane prakse, gre za umetnointeligenčne sisteme, ki so tako tvegani, da so prepovedani. Tem sistemom sledijo visokotvegani sistemi, ki se lahko dajejo na trg oz. uporabljajo, kadar izpolnjujejo natančno določene pogoje. Naslednja skupina so sistemi z omejenim tveganjem, ki se uporabljajo pod pogojem, da so uporabnikom zagotovljene ustrezne informacije. Sistemi z minimalnim tveganjem niso predmet urejanja Akta o umetni inteligenci. Akt o umetni inteligenci je po svoji pravni naravi uredba, kar pomeni, da je neposredno uporabljiv v nacionalnih pravnih redih držav članic EU. Ker področje umetne inteligence in varstva temeljnih pravic v slovenski zakonodaji pred sprejetjem akta ni bilo pravno urejeno, tudi ne bo potrebno spreminjati zakonodaje zaradi sprejema akta.
Ker je umetna inteligenca relativno nov pojav, obstajajo med širšo javnostjo in pravno stroko določeni pomisleki v zvezi z umetno inteligenco in njeno uporabo v pravu. Ti pomisleki so zlasti osredotočeni na vprašanje, če je umetna inteligenca zmožna slediti etičnim standardom, ki se pričakujejo od človeških pravnikov, ter če je zmožna zagotoviti varstvo temeljnih človekovih pravic. V magistrski nalogi so v zvezi s tem podrobneje obravnavane sledeče pravice: pravica do enakopravnosti, pravica do poštenega sojenja in pravica do pravne varnosti. V zvezi z uporabo umetne inteligence v pravni znanosti se pojavlja tudi bojazen, če je sploh sposobna doseči stopnjo razvoja, na kateri bi bila zmožna odločitve sprejemati s primerljivo mero empatičnosti kot ljudje.
Keywords: Akt o umetni inteligenci, kategorije tveganj, nadzor nad uporabo umetne inteligence, umetna inteligenca v pravu, etika, pravičnost, človekove pravice.
Published in DKUM: 20.12.2024; Views: 0; Downloads: 92
 Full text (1,28 MB) |
2. Digitalne platforme : Pravni in ekonomski izzivi2024 Abstract: Digitalne platforme so močno vpletene v različne družbene dejavnosti, zaradi česar so postale središče razprav o številnih pravnih vprašanjih, ki so z njihovim delovanjem povezana. Publikacija obravnava številne pravne in ekonomske izzive, s katerimi se soočajo deležniki na digitalnem trgu, pri čemer posebno pozornost posveča največjim digitalnim platformam oziroma njihovim upravljavcem, t. i. digitalnim vratarjem. Ukvarja se s konceptom vratarjev in zahtevami interoperabilnosti po Aktu o digitalnih trgih ter širših pravnih in ekonomskih posledicah tega, s položajem velikih jezikovnih modelov in storitev, povezanih z generativno umetno inteligenco, in vplivu digitalnih platform na izobraževanje. Nadalje analizira pomanjkljivosti upravljanja politike varstva konkurence na digitalnih trgih s pravnega, upravljavskega in informacijskega vidika ter obravnava paradoks zasebnosti glede ravnotežja med digitalnim udobjem in varstvom pravice do zasebnosti. Poseben poudarek je namenjen tudi izzivom na področju prava intelektualne lastnine, kjer se izpostavlja njihova odgovornost zaradi kršitev avtorskih pravic in znamk.
Keywords: digitalne platforme, vratarji, digitalni trg, Akt o digitalnih trgih, konkurenca, avtorska pravica, znamka
Published in DKUM: 22.11.2024; Views: 0; Downloads: 93
Full text (7,60 MB)
This document has many files! More... |
3. Pomen in uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu : doktorska disertacijaDenis Magyar, 2021, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija obravnava problematiko »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu. Pravno relevantna subjektivna dejstva so dejstva, katerih (ne)obstoj je odvisen od subjektivnega doživljanja posameznika, zato jih »zunanji opazovalci« izkustveno ne morejo zaznati. V civilnem dokaznem pravu je glavni »zunanji opazovalec« sodišče, ki mora doseči zanesljivo objektivizacijo pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Toda obstoječe metode »subjektivizacije objektivnega« ne zagotavljajo popolne zanesljivosti. Avtor zastopa stališče, da lahko zanesljivost ugotavljanja pravno relevantnih subjektivnih dejstev poveča uporaba nevroznanstvenih odkritij. Nevroznanost je namreč že naredila prve korake na področju objektivizacije bolečine, odkrivanja laži in drugih pravno relevantnih subjektivnih dejstev, ki se ugotavljajo v civilnem dokaznem pravu. Interdisciplinarno področje, na katerem se nevroznanstvena vprašanja prepletajo s pravnimi in obratno, imenujemo nevropravo. Ker pa nevroprava ni mogoče obravnavati brez razumevanja prava in nevroznanosti, avtor obravnava temelje civilnega dokaznega prava in nevroznanosti s temeljitim prikazom njene zgodovine, sedanjosti ter prihodnosti, nakar preide na znanstveno preučevanje razvoja nevroprava kot interdisciplinarnega področja nevroznanosti in (civilnega dokaznega) prava. Ugotavlja, da uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ne predstavlja revolucije, ampak evolucijo prava.
Uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu je utemeljena na razpravnem in izjemoma na preiskovalnem načelu, pri čemer je potrebno upoštevati dejanske omejitve pri uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu in pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi obstoječih metod »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu, kakor tudi pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi nevroznanstvenih metod »objektivizacije subjektivnega« v kazenskem dokaznem pravu. Toda ne glede na omejitve – bodisi dejanske bodisi pravne – nevropravo ne bo zašlo v slepo ulico, temveč se bo razvijalo z nadaljnjim razvojem nevroznanosti. Nadaljnji razvoj bo namreč zmanjšal pomanjkljivosti nevroznanosti in povečal zanesljivost njenih odkritij. Interdisciplinarno področje nevroznanosti in prava navsezadnje že obstaja, nevroznanstvena odkritja pa že postajajo del objektivizacije pravno relevantnih subjektivnih dejstev.
Predmetna doktorska disertacija predstavlja prvo znanstveno delo, ki obravnava civilnopravne vidike prepletanja prava in nevroznanosti celostno. Znanstvena odkritja, do katerih smo prišli v doktorski disertaciji, so premaknila meje našega védenja o pomenu in uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ter predstavljajo kakovostno izhodišče za nadaljnje raziskovanje.
Keywords: nevropravo, civilno pravo, nevroznanost, dokazna vrednost, omejitve, subjektivna dejstva, »objektivizacija subjektivnega«
Published in DKUM: 09.03.2023; Views: 1671; Downloads: 238
Full text (2,97 MB) |
4. Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku : doktorska disertacijaKatja Drnovšek, 2022, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.
Keywords: protipravno pridobljeni dokaz, izključitev dokazov, pravica do dokaza, kolizija človekovih pravic, procesna jamstva, materialna resnica, načelo proste presoje dokazov, dokazni standard, čezmejno izvajanje dokazov, pravdni postopek
Published in DKUM: 07.06.2022; Views: 1628; Downloads: 854
Full text (4,89 MB) |
5. Argument avtoritete v pravni argumentaciji : magistrsko deloRok Resnik, 2021, master's thesis Abstract: V skladu s Kaufmannovo proceduralno-materialno teorijo legitimnosti prava ima v pravu argumentacija zelo pomembno vlogo, saj lahko samo logično dosledna racionalna argumentacija znotraj racionalnega diskurza privede do praktično utemeljenega in legitimnega spoznanja. Zahteva po racionalnosti pravnega diskurza postavi pod vprašaj dopustnost oziroma legitimnost sklicevanja na argument avtoritete (argumentum ad verecundiam) v pravni argumentaciji, saj gre za neformalno-logično zmoten argument, ki ni prepričljiv.
V pravu se argument avtoritete pojavlja v treh pojavnih oblikah (precedens, ustaljena sodna praksa in prevladujoče mnenje). Z uporabo argumenta avtoritete pravni redi zasledujejo pravno varnost, predvidljivost in stabilnost prava ter enakost pred zakonom. Omejitve uporabe argumenta avtoritete pa nalaga temeljna zahteva po pravilnosti oziroma legitimnosti pravnih odločitev, izpeljana iz načel pravne države, pravne varnosti, pravičnosti in namena prava samega. Racionalnost pravnega diskurza je nujni pogoj za učinkovito doseganje namena prava.
V skladu z zahtevo po racionalnosti pravnega diskurza se ni dopustno v pravni argumentaciji sklicevati na argument avtoritete kot nosilni, temveč zgolj podporni argument. Uporaba argumenta avtoritete je v pravni argumentaciji upravičena, v kolikor ne dopušča utemeljevanja pravnih odločitev izključno s sklicevanjem nanj.
Z vidika Kaufmannove proceduralno-materialne teorije legitimnosti prava se je kot najustreznejša pokazala doktrina ustaljene sodne prakse, ki dosega trdnost, predvidljivost in enako uporabo prava in hkrati ohranja zadostno mero fleksibilnosti, ki omogoča prilagajanje prava družbi in s tem izpolnjevanje njegove naloge sredstva za dosego legitimnih družbenih interesov ne da bi s tem ogrozila racionalnost pravnega diskurza z dopustnostjo sklicevanja na argument ustaljene sodne prakse kot nosilni argument v podporo pravne odločitve.
Keywords: Argument avtoritete, Teorija argumentacije, proceduralno-materialna teorija legitimnosti prava, precedens, prevladujoče mnenje, ustaljena sodna praksa, stare decisis, ustavno procesno jamstvo, nosilni argument, podporni argument.
Published in DKUM: 08.11.2021; Views: 930; Downloads: 118
Full text (514,97 KB) |
6. |
7. Precedens v slovenskem pravuLuka Kreitner, 2018, undergraduate thesis Abstract: Skozi zgodovinski razvoj sta se razvila dva velika pravna sistema. Anglo-ameriški pravni sistem temelji na sodniškem pravu in kazuističnem pravnem mišljenju, rimsko-germanski pravni sistem (kontinentalni pravni sistem) pa temelji na kodificiranem pravu in deduktivni pravniški miselnosti. Precedens v anglo-ameriškem pravu velja za formalni pravni vir, nasprotno pa se v rimsko-germanskem pravnem sistemu ustaljeni in enotni sodni praksi, ki velja za šibkejšo obliko precedensa, takšne vloge ne priznava. V zadnjih letih pravnega razvoja, se institut ustaljene sodne prakse vse bolj približuje formalnemu pravnemu viru, v določenih primerih pa kot tak celo učinkuje. Sodna praksa je del prava, prav tako pa je vsakršna koli uporaba prava nujno tudi njegovo ustvarjanje. Sodna praksa pomembno vpliva na odločanje slovenskih sodišč. Najpomembnejšo vlogo pri zagotavljanju ustaljene in enotne sodne prakse ima Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot redna instanca sodstva in Ustavno sodišče Republike Slovenije, kot ustavna instanca sodstva. Ustavno sodišče se z materialno pravilnostjo odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse ne ukvarja oziroma za to sploh ni pooblaščeno. Ustavno varstvo seže le do procesnih jamstev, kar pomeni, da je potrebno vsak odstop od ustaljene sodne prakse dovolj tehtno obrazložiti. Republika Slovenija je z vključevanjem v mednarodne organizacije in članstvom v Evropski uniji, odprla svoj pravni sistem različnim pravnim vplivom. Odločbe Sodišča EU in postopki predhodnega odločanja veljajo kot neke vrste precedens. Pravni red EU je eden izmed boljših dokazov, da lahko tudi v rimsko-germanski pravni družini vzporedno obstaja obe vrsti formalnih pravnih virov. Pravo EU dokazuje, da je sodba ne samo zaželena, ampak tudi nujna kot formalni pravni vir prava tudi v rimsko-germanskem pravu.
Keywords: precedens, enotna in ustaljena sodna praksa, formalni pravni viri, enakost pred zakonom, sodstvo, pravna varnost, sodišče
Published in DKUM: 24.09.2018; Views: 3069; Downloads: 335
Full text (1,26 MB) |
8. Public policy in Brussels regulation I : yesterday, today and tomorrowTomaž Keresteš, 2016, original scientific article Abstract: This article deals with the notion of public policy in the framework of Brussels system the past, present and future. Author concludes that Brussels I Recast Regulation did not change much regarding the public policy issue. Even though initially there were thoughts that it should be removed from the system altogether, at the end only the exequatur has been abolished, but the public policy exception remained. As there was no significant change related to the public policy exception in the last Regulation, all the case law made under Brussels Convention and Brussels I Regulation is still applicable. This means that the public policy exception can be based on either procedural or substantive public policy arising out of national legal order and suitable for international relations (international public policy). There are also emerging contours of pure EU public policy. However, this one is still not supplementing the public policy based on national legal rules as this is a hallmark of European diversity.
Keywords: Brussels Regulation I, Brussels Convention, Court of Justice of the EU, contradictory principle, judgement, public policy
Published in DKUM: 02.08.2018; Views: 1562; Downloads: 96
Full text (613,01 KB)
This document has many files! More... |
9. Duško Vrban: Metodologija prava i pravna tehnika : Sveučilište Josipa Jurja Strossmayera u Osijeku, Pravni fakultet Osijek, Osijek 2013, 120 str., ISBN 978-953-6072-88-0.Tomaž Keresteš, 2014, review, book review, critique Keywords: recenzije, pravo, pravna znanost, metodologija, metodološki pristopi
Published in DKUM: 02.08.2018; Views: 1756; Downloads: 81
Full text (269,88 KB) |
10. Nekateri ustavnopravni vidiki pooblastil Urada za varstvo konkurenceTomaž Keresteš, Martina Repas, 2012, original scientific article Abstract: Prispevek obravnava skladnost preiskovalnih pooblastil Urada za varstvo konkurence z določbami Ustave Republike Slovenije. Avtorja predvsem analizirata skladnost pooblastil s pravico do nedotakljivosti stanovanja in pravico do komunikacijske zasebnosti. V primeru nedotakljivosti stanovanja na temelju določb EKČP in nemške ustavnosodne prakse zagovarjata stališče, da pojem stanovanja in drugih prostorov lahko zajema tudi poslovne prostore, še posebej, če zanje velja omejen dostop javnosti. Glede pravice do komunikacijske zasebnosti pa opozarjata, da komunikacijska zasebnost zajema tudi zasebno komunikacijo zaposlenega na delovnem mestu in da je zaščita te pravice v Ustavi Republike Slovenije izjemno stroga.
Keywords: Slovenija, konkurenca, varstvo konkurence, človekove pravice, ustavne pravice, zasebnost, pravica do zasebnosti
Published in DKUM: 01.08.2018; Views: 773; Downloads: 74
Full text (257,15 KB) |
