Search the digital library catalog

Abstract: Vrhovni komandant narodnoosvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov (PO) Jugoslavije, Josip Broz Tito (1892–1980), je novembra 1943 prvič predlagal, da bi na Štajersko poslali vojaško pomoč z namenom pospešitve narodnoosvobodilnega gibanja, mobilizacije in vojaške ter politične okrepitve slovenskega ozemlja. Za težavno nalogo je bila izbrana XIV. divizija, ki se je januarja 1944 iz Suhorja v Beli krajini odpravila na svoj legendarni pohod. Zaradi prejšnjih neuspelih prehodov čez reko Savo je divizija na Štajersko odšla po daljši in varnejši poti preko Hrvaške. Po mesecu dni so 6. februarja 1944 pri Sedlarjevem prekoračiti Sotlo in ponovno stopili na slovensko ozemlje. Pred njimi je bil eden najtežavnejših pohodov v zgodovini narodnoosvobodilnega boja (NOB). XIV. divizije sovražnik na njenem pohodu ni uspel pokončati, na kar opozarja dejstvo, da se je po koncu nemške ofenzive februarja 1944 ponovno zbrala, reorganizirala ter dodatno okrepila za nove borbe. V magistrskem delu je podrobneje prikazan celoten pohod XIV. divizije na Štajersko, od priprav na pohod do zaključnih akcij divizije v februarju 1944. Moj prispevek je zgolj kratek opis pohoda, delovanja XIV. divizije na Štajerskem in njene vloge v NOB. Osrednja tema so javni spomeniki, spominska znamenja, grobovi in grobišča kot tudi spominske plošče, posvečene XIV. diviziji in dogodkom z znamenitega pohoda; vsi opisani pomniki so bili sistematično pregledani in evidentirani. Izpostavljeni so tisti spomeniki in spominska obeležja, ki opominjajo na prelomne dogodke s pohoda ter borce XIV. divizije. Hkrati so omenjeni tudi drugi pomniki, ki jih lahko povežemo z omenjeno divizijo. Spominska obeležja so obravnavana po krajih, po katerih se je februarja 1944 gibala XIV. divizija, opremljena z osnovnimi podatki ter opisi. Spomenikom z večjo likovno vrednostjo sem namenilo nekoliko več pozornosti. V obdobju NOB so se izoblikovale določene kultne osebnosti, ki jih še danes povezujemo s prelomnimi dogodki iz slovenske osvobodilne vojne. V okviru raziskovanja XIV. divizije sem tako izpostavila dve vidnejši osebnosti: divizijskega fotoreporterja Jožeta Petka (1912–1945) in vodjo kulturniške skupine XIV. divizije Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944). Ker je fotografija postala pomemben dokument o okoliščinah in grozodejstvih spopadov, sem v delo vključila še nekaj fotografij, ki jih je Petek posnel na pohodu. Izbrani posnetki divizijskega fotoreporterja vsebinsko dopolnjujejo izbrane spomenike in spominska obeležja. V zgodovini postavljanja javnih spomenikov na Slovenskem predstavlja 20. stoletje pomembno obdobje, saj smo v tem času dobili nešteto spominskih obeležij, s pomočjo katerih se je pomembno oblikovala naša narodna identiteta. Po letu 1945 in vse do srede sedemdesetih let je bilo postavljeno veliko število spomenikov NOB, katerih recepcija pa je v zadnjem obdobju na pomembni preizkušnji. Izbrani primeri spomeniških obeležij, posvečenih XIV. diviziji, nas opominjajo na vlogo, ki jim je pripisana v okviru kolektivnega spomina in memorialne dediščine.
Keywords: XIV. divizija, NOB na Štajerskem, javni spomeniki, spominska obeležja, fotografija, Jože Petek, Karel Destovnik - Kajuh, kolektivni spomin, memorialna dediščina.
Published in DKUM: 09.12.2016; Views: 1963; Downloads: 227
Full text (6,86 MB)

Abstract: Poslednji boj znamenitega Pohorskega bataljona je eden izmed najbolj znanih, a kljub vsem stvarnim podatkom, ki so nam danes na razpolago, še vedno zavit v skrivnostno tančico. Njegovo ime je postalo legenda, njegovi borci pa so danes simbol herojstva. Desetletja so minila od zadnjih strelov pušk v globini pohorskega gozda, kjer je 8. januarja 1943 padlo devetinšestdeset junakov, njihova okrvavljena trupla pa so povprek ležala med gostim smrečjem v snegu. Toda kljub človeški domišljiji ostaja neizmaličen spomin na poslednji boj, ki so ga bili pohorski borci z zavestjo, da se žrtvujejo za svobodo slovenskega ljudstva. Na jasi sredi gostega smrečja, kjer je padel legendarni Pohorski bataljon, stoji danes na kamnitem podstavku bronast spomenik z dvema bronastima figurama; večji in manjši granitni kvadri okrog osrednje plošče pa zaznamujejo mesta nekdanjih zemljank in bojnih položajev. Slavko Tihec je ustvaril bronasti deformirani telesi, ki podajata z diagonalnimi linijami še ne dokončno mirovanje. Arhitekt Branko Kocmut pa je s svojo premišljeno krožno kompozicijo, pri kateri gre za posnetek bojišča, ustvaril popoln spomeniški kompleks, h kateremu vsako leto roma množica ljudi, da bi počastila spomin na junaške borce bataljona. Kot protiutež na prizorišču spomeniškega objekta so visoke smreke, edine avtentične in neme priče nekdanjega boja. Pomen in veličina poslednjega boja borcev Pohorskega bataljona sta nesporna. Njihov patriotizem je že 1943. leta predstavljal vero v lepši in boljši jutri. S postavitvijo Spomenika Pohorskemu bataljonu na Osankarici pri Treh žebljih leta 1959 je spomeniško kiparstvo doživelo vrhunec, kot ga ne najdemo v nobeni tako kratki dobi v preteklosti. Zato smo se odločili, da poleg Spomenika Pohorskemu bataljonu, opišemo še druge javne spomenike in spominska obeležja NOB v njegovi okolici. Ker pa zgodovina slavne partizanske enote prihaja pri ljudstvu počasi v pozabo, smo poleg spomenikov obravnavali še dve slikarski deli, kjer bo ostal spomin na Pohorski bataljon večen. Zgodovinsko gradivo o Pohorskemu bataljonu pa je vendar dovolj popolno, da lahko vsestransko ocenimo pomen tega legendarnega partizanskega bataljona v narodnoosvobodilnem boju, ki je potekal na štajerskem ozemlju. S pomočjo modernističnega spomeniškega kompleksa na Osankarici pa je v okviru velikega boja slovenskega naroda za osvoboditev postal zgled brezmejne predanosti tudi zanamcem.
Keywords: partizani, Pohorski bataljon, narodnoosvobodilni boj, spomenik, javna plastika, memorialna dediščina, Slavko Tihec, Branko Kocmut
Published in DKUM: 11.09.2013; Views: 3484; Downloads: 608
Full text (3,30 MB)