| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji
Thomas Robnik, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji obravnava posamezne omejitve pravic iz znamke, v zvezi s katerimi je nova zakonodaja EU prinesla nekatere novosti in spremembe. Napravljena je konkretna primerjava določb Direktive 2015/2436 in novele ZIL-1E, ki je Direktivo 2015/2436 prenesla v slovenski pravni red. Poleg splošnih omejitev (uporaba imena ali naslova, deskriptivna uporaba, referenčna uporaba in uporaba pravice, ki velja le na določenem območju), so predmet analize magistrskega dela še nekatere specialne omejitve, kot so dobroverna prejšnja uporaba po ZIL-1, omejitev kot posledica privolitve in omejitve pravic iz kolektivne in certifikacijske znamke. V okviru določenih omejitev je nova zakonodaja posegla v sodno prakso Sodišča EU. Očiten primer se kaže pri omejitvi glede uporabe imena ali naslova, ki je bila s prenovljeno določbo usmerjena izključno na fizične osebe. Sodna praksa je pred tem dopuščala, da so se na omejitev lahko sklicevale tudi pravne osebe oziroma družbe in v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljale znamki enako firmo ali trgovinsko ime. Avtor ugotavlja, da izključitev družb iz te omejitve zagotavlja boljše razlikovanje med znamko in firmo oziroma trgovinskim imenom. Vendarle velja slednje le v omejenem obsegu, saj je položaj nekaterih družb ostal nespremenjen. To so predvsem tiste družbe, ki so trgovinska imena ali firme začele uporabljati pred registracijo znamke. Le-te imajo še zmeraj možnost obrambe v smislu omejitve pri uporabi imena ali naslova. Enako velja za firme samostojnih podjetnikov. Poleg tega se lahko po slovenskem pravu tretji, ki so določen znak začeli dobroverno uporabljati pred prijavo znamke, prav tako sklicujejo tudi na dodatno omejitev prejšnje dobroverne uporabe, ki je Direktiva 2015/2436 ne vsebuje. Nenazadnje pa večje razlikovanje omogoča izključitev omejitve za tiste družbe, ki so firme začele uporabljati po registraciji znamke in zagotovitev pravice do preprečitve registracije kasnejše znamke na podlagi neregistriranega prejšnjega znaka (firme) po novem relativnem razlogu za zavrnitev, ki ga je prenesla novela ZIL-1E. Avtor nadalje posebej izpostavlja primernost ureditve koeksistence dveh enakih znamk kot posledice privolitve imetnika prejšnje znamke k uporabi kasnejše. Z vidika potrošnika in zagotavljanja temeljne funkcije izvora takšen položaj zmeraj ni ustrezen, vendar je pri tem potrebno ločiti primere dvojne identičnosti in primere podobnosti. Kadar hkrati obstajata dve enaki znamki za enako blago ali storitve, se obstoj zmede pri potrošnikih predvideva in če se potrošniki ne bodo mogli zavedati razlik med njima, znamka ne bo zagotovila svoje funkcije izvora. V primeru podobnosti se zmeda ne predvideva, zato je zahtevano tehtanje pogoja ustvarjanja zmede v vsaki zadevi posebej.
Keywords: Direktiva 2015/2436, ZIL-1E, uporaba znamke, dobri poslovni običaji, gospodarski promet, dobra vera, firma, soobstoj znamk, funkcije znamke
Published: 26.06.2020; Views: 353; Downloads: 75
.pdf Full text (797,24 KB)

2.
Hramba gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Thomas Robnik, 2017, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu avtor obravnava hrambo gradiva, ki je bilo pridobljeno z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, z vidika pristojnosti organov za hrambo in njenimi roki. Celovito je zavzeta ureditev hrambe gradiva od njegove pridobitve, prenosa gradiva med organi do uničenja le-tega. Uvodoma je predstavljen institut prikritih preiskovalnih ukrepov, pogoji za njihovo uporabo in izvajanje. Hramba gradiva je v jedru razdeljena na fazo hrambe v času izvajanja ukrepov in fazo hrambe po končanju izvajanja ukrepov. V prvi fazi gradivo hrani policija dokler izvaja posamezni ukrep. Gradivo nato policija preda državnemu tožilcu, ki ga lahko brez lastne aktivnosti hrani največ dve leti. Pri tem so obravnavana vprašanja, ki so povezana s tožilčevo aktivnostjo. Originalno gradivo pride na koncu v posest sodišča. Po prvem odstavku 154. člena ZKP sodišče hrani gradivo dokler se hrani kazenski spis. Analizirana je odločba Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je ta določba zaradi nedoločenosti namena uporabe osebnih podatkov v ZKP ustavno neskladna. Nadalje je predstavljena odločba Ustavnega sodišča, ki je zaradi neskladnosti ureditve z varstvom osebnih podatkov, razveljavilo poglavje ZEKom-1 o obvezni hrambi prometnih podatkov. Odločitev prinaša obsežne spremembe pridobivanja prometnih podatkov. Poleg tega so v noveli ZKP na področju prikritih preiskovalnih ukrepov predvidene korenite spremembe in dopolnitve. Avtor z delom pripomore k razumevanju zapletene ureditve hrambe gradiva, ki je bilo pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Iz sklepnih misli je razvidno, da določena problematika ostaja odprta, kljub temu pa diplomsko delo daje iztočnico za bodoče razprave.
Keywords: prikriti preiskovalni ukrepi, gradivo, hramba gradiva, roki hrambe, uničenje gradiva
Published: 20.09.2017; Views: 573; Downloads: 134
.pdf Full text (507,50 KB)

Search done in 0.08 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica