| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 82
First pagePrevious page123456789Next pageLast page
1.
2.
3.
Identitetne regije Slovenije
Danilo Kosi, 2012, doctoral dissertation

Abstract: Prostor je eden glavnih elementov človekovega obstoja, kot prostorsko bitje se človek s prostorom bivanja identificira. Prostorske identitete nastajajo tudi z družbenim delovanjem, ki poteka skozi različne dejavnosti družbenega življenja. Le te se pogosto odvijajo v prostorsko zaokroženih območjih, povzročajo diferenciranost prostora in občutek skupni regionalni pripadnosti kar pripelje do pojava identitetnih regij. Identitetne regije so tesno povezane s pojmom socialni prostor, ki predstavlja prostorsko dimenzijo organiziranega družbenega življenja. Le to pa je povezano s človekovimi potrebami; tam kjer človek živi, zadovoljuje svoje najrazličnejše potrebe, pogosto skozi organizirano družbeno življenje. V raziskavi preučujemo nekatere oblike organiziranega življenja, za katere domnevamo, da so najpomembnejši dejavniki regionalnih identitet: gospodarski subjekti, družbene institucije, upravne delitve, mediji ter množični šport. Omenjeni dejavniki imajo običajno določeno območje delovanja. Z zadovoljevanjem potreb v določenem prostoru se vzpostavi povezava, navezava, identiteta s tem prostorom kar pripelje do nastanka regionalne identitete in identitetnih regij. Identitetna regija je območje, ki ga povezuje podobno stanje duha ter pripadnost organizacijam družbenega življenja, posledica česar je občutek regionalne pripadnosti oziroma regionalna identifikacija z določenim območjem. Ko določeno regijo sprejmejo množice ljudi za svojo, postane del uveljavljenih prostorskih predstav skupnosti in prične »živeti« z njimi. Identitetne regije razumemo kot prostorsko projekcijo socialnih in ekonomskih razmer. Naloga sledi trem ciljem: opredeliti vsebino pojma identitetna regija kot element geografske regionalizacije oziroma členjenosti prostora, preučiti dejavnike, s katerimi je možno prepoznati identitetne regije in določiti prostorski domet relevantnih dejavnikov ter na podlagi tega izdelati regionalizacijo Slovenije na identitetne regije. Do ciljev smo prišli s hevristično metodo, metodo zbiranja in analiziranja podatkov, intervjuja in kartiranja. Ugotovili smo, da v Sloveniji obstaja 12 identitetnih regij.
Keywords: identitetna regija, regionalna zavest, regionalna identiteta, identitetne regije Slovenije
Published: 12.07.2012; Views: 2085; Downloads: 330
.pdf Full text (7,48 MB)

4.
5.
PRILAGODITVE TELEVIZIJSKE ODDAJNIŠKE INFRASTRUKTURE IN OMREŽJA ZA PREHOD NA DIGITALNO PRIZEMELJSKO ODDAJANJE TELEVIZIJSKEGA SIGNALA
Andrej Kosi, 2010, dissertation

Abstract: Prehod oddajanja analognega prizemeljskega televizijskega signala v oddajanje digitalnega prizemeljskega televizijskega signala poteka v večini držav po svetu. V Evropi je bil za digitalno prizemeljsko televizijo izbran standard, poznan pod imenom DVB-T/H. Možnost gradnje eno-frekvenčnih omrežij in uporaba ortogonalnega frekvenčnega multipleksiranja prinašata številne spremembe na oddajniški infrastrukturi, distribuciji vsebin in gradnji televizijskega omrežja. V disertaciji so predstavljene prilagoditve oddajniške infrastrukture in omrežja, s katerimi smo se soočili pri prehodu na digitalno oddajanje. Uporaba ortogonalnega frekvenčnega multipleksiranja in gradnja eno-frekvenčnih omrežij zahtevata bistveno kakovostnejši lokalni oscilator, kot ga uporablja večina dosedanjih analognih oddajnikov in kanalnih pretvornikov. Fazni šum, frekvenčna stabilnost in ločljivost, potrebna za sinhronizacijo oddajnikov, so glavni kriteriji za določitev zahtev, ki jih mora izpolnjevati lokalni oscilator. Kot primerna rešitev je predlagan koncept hibridnega oscilatorja. Pri gradnji analognega televizijskega omrežja se za pokrivanje območij, ki zaradi oddaljenosti, naravnih ali umetnih ovir niso zadovoljivo pokrita s signalom, običajno uporabljajo kanalni pretvorniki. Za uporabo enakega koncepta v digitalnem omrežju je treba obstoječi kanalni pretvornik prilagoditi zahtevam, ki izhajajo iz standardov in priporočil za digitalno televizijo. Predlagan je koncept nadgradnje kanalnega pretvornika z možnostjo delovanja v analognem ali digitalnem načinu ter možnostjo avtomatskega preklopa. Uporaba takšnega kanalnega pretvornika je še posebej zanimiva na območjih, kjer se bo analogna televizija uporabljala še nekaj časa. Pri prehodu na digitalno oddajanje kanalni pretvornik avtomatsko izbere digitalni način delovanja. Predstavljena rešitev pomeni tudi komercialno prednost, saj trenutno na trgu ni podobnih izdelkov, ki bi omogočali avtomatski prehod delovanja. Predstavljeni so izračuni in primeri uporabe nadgrajenega kanalnega pretvornika v različnih konceptih televizijskih omrežij. Ena izmed prednosti prehoda na digitalno prizemeljsko oddajanje je zmanjšanje števila potrebnih frekvenc oziroma kanalov za prenos posameznih programov. Na enem digitalnem kanalu lahko na primer oddajamo tudi do deset televizijskih programov standardne resolucije (število je odvisno od uporabljenega kodiranja in izbranih oddajnih parametrov). V primeru pomembnejših oddajnih točk je zato treba zagotoviti dodatne mehanizme za preprečitev popolnega izpada oddajanja, če pride do okvare. Predstavljeni so različni koncepti in rešitve za povečanje zanesljivosti na nivoju oddajnika, oddajniškem sistemu in televizijskem omrežju. Vhodni signal v analogne oddajniške sisteme je avdio in video signal. Pri digitalnih oddajniških sistemih se uporablja DVB-ASI signal. Rešitve za delitev in izbiro vhodnega signala iz analognih sistemov zato niso več uporabne za digitalne oddajniške sisteme. Potreba po delitvi in možnosti izbiranje DVB-ASI signala je predvsem prisotna pri sistemskih rešitvah na področju gradnje redundantnih sistemov. Številne kombinacije pri gradnji redundantnih sistemov zahtevajo modularno, prilagodljivo in cenovno ugodno rešitev. Predstavljen je koncept aktivnega delilnika in selektorja DVB-ASI signala, ki je prilagojen redundantnim sistemom.
Keywords: analogna prizemeljska televizija, digitalna prizemeljska televizija, sintezator z neposredno sintezo signala, fazno sklenjena zanka, televizijski kanalni pretvornik, propagacijski modeli, zaznava televizijskega signala, zanesljivost, redundantni sistemi, televizijska oddajniška omrežja, digitalna video radiodifuzija (DVB), DVB-ASI signal, digitalna prizemeljska televizija (DVB-T), mobilna prizemeljska televizija (DVB-H), DVB-ASI delilnik, DVB-ASI selektor
Published: 20.09.2010; Views: 2802; Downloads: 255
.pdf Full text (3,75 MB)

6.
7.
8.
9.
Vpliv prestrukturiranja podjetja Mura d.d. na človeške vire : diplomsko delo
Anita Kosi, 2004, undergraduate thesis

Published: 28.09.2007; Views: 1289; Downloads: 185
.pdf Full text (276,16 KB)

10.
OTROŠKA IGRA
Anita Kosi, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Otroška igra je dejavnost, ki poteka po notranji motiviranosti otroka. Brez nje ne bi bilo srečnega otroštva. Otrok ima pravico do igre. Otroci se ne igrajo z namenom, da bi razvili svoje sposobnosti ali da bi naredili kak izdelek trajne vrednosti. Igrajo se zato, da zadostijo notranji potrebi (Toličič, 1981, str. 9). Igra vpliva na otrokovo telesno rast, na razvoj njegove inteligence, na pridobivanje izkušenj in znanja, na otrokovo čustveno življenje in na njegov razvoj v družbeno bitje. Igra ima, zlasti v predšolski dobi, nenadomestljivo vlogo za celoten razvoj otrokove osebnosti. Na igro vplivata dejavnika spol in vrtec. Avtorji različno klasificirajo igro, vendar so najpogostejše navedbe: funkcijska igra, v kateri otrok preizkuša svoje zaznavno-gibalne sheme; konstrukcijska igra, v kateri otrok povezuje, sestavlja posamezne prvine igrač in s tem gradi in ustvarja konstrukcijo, za katero je značilna večja stopnja sestavljenosti kot za igralno gradivo; dojemalna igra, v kateri otrok poimenuje kar vidi, sledi navodilom, daje navodila in dojema relacije; simbolna igra, v kateri otrok reprezentira neko dejanje, predmet, osebo ali pojav iz realnega ali domišljijskega sveta. Pomembno je, da ima otrok dovolj didaktičnih igrač, katerih cilj je nuditi otroku možnost osvajanja določene zmožnosti. Otrok rabi za igro seveda določen prostor, to je lahko dom, vrtec ali igrišče. Odrasli ne smemo pretirano posegati v otroško igro, moramo pa biti na dosegu, če nas otrok potrebuje. Igrača ni samo sredstvo igre, temveč je tudi otrokov zvesti spremljevalec, njegov prijatelj in prvi soigralec v igri. Avtorji različno razvrščajo igrače. Bergantova (1981, str. 18) meni, da so igrače lahko: igrače za dojenčke, igrače za razgibavanje, igrače za ljubkovanje, igrače za ustvarjalne igre, igrače za graditev, raziskovanje in konstruiranje, igrače za družabne igre. Za vsako starost otroka so primerne drugačne igrače. Igrače, ki ustrezajo znaku »dobra« igrača morajo izpolnjevati psihopedagoške, tehnološke, higienske, konstrukcijske, likovne, estetske zahteve in zahtevo o pravilnem razmerju med vrednostjo igrače in njeno ceno.
Keywords: Otrok, igra, igrače, razvoj otroka, vrtec, odnos odraslih, dobra igrača.
Published: 03.03.2010; Views: 8916; Downloads: 2433
.pdf Full text (3,27 MB)

Search done in 0.28 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica