Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo predstavlja obširno fizikalno in reološko karakterizacijo tekočih in utrjenih polimernih vzorcev. Delo je osnovano na izvedbi dinamičnih mehanskih analiz, s katerimi smo ovrednotili lastnosti utrjenega polimernega materiala. Vzorci so bili pripravljeni s tremi vezivi in dvema monofunkcionalnima monomeroma ter enim difunkcionalnim monomerom, s katerimi smo v različnih medsebojnih razmerjih sintetizirali polimerne materiale z različnimi mehanskimi lastnostmi. Z reološkimi meritvami smo določili reološke lastnosti tekočih vzorcev. Z dinamično mehansko analizo (DMA) utrjenih vzorcev smo spremljali medsebojne razlike v mehanskih lastnostih pri delovnih temperaturah (T) 25,00 °C in 60,00 °C. Karakterizacijo utrjenih vzorcev smo začeli z amplitudnim testom, na podlagi katerega smo določili linearno viskoelastično (LVE) območje sintetiziranih vzorcev. Iz dobljenih diagramov smo lahko ločili vzorce na podlagi togosti ali mehkobe, prav tako je bil iz rezultatov razviden temperaturni vpliv na mehanske lastnosti sintetiziranih vzorcev. Pri tristopenjskem testu oscilacija-oscilacija-oscilacija (analiza 3TT) je bilo razvidno, da se vzorci, merjeni pri T 25,00 °C, pod vplivom strižne deformacije hitro povrnejo v začetno stanje. S tritočkovnim upogibnim testom smo pridobili diagram odvisnosti med raztezkom in obremenitvijo, iz katerega je bila razvidna trdnost vzorcev, kot tudi maksimalne vrednosti upogibnih raztezkov, torej vpliv viskozne komponente na obnašanje vzorcev. Z nateznim testom smo pridobili podobne informacije kot pri tritočkovnem upogibnem testu, a so bili rezultati manj zanesljivi zaradi nezanemarljivega vpliva senzorskega sistema, predvsem na mehkejše vzorce. Za določevanje temperature steklastega prehoda (Tg) smo najprej uporabili diferenčno dinamično kalorimetrijo (DSC-instrument), s katero smo pri večini vzorcev imeli težave pri pridobivanju sprejemljivih rezultatov. Z metodo DMA so bili rezultati sprejemljivi in ponovljivi. Najvišjo vrednost Tg, in sicer 120,05 °C, smo z metodo DMA določili pri vzorcu TEGDMA + 6040. Na koncu smo opravili še multifrekvenčni test z analizo superpozicije temperature in časa (TTS). Ta se je izkazala za zelo uporabno pri trdnejših in odpornejših vzorcih, pri katerih smo pridobili informacije glede daljše življenjske dobe pri izbranih pogojih.
Keywords: reologija, DMA, DMTA, fotopolimerizacija
Published in DKUM: 09.07.2021; Views: 1006; Downloads: 129
Full text (14,22 MB)

Abstract: Diplomsko delo prikazuje pregled sistema 16 vodnih past, kjer je bila na podlagi rezultatov izbrana ena pasta na kateri smo opravljali dodatne analize in poiskali smernice, za kasnejšo optimizacijo celotnega sistema. Za pregled sistema smo opravili test obriba (angl. rub–out test) na dveh različnih osnovah (Os I (osnova na osnovi stiren akrilne disperzije) in Os II (osnova na osnovi poliuretanske smole)) ter izmerili razliko v barvnem odtenku (DE*) in barvni jakost (BJ). Sledile so reološke analize, kjer smo izmerili viskoznost sistema in ugotavljali ali imajo paste ustrezno tiksotropijo (razmerje med začetno in končno viskoznostjo), pregledali smo kako so paste obstojne po naravnem staranju in naredili standardne kontrolne metode (meritve pH vrednosti in gostote). Reologija past je bila izmerjena na začetku dela in naslednjič po naravnem staranju past. Pri nekaterih pastah so se opazile spremembe v viskoznosti po staranju, kar jasno nakazuje na njihovo nestabilnost. Eno izmed najbolj nestabilnih disperzij je prikazovala pasta 06, katero smo kasneje tudi izbrali za optimizacijo. Na vseh pastah smo naredili test obriba z neredčenim in redčenim kolorantom, pri čemer so se pokazale vidne razlike v barvnih odtenkih pri redčenem kolorantu, kar je ponoven indikator za nestabilnost disperzij, saj pigmenti med sušenjem premaza še vedno migrirajo. Vizualno se večina past po naravnem staranju ni spremenila. Optimizirali smo pasto 06, pri čemer smo spreminjali parametre, pri katerih je pasta nastajala, ter količino dodanega omakala. Z analizami smo ugotovili, da na finost mletja primarno vpliva čas mletja paste, opazen je tudi manjši vpliv temperature in omakala. Previsoka ali prenizka temperatura finost mletja poslabšata, podoben trend se opazi tudi s količino omakala. Parametri zelo podobno vplivajo na barvno jakost, ki se z dolžino mletja povečuje zaradi večje specifične površine delcev. Test obriba je večinoma odvisen le od časa mletja ter posledično končne velikosti delcev, ki pasto sestavljajo. Podoben trend, kot je viden pri testu obriba, je opazen tudi pri spektrofotometrični analizi odtenkov past. Na koncu smo s pomočjo metode simpleks ugotovili, kateri so optimalni pogoji za izdelavo te specifične paste. Prišli smo do ustrezne barvne jakosti, do ustrezne finosti mletja, do dovolj majhne razlike v odtenkih ter do najboljšega rezultata za test obriba.
Keywords: paste na vodni osnovi, koloristika, reologija, test obriba, metoda simpleks
Published in DKUM: 11.09.2018; Views: 1302; Downloads: 119
Full text (2,05 MB)