2.
UKREP OBVEZNEGA PSIHIATRIČNEGA ZDRAVLJENJA V REPUBLIKI SLOVENIJI IN REPUBLIKI HRVAŠKITanja Gole, 2014, undergraduate thesis
Abstract: Obvezno psihiatrično zdravljenje je marsikje še zmeraj tabu tema in ljudje imajo o psihiatričnem zdravljenju popolnoma napačne predstave. Prav tako o neprištevnosti in bistveno zmanjšani prištevnosti, vzrokih le-te ter možnosti ozdravitve. Kljub temu so ljudje že v preteklosti spoznali, da določeni posamezniki zaradi mentalnega stanja niso sposobni nadzorovati svojih dejanj in tako tudi za kazniva dejanja ne morejo biti krivi. Poleg tega kazen, ki je bila včasih edina sankcija, ni učinkovito sredstvo, saj namen kazni pri ljudeh z duševnimi motnjami ni dosežen. Tako so se postopoma razvili varnostni ukrepi, katerih namen je prvenstveno preventiva in zaščita družbe ter storilca samega. Tako hrvaški kot slovenski kazenski zakonik postavljata pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izrek ukrepa. Sam ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v današnjem času zbuja razne diskusije glede legitimnosti ukrepa. Nekateri mu nasprotujejo, saj pravijo, da krši temeljne ustavno določene človekove pravice, drugi ga zagovarjajo, saj pravijo, da bi bile druge človekove pravice, določene z Ustavo, ogrožene, načelo sorazmernosti takšen ukrep dopušča. Poleg tega se storilci lahko namenoma sklicujejo na neprištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja ali celo po dejanju z vedenjem poskušajo prikazati znake določene duševne bolezni, da bi se izognili zaporni kazni. Tako morajo biti sodni izvedenci nepristranski, strokovni in pošteni pri ocenjevanju storilčevega zdravstvenega stanja. Na sodniku pa je, da odloči ali bo upoštevali izvedenčevo mnenje.
V diplomskem delu so obravnavani zgoraj omenjeni problemi s pomočjo teorije in prakse.
Keywords: kazensko pravo, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, sodni izvedenec, varnostni ukrepi, izključitev krivde
Published in DKUM: 18.12.2014; Views: 1378; Downloads: 230
Full text (562,07 KB)