Search the digital library catalog

Abstract: Akutna mieloična levkemija (angl. Acute Myeloid Leukemia, AML) in kronična mieloična levkemija (angl. Chronic Myeloid Leukemia, CML) sta skupini hematoloških rakov, za kateri je značilna nekontrolirana delitev krvnih celic mieloične linije. Kljub napredku v poznavanju genetskih dejavnikov in molekularnih mehanizmov, ki lahko privedejo do AML in CML, so trenutno razpoložljivi načini zdravljenja nezadostni. Za boljše razumevanje patofiziologije nastanka in razvoja AML in CML smo v doktorski nalogi proučili uravnavanje celične redoks homeostaze pri tej skupini rakov. V prvem delu doktorske naloge izvedli meta-analizo transkriptomskih podatkov iz 4 študij CML in 1 študije AML. V drugem delu smo na celičnih linijah AML HL-60 in KASUMI1 in celičnih linijah CML K562 in Ku812F natančneje proučili vpliv oksidativnega stresa, povzročenega z vodikovim peroksidom, hipoksije in naravnih ekstraktov origana, konoplje in brusnice, pridobljenih s hladno maceracijo, ekstrakcijo z ultrazvokom in superkritično tekočinsko ekstrakcijo, na molekularnem in celičnem nivoju. Z meta-analizo transkriptomskih podatkov smo med prvimi 100 najbolj diferencialno izraženimi geni identificirali gen za nekodirajočo RNA LINC01554 in dva pseudogene RPS27AP20 in FAM133CP, ki predhodno še niso bili povezani z AML in CML, in potrdili, da se AML in CML razlikujeta v izražanju genov, poveznih z uravnavanjem redoks homeostaze. Izpostavitev oksidativnemu stresu je znižala celično rast/proliferacijo pri proučevanih celičnih linijah, pri tem pa je bil vpliv večji pri celičnih linijah AML kot CML. Oksidativni stres je še znižal metabolno aktivnost celice pri celičnih linijah AML in jo povišal pri celičnih linijah CML. Ugotovljene razlike v celični rasti/proliferaciji in metabolizmu med AML in CML v pogojih oksidativnega stresa so bile posledica zmanjšanega preživetja celičnih linij AML v primerjavi s celičnimi linijami CML in ne spremenjenega celičnega cikla. Na molekularnem nivoju so se proučevane celične linije razlikovale v izražanju AQP1, 3, 8, 9 in 11, SOD1, CAT in AATF. Tretiranje z ekstrakti je v pogojih oksidativnega stresa znižalo celično rast/proliferacijo pri celičnih linijah HL-60, KASUMI1 in K562 in povišalo količino reaktivnih kisikovih in dušikovih spojin (ROS/RNS) pri celični liniji HL-60 oziroma znižalo njihovo količino pri celični liniji KASUMI1. Ekstrakti niso vplivali na celično rast/proliferacijo pri celični linji Ku812F in na količino ROS/RNS pri celičnih linijah K562 in Ku812F. Znižana celična rast v prisotnosti oksidativnega stresa in ekstraktov je bila posledica zmanjšanega preživetja celic in ne spremenjenega celičnega cikla. Tretiranje z ekstrakti brusnice je povišalo izražanje SOD1 pri celični liniji Ku812F, v prisotnosti oksidativnega stresa in specifičnih ekstraktov pa smo ugotovili še razlike v izražanju SOD1, NQO1 in PRDX1 med proučevanimi celičnimi linijami. Hipoksija je znižala celično rast/proliferacijo pri vseh proučevanih celičnih linijah, pri tem pa so bile celične linije AML bolj dovzetne za vplive hipoksije kot celične linije CML. Še več, hipoksija je specifično znižala metabolizem celice pri celičnih linijah AML. Znižana rast/proliferacija in metabolizem celičnih linij AML v primerjavi s celičnmi linijami CML v hipoksiji sta bila posledica zmanjšanega preživetja in ne spremenjenega celičnega cikla. Rezultati doktorske naloge kažejo, da se AML in CML razlikujeta v molekularnem in celičnem odzivu na dejavnike, ki vplivajo na celično redoks homeostazo. Molekularni mehanizmi, ki omogočajo večjo dovzetnost AML za ROS/RNS, ki vodijo v znižanje celične rasti/proliferacije in preživetja celic, bi lahko v prihodnje predstavljali potencialne klinične tarče za nadzorovanje in zdravljenje te bolezni.
Keywords: AML, CML, oksidativni stres, hipoksija, naravni ekstrakt, RT-qPCR
Published in DKUM: 19.07.2023; Views: 662; Downloads: 72
Full text (3,23 MB)

Abstract: Uterine leiomyomas (ULM) are a common cause of solid pelvic tumors in women. Their etiopathogenesis remains unclear. Interleukins (ILs) and their receptors can influence tumor biology of ULM. The aim of this study was to evaluate single nucleotide polymorphisms (SNPs) exhibited in the genes IL4 (rs2070874), IL4R (rs1801275), IL12RB1 (rs11575934), IL12B (rs6887695), IL13 (rs20541) and IL23R (rs7517847) as risk factors for ULM in Slovenian women and to identify associations between corresponding clinical parameters and the analyzed SNPs. In addition, solitary and multiple ULM were compared to identify clinical and/or genetic parameters influencing their occurrence. We conducted a case-control study that included 181 women with leiomyomas and 133 control subjects. Genotyping of selected SNPs was performed using polymerase chain reaction-restriction fragment length polymorphism (PCR-RFLP) and high resolution melting (HRM) techniques. The TT genotype of rs20541 (IL13) was significantly associated with decreased risk of ULM compared to both the CC and CT genotypes [p = 0.018; odds ratio (OR) = 0.184; 95% confidence interval (95% CI) = 0.048-0.7121. Using genetic and clinical data to develop a predictive model with logistic regression, we found that adenomyosis, higher age at diagnosis, family history of ULM occurrence, earlier menarche, lower number of pregnancies and lower age at first sexual intercourse, the G allele and genotypes AG and GG of rs1801275 (IL4R) were associated with an increased risk of multiple ULM occurrence. We also found an association between rs20541 (IL13) and 17ß-estradiol serum levels in patients with multiple ULM (p 0.003). Our study showed, for the first time, that rs20541 (IL13) may contribute to susceptibility of ULM development and that rs1801275 (IL4R) can predispose patients to develop multiple ULM.
Keywords: genetic risk, uterine leiomyomas, ULM, single nucleotide polymorphism (SNP), IL13 gene
Published in DKUM: 30.03.2017; Views: 1661; Downloads: 357
Full text (478,01 KB)
This document has many files! More...