Search the digital library catalog

Abstract: Oblikovanje tržnega gospodarstva, kot ga poznamo danes, je zahtevalo veliko število žrtev, tako pravnih oseb kot tudi fizičnih. Osamosvojitev Slovenije je bila poglavitni razlog za sprejemanje nove zakonodaje na vseh področjih, med drugim tudi na področju korporacijskega prava. Novonastala država je sprva spodbujala k ustanovitvi podjetij, a so kmalu nastopile težave, ker so se v podjetniške vode podali neizkušeni podjetniki, kar je povzročilo, da je bilo v sodni register vpisano veliko število nedelujočih, nelikvidnih podjetij, v nekaterih primerih tudi brez premoženja ali zaposlenih, kar je po mnenju zakonodajalca predstavljalo grožnjo gospodarskemu trgu. Še pred začetkom 21. stoletja zakonodajalec sprejel zakonsko ureditev, ki je ne pozna nobena druga država, in sicer omogočala je prisilen izbris gospodarskih družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti brez predhodno opravljenega postopka likvidacije družbe, če so bili izpolnjeni ne tako zahtevni kriteriji za izbris podjetja, hkrati pa so na družbenike in delničarje (v nadaljevanju: družbeniki) ex lege prešli dolgovi izbrisane družbe, za katere so odgovarjali solidarno in neomejeno. Takšna odgovornost je v praksi povzročila izvršbe na zasebnem premoženju fizičnih oseb, ki so bile vpisane v sodni register kot družbeniki kapitalskih družb. Zakonska ureditev je bila sporna z vidika treh pravnih področij, katerih načela so bila z začetkom veljavnosti zakona prekršena, to so ustavno, korporacijsko in civilno pravo, vendar je pred razveljavljenjem zakonodaje nastala škoda tako gospodarskim družbam neposredno z dejanjem izbrisa kot tudi v zasebni sferi posameznikov oziroma družbenikov kapitalskih družb. Zakonodajalec je sprejetje sporne zakonske ureditve skušal utemeljiti kot sankcijo za neupoštevanje kogentnih določb (jus cogens) drugega zakona, na katerega je napotovala. Izpostavljeno je bilo tudi dejstvo, da bi bila sodišča ob običajnem vodenju stečajnih postopkov nad podjetji preobremenjena. Korporacijska zakonodaja je, preden je bila leta 2011 ugotovljena kot protiustavna in nesorazmerna, veljala presenetljivih 12 let in za seboj pustila negativne posledice, večkrat je bila izpodbijana na Ustavnem sodišču in enkrat celo na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), vendar je bilo šele na slednjem ugotovljeno, da so oškodovanci zakonodaje na vseh nacionalnih instancah postavljali napačna vprašanja s tega področja, in sicer družbeniki so na nacionalnih instancah zatrjevali, da so direktni oškodovanci, morali pa bi se sklicevati, da so sekundarno oškodovani. Zakonodajalec je, ko je leta 2011 opazil svojo napako sprejetja sporne zakonodaje, ki je dala državi možnost tako radikalnega posega v različna področja prava in pravice ne le družb, ampak tudi njenih družbenikov osebno, s številnimi zakoni neuspešno poskušal odpravljati daljnosežne posledice do leta 2021, ko je bil Državnemu svetu prvič podan predlog zakona, ki vključuje odškodninsko odgovornost države.
Keywords: Izbris iz sodnega registra po uradni dolžnosti, prisilno prenehanje, finančno poslovanje družb, spregled pravne osebnosti, aktivni družbeniki, pasivni družbeniki, večkratna sprememba zakonodaje, saniranje posledic, drugačen pristop s strani ESČP.
Published in DKUM: 11.10.2021; Views: 1381; Downloads: 181
Full text (1,28 MB)