| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 20
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
Topni receptor ST2 kot prognostični označevalec pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo
Evgenija Homšak, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča: Bolniki s kronično ledvično boleznijo (KLB) in še posebej dializni bolniki (KLB 5D) so izpostavljeni visokemu tveganju za razvoj srčnega popuščanja in različnih življenjsko ogrožajočih dogodkov, vključno s srčno-žilnimi (SŽ) neželenimi dogodki in smrtjo. Zato je izrednega pomena tudi pravočasna napoved teh dogodkov oziroma opredelitev bolnikov, ki so izpostavljeni večjemu tveganju. Na osnovi dosedanjih kliničnih in biokemijskih parametrov pogosto pravočasna napoved neželenih dogodkov in smrti pri teh bolnikih, še posebej pri skupini dializnih bolnikov, ni mogoča. Zato so intenzivne raziskave usmerjene v iskanje novih potencialnih prognostičnih označevalcev. Namen: Namen naše raziskave je bil proučiti vlogo topnega receptorja ST2 (sST2) kot potencialnega prognostičnega označevalca hospitalizacij, SŽ in smrti iz vseh vzrokov pri bolnikih s KLB in posebej pri dializnih bolnikih (KLB 5D) ter njegov pomen primerjati z dosedanjimi biokemijskimi označevalci srčnega popuščanja in ledvićnih bolezni (NT-proBNP, TnI). Glede na specifično populacijo dializnih bolnikov je bilo smiselno proučiti tudi njegove značilnosti, zlasti vpliv hemodiafiltracijskega postopka (HDF) na njegovo serumsko koncentracijo pred in po opravljeni HDF. Zato smo v naši raziskavi poskušali potrditi dve hipotezi: (1) sST2 je biokemijski označevalec, katerega koncentracija v serumu je zaradi svoje molekularne strukture neodvisna od HDF in (2) sST2 kot novejši prognostični označevalec omogoča pri bolnikih z različno stopnjo KLB identificirati bolnike, ki imajo večje tveganje za razvoj SŽ dogodkov, hospitalizacijo in smrt. Metode: V raziskavo smo vključili 91 bolnikov (57 moških, 34 žensk) s KLB 1. do 5. stopnje in 123 bolnikov (75 moških, 48 žensk) s KLB 5D stopnje na nadomestnem zdravljenju s HDF. Vsem bolnikom smo ob vstopu v raziskavo odvzeli vzorce krvi za določitev hematoloških in koncentracije biokemijskih parametrov, vključno s sST2, NT-proBNP in TnI. Bolnike smo vključevali 12 mesecev, nato smo jih ob naročenih kontrolnih pregledih spremljali najmanj 18 mesecev. Beležili smo morebitne SŽ zaplete, hospitalizacije in smrt. Za ugotavljanje vpliva HDF na koncentracije biokemijskih označevalcev smo iz proučevane populacije izbrali 55 naključnih bolnikov s KLB 5D, ki smo jim izmerili serumske koncentracije pred in po HDF in statistično ovrednotili nastale spremembe. Statistično analizo pridobljenih podatkov smo izvedli z uporabo programske opreme Medcalc® (Ostend, Belgija). Razlike koncentracij pred/po HDF za oba parametra pri posameznih bolnikih smo testirali s parnim T-testom ter jih izrazili v odstotkih. Bolnike s KLB 1-5 in s KLB 5D smo na začetku raziskave razdelili, glede na začetno vrednost koncentracije sST2, v skupino z nizkim sST2 (sST2 <35 ng/ml) ali skupino z visokim sST2 (sST2 ≥35 ng/mL). Za oceno prognostične vrednosti serumskih označevalcev smo uporabili Kaplan-Meierjevo analizo preživetja in regresijsko Cox analizo. Z ROC (receiver operating characteristic) analizo smo določili in primerjali prognostično moč NT-proBNP, sST2 in njune kombinacije. Kot statistično značilna pomembna vrednost je bila P<0.05. Zaključki: V naši raziskavi smo uspeli potrditi obe zastavljeni hipotezi. Naši rezultati potrjujejo, da je sST2 neodvisen od ledvične funkcije in od postopka HDF, saj njegove serumske koncentracije niso statistično značilno različne glede na stopnjo KLB in se ne spremenijo po procesu HDF. Prav tako smo potrdili, da je sST2 kot označevalec fibroze in remodelacije sposoben opredeliti bolnike s KLB 1-5 in KLB 5D, glede na njihovo tveganje za razvoj življensko ogrožajočih dogodkov, hospitalizacije in smrti. Njegova dodana vrednost se kaže v primeru kombinirane rabe več označevalcev, kjer skupaj z NT-proBNP omogoča boljšo oceno tveganja kot kateri koli od posamičnih označevalcev. Ta ugotovitev potrjuje, da je sST2 neodvisen prognostičen označevalec, ki se odziva in nastaja preko drugih patofizioloških mehanizmov kot NT-proBNP.
Keywords: sST2, kronična ledvična bolezen, prognostični označevalec, hemodiafiltracija
Published: 12.08.2019; Views: 566; Downloads: 35
.pdf Full text (2,43 MB)

2.
3.
Pomen izbranih genskih polimorfizmov pri nastanku diabetične ledvične bolezni pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2
Maja Šeruga, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Diabetična nefropatija (DN – izraz, ki ga bolj uporabljamo za biopsijsko dokazano prizadetost ledvic zaradi SB) ali diabetična ledvična bolezen je kronični zaplet pri SB. Proteinurija, povišan krvni tlak in postopen upad ledvične funkcije ob visoki srčno-žilni obolevnosti in umrljivosti so glavne značilnosti razvite diabetične nefropatije pri SB. Okoli 30 do 50% bolnikov razvije klinično očitno DN, vendar ne vemo, kateri bolniki jo bodo razvili in kateri ne. Pravimo, da je DLB večvzročna bolezen in do zdaj so ugotovili, da je v patogenezo okvare ledvice vključenih več genov. Študije o genskem polimorfizmu pri DLB izvajamo z namenom, da bi odkrili gene, ki bi služili kot biomarkerji, in bi na podlagi teh odkritij lahko razvijali terapevtske smernice, s katerimi bi lahko zavrli ali preprečili komplikacije sladkorne bolezni, kot je DLB. Namen naše retrospektivne asociacijske raziskave je bil poiskati povezavo med izbranimi kandidatnimi geni in DLB pri Slovencih s SB2, ki so del kavkaške populacije. V raziskavo smo vključili 651 bolnikov s SB2, ki so imeli bolezen že najmanj 10 let. Za ocenitev ledvične funkcije smo uporabili MDRD enačbo in s-cistatin. Na ta način smo dobili dve skupini bolnikov, in sicer 276 bolnikov z DLB in 375 bolnikov brez DLB, ki so služili kot kontrola. Testirali smo naslednje polimorfizme: polimorfizma rs4340 in rs4341 v genu za angiotenzinsko konvertazo (AK), polimorfizma rs699 in rs4762 v genu za angiotenzinogen (AGT), polimorfizme rs275651, rs931490, rs5182 in rs5186 v genu za receptor tipa 1 za angiotenzin II (AGTR1), polimorfizme rs3087459, rs5370, rs1476046 v genu za endotelin 1 (EDN1), polimorfizem rs3802278 v genu za 5-lipoksigenazo-aktivirajoči proteini (ALOX5AP) in polimorfizem rs12762303 v genu za arahidonat 5-lipoksigenazo (ALOX5). Rezultati niso pokazali statistično pomembne povezave med polimorfizmi rs4340 in rs4341 v genu za angiotenzinsko konvertazo (AK), polimorfizmi rs699 in rs4762 v genu za angiotenzinogen (AGT), polimorfizmi rs275651, rs931490, rs5182 in rs5186 v genu za receptor tipa 1 za angiotenzin II (AGTR1), polimorfizmi rs3087459, rs5370, rs1476046 v genu za endotelin 1 (EDN1) in polimorfizmu rs12762303 v genu za arahidonat 5-lipoksigenazo (ALOX5) in DLB. Nasprotno pa smo ugotovili statistično pomembno povezavo med polimorfizmom rs3802278 v genu za 5-lipoksigenazo-aktivirajoči proteini (ALOX5AP) in DLB. Rezultati logistične regresije so pokazali, da imajo posamezniki z genotipom CC 3,14-krat večjo verjetnost za pojav DLB, v primerjavi s posamezniki z genotipom TT. Torej je genotip CC polimorfizma rs3803278 v genu za ALOX5AP možni dejavnik tveganja za pojav DLB.
Keywords: sladkorna bolezen, diabetična ledvična bolezen, genski polimorfizmi
Published: 09.08.2018; Views: 772; Downloads: 86
.pdf Full text (1,36 MB)

4.
5.
6.
Vpliv biokemičnih in kliničnih značilnosti na pojav peritonitisa, pri pacientih zdravljenih s peritonealno dializo
Ana Koroša, 2017, master's thesis

Abstract: Uvod: Pri pacientih s končno ledvično odpovedjo, ki se zdravijo s peritonealno dializo (PD), lahko številni dejavniki prispevajo k nastanku peritonitisa. Namen naše raziskave je bil pri pacientih, zdravljenih s PD, analizirati povezavo med različnimi kliničnimi dejavniki in biokemičnimi vrednostmi ter pojavom peritonitisa. Metode: V raziskavo smo vključili 53 pacientov, starih od 15 do 67 let, ki so začeli zdravljenje s PD na Oddelku za dializo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor v obdobju od maja 1998 do novembra 2016. Analizirali smo biokemične vrednosti in klinične dejavnike pacientov, zdravljenih s PD, ob pričetku zdravljenja s PD ter nato ob pojavu prvega peritonitisa oziroma ob koncu opazovanega obdobja. V opazovanem obdobju 1615 mesecev (1–123,7 meseca, povprečno 30,5±30,9 meseca), smo pri 15 pacientih (28,3 %) diagnosticirali peritonitis. Rezultati: Pacienti, ki so preboleli peritonitis, so imeli v primerjavi s pacienti brez prebolelega peritonitisa ob pričetku zdravljenja s PD višjo koncentracijo serumskega fosfata (U = 155,00, p = 0,010). Povprečni čas verjetnosti pojava prvega peritonitisa pri vseh pacientih je bil 77,4 meseca (95% IZ [59,7; 95]). Pacienti z normalnim serumskim fosfatom ob pričetku zdravljenja s PD so imeli povprečen čas preživetja, do pojava peritonitisa, 110 mesecev (95% IZ [92,1; 127,9]), pacienti z visokim serumskim fosfatom pa so imeli povprečen čas preživetja do pojava peritonitisa, 67,3 mesecev (95% IZ [10; 47,7]). Razprava: Rezultati naše raziskave kažejo na pomemben vpliv serumskega fosfata na pojav peritonitisa ob pričetku zdravljenja s PD. Ta ugotovitev je lahko v pomoč pri prepoznavanju pacientov, ki zdravljenje s PD pričnejo z visokim nivojem serumskega fosfata in imajo zato višje tveganje za nastanek peritonitisa.
Keywords: končna odpoved ledvic, preddializno izobraževanje pacientov, peritonealna dializa, peritonitis, serumski fosfat.
Published: 10.01.2018; Views: 753; Downloads: 131
.pdf Full text (958,26 KB)

7.
Rentgenska ocena arterijskih kacifikacij pri bolnikih, zdravljenih s kronično hemodializo
Silva Breznik, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod Žilne kalcifikacije so pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo (KLB) eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za povečano srčno-žilno umrljivost in obolevnost. Predstavljajo odziv na motnjo metabolizma serumskega kalcija in fosfata. Celoten sklop motenj zajema uveljavljena kratica KLB - MKB (kronična ledvična bolezen – mineralna in kostna bolezen), ki kot posledica motnje metabolizma mineralov in kosti vodi v kostno diferenciacijo gladkomišičnih celic ter nastanek žilnih kalcifikacij v tuniki mediji (srednji mišični plasti arterij). Prisotnost žilnih kalcifikacij lahko ugotavljamo z različnimi metodami. Bolniki in metode V raziskavo smo vključili 102 bolnika, zdravljena s kronično hemodializo, od teh je bilo 60 (58,8 %) moških, srednja starost bolnikov je bila 61,8 let (razpon 24-85 let). Povprečen čas hemodializnega zdravljenja je bil 52,3 meseca (razpon 1-208 mesecev). Ocena razsežnosti koronarnih kalcifikacij s pomočjo Agatstonove skale (CACS) je bila opravljena pri 28 bolnikih. Pri 102 bolnikih so bili opravljeni lateralni radiogram trebušne aorte za oceno kalcifikacij trebušne aorte (AACS), radiogram medenice in dlani za oceno kalcifikacij medeničnih arterij (SVCS medenica) in arterij rok (SVCS dlan) ter ultrazvok karotidnih arterij za oceno debeline intime-medije (IMT). Pri 93 bolnikih smo izmerili hitrost karotidno-femoralnega oziroma aortnega pulznega vala (PWV) ter pri 88 bolnikih gleženjski indeks (ABI). Določili smo tudi serumsko vrednost fibroblastnega rastnega faktorja-23 (FGF-23). Rezultati Ugotovili smo visoko prevalenco kalcifikacij. Koronarne kalcifikacije (CACS) smo našli pri 92 % (26 od 28) bolnikov. Z radiografsko oceno smo našli kalcifikacije pri 91,2 % bolnikov, od tega na lateralnem radiogramu pri 82,4 % (84 od 102), pri 76,5 % bolnikov na radiogramu medenice ter pri 55,9 % bolnikov na radiogramu rok. Zlati standard CACS je bil v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,665), SVCS medenice (p<0,000,rho=0,654), SVCS roke (p<0,007, rho=0,497) in s PWV (p<0,002, rho=0,594). Ugotovili smo tudi statistično značilno korelacijo med AACS in PWV (p<0,000, rho=0,442), SVCS medenice in PWV (p<0,000, rho=0,466) ter SVCS roke in PWV (p<0,000, rho=0,427). IMT je bila v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,590), s SVCS medenice (p<0,000, rho=0,401), s SVCS roke (p<0,005, rho=0,279) ter tudi s PWV (p<0,000, rho=0,533). Ugotovili smo negativno korelacijo med ABI in z AACS (p<0,002, rho=-0,321), s SVCS medenice (p<0,025, rho=-0,240), s SVCS roke (p<0,012, rho=-0,267) ter s PWV (p<0,006, rho=-0,300). FGF-23 ni bil statistično pomembno povezan z nobenim od preiskovanih parametrov kalcifikacij. Zaključek Naši rezultati so pokazali zelo dobro povezavo med enostavnimi metodami ugotavljanja srčno-žilnih kalcifikacij ter bolj kompleksnimi metodami, kot je CACS. Tako lahko zlati standard CACS nadomestimo s cenejšimi in enostavnejšimi metodami z manj rentgenskega sevanja kot sta AACS in SVCS. PWV, ABI in IMT so se pokazali kot prav tako dobri primerljivi označevalci ocene kalcifikacij v primerjavi s klasičnimi rentgenskimi metodami. FGF-23 ni bil povezan z drugimi preiskovanimi parametri.
Keywords: debelina intime medije, fibroblastni rastni faktor, gleženjski indeks, hitrost aortnega pulznega vala, kronična ledvična bolezen, kalcifikacije koronarnih arterij, lateralni radiogram, rentgenska ocena žilnih kalcifikacij
Published: 17.08.2017; Views: 1066; Downloads: 93
.pdf Full text (1014,28 KB)

8.
9.
Cistatin C - označevalec ledvičnega delovanja ter napovedovalec srčnožilnih bolezni in umrljivosti
Sebastjan Bevc, Robert Ekart, Radovan Hojs, 2014, review article

Abstract: Cistatin C v serumu je bil že pred desetletjem predlagan za označevalca ledvičnega delovanja. Trdni dokazi potrjujejo, da je ocena glomerulne filtracije s pomočjo cistatina C izboljšala prepoznavanje bolnikov s kronično ledvično boleznijo pri določenih populacijah. Enačbe za oceno ledvične funkcije, ki vključujejo standardizirano vrednost cistatina C v serumu so postale "state- of-the-art" določanja ledvične funkcije. Zadnje smernice za obravnavo bolnikov s kronično ledvično boleznijo tako vključujejo navodila in priporočila za uporabo cistatina C v klinični praksi. Rezultati raziskav kažejo, da je cistatin C več kot le označevalec ledvičnega delovanja, saj poda celostno informacijo o ogroženosti bolnikov, še posebej tistih z visoko stopnjo tveganja za razvoj sržnožilnih bolezni in dogodkov. Raziskave so pokazale tudi povezavo cistatina C z napredovanjem srčnožilnih bolezni.
Keywords: glomerular filtration rate, serum cystatin C, simple cystatin C formula, cardiovascular disease, mortality
Published: 30.12.2015; Views: 1454; Downloads: 62
URL Link to full text

10.
Cardiovascular mortality and microinflammation in abdominal obese hemodialysis patient
Sebastjan Bevc, Tadej Zorman, Darinka Purg, Robert Ekart, Radovan Hojs, 2013, original scientific article

Abstract: Namen: Trebušno maščevje ima pomembne provnetne lastnosti in predstavlja vir različnih vnetnih posrednikov. Z ozirom na dejstvo, da so pri hemodializnih (HD) bolnikih povišane koncentracije nekaterih vnetnih posrednikov, bi lahko imelo trebušno maščevje pomembno vlogo v patogenezi mikrovnetja, ki je dokazano povezano s pospešeno aterosklerozo. Namen naše raziskave je bil določiti vpliv mikrovnetja na srčnožilno umrljivost trebušno debelih HD bolnikov. Metode: V raziskavo smo vključili enainsedemdeset HD bolnikov (povprečna starost 59.3 12.8 let). Izmerili smo jim obseg pasu in trebušno debelost opredelili skladno s priporočili Mednarodnega združenja za sladkorno bolezen (International Diabetes Fede- ration). Določili smo serumske koncentracije lipidov (trigliceridi, HDL in LDL holesterol) in vnetnih posrednikov (interlevkin 6, tumor nekrozni dejavnikalfa, žilnocelična adhezivna molekula1 (VCAM1), medcelična adhezivna molekula1 (ICAM1)). Bolnike smo spremljali od dneva določitve vnetnih posrednikov (november 2003) do njihove smrti oziroma do 10. novembra 2009. Rezultati: Povprečna vrednost obsega pasu je bila za moške 97.6 1 +/- 6.1 cm in 92.2 +/- 15.9 cm za ženske. Trebušno debelost smo ugotovili pri 62 % vključenih bolnikih. S Coxovo regresijsko analizo smo ugotovili, da sta vnetna posrednika VCAM1 (p<0.031) in ICAM1 (p<0.024) napovednika srčnožilne umrljivosti pri trebušno debelih HD bolnikih. Četudi smo v omenjeno analizo vključili starost in ostale znane dejavnike tveganja za razvoj ateroskleroze (arterijska hipertenzija, kajenje, HDL in LDL holesterol, trigliceridi), sta oba vnetna posrednika ostala napovednika srčnožilne umrljivosti. Zaključek: Rezultati naše raziskave potrjujejo povezanost mikrovnetja in srčnožilne umrljivosti pri trebušno debelih HD bolnikih.
Keywords: hemodializa, kardiovaskularne bolezni, mikrovnetje, označevalci vnetnega dogajanja, trebušna debelost, umrljivost
Published: 30.12.2015; Views: 769; Downloads: 42
URL Link to full text

Search done in 0.3 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica