| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


81 - 90 / 113
First pagePrevious page3456789101112Next pageLast page
81.
Priprava poroznih polimerov s solvotermalno sintezo
Nejc Donko, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V okviru diplomske naloge smo preučili vpliv polimerizacijskih pogojev, kot so uporaba različnih monomerov, temperatura avtoklaviranja in razmerje porogena in destilirane vode, na pripravo poroznih polimernih materialov s solvotermalno sintezo. Preučili smo vpliv zgoraj omenjenih polimerizacijskih pogojev na morfologijo polimernih materialov. Solvotermalno sintezo poroznih polimerov smo izvedli tako, da smo k monomeru in zamreževalu dodali ustrezno porogeno topilo in iniciator ter reakcijsko zmes mešali v dušikovi atmosferi. Samo polimerizacijo smo nato izvedli v avtoklavu, inducirali pa smo jo s povišanjem temperature, čemur je sledilo spontano povišanje tlaka v avtoklavu. Kot zamreževalo smo uporabili divinilbenzen in etilenglikol dimetakrilat, kot monomer pa stiren, glicidil metakrilat in 2-etilheksil akrilat. Tetrahidrofuran je bil uporabljen kot porogen. Pripraviti smo želeli monolit z visoko poroznostjo, malimi porami in visoko specifično površino. V ta namen smo spreminjali delež med monomerom in zamreževalom. Spreminjali pa smo tudi delež vode, za uravnavanje topnosti porogenega topila. Najprej smo monolit sintetizirali samo iz divinilbenzena, nato pa smo mu v različnih razmerjih dodali še stiren in 2-etilheksil akrilat. Z dodatkom različnih razmerij stirena in 2-etilheksil akrilata, smo želeli povečati elastičnost monolita. V nadaljevanju smo kot zamreževalo uporabili etilenglikol dimetakrilat, h kateremu smo dodali funkcionalni polimer glicidil matakrilat in pa tudi 2-etilheksil akrilat. Kot radikalski iniciator smo uporabili α,α'-azobisizobutironitril. Zmes porogena, vode, zamreževala, monomerov in iniciatorja smo mešali v stekleni bučki pri sobni temperaturi in nato prelili v stekleno posodico s pokrovom, odpornim na povišano temperaturo in pritisk. Avtoklavirali smo dva dni pri povišani temperaturi, s čimer smo sprožili polimerizacijo. Razpon temperature avtoklaviranja je bil od 80 pa do 100 °C. Nastale polimerne monolite smo očistili z etanolom v Soxhletu. Z analizo adsorpcije dušika po BET metodi smo jim določili specifično površino, celotni volumen in povprečni premer por. S Furier transform infrared (FTIR) spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo nastalih polimerov, morfologijo monolitnega materiala pa smo določili z vrstično elektronsko mikroskopijo, SEM. Ko smo avtoklavirali pri temperaturi 80 in 85 °C, nam produkt ni spolimeriziral v celoti. Volumski delež zamreževala in monomerov, ki nam je dal najboljše rezultate specifične površine, visoke poroznosti in malih por, je bilo 16,17 % divinilbenzena, 4,67 % stirena in 2,4 % 2-etilheksil akrilata, avtoklaviranje pa je potekalo pri 90 °C.
Keywords: Polimeri, porozni polimeri, radikalska polimerizacija, solvotermalna sinteza.
Published: 22.10.2015; Views: 914; Downloads: 83
.pdf Full text (2,49 MB)

82.
Kemiluminiscenca kot vir fotopolimerizacije
Petra Utroša, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V tem diplomskem delu je raziskana možnost uporabe kemiluminiscence kot vira fotopolimerizacije. Pri fotopolimerizaciji sproži svetloba kemijsko, običajno radikalsko reakcijo, kar vodi v nastanek polimera. Za številna področja so zelo uporabni hiperzamreženi polimeri, pomembna metoda pri njihovi sintezi pa so emulzijske polimerizacije. Za pripravo takih materialov pri sobni temperaturi lahko uporabimo svetlobo kot iniciator, vendar le-ta težko prodre v emulzijo, zaradi česar je manj učinkovita. Zanimalo nas je, ali lahko za to uporabimo kemiluminiscenco, ki označuje proces, pri katerem pride zaradi kemijske transformacije do emisije svetlobe – na ta način bi in situ generirali svetlobo znotraj emulzije. Najbolj učinkovite so reakcije peroksalatnega tipa, kjer pri reakciji vodikovega peroksida in oksalata nastane visokoenergijski intermediat, energija pa se prenese na molekulo občutljivca, ki oddaja vidno svetlobo. V ta namen smo pripravili bis(2,4,6-triklorofenil) oksalat in poiskali najbolj učinkovito sintetsko pot s spreminjanjem topila, časa in temperature. Za reakcijo kemiluminiscence je potreben tudi občutljivec, od katerega je odvisna intenziteta in valovna dolžina izsevane svetlobe, zato smo preizkusili različne občutljivce in s pomočjo optičnega mikroskopa spremljali njihovo emisijo. Nadalje smo preizkusili tudi številne monomere in fotoiniciatorje ter poiskali ustrezen sistem, v katerem vidna svetloba sproži polimerizacijo. Sistem smo nadgradili s tvorbo stabilne emulzije za sintezo hiperzamreženih polimerov. Nazadnje smo stremeli k združitvi reakcije polimerizacije z reakcijo kemiluminiscence, pri čemer bi v emulziji generirana svetloba sprožila nastanek polimera.
Keywords: kemiluminiscenca, fotopolimerizacija, bis(2, 4, 6-triklorofenil) oksalat, vodikov peroksid
Published: 22.10.2015; Views: 855; Downloads: 93
.pdf Full text (1,54 MB)

83.
Vpliv morfoloških značilnosti poroznih polimetilmetakrilatov na fizikalne lastnosti
Nika Krampl, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi smo se osredotočili na vpliv morfoloških značilnosti poroznih polimetilmetakrilatov na njihove fizikalne lastnosti. Polimerni monoliti so bili pripravljeni s polimerizacijo kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze, polimerizacijo v masi in sonokemično. Polimerizacijo v masi dobimo tako, da v čaši zmešamo zamreževalo, monomer in porogen ter na koncu dodamo še radikalski iniciator, ki je bil α,α'-azoizobutironitril. Uporabljena monomera sta bila glicidil metakrilat in metil metakrilat, kot zamreževalo pa smo uporabili etilenglikol dimetakrilat. Potrebno je bilo poiskati primeren porogen; najustreznejša sta bila cikloheksanol in izopropanol. Polimerizacija je potekla v kalupu pri temperaturi 55 °C. Pri polimerizaciji kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze smo polimerizirali emulzijo, ki je vsebovala monomere, iniciator in surfaktant. Uporabljena monomera in zamreževalo so bili enaki kot pri polimerizaciji v masi. Uporabljeni surfaktant je bil PEL 121. Kot radikalski iniciator smo uporabili kombinacijo kalijevega persulfata in N,N,N',N'-tetrametil-etan-1,2-diamina. Polimerizirali smo v kalupu pri temperaturi 40 °C. Pri sonokemiji je bil postopek sestavljen iz priprave HIP emulzije, katero smo ultrasonificirali in jo nato polimerizirali v kalupu pri temperaturi 45 °C. Tako pripravljene polimerne monolite je bilo potrebno očistiti v primernem topilu. Z vrstičnim elektronskim mikroskopom smo preverili njihove strukture. Z infrardečo spektroskopijo smo potrdili njihovo kemijsko strukturo. Njihovo specifično površino smo določili z adsorpcijsko/desorpcijsko porozimetrijo (BET metodo). Nato smo jih poslali še na testiranje fizikalnih lastnosti, kjer smo testirali stisljivost in nateznost. Opazili smo, da se je struktura spreminjala, tako smo dobili največje dimenzije por polimernih monolitov pri polimerizaciji kontinuirne faze HIP emulzije, sledila je polimerizacija v masi in nazadnje priprava polimernih monolitov z uporabo ultrazvoka. Spreminjala se je tudi specifična površina. Največja je bila pri monolitu poliHIPE, najmanjša pa pri monolitu pripravljenem s polimerizacijo v masi. Prav tako so se spreminjale tudi fizikalne lastnosti polimernih materialov, kar je posledica spreminjanja strukture (velikosti in porazdelitve por).
Keywords: polimeri, poliHIPE, miniemulzija, velikost por, monoliti, polimerizacija v masi, metil metakrilat, fizikalne lastnosti
Published: 29.10.2015; Views: 1450; Downloads: 105
.pdf Full text (6,96 MB)

84.
POROZNI HIBRIDNI MATERIALI IZ SISTEMA MONOMER/TiO 2
Amadeja Koler, 2015, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu smo se lotili sinteze poroznega hibridnega materiala sestavljenega iz sistema monomer-propoksiliran trimetitol propan triakrilat in delcev TiO2. Hibridni material smo pripravili s polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze tipa voda v olju, kateri smo v zunanjo fazo primešali delce TiO2 . Hibridni material smo nato sintrali. Ugotovili smo, da na stabilnost emulzije ne vpliva narava in količina dodanega surfaktanta PEL 121 ampak emulzijo stabilizira le disperzno sredstvo BYK 118. Prav tako smo iz eksperimentalnega dela ugotovili, da na stabilizacijo emulzije vpliva masno razmerje delci:monomer. Kadar smo v emulzijo dodali dvakrat več monomera kot delcev, je bila ta stabilna tudi po dodatku 80 vol.% vodne faze, material je imel odprto celično strukturo. Z višanjem količine delcev (delci:monomer na 1:1, 2:1) pa emulzije pri dodatkih visokih deležev vodne faze (več kot 70 vol.%) postajajo vedno manj stabilne njihova celična struktura pa je bolj zaprta. Pomemben dejavnik za stabilizacijo sistema monomer-TiO2 je tudi velikost delcev. Ugotovili smo, da z delci velikosti 20 nm težje stabiliziramo HIP emulzijo, kot pa z delci velikosti 200 nm. Dobljene porozne hibridne materiale smo nato sintrali na temperaturi 1150 ⁰C pri temperaturnem koraku 0,5 ⁰C na minuto. Izkazalo se je, da se hibridnim materialom z nižjim deležem delcev tipična poliHIPE struktura poruši. Medtem, ko pa se tistim materialom z višjim deležem delcev (delci:monomer 2:1) struktura poruši verjetno zaradi že predhodno manj stabilnega hibridnega materiala. Vsi sintrani materiali so izboljšali svoje mehanske lastnosti, saj so vsi postali trdnejši . Struktura je ostala podobna poliHIPE materialu kadar smo dodajali manjšo količino delcev glede na monomer in kadar smo dodajali nižje vsebnosti notranje faze (manj kot 80 vol.%). V tem delu smo sintetizirali hibridni material iz sistema monomer-TiO2, nadalje smo ga sintrali in tako bolj ali manj uspešno dobili porozno keramično matrico, katere morfologija je nakazovala podobnost s hibridnim materialom. Tako delo še v znanstveni literaturi ni bilo opisano.
Keywords: poliHIPE, hibridni materiali, titanov dioksid, stabilizacija HIP emulzij, sintranje
Published: 02.11.2015; Views: 1034; Downloads: 126
.pdf Full text (3,31 MB)

85.
MAKROPOROZNI POLIMERI IZ KROGLIČNIH ŠABLON
Mateja Grušovnik, 2016, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu smo se lotili priprave biološko kompatibilnih polimerov z uporabo poli(metil metakrilatnih) PMMA zrn. Z uporabo krogličnih šablon smo želeli doseči ustrezno poroznost in morfologijo biozdružljivih polimerov. PMMA zrna smo uporabili kot nosilec za doseganje ustrezne poroznosti materiala. Najprej smo polimerna zrna okarakterizirali s svetlobno mikroskopijo in jim tako določili velikostno porazdelitev. Polimerna zrna ustrezne velikosti smo nato temperaturno obdelali (sintrali) in jim določili optimalno temperaturo in čas sintranja. Pri tem smo upoštevali več parametrov: porazdelitev kroglic, trdnost nosilca, velikost vmesnih prostorov med zrni. Optimalni čas in temperaturo sintranja smo dosegli pri 24 h in 180 °C. Nosilec poli(metil metakrilatnih) PMMA zrn smo nato prelili z mešanico monomerov oz. raztopino polimera. Kot monomere smo uporabili: 2-hidroksietil metakrilat (HEMA), etilenglikol dimetakrilat (EGDMA) in etilakrilat (EA), ter divinil adipat (DVA) in pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionat) (TT). Kot raztopino polimera pa smo uporabili poli(mlečno kislino). Monomerne mešanice smo najprej polimerizirali z uporabo UV svetlobe v fotopolimerizatorju, nato pa smo dobljene polimere očistili v ustreznih topilih, ki so raztopila PMMA zrna. Kot topila smo pri monomernih mešanicah uporabili kombinacijo etilacetata in etanola. Tako smo dobili polimere z želeno porozno strukturo. Pri polimlečni kislini pa smo iskali različna organska topila, ki bi raztopila PMMA zrna, polimer pa bi ohranil porozno strukturo. Dobljene porozne materiale smo ustrezno okarakterizirali z vrstično elektronsko mikroskopijo. Polimernim materialom smo določili poroznost ter velikosti primarnih in sekundarnih por.
Keywords: porozni polimeri, poli(metil metakrilat), sintranje, polimlečna kislina, fotopolimerizacija
Published: 29.02.2016; Views: 1014; Downloads: 146
.pdf Full text (4,01 MB)

86.
Clarovo in Friesovo število benzenoidnih sistemov
Simon Brezovnik, 2017, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo zajema področji organske kemije in teorije grafov. Benzenoidni ogljikovodiki so aromatske spojine, katerih razporeditev π-elektronov lahko prikažemo s pomočjo Kekuléjevih struktur. Matematično gledano so to popolna prirejanja. Šestkotnik benzenoidnega sistema, ki vsebuje natanko tri povezave popolnega prirejanja, imenujemo sekstet. Moč največje množice sekstetov glede na vse Kekuléjeve strukture benzenoidnega sistema imenujemo Friesovo število. Z dodatno zahtevano neodvisnostjo sekstetov dobimo Clarovo število. Glavni izrek magistrske naloge pomaga pri iskanju Clarovega števila velike družine benzenoidnih sistemov in omogoča primerjavo stabilnosti različnih benzenoidnih ogljikovodikov. V prvem delu predstavimo nekaj osnov teorije grafov. Nadalje proučimo kemijsko ozadje benzenoidnih ogljikovodikov in njihovo preoblikovanje v matematični jezik benzenoidnih sistemov. V drugem delu spoznamo Friesovo in Clarovo število ter dokažemo nekaj lem, potrebnih za dokazovanje glavnega izreka. Pokažemo, da obstaja preprost enoličen način iskanja Friesovega števila omejene množice benzenoidnih sistemov. Z glavnim izrekom za izbrano podmnožico benzenoidnih sistemov dokažemo, da je množica sekstetov, ki daje Clarovo število, vsebovana v množici sekstetov, ki ponudi Friesovo število. V zadnjem delu magistrske naloge definiramo pojem stabilnosti benzenoidnega ogljikovodika. Ugotovitve podkrepimo s primeri in teoretična spoznanja primerjamo s praktično dobljenimi vrednostmi. Za konec spoznamo najbolj stabilno podmnožico benzenoidnih ogljikovodikov, popolne benzenoidne ogljikovodike.
Keywords: benzenoidni ogljikovodik, benzenoidni sistem, Kekuléjeva struktura, Friesovo število, Clarovo število, stabilnost benzenoidnih ogljikovodikov
Published: 11.08.2017; Views: 425; Downloads: 79
.pdf Full text (953,05 KB)

87.
Mehanske lastnosti hiperzamreženih polimerov
Mateja Švajger, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo želeli preučiti ali vpliva naknadno zamreženje oz. hiperzamreženje poli (stiren-ko-divinilbenzena) na mehanske lastnosti polimernih struktur. Pripravili smo HIP emulzije, pri katerih smo uporabili monomera stiren in divinilbenzen, pri čemer je divinilbenezen služil kot zamreževalo, z različno stopnjo zamreženosti. Dobljenemu poliHIPE materialu smo z adsorpcijo/desorpcijo dušika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da stopnja zamreženja ni bistveno vplivala na specifično površino materiala, najvišja razlika je pri vzorcu MS17, ki je bil 40 mol % zamrežen in MS22, ki je bil 80 mol % zamrežen, kar pomeni, da je vseboval samo zamreževalo. S pomočjo FTIR spektrov smo potrdili kemijsko sestavo pripravljenih polimernih monolitov. Morfologijo smo preverili z vrstično elektronsko mikroskopijo. Monolite smo hiperzamrežili, za reakcijo hiperzamreženja smo izbrali di-tert-butil peroksid kot iniciator radikalske polimerizacije preostalih vinilnih skupin, kot topilo smo uporabili toluen. Tudi tem vzorcem smo z adsorpcijo/desorpcijo dusika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da ja naknadno zamreženje vplivalo na povečanje specifične površine materiala. Specifična površina se je največ povečala pri vzorcu MS22 in sicer iz 73,7 m2g-1 na 195,7 m2g-1 in s tem ima najvišji faktor povečanja specifične površine vrednost 2,65. Vzorcema MS17 in MS22 smo pred in po zamreženjem določili mehanske lastnosti po tritočkovnem upogibnem testu. Ugotovili smo, da so se mehanske lastnosti, elastičnost in raztezek ohranile.
Keywords: Polimer, polimerizacija, emulzija, poliHIPE materiali, hiperzamreženje, zamreženi polimeri, odprta celična struktura, mehanske lastnosti polimerov.
Published: 26.09.2016; Views: 1134; Downloads: 77
.pdf Full text (2,92 MB)

88.
Vpliv razmerja tiol/alken na lastnosti polimernih membran
Blažka Črešnar, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomske naloge je bil pripraviti porozne polimerne membrane iz pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionata) in trimetilolpropan triakrilata ter trimetilolpropan triakrilata in divinil adipata. Membrane smo pripravili tako, da smo fotopolimerizirali kontinuirno fazo emulzije z visokim deležem interne faze (HIP emulzije), kjer kontinuirno fazo predstavlja monomerna mešanica, interno fazo pa vodna raztopina kalcijevega heksahidrata. HIP emulzijo smo pri uporabi pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionata) stabilizirali s surfaktantom Pluronic, pri uporabi trimetilolpropan triakrilata pa s surfaktantom Span 65. Stabilno HIP emulzijo z določeno kemijsko sestavo smo nato s pomočjo posebnih »nožev« različnih debelin nanesli na stekleno ploščo in v UV-komori izvedli polimerizacijo. Nastale so porozne poliHIPE membrane z debelinami 300–1000 μm. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko sestavo membran, z vrstičnim elektronskim mikroskopom pa morfologijo sintetiziranih membran.
Keywords: Radikalska polimerizacija, tiol-en reakcija, membrane, emulzija z visokim deležem interne faze (HIP emulzija), tetratiol, divinil adipat, trimetilolpropan triakrilat
Published: 26.09.2016; Views: 576; Downloads: 50
.pdf Full text (2,50 MB)

89.
POLIMERIZACIJA OLIGOMERNIH AKRILATOV V EMULZIJAH
Barbara Skok, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je prikazana študija iskanja ustreznih pogojev za zamreženje oligomernih akrilatov v kontinuirni fazi emulzij z visokim deležem notranje faze. Pripravili smo emulzije tipa O/V z glavnim monomerom PEGMA. Izbrani akrilat smo zamreževali termično in s fotopolimerizacijo. Sestava emulzij se je razlikovala v zamreževalu in v iniciatorju. Kot zamreževali smo uporabili EGDMA in MBAA. Iniciator smo izbrali glede na način polimerizacije. Pri termičnem zamreževanju emulzij smo uporabili KPS in APS, pri fotopolimerizaciji pa smo uporabili iniciator I819. Preučevali smo vpliv zamreževala na emulzije in fizikalne lastnosti polimeriziranih monolitov. Preverili smo sposobnost omočenja monolitov. Naš cilj je bil pripraviti porozen material. Uspešnost smo preverili z analizo mokrih vzorcev SEM. Kemijsko sestavo monolitov smo preverili s spektroskopijo FTIR. Zaradi možnosti uporabe v tkivnem inženirstvu smo preverili tudi razgradnjo monolita brez zamreževala, in sicer v dveh različnih medijih (0,1 M NaOH in PBS).
Keywords: emulzija, PEGMA, fotopolimerizacija, razgradnja
Published: 08.09.2016; Views: 457; Downloads: 44
.pdf Full text (2,76 MB)

90.
VPLIV TEMPERATURE NA PROCES UTRJEVANJA DVOKOMPONENTNIH AKRILNIH PREMAZOV
Tomaž Kumer, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je opisano utrjevanje dvokomponentnih akrilnih veziv in premazov za horizontalno cestno signalizacijo, pripravljenih na opisani vezivni osnovi. Proces utrjevanja pri normalnih pogojih, ki ga določimo kot temperaturo delovnega okolja pri 20°C, je določen s formulacijo veziva in posledično s formulacijo premaza. V realnem delovnem okolju pa utrjevanje poteka pri temperaturah asfaltne podlage od 5°C do 50°C ali celo več.
Keywords: dvokomponentna akrilna veziva, prosti radikali, utrjevanje premaza, hladna plastika
Published: 04.10.2016; Views: 577; Downloads: 42
.pdf Full text (4,51 MB)

Search done in 0.19 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica