| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


71 - 80 / 113
First pagePrevious page3456789101112Next pageLast page
71.
Redoks iniciacija stirenskih monomerov v emulzijah
Žan Koštomaj, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Porozni materiali so dandanes predmet nenehnega preiskovanja, saj njihova porozna struktura omogoča uporabo na marsikaterem področju. Tako jih najdemo v separacijskih procesih, uporabljajo se kot katalizatorji, zadnje čase pa najdemo aplikacije tudi na področju biomedicine. Pričujoča diplomska naloga se osredotoča na porozne polimerne materiale, ki jih dobimo največkrat z radikalsko verižno polimerizacijo monomernih enot. Poznamo več tehnik sinteze poroznih polimernih materialov, kot je recimo uporaba porogenih topil ali anorganskih soli; v okviru diplomske naloge pa smo uporabili tehniko polimerizacije kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze. Oljna faza je vsebovala monomerno enoto stiren in zamreževalo divinilbenzen, vodna faza pa elektrolit kalcijev klorid heksahidrat. Iniciatorski sistem je bil sestavljen iz termičnega iniciatorja, AIBN in redoks iniciatorja, TEMED. Preverjali smo hipotezo, da dobimo z naraščajočo hitrostjo mešanja manjše velikosti por, saj se tako dispergirane kapljice notranje faze razbijejo na manjše kapljice. Z dodatkom redoks iniciatorja po koncu mešanja emulzije sprožimo takojšnjo tvorbo radikalov, s čimer emulzija polimerizira preden ima možnost razpada oziroma preden se začno združevati kapljice notranje faze. Za mešanje smo uporabili dva različna mešalna nastavka, ki se razlikujeta v premeru mešalnega propelerja, ter primerjali velikosti por, ki jih dobimo z vsakim. Za ugotovitev, kateri nastavek daje pore manjših velikosti, smo vzorce karakterizirali s SEM analizo, preko katere smo preučevali morfologijo vzorcev, in porozimetrije po BET modelu adsorpcije plinov na trdnih površinah, s čimer smo dobili vrednosti specifičnih površin vzorcev. Iz grafov porazdelitve velikosti por smo potrdili hipotezo, da se velikost por manjša z višanjem hitrosti mešanja emulzije, ugotovili pa smo tudi, da dobimo v primerjavi z manjšim nastavkom z večjim nastavkom manjše pore.
Keywords: stiren, divinilbenzen, HIP emulzija, redoks iniciirana polimerizacija, PoliHIPE
Published: 10.10.2019; Views: 47; Downloads: 15
.pdf Full text (2,07 MB)

72.
Mikroemulzijska polimerizacija za pripravo nanoporoznih materialov
Jan Polak, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi smo z mikroemulzijsko polimerizacijo poskusili dobiti monolitni material s sferičnimi porami, ki bi bile manjše od 500 nm. V okviru tega smo najprej pripravili emulzijo z visokim deležem notranje faze, ki smo jo nato obdelali z ultrazvočno sondo in tako dobili mikroemulzijo, ki smo jo polimerizirali. Sintetizirali smo monolite na osnovi stirena in divinilbenzena ter glicidil metakrilata in etilen glikol dimetakrilata. Sinteza stirenskih monolitov, zamreženih z divinilbenzenom, je bila uspešna. Najprej smo optimirali pogoje za doseg stabilne emulzije. Ugotovili smo, da je za stirenski sistem najprimernejša amplituda ultrasonifikacije 21 % in čas sonificiranja 6 minut. Uspešno sintetizirane monolite smo nato ustrezno okarakterizirali. S FTIR spektroskopijo smo potrdili kemijsko sestavo monolitov, z vrstičnim elektronskim mikroskopom pa smo preverili njihovo morfologijo. Izmerili smo gostoto monolitov s helijevim piknometrom ter z geopycom. Z BET adsorpcijo ter desorpcijo dušika smo dobili specifično površino materiala. S pomočjo SEM posnetkov smo ugotovili, da smo uspeli sintetizirati materiale s povprečno velikostjo por 1,35 μm. Poskusili smo tudi z redoks iniciacijo, saj polimerizacija poteče pri nižji temperaturi in je hitrejša, a kljub temu pore niso bile manjše od 500 nm. V primeru glicidil metakrilatnih monolitov smo bili neuspešni, saj je uporaba ultrazvoka povzročila razpad emulzije.
Keywords: nanoporoznost, monolit, poliHIPE, mikroemulzija, ultrasonifikacija
Published: 10.10.2019; Views: 55; Downloads: 9
.pdf Full text (4,84 MB)

73.
Vpliv strukture in zamreženja poli(hema) na vodno absorptivne lastnosti
Martin Ćeranić, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V okviru diplomske naloge smo sintetizirali porozni hidrogel poli(2-hidroksietil metakrilat), ki lahko nase veže vodo. Poroznost polimernih materialov lahko dosegamo z uporabo različnih tehnik. S polimerizacijo kontinuirne faze emulzij z visokim deležem notranje faze (HIP emulzije) smo sintetizirali porozne polimere. Pri tem smo kot monomer uporabili 2-hidroksietil metakrilat, ki smo ga zamrežili z N,N´-metilenbisakrilamidom oziroma s trimetilpropan triakrilatom. HIP emulzijo smo stabilizirali s surfaktantom Pluronic F68, polimerizacijo pa smo iniciirali z iniciatorjem amonijevim persulfatom in redoks iniciatorjem N,N,N´,N´-tetrametiletilendiaminom. HIP emulzija je bila tipa olje v vodi, kjer smo kot oljno (notranjo) fazo uporabili topilo cikloheksan. Delež notranje faze, ki tvori pore v tako sintetiziranem materialu (poliHIPE materialu), je bil približno 92,6 vol % glede na volumen emulzije, stopnjo zamreženosti pa smo variirali med 0,5 mol% in 20 mol%. Poli(2-hidroksietil metakrilatne) materiale smo čistili s 24-urno kontinuirno ekstrakcijo v Soxhletovem aparatu, kjer smo kot topilo uporabili 2-propanol. Poli(2-hidroksietil metakrilatne) materiale smo okarakterizirali z različnimi metodami. Kemijsko sestavo smo potrdili s FTIR spektroskopijo, morfologijo smo preverjali z vrstičnim elektronskim mikroskopom, specifično površino smo izmerili s porozimetrom in celokupno gostoto s He piknometrom. Za določevanje absorptivnih lastnosti materialov smo uporabili vodo. S FTIR spektroskopijo smo potrdili kemijsko sestavo polimerov, saj smo v vseh primerih dokazali vključenost uporabljenih monomerov v polimerno verigo. Nekateri polimeri so imeli tipično poliHIPE morfologijo, ki vsebuje primarne pore povezane z manjšimi sekundarnimi porami. Nekateri pa te strukture niso imeli. To so bili tisti polimeri, ki so se med procesom sušenja močno skrčili in se jim je struktura porušila. Ta pojav smo zasledili pri materialih s stopnjo zamreženja pod 5 mol%. Specifična površina sintetiziranih polimerov ni bila visoka in je znašala za porozne materiale med 2 m2/g in 10 m2/g in za materiale s porušeno strukturo med 0,003 m2/g in 0,018 m2/g. Z absorptivnimi testi smo ugotovili, da na hitrost absorpcije vpliva več dejavnikov. Predvsem so tukaj stopnja zamreženosti ter izbira monomera in zamreževala. Hitrost absorpcije je pri višji stopnji zamreženosti večja kot pri nižji stopnji zamreženosti. Sama izbira monomera in zamreževala pa vpliva na kemijsko sestavo emulzije, slednja lahko zelo vpliva na absorbtivne lastnosti, saj je absorpcija vode povezana tudi s številom hidrofilnih delov v molekuli oz. v samem materialu.
Keywords: polimeri, poliHIPE, HEMA, zamreženje, absorpcija vode
Published: 10.10.2019; Views: 97; Downloads: 28
.pdf Full text (3,48 MB)

74.
VPLIV VGRADNJE NANODELCEV Al(OH)3 NA LASTNOSTI UTRJENIH AKRILNIH KOMPOZITOV
Alenka Bunderšek, 2015, doctoral dissertation

Abstract: V pričujočem delu sem se ukvarjala z vgradnjo ATH nanodelcev v akrilne sisteme. Nanodelci so bili sintetizirani po sol-gel postopku na Nanotesla Institutu v Ljubljani. Za karakterizacijo delcev smo uporabili različne metode. Velikost delcev smo določili z BET metodo, porazdelitev in velikost z DLS, sestavo smo proučili z XRD. Preliminarne raziskave so pokazale, da je nemogoče pripraviti utrjene nanokompozitne plošče in hkrati ohranili transmisijo PMMA, z neposrednim vnosom ATH koloida v akrilatno vezivo, pripravljeno iz MMA. Zaradi večje kompatibilnosti polimerne matrice in polnila, smo ATH nanodelce integrirali v hidrofilna veziva, izdelana iz monomerov, ki so vsebovali hidroksilno skupino. Iz HEMA, HEA in HPA monomerov smo z radikalsko polimerizacijo v 2-propanolu sintetizirali omenjena hidrofilna veziva z različnimi stopnjami konverzije, ki smo jo zasledovali z metodo določanja suhe snovi. Iz ATH koloida, hidrofilnih veziv in dodatkov smo izdelali predpolimerizacijske mešanice, ki so se med sabo razlikovale glede na uporabljeno hidrofilno vezivo in na vsebnost suhe snovi v vezivu. V naslednji fazi smo prav tako z radikalsko polimerizacijo MMA izdelali akrilno vezivo, z 20 ± 5 % vsebnostjo suhe snovi. Iz izdelanega akrilnega veziva in predpolimerizacijske mešanice smo pripravili utrjene akrilne nanokompozite v obliki 3 ± 0,2 mm ploščic. Ugotovili smo, da nanodelci upočasnjujejo hitrost polimerizacije. Izdelali smo plošče z 5 ut. % in 10 ut. % predpolimerizacijske mešanice. Nanokompozitnim ploščam smo določili mehanske, termične in optične lastnosti, ter testirali njihovo odpornost na ogenj. Ugotovili smo, da je na lastnosti utrjenih nanokompozitov vplivala tako koncentracija predpolimerizacijske mešanice, kot tudi vezivo, ki smo ga uporabili za izdelavo le-te. Izdelani nanokompoziti so bili različno odporni na ogenj. Pri spremljanju hitrosti gorenja smo opazili, da so vzorci, ki so vsebovali predpolimerizacijsko mešanico izdelano s HEMA hidrofilnim vezivom goreli počasneje. V okviru disertacije smo proučevali tudi sinergijske učinke nanodelcev ATH s komercialno dosegljivim TEP. Plošče izdelane z obema dodatkoma so v primerjavi z vzorci, ki so vsebovale le ATH nanodelce pokazale večjo odpornost na ogenj. Vzorci so goreli z zmanjšano hitrostjo ali pa so celo ugasnili. Poleg samega gorenja, ki predstavlja neposredno nevarnost, med gorenjem nastajajo tudi toksični plini, ki predstavljajo nevarnost za človeka in okolje. Zato smo se odločili in v okviru disertacije izmerili koncentracijo plina CO2 in CO med gorenjem vzorcev, ki sta izkazala največjo odpornost na ogenj. Testiranje je pokazalo, da nanodelci ATH in TEP vplivajo tako na hitrost gorenja, kot tudi na količino nastalih toksičnih plinov. V primeru uporabe omenjenih dodatkov so bile vrednosti merjenih plinov nižje. Vzorec, ki je vseboval nanodelce ATH in TEP, je med samim testiranjem celo ugasnil.
Keywords: Nanokompoziti, poli(metil metakrilat), nanodelci, mehanske lastnosti, odpornost na ogenj, aluminijev trihidroksid.
Published: 26.06.2015; Views: 948; Downloads: 139
.pdf Full text (3,69 MB)

75.
DOLOČANJE POLICIKLIČNIH AROMATSKIH OGLJIKOVODIKOV V ODPADKIH
Andrej Cenčič, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomske naloge je vpeljava standardne metode za vsakodnevno analizno delo v okoljevarstvenem laboratoriju. V diplomskem delu je prikazan razvoj metode za določevanje policikličnih aromatskih ogljikovodikov v trdnih matricah oziroma v odpadkih. Celoten razvoj metode obsega predpriprava laboratorijskih vzorcev, izvajanje ekstrakcije in analiziranje pripravljenih ekstraktov s plinsko kromatografijo masno spektroskopijo (GC-MS). Za kvantifikacijo je bila uporabljena metoda izbranih ionov (SIM). Priprava vzorcev in ekstrakcije so bile izvedene s petrol etrom z vreliščem 40-60°C in z uporabo metode s stresanjem ali Soxhlet ekstrakcijo. Umeritvena krivulja je v območju med 1 in 10 mg/L na posamezno spojino, kar znaša med 0,20 mg/kg in 2 mg/kg posameznega PAH pri maksimalni zatehti 25g vzorca in minimalni količini ekstrakta 5ml.
Keywords: Policiklični aromatski ogljikovodiki, odpadki, Soxhlet ekstrakcija, GC/MS, plinska kromatografija, analitika odpadkov.
Published: 03.07.2015; Views: 1056; Downloads: 150
.pdf Full text (1,48 MB)

76.
VPLIV KEMIJSKE IN MORFOLOŠKE STRUKTURE POROZNIH POLIMETAKRILATOV NA VEZAVO BIOLOŠKIH MAKROMOLEKUL
Sebastjan Huš, 2015, doctoral dissertation

Abstract: V okviru doktorske disertacije smo preučevali vpliv različnih parametrov na morfološke lastnosti visoko poroznih metakrilatnih polimerov, pripravljenih s polimerizacijo emulzij z visokim deležem notranje faze. Variirali smo vrsto iniciatorja, delež surfaktanta, delež notranje faze, razmerje med monomeri, hitrost in temperaturo mešanja ter s tem velikost por uspeli kontrolirano optimirati od submikronske pa vse do 90µm. Poleg morfologije smo optimirali tudi mehanske lastnosti, ki so pri visoko poroznih materialih zelo pomembne. Najbolj raziskan in uporabljen sistem za poliHIPE materiale je na osnovi stirena, zamrežen z divinilbenzenom in glede na to, da ima poli(metil metakrilat) že v osnovi boljše mehanske lastnosti kot polistiren, smo podobno izboljšanje pričakovali tudi pri samih poliHIPE materialih. V kombinaciji z uporabo namiznega mešala in daljšega časa mešanja, smo pripravili porozen material s hierarhično porazdelitvijo por, kateri ima pri 75 % poroznosti upogibni modul elastičnosti 211 MPa, kar je najvišji E-modul za poliHIPE materiale s primerljivo poroznostjo. V drugem delu smo pripravili porozne polIHIPE materiale na osnovi glicidil metakrilata, zamrežene z etilenglikol dimetakrilatom. Glicidil metakrilat je zanimiv, ker vsebuje za nukleofile reaktivno epoksi skupino, ki je primerna za neposredno funkcionalizacijo. Z variiranjem vrste iniciatorja, deleža surfaktanta, deleža notranje faze, razmerja med monomeroma ter hitrosti in temperature mešanja smo uspešno optimirali morfologijo, ki je bila primerna za nadaljnjo funkcionalizacijo. Žilavost materiala, ki je zelo pomembna v pretočnih sistemih, pa smo zopet uspeli izboljšati z dodatkom metil metakrilata. Pripravili smo tudi nosilce na osnovi glicidil metakrilatnih poliHIPE materialov, na katere smo z nukleofilno adicijo, preko aminskih skupin uspešno imobilizirali encim glukoza oksidaza in nosilec uporabili za modelno reakcijo oksidacije glukoze v glukonsko kislino. Aktivnost pripravljenega nosilca z vezanim encimom smo določali na FIA sistemu in kot rezultat dobili graf površine v odvisnosti od časa v obliki linearne premic, s čimer smo dokazali uspešnost imobilizacije. V zadnjem delu smo pripravljene poliHIPE materiale funkcionalizirali z različnimi tioli in funkcionalne polimere uporabili za vezavo težkih kovin srebra, svinca in kadmija iz vode. Prav tako smo vezavo težkih kovin izvedli z realnim vzorcem kontaminirane vode. Z materialom, funkcionaliziranim s pentaeritrol tetrakis (3-merkaptopropionatom), smo uspeli odstraniti 89,6 % Ag+ ionov ter 48,2 % Pb2+ ionov. Z materialom, funkcionaliziranim z 1,9-nonanditiolom pa smo uspeli odstraniti 82,3 % Ag+ ionov in 8 % Pb2+ ionov. Cd2+ ione smo na površino funkcionalnih poliHIPE materialov uspeli le adsorbirati, vendar so se ti s časom iz materiala sprali. Podobno smo pri vezavi nizkih koncentracij kovinskih ionov iz realnega vzorca, z materialom, funkcionaliziranem s pentaeritrol tetrakis (3-merkaptopropionatom), uspeli odstraniti veliko večino srebrovih ionov, z materialom, funkcionaliziranem z 1,9-nonanditiolom pa večino srebrovih in kadmijevih ionov. Rezultati dokazujejo, da so funkcionalni nosilci primerni predvsem za selektivno odstranjevanje srebrovih ionov iz kontaminirane vode.
Keywords: polimeri, poroznost, poliHIPE, glicidil metakrilat, metil metakrilat, mehanske lastnosti, funkcionalizacija
Published: 14.07.2015; Views: 954; Downloads: 214
.pdf Full text (51,24 MB)

77.
POLIMERIZACIJA TIOLNIH, VINILNIH IN GLIKOLNIH ESTROV
Tjaša Savić, 2015, master's thesis

Abstract: Organski sintetični polimeri so najštevilčnejša skupina polimerov. Mednje spadajo tudi poliHIPE materiali, ki so raziskovalcem zanimivi že vrsto let, saj jim njihove posebne lastnosti –kot je poroznost– omogočajo uporabo na številnih področjih. Eno teh je tkivno inženirstvo (TI), kjer poliHIPE materiali nastopajo kot nosilci za naselitev, rast in razmnoževanje celic, ki prerastejo v tkivo ali cel organ. S takšnim biološkim nadomestkom lahko zamenjamo poškodovana ali manjkajoča tkiva ter organe. Namen tega magistrskega dela je bila sinteza treh poliHIPE materialov: tiolnega poliestra iz tetrakis(3-merkaptopropionata)-co-trimetilolpropan triakrilata (TT-co-TMPTA) v molskem razmerju 3:4, vinilnega poliestra poli(glicerol sebacat akrilata) (PGSA) ter glikolnega poliestra poli(etilen glikol) metil eter metakrilata (PEGMA). Brez težav smo TT-co-TMPTA polimerizirali v masi. Uspešno smo pripravili poliHIPE iz TT-co-TMPTA in dokazali, da je razgradljiv v šibko alkalnih medijih (0,05 M NaOH) ter raztopini PBS pufra. Sinteza PGSA nam ni uspela; pri sintezi predpolimera poli(glicerol sebacata) je prišlo do prevelikega zamreženja, saj so reagirale vse tri glicerolne hidroksilne skupine in tako nadaljnja akrilacija ni mogla poteči. Zato smo poskusili z zaščito hidroksilnih skupin v glicerolu in tako sintetizirali solketal, le-tega akrilirali in ga tudi v masi polimerizirali ter dobili poli(solketal akrilat) (PSA). Tega smo prav tako skušali sintetizirati kot poliHIPE, a smo bili neuspešni, tako kot tudi pri poliHIPE-u iz PEGMA. V magistrskem delu so predstavljene teoretske osnove reakcij polimerizacije, priprave poliHIPE materialov, metod za njihovo karakterizacijo ter tkivno inženirstvo, podrobni opisi sintez ter zbrani rezultati z razlago.
Keywords: poliHIPE, TT-co-TMPTA, solketal akrilat, poliPEGMA, tkivno inženirstvo, FTIR, NMR
Published: 26.06.2015; Views: 877; Downloads: 125
.pdf Full text (3,62 MB)

78.
SINTEZA METAKRILATNIH POLIMEROV IN OPTIMIZACIJA MEHANSKIH LASTNOSTI
Tjaž Manjević Kopčič, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Sinteza laboratorijskih približkov dentalnih kompozitov, ki se uporabljajo v zobozdravstvu. Meritev mehanskih lastnosti končnih produktov.
Keywords: bis-GMA, Bowenov monomer, anorganska polnila, dentalni kompoziti, raztezek, točka zloma
Published: 30.10.2015; Views: 547; Downloads: 109
.pdf Full text (1,77 MB)

79.
Uporaba suspenzijske polimerizacije in porogenih topil za sintezo 2-hidroksietil metakrilatnih zrn
Mateja Gojznikar, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo z inverzno suspenzijsko polimerizacijo sintetizirali polimerna zrna na osnovi 2-hidroksietil metakrilata (HEMA). Sintezo smo izvedli z dvema zamreževaloma, N,N'-metilbisakril amidom (MBAA) in etilenglikol dimetakrilatom (EGDMA) ter dvema porogenima topiloma, metanol in toluen. Polimerizacijo smo sprožili termično, in sicer z dvema različnima iniciatorjema, α,α'-azoizobutilronitrilom (AIBN) in amonijevim peroksodisulfatom (APS). Pri HEMA zrnih, zamreženih z MBAA ali z EGDMA, smo variirali stopnjo zamreženosti med 20 in 60 mol%. Ugotovili smo, da v primeru uporabe MBAA kot zamreževala, dobimo z nižjo stopnjo zamreženosti zrna z večjim povprečnim premerom (470 m) in z višjo zamreženostjo zrna z manjšim povprečnim premerom (190 m). Nasprotno, smo z EGDMA dobili večja zrna z višjo stopnjo zamreženosti. Vrsta in delež uporabljenega zamreževala sta vplivala poleg velikosti nastalih zrn, tudi na obliko. Zrna pripravljena z 20 mol% EGDMA so bila bolj sferičnih oblik kot zrna pripravljena z 20 mol% MBAA. Tudi čas izvedbe reakcije lahko vpliva na obliko nastalih zrn. V našem primeru smo proučevali vpliv časa reakcije na sintezo poli(HEMA-ko-EGDMA) zrn, ki smo jo izvajali 4 oz. 8 ur. Ko smo uporabili 20 mol% EGDMA in reakcijo izvajali 4 h nismo dobili produkta. S podaljšanjem časa reakcije na 8 h, pa smo dobili kot končni produkt majhna zrna, ki so imela sferično obliko in le-tu in tam so bila zlepljena v manjše skupke. Z dodajanjem porogenega topila smo želeli vplivati predvsem na poroznost zrn ter povprečno BET površino, ki je variirala za naše vzorce brez dodatka porogena med 0,01 in 3,1 m2/g, z dodatkom porogena pa med 0,1 in 2,7 m2/g. Nabrekanje zrn smo določili v vodi, toluenu in etanolu ter ugotovili, da polimerna zrna zamrežena z 20 mol% MBAA nabrekajo v vseh testiranih topilih približno enako (stopnja nabrekanja za vodo 1,81, za toluen 2,19 in za etanol 2,06 mL/g), zrna zamrežena z 20 mol% EGDMA pa nabrekajo najbolj v etanolu in najmanj v toluenu. To je lahko posledica razlik v polarnosti topil.
Keywords: suspenzijska polimerizacija, polimerna zrna, porogena topila, porozni polimeri, nabrekanje, 2-hidroksietil metakrilat
Published: 22.10.2015; Views: 1085; Downloads: 81
.pdf Full text (2,00 MB)

80.
POROZNI ELASTOMERI NA OSNOVI POLIURETANOV
Matic Marot, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi so prikazani poskusi sinteze poroznega elastomera z uporabo fotopolimerizacije. Želeli smo sintetizirati elastomer z dobrimi mehanskimi lastnostmi, saj so porozni materiali po navadi krhki. Kot monomer smo uporabili alifatski uretanski diakrilat (AUD, Sartomer CN 965), ki smo ga dodali v emulzijo z visokim deležem notranje faze. Emulzijo smo mešali eno uro v bučki potopljeni v termostatirano vodo z mešalom pri 250 obratih na minuto. Nastale emulzije smo vlili v kalupe in spolimerizirali v UV komori, nato smo produkte očistili v izopropanolu in posušili. Posušene produkte smo analizirali s pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa in FTIR spektroskopijo. Pri poskusih smo spreminjali pogoje, kot so temperatura, delež notranje faze, topila in surfaktana. Rezultati so pokazali tvorbo emulzij v širokem temperaturnem območju in pri različnih deležih interne faze, vendar so se nam produkti po sušenju precej skrčili, postali trdni in neelastični in nadaljnje analize v večini primerov niso pokazale lepo porozne strukture. Z namenom izboljšanja elastičnosti in poroznosti materiala smo k AUDju dodali različna zamreževala (MBAA in EGDMA) ter eksperimente izvedli v dušikovi atmosferi, saj prisotnost kisika v reakcijski zmesi lahko moti potek polimerizacije. Testirana zamreževala so izboljšala poroznost materiala, a so bili materiali precej bolj krhki, dušikova atmosfera pa je povzročila zgolj nastanek nehomogenih emulzij, ki niso dobro spolimerizirale.
Keywords: emulzije z visokim deležem notranje faze, porozni polimeri, elastomeri, fotopolimerizacija, zamreževala
Published: 22.10.2015; Views: 858; Downloads: 62
.pdf Full text (2,27 MB)

Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica