| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


41 - 50 / 121
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
41.
Funkcionalizacija poliakrilne kisline do kislinskega klorida in študija stabilnosti
Sara Vozlič, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo sintetizirali poliHIPE polimere na osnovi akrilne kisline. Polimere smo nato funkcionalizirali do kislinskega klorida, ki je zelo reaktiven in predstavlja reaktiven prekurzor za reakcije z nukleofili. Za sintezo smo uporabili polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze in termično polimerizacijo. Polimeri, ki so nastali, so zelo zanimivi, saj imajo porozno strukturo in jih lahko nadaljnjo uporabimo za različne funkcionalizacije. Prav tako se uporabljajo kot katalizatorji, nosilci, v biomedicini itd. V nalogi smo za sintezo uporabili različne monomere in preverili stabilnost nastalih emulzij. Kot zamreževalo smo uporabili MBAA, kot oljno fazo pa toluen. Spreminjali smo delež oljne faze in tudi s tem preverili omenjeno stabilnost. Čiščenje nastalih monolitov smo izvedli na različne načine. Ugotovili smo, da je za najstabilnejšo strukturo monolita, potrebna zadostna količina zamreževala. V našem primeru je bil delež zamreževala 25 mol%. Nastale polimere smo funkcionalizirali s tionil kloridom in s tem dosegli pretvorbo kislinskih skupin do kislinskega klorida. Delež klora, ki se je vezal pri funkcionalizaciji smo določili s potenciometrično titracijo.
Keywords: porozni polimeri, poliHIPE, poli(akrilna kislina), funkcionalizacija polimera, emulzijska polimerizacija
Published: 04.10.2016; Views: 947; Downloads: 89
.pdf Full text (1,85 MB)

42.
Mehanske lastnosti hiperzamreženih polimerov
Mateja Švajger, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo želeli preučiti ali vpliva naknadno zamreženje oz. hiperzamreženje poli (stiren-ko-divinilbenzena) na mehanske lastnosti polimernih struktur. Pripravili smo HIP emulzije, pri katerih smo uporabili monomera stiren in divinilbenzen, pri čemer je divinilbenezen služil kot zamreževalo, z različno stopnjo zamreženosti. Dobljenemu poliHIPE materialu smo z adsorpcijo/desorpcijo dušika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da stopnja zamreženja ni bistveno vplivala na specifično površino materiala, najvišja razlika je pri vzorcu MS17, ki je bil 40 mol % zamrežen in MS22, ki je bil 80 mol % zamrežen, kar pomeni, da je vseboval samo zamreževalo. S pomočjo FTIR spektrov smo potrdili kemijsko sestavo pripravljenih polimernih monolitov. Morfologijo smo preverili z vrstično elektronsko mikroskopijo. Monolite smo hiperzamrežili, za reakcijo hiperzamreženja smo izbrali di-tert-butil peroksid kot iniciator radikalske polimerizacije preostalih vinilnih skupin, kot topilo smo uporabili toluen. Tudi tem vzorcem smo z adsorpcijo/desorpcijo dusika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da ja naknadno zamreženje vplivalo na povečanje specifične površine materiala. Specifična površina se je največ povečala pri vzorcu MS22 in sicer iz 73,7 m2g-1 na 195,7 m2g-1 in s tem ima najvišji faktor povečanja specifične površine vrednost 2,65. Vzorcema MS17 in MS22 smo pred in po zamreženjem določili mehanske lastnosti po tritočkovnem upogibnem testu. Ugotovili smo, da so se mehanske lastnosti, elastičnost in raztezek ohranile.
Keywords: Polimer, polimerizacija, emulzija, poliHIPE materiali, hiperzamreženje, zamreženi polimeri, odprta celična struktura, mehanske lastnosti polimerov.
Published: 26.09.2016; Views: 1533; Downloads: 129
.pdf Full text (2,92 MB)

43.
Vpliv razmerja tiol/alken na lastnosti polimernih membran
Blažka Črešnar, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomske naloge je bil pripraviti porozne polimerne membrane iz pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionata) in trimetilolpropan triakrilata ter trimetilolpropan triakrilata in divinil adipata. Membrane smo pripravili tako, da smo fotopolimerizirali kontinuirno fazo emulzije z visokim deležem interne faze (HIP emulzije), kjer kontinuirno fazo predstavlja monomerna mešanica, interno fazo pa vodna raztopina kalcijevega heksahidrata. HIP emulzijo smo pri uporabi pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionata) stabilizirali s surfaktantom Pluronic, pri uporabi trimetilolpropan triakrilata pa s surfaktantom Span 65. Stabilno HIP emulzijo z določeno kemijsko sestavo smo nato s pomočjo posebnih »nožev« različnih debelin nanesli na stekleno ploščo in v UV-komori izvedli polimerizacijo. Nastale so porozne poliHIPE membrane z debelinami 300–1000 μm. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko sestavo membran, z vrstičnim elektronskim mikroskopom pa morfologijo sintetiziranih membran.
Keywords: Radikalska polimerizacija, tiol-en reakcija, membrane, emulzija z visokim deležem interne faze (HIP emulzija), tetratiol, divinil adipat, trimetilolpropan triakrilat
Published: 26.09.2016; Views: 856; Downloads: 68
.pdf Full text (2,50 MB)

44.
OPTIMIZACIJA REAKCIJSKIH POGOJEV ZA KONTROLO POROZNOSTI poli(HEMA-ko-EA) MATERIALOV
Azra Osmić, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo se lotili priprave poroznih polimernih materialov s tehniko sintranja poli(metil metakrilatnih) (PMMA) zrn. Sintrana poli(metil metakrilatna) zrna so nam služila kot nosilci za doseganje poroznosti materiala. Preko nosilcev smo prelili monomerno mešanico in jo polimerizirali, nato pa s čiščenjem v Soxhletovem aparatu odstranili PMMA zrna in dobili porozen material. Najprej smo okarakterizirali zrna z vrstičnim elektronskim mikroskopom in jim določili velikostno porazdelitev. Sledila je temperaturna obdelava oz. sintranje. Da smo si pripravili primerno sintrane nosilce, smo morali najprej določiti optimalne pogoje. To sta čas in temperatura sintranja, pri katerih se zrna najbolje povežejo med seboj in se najmočneje med seboj držijo skupaj. Optimalni čas in temperatura sintranja smo dosegli pri 24 h in 180˚C oz. 5 h in 200°C. V postopek priprave sintranih nosilcev smo vklučili še stresalnik, s katerim smo preprečili nastajanje zračnih žepkov med zrni in na tak način prispevali k bolj homogeni morfologiji končnega materiala. Sintrana PMMA zrna smo uporabili kot nosilce oz. šablone za pripravo poroznih akrilatnih polimerov. Kot monomere smo uporabili 2-hidroksietil metakrilat (HEMA), etilenglikol dimetakrilat (EDGMA), etilakrilat (EA) in glicidil metakrilat (GMA). Izvajali smo dva tipa polimerizacije, polimerizacijo v masi in polimerizacijo kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze. V obeh primerih smo medij prelivali preko sintranih PMMA zrn, samo polimerizacijo pa smo inducirali termično v pečici ali pa smo izvedli fotopolimerizacijo v UV komori. Po polimerizaciji smo vzorce čistili najprej v etilacetatu, ki je iz polimerne matrice odstranil PMMA zrna, nato pa še z etanolom, da smo odstranili morebitne nezreagirane reaktante. Končni produkti so bili v obliki monolitov, ki smo jih še okarakterizirali z vrstičnim elektronskim mikroskopom ter s Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo. V okviru diplomske naloge smo pripravili material z odprto celično strukturo. V primeru polimerizacije v masi so imeli monoliti v strukturi večje primarne pore, ki so nastale na mestih PMMA zrn, ter manjše povezovalne pore, ki so nastale na stičnih mestih PMMA zrn. V skeletu polimerov por nismo zaznali. V primeru polimerizacije kontinuirne faze emulzije z visokim deležem pa smo poleg primarnih in povezovalnih por zaznali prisotnost por v samem skeletu
Keywords: poli(metil metakrilat), sintranje, porozni polimeri, polimerizacija, polimerni nosilci
Published: 16.09.2016; Views: 1261; Downloads: 173
.pdf Full text (3,15 MB)

45.
Epimerizacija ergot alkaloidov in brom-ergot alkaloidov
Peter Kladnik, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Prvi zapisi o ergot alkaloidih in njihovih učinkih segajo že v 7. stoletje pr. n. š., njihovo raziskovanje in odkrivanje pa je doživelo razcvet v 20. stoletju. V medicini se uporabljajo kot sredstva proti migreni, pri zdravljenju Parkinsonove bolezni, kot zdravilo za preprečevanje laktacije, kot agonisti dopamina in drugo. Ergot alkaloidi in brom-ergot alkaloidi obstajajo kot levosučni in desnosučni epimeri. V našem primeru veljajo desnosučni za nezaželene. Desnosučne pretvorimo v levosučne s postopkom epimerizacije, ki poteka prek izolacije soli s kislinami. Cilj diplomskega dela je določiti ustrezno kislino, topilo in procesne pogoje pri postopku epimerizacije ergot alkaloidov in brom-ergot alkaloidov iz desnosučnih v levosučne. Na podlagi analitskih rezultatov, izkoristka in trajanja epimerizacije smo pri ergot alkaloidih kot najustreznejši določili postopek, kjer smo uporabili fosforjevo (V) kislino, za topilo etanol, epimerizacija pa je trajala 24 ur. Pri epimerizaciji brom-ergot alkaloidov pa se je za najprimernejšo izkazala metansulfonska kislina, za topilo etanol in čas epimerizacije 48 ur.
Keywords: epimerizacija, ergot alkaloid, brom-ergot alkaloid, levosučni, desnosučni
Published: 16.09.2016; Views: 792; Downloads: 45
.pdf Full text (2,03 MB)

46.
OKSALATI, IMOBILIZIRANI NA VINILBENZIL KLORIDNI NOSILEC
Selena Bošnjak, 2016, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu smo želeli sintetizirati oksalatne estre vezane na polimerni nosilec poli(vinilbenzil klorid-ko-divinil benzen). Oksalati namreč pri reakciji z vodikovim peroksidom in ob prisotnosti občutljivca, tvorijo visoko-energijsko molekulo, ki se pretvori v osnovno stanje s sevanjem svetlobe. Ta reakcija je izredno zanimiva za morebitno detekcijo vodikovega peroksida. Za želen rezultat smo morali najprej uvesti alkoholne skupine, preko katerih smo nato vezali oksalat. Začeli smo s pripravo monolita poli(VBC-ko-DVB) z radikalsko polimerizacijo. Nastali monolit je imel specifično BET površino relativno nizko – 5,2 m2/g. Želeli smo polimer v hiperzamreženi obliki, saj bi tako dobili precej večjo specifično BET površino, kar smo dosegli s polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze (poliHIPE). Reakcija je bila uspešna, saj je površina narasla na kar 796,5 m2/g. Preostala vinil kloridna skupina, ki ni reagirala v reakciji hiperzamreženja, je služila v nadaljnji reakciji za vezavo 2-amino-2-hidroksimetil-propan-1,3-diol alkoholne skupine. Reakcija je potekala 24 ur na povišani temperaturi – 90 °C v dušikovi atmosferi. BET specifična površina se je zmanjšala na 512,8 m2/g, kar pa je vendarle, v primerjavi z osnovnim monolitom, precej več. Sledila je vezava oksalata na polimer in nato še reakcija s pentafluorofenolom, s čim smo uvedli fenolno skupino z elektron privlačnimi fluorovimi atomi. Največjo težavo nam je povzročala reakcija z oksalil kloridom oz. uvedba oksalne skupine na polimer, saj je reakcija zelo agresivna in nam je porušila morfologijo polimera – BET površina je bila 6,4 m2/g, kar je primerljivo z začetno površino osnovnega monolita. Tukaj smo zato poskusili z različno temperaturo – iz 80 °C smo temperaturo spremenili na sobno temperaturo, vendar pa izboljšanja s polimerno strukturo ni bilo. Nato smo naredili reakcijo še z različno količino reagenta – 5 ekvivalentov oksalil klorida in 1 ekvivalent oksalil klorida. 5 ekvivalentov oksalil klorida je ponovno porušilo polimerno strukturo, medtem ko je 1 ekvivalent oksalil klorida uspešno ohranil strukturo in BET specifična površina je znašala 448,2 m²/g. Toda FTIR spekter je pokazal, da je 1 ekvivalent oksalil klorida premala količina, da bi reakcija potekla v tolikšni meri kot smo pričakovali. Reakcija s pentafluorofenolom, ki je potekla na sobni temperaturi, je nato nazaj zamrežila polimer, vendar pa ne moremo vedeti ali je struktura enaka kot pred reakcijo z oksalil kloridom. Na koncu smo na polimeru opravili še reakcijo kemiluminiscence, pred katero smo najprej testirali v katerem topilu sintetiziran polimerni material nabreka.
Keywords: polimerni nosilci, poliHIPE, kemiluminiscenca, oksalat, vodikov peroksid
Published: 16.09.2016; Views: 1126; Downloads: 112
.pdf Full text (2,27 MB)

47.
PRIPRAVA SAMOGASNE MEŠANICENA OSNOVI BLOK KOPOLIMEROV Z NE-HALOGENSKIMI ZAVIRALCI GORLJIVOSTI
Robert Peretin, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomskega dela je bil pripraviti samogasno mešanico zmanjšane stopnje gorljivosti z ne-halogenskimi zaviralci gorenja v primerjavi s standardno mešanico brez vsebnosti le teh ter določiti stopnjo gorljivosti glede na standard UL 94. Na tehnološki opremi za pripravo in izdelavo končnega granulata smo izdelali štiri različne mešanice, ki so vsebovale različne aditive za izboljšanje stopnje negorljivosti, določili stopnjo negorljivosti ter osnovne fizikalne lastnosti mešanic. Rezultate smo nato primerjali. Na osnovi primerjave rezultatov smo ugotovili, da se določene fizikalno-mehanske lastnosti mešanic precej razlikujejo, kar smo glede na različne dodane aditive tudi pričakovali. Sledi zaključek, da so tako fizikalno-mehanske lastnosti, kakor tudi stopnja negorljivosti pripravljenih mešanic, odvisne predvsem od dobre homogenizacije surovin pri procesu priprave mešanice ter enakomernosti polipropilenske (PP) matrike v fazi kompaundiranja predpripravljene mešanice. Stopnja samogasnosti se je izboljševala z zamenjavami in količinami dodanih aditivov v smeri aktivnih zaviralcev gorenja v osnovno mešanico. Tako je bila stopnja samogasnosti kontrolne mešanice številka 1, pripravljene z aditivom kalcijevega karbonata najslabša in ni dosegla minimalnih zahtev standarda UL 94 V2, dosegla pa je zahteve po normi UL 94 HB na debelini 3,2 mm. V mešanici številka 2, kjer smo 25 % količine kalcijevega karbonata zamenjali z nehalogenskim aditivom za zmanjšanje stopnje gorljivosti, prav tako nismo dosegli željenih zahtev standarda UL 94 V2, je pa ta mešanica dosegla zahteve standarda UL 94 HB. V mešanici številka 3, kjer smo celotno količino kalcijevega karbonata zamenjali z anorganskim aditivom magnezijevim hidroksidom, nam prav tako ni uspelo doseči minimalnih zahtev standarda UL 94 V2, je pa ta mešanica dosegla zahteve standarda UL 94 HB. V mešanici številka 4, kjer smo kot zamenjavo uporabili izbrani aditiv na nehalogenski osnovi, pa smo uspeli doseči željeni rezultat in sicer stopnjo negorljivosti po UL 94 V0. Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da se z nehalogenskimi anorganskimi dodatki za zmanjšanje gorljivosti ne da izdelati mešanice s stopnjo negorljivosti po UL 94 V0. Za doseganje le te je bilo potrebno uporabiti aditiv za zmanjšanje gorljivosti na ne-halogenski osnovi, ki je vseboval vezan fosfor, v kombinaciji s pravilno izbranim sinergistom.
Keywords: Nehalogenski zaviralci gorenja, Stopnja gorljivosti, Fosfor, Silikon, Polimerni materiali
Published: 16.09.2016; Views: 708; Downloads: 0

48.
Ekonomske in okoljske analize postopkov za izrabo odpadnega glicerola
Jure Škorja, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Proizvodnja in poraba biogoriv se povečujeta, eno izmed teh je tudi biodizel. Pri njegovi proizvodnji nastaja kot stranski produkt glicerol, ki ima za proizvajalce neugoden ekonomski učinek, zato iščejo nove postopke za porabo oz. prodajo odpadnega glicerola. Osnovna ideja te diplomske naloge je, da bi uporabili glicerol v svečarstvu. Pri tem se soočamo z več problemi, od katerih sta najbolj pereča slaba gorljivost glicerola in to, da se ne meša s parafinom. V diplomski nalogi smo naredili laboratorijske eksperimente, s katerimi smo raziskovali, na kakšen način bi bilo mogoče dodajati glicerol parafinu, da bi dobili sveče, ki bi imele primerljive lastnosti gorenja kot klasične parafinske sveče. Na osnovi rezultatov eksperimentov smo predlagali preliminarne procesne sheme za štiri postopke, pri katerih bi lahko potencialno uporabili glicerol v svečarstvu. Ti postopki so: • Proces z maščobnimi kislinami dolgih verig, pri katerem bi surovine stale med 820 €/t in 865 €/t in je najbolj ekološki postopek. • Proces z dodatkom etanola, pri katerem bi bili stroški surovin okoli 850 €/t, vendar je pri tem postopku problem metanol v denaturiranem alkoholu, hlapnost le-tega ter higroskopičnost glicerola. • Proces z adipinsko kislino, pri katerem bi za surovine porabili 1 020 €/t, vendar je glavni problem škodljivost katalizatorja. • Proces z dodatkom baze pri razmerju parafin : glicerol 80 : 20, pri katerem porabimo za surovine okoli 1 000 €/t, problem pri tem postopku pa je strupenost natrijevega hidroksida v večji količini.
Keywords: sveča, odpadni glicerol, parafin
Published: 16.09.2016; Views: 1107; Downloads: 42
.pdf Full text (1,79 MB)

49.
SINTEZA ZAMREŽENEGA POLI(4-VINILPIRIDINA)
Nuša Cmager, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi smo pripravili porozne kopolimere 4-vinilpiridina zamrežene z divinilbenzenom s polimerizacijo kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze. Tehniko emulzije z visokim deležem notranje faze smo izbrali zaradi tvorbe visoko poroznih polimernih materialov, ki jih lahko uporabimo v pretočnih tehnikah. Zanimalo nas je, ali lahko pripravimo naknadno zamrežen kopolimer s piridinskimi molekulami. Pri pripravi poroznih materialov smo spreminjali razmerje monomerov, vrsto in delež lipofilnih neionskih surfaktantov ter delež interne faze. Rezultat je bila stabilna emulzija, ki je po polimerizaciji v peči tvorila polimer z značilnimi makroporami. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo proučili morfologijo dobljenih polimerov. Pripravljene poliHIPE monolite smo naknadno zamrežili in s tem tvorili majhne povezovalne pore, s čimer smo povečali specifično površino materiala. Tako pripravljene polimere smo testirali v vlogi poroznega katalizatorja na reakciji esterifikacije. Želeli smo uporabiti prednosti HIPE polimerov za reakcije, v katerih je pomemben dodatek piridina. Zanimalo nas je, ali lahko uporabimo sintetiziran kopolimer za namene ločitve stranskega produkta od glavnega. S preprosto filtracijo bi odstranili polimer in se tako izognili zahtevnim oblikam ločevanja produktov. Med seboj smo primerjali osnoven polimer, polimer naknadno zamrežen v prahu in polimer naknadno zamrežen v kosu. Zanimalo nas je, ali hiperzamreženje poveča vlogo piridinskega polimera kot lovilca kisline pri reakciji estrenja.
Keywords: porozni polimeri, 4-vinilpiridin, poliHIPE, hiperzamreženje, esterifikacija
Published: 16.09.2016; Views: 1197; Downloads: 188
.pdf Full text (2,12 MB)

50.
POLIMERIZACIJA OLIGOMERNIH AKRILATOV V EMULZIJAH
Barbara Skok, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je prikazana študija iskanja ustreznih pogojev za zamreženje oligomernih akrilatov v kontinuirni fazi emulzij z visokim deležem notranje faze. Pripravili smo emulzije tipa O/V z glavnim monomerom PEGMA. Izbrani akrilat smo zamreževali termično in s fotopolimerizacijo. Sestava emulzij se je razlikovala v zamreževalu in v iniciatorju. Kot zamreževali smo uporabili EGDMA in MBAA. Iniciator smo izbrali glede na način polimerizacije. Pri termičnem zamreževanju emulzij smo uporabili KPS in APS, pri fotopolimerizaciji pa smo uporabili iniciator I819. Preučevali smo vpliv zamreževala na emulzije in fizikalne lastnosti polimeriziranih monolitov. Preverili smo sposobnost omočenja monolitov. Naš cilj je bil pripraviti porozen material. Uspešnost smo preverili z analizo mokrih vzorcev SEM. Kemijsko sestavo monolitov smo preverili s spektroskopijo FTIR. Zaradi možnosti uporabe v tkivnem inženirstvu smo preverili tudi razgradnjo monolita brez zamreževala, in sicer v dveh različnih medijih (0,1 M NaOH in PBS).
Keywords: emulzija, PEGMA, fotopolimerizacija, razgradnja
Published: 08.09.2016; Views: 632; Downloads: 61
.pdf Full text (2,76 MB)

Search done in 0.31 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica