| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


41 - 50 / 113
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
41.
SINTEZA ( R )-1-AMINOINDANA
Darja Prudič, 2014, master's thesis

Abstract: (R)-1-aminoindan je pomemben intermediat za sintezo zdravilne farmacevtske učinkovine rasagilina, (R)(+)-N-propargil-1-aminoindana, oz. njegove soli. Zdravila osnovana na navedeni učinkovini se uporabljajo za zdravljenje indikacij Parkinsonove bolezni, motenj spomina, demence tipa Alzheimerjeve bolezni, depresije in hiperaktivnega sindroma pri otrocih. Magistrska naloga temelji na razvoju učinkovite sinteze (R)-1-aminoindana in preveritvi ter potrditvi ustreznosti tega ključnega intermediata za nadaljnjo sintezo (R)(+)-N-propargil-1-aminoindana. Eksperimentalno delo smo razporedili v tri sklope. V prvem smo zajeli razvoj in optimizacijo sinteze racemnega 1-aminoindana, osnovane na postopku reduktivnega aminiranja 1-indanona z amonijakom v prisotnosti kombinacije reagenta Ti(OiPr)4–NaBH4. V drugem sklopu smo opisali razvoj in optimizacijo resolucije racemnega 1-aminoindana v (R)-1-aminoindan ter razklop nastale soli z nevtralizacijo do proste baze (R)-1-aminoindana. Tekom raziskav smo izvedli preveritev možnosti uporabe različnih kiralnih kislinskih reagentov za tvorbo diastereoizomerne soli. Izkazalo se je, da je najučinkovitejša izvedba z N-acetil-L-glutaminsko kislino. Diastereoizomerno resolucijo smo izvedli v treh korakih. Najprej smo neselektivno tvorili sol v kristalizacijskem mediju etanol/terc butil metil eter (EtOH/TBME), nato selektivno rekristalizirali tvorjeno sol v etanolu do (R)-1-aminoindana (HPLC enantiomerni presežek > 70 %) ter sol ponovno rekristalizirali v sistemu EtOH/voda in tako pripravili (R)-1-aminoindan z zastavljenim enantiomernim presežkom > 98 %. V tretjem sklopu smo potrdili ustreznost pripravljenega intermediata (R)-1-aminoindana za sintezo zdravilne farmacevtske učinkovine (R)(+)-N-propargil-1-aminoindan, na osnovi reakcije nukleofilne substitucije s proparagil benzen sulfonatom v prisotnosti vodne raztopine natrijevega hidroksida (NaOH) v toluenu.
Keywords: (R)-1-aminoindan, reduktivno aminiranje, N-acetil-L-glutaminska kislina, diastereoizomerna resolucija, (R)(+)-N-propargil-1-aminoindan.
Published: 16.09.2014; Views: 853; Downloads: 116
.pdf Full text (2,10 MB)

42.
SUSPENZIJSKA POLIMERIZACIJA 2-HIDROKSIETIL METAKRILATA
Barbara Kaker, 2014, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je prikazana študija vplivov na nabrekanje, poroznost, površino, velikost in porazdelitev velikosti poli(2-hidroksietil metakrilat-ko-N,N'-metilenbisakrilamid) zrn. Polimerna zrna iz monomera 2-hidroksietil metakrilata (HEMA) in zamreževala N,N'-metilenbisakrilamida (MBAA) smo pripravili z inverzno suspenzijsko polimerizacijo, z inciatorjem amonijevim peroksodisulfatom (APS) in stabilizatorjem etil celulozo. Z namenom, da bi ugotovili vpliv zamreževala in porogenih topil na lastnosti sintetiziranih zrn, smo spreminjali količino zamreževala in vrsto dodanega porogena. Prav tako smo izvedli poskus sinteze zrn brez prisotnosti vode v monomerni fazi. Sintetizirana zrna smo preiskali z optičnim mikroskopom pri 40-kratni povečavi, določili sestavo z infrardečo spektroskopijo in izmerili povprečno specifično površino zrn z N2 adsorpcijsko porozimetrijo z BET metodo. Nabrekanje polimernih zrn z različnim deležem zamreževala smo preverili v vodi, etanolu, diklorometanu, toluenu in dioksanu. Ugotovili smo, da se z zniževanjem deleža zamreževala zvišuje stopnja nabrekanja v topilih. Med testiranimi topili pa so zrna najbolj nabrekala v vodi, sledita etanol in dioksan. Opazili smo, da se v diklorometanu zrna raztopijo. Poskus sinteze zrn v odsotnosti vode v monomerni mešanici se je izkazal za neuspešnega. Dobljena zrna so nepravilnih oblik. Vpliv deleža zamreževala na velikost zrn smo ugotavljali pri 25, 10, in 2 mas% zamreženih zrnih. Spoznali smo, da velikost zrn ni neposredno povezana s stopnjo zamreženosti, saj smo dobili najmanjša zrna pri največji zamreženosti. Delci so bili polidisperzni, saj so bile porazdelitve velikosti široke (vse do 500 µm). Ugotavljali smo vpliv porogenov izopropanola, toluena, tetrahidrofurana in n-heptana na velikost in poroznost zrn, pri najvišji stopnji zamreženosti. V tem primeru smo dosegli manjše velikosti zrn (70-300 µm). Najmanjša zrna smo dobili z izopropanolom, največja pa z n-heptanom. Obstoječa zrna so bila bela in večinoma pravilnih sferičnih oblik. Izmerjena površina in količina por vseh polimernih zrn sta bili izredno majhni. Ugotovili smo, da smo dobili zrna z zelo majhnimi porami ali celo neporozna zrna. Poroznost različno zamreženih zrn se je sicer povečevala z višanjem količine zamreževala. Z nobenim od porogenov nismo dosegli odprte porozne strukture. Rezultati so nakazovali na možnost zaprte poroznosti HEMA/MBAA zrn.
Keywords: radikalska polimerizacija, porozni polimeri, polimerna zrna, inverzna suspenzijska polimerizacija, HEMA, porogena topila
Published: 09.09.2014; Views: 1693; Downloads: 202
.pdf Full text (3,12 MB)

43.
OPTIMIZACIJA POVRŠINSKIH LASTNOSTI MAKROPOROZNIH POLIAKRILATOV
Ana Bratuša, 2014, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi predstavljamo pripravo poroznih polimernih materialov s tehniko sintranja poli(metil metakrilatnih) (PMMA) zrn. Nov polimerni material smo sintetizirali s polimerizacijo v vmesnih prostorih med zrni. Sintrana zrna so nam tako služila kot nosilec, prek katerega smo nanesli monomerno mešanico in jo polimelizirali. Prelit nosilec je bilo nato treba očistiti v ustreznem topilu, ki je omogočalo odstranitev sintranih zrn iz na novo sintetiziranega materiala in s tem nastanek porozne strukture. Pri izboru topila smo bili zato omejeni na dva pogoja, tj. izbrano topilo je moralo dobro raztapljati poli(metil metakrilatna) (PMMA) zrna, medtem ko nanešenega polimeliziranega materiala ni smelo topiti. Za pripravo primerno sintranih nosilcev je bilo najprej treba določiti optimalne pogoje (temperaturo in čas sintranja), pri katerih se zrna najmočneje in najbolje spojijo. Kot najbolj optimalno se je izkazalo sintranje pri 180 °C 24 h. Za dosego optimalnih rezultatov je bilo v postopek priprave sintranih nosilcev treba vključiti še predhodno stresanje zrn, ki je omogočilo zmanjšanje praznin med nasutimi zrni in s tem boljše stikanje samih zrn, kar je pripomoglo k večji končni poroznosti na novo pripravljenega polimernega materiala. Z zgoraj opisano tehniko smo tako pripravili dva porozna polimerna materiala. To sta alifatski uretanski diakrilat (AUD) in bisfenol A glicerolat (1-glicerol/fenol) dimetakrilat (Bis GMA). Oba sta nastala s porozno strukturo, sestavljeno iz primarnih por, ki jih medsebojno povezujejo manjše, povezovalne pore. Primarne pore zasedajo mesta, kjer se je pred čiščenjem novega polimera nahajal sintran nosilec, povezovalne pore pa so se izoblikovale na stičnih mestih sintranih zrn.
Keywords: poli(metil metakrilat), porozni polimeri, polimerni nosilci, sintranje, polimerizacija
Published: 22.09.2014; Views: 1193; Downloads: 149
.pdf Full text (2,19 MB)

44.
RAZVOJ DENDRIMERNIH poliHIPE NOSILCEV KOT BAZNIH KATALIZATORJEV
Gregor Kodrič, 2014, undergraduate thesis

Abstract: PoliHIPE materiali so porozni emulzijsko pripravljeni polimeri, sintetizirani znotraj emulzij z visokim deležem notranje faze (HIPE). Zelo porozna notranja struktura jim daje posebne karakteristike, zato so uporabni pri različnih tehničnih in industrijskih aplikacijah. Raznovrstnost uporabe dosežejo s funkcionalizacijo ter modifikacijo raznih strukturnih parametrov med in po sintezi. Namen diplomskega dela je bila študija zdužitve aminskega dendrimera kot organskega baznega katalizatorja s PoliHIPE polimerom. Z vezavo teh katalizatorjev na polimerne nosilce smo hoteli združiti najboljše lastnosti obeh materialov. Tako bi imeli poleg katalitičnih lastnosti še možnost boljšega izolacijskega postopka produktov iz reakcij, možnost recikliranja takega katalizatorja, znižanja stroškov reakcij, procesi bi lahko potekali hitreje, najpomembnejša pridobitev tega postopka pa bi bila, da bi s tako funkcionaliziranimi polimernimi katalizatorji zmanjšali količino odpadne snovi pri reakcijah, kar bi moralo biti vodilo pri načrtovanju modernih sinteznih postopkov. Uporabili smo aminske dendrimere na osnovi tris-(2-aminoetil)amina. Sintezo dendrimera smo opravili tako, da smo najprej vezali akrilonitril na tris-(2-aminoetil)amin v vodi kot topilu, nakar smo vmesni nitrilni produkt reducirali do amina z LiAlH4 in tako smo dobili prvo generacijo aminskih dendrimerov. Le-te je mogoče uporabiti v namene organokatalize kot bazne katalizatorje v širokem spektru reakcij. Uporabnost tris-(2-aminoetil)amina in iz njega izhajajočih dendrimerov smo preizkušali pri aldolnih reakcijah (Knoevenagelova kondenzacija) kot testnih reakcijah. Tako smo preverili, pod kakšnimi pogoji osnovni aminski katalizator tris-(2-aminoetil)amin katalizira reakcije med benzaldehidom in tremi modelnimi ketoni različnih reaktivnosti (acetofenon, dibenzoilmetan, dimedon) in ugotovili, da se le najbolj reaktiven substrat – dimedon - pretvori v odgovarjajoč produkt kondenzacije.
Keywords: reakcije na trdnih nosilcih, PoliHIPE polimeri, aminski dendrimeri, bazni katalizatorji, obnovljivi reagenti, aldolna kondenzacija
Published: 11.09.2014; Views: 1210; Downloads: 124
.pdf Full text (6,34 MB)

45.
POLIMERNO VEZANI OKSALATI KOT OBNOVLJIVI VIRI KEMILUMINISCENCE
Selena Bošnjak, 2014, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo raziskali možnosti sinteze derivatov diaril oksalatnih estrov vezanih na polimerne nosilce. Diaril oksalati so zanimive spojine za kemiluminiscenčne reakcije, saj pri reakciji z vodikovim peroksidom nastane visoko-energijska molekula, ki se ob prisotnosti primernega občutljivca pretvori v osnovno stanje s sevanjem svetlobe. Arilni del molekule pomembno vpliva na kemiluminiscenčne lastnost, zato smo raziskali možnosti vezave elektron-privlačne skupine, kot je brom, ki bi podaljšal čas oddajanja svetlobe. Raziskali smo, kakšne so možnosti v strukturi arilnega dela molekule, da bi lahko omogočila pripravi diaril oksalatov na trdnih nosilcih. Ugotovili smo, da mora benzenski del molekule vsebovati fenolno skupino, preko katere se lahko veže oksalatna skupina ter aminsko skupino, ki bi služila za vezavo na benzilno mesto v polimernem nosilcu. Iz tega razloga smo raziskali reakcijo bromiranja 4-metoksibenzilamina in 4-hidroksibenzonitrila z okolju sprejemljivejšo metodo oksidativnega bromiranja z bromovodikovo kislino in vodikovim peroksidom kot oksidantom v različnih topilih pod različnimi pogoji. Nadalje smo raziskali reakcijo vezave na polimerni nosilec in kot modelno spojino uporabili benzil klorid, na katerega smo vezali benzilaminski derivat. V zadnjem koraku svojega raziskovanja, sem pozornost posvetila raziskovanju reakcije vezave oksalatne skupine na fenolni derivat kot modelno reakcijo za uporabo na polimernem nosilcu. S tem smo pripravili metodo, s katero lahko apliciramo kemiluminiscenco v trdni fazi, npr. PoliHIPE polimer. Z vezavo fenola v PoliHIPE polimer bi dobili obnovljivi vir kemiluminiscence, saj bi lahko fenol na ta način enostavno regenerirali v diariloksalatni ester in edini stranski produkt bi bil ogljikov dioksid.
Keywords: kemiluminiscenca, diariloksalatni estri, reagenti na trdnih nosilcih, PoliHIPE
Published: 22.09.2014; Views: 1042; Downloads: 115
.pdf Full text (1,56 MB)

46.
MAKROPOROZNI POLIMERI IZ 2-HIDROKSIETIL METAKRILATA
Lara Terzić, 2014, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo na podlagi dveh različnih metod sintetizirali produkte, ki vsebujejo 2-hidroksietil metakrilat. Pripravili smo polimerne poliHIPE monolitne produkte iz emulzij tipa O/V in polimere PHEMA z uporabo sintranih delcev PMMA. Poli(2-hidroksietil metakrilat) (PHEMA) je hidrofilni in biokompatibilni polimer, ki se uporablja na primer kot material za kontaktne leče (hidrogel), za dostavo aktivnih učinkovin, 3D nosilec v tkivnem inženirstvu, idr. Za pridobivanje PHEME smo izvedli termično polimerizacijo in fotopolimerizacijo. Pri obeh metodah smo preučevali vpliv različnih dejavnikov kot so: volumski deleži posameznih faz, zamreževal, hitrost mešanja, temperatura ob mešanju emulzije, staranje emulzije, dodajanje aditivov, različen čas sintranja PMMA in različni načini sušenja monolitov. Cilj naloge je z različnimi eksperimentalnimi postopki ter s spreminjanjem različnih parametrov pridobiti morfološko najbolj primeren polimer, torej bimodalno porazdelitev por, kar pomeni, da so poleg že omenjenih makro por, prisotne tudi pore v nano dimenzijah, t.i. terciarne pore. V ta namen smo uporabili kombinacijo koloidnega sistema ob dodatku porogenih topil. Bimodalno razporeditev por in nekoliko večje vrednosti specifične površine, smo dosegli pri sintezi poliHIPE produktov z dodatkom 10 ut% porogenih topil, t.j. višjih (maščobnih) alkoholov. Na podlagi rezultatov študij vpliva deleža zamreževala in interne faze cikloheksana, smo ugotovili najugodnješo sestavo emulzije za nadaljne eksperimente in sicer 80 vol % cikloheksana ob souporabi 15 mol % zamreževala MBAA. V diplomskem delu je prikazana tudi analiza vpliva različne hitrosti mešanja emulzije na polimeriziran produkt, pri čemer produkt, sintetiziran iz emulzije, mešane pri 150 obr/min rezultira z bistveno večjimi porami kot tisti z mešanjem emulzije pri 300 obr/min. Pri sintezi polimerov s sintranjem PMMA, smo pridobili produkte s precej večjimi primarnimi porami (tudi do 100 µm), kot pri sintezi polHIPE produktov, vendar so poliHIPE produkti rezultirali s kompleksnejšo morfologijo, ki bi celicam omogočala boljši pretok hranilnih snovi in rast. Rezultati kažejo, da je fotopolimerizacija ugodnejša kot termična polimerizacija, saj je produkt z uporabo foto iniciatorja bolj homogene teksture in morfologije, pri čemer fotopolimerizacija poteče hitreje kot termična polimerizacija. Čas sintranja in velikost delcev PMMA je imel bistven vpliv na poroznost in morfologijo produktov, pri čemer smo ugotovili, da se pri 24 h sintranja delci bolje zlepijo in po odstranitvi matrice pridobimo makroporozen polimer. Diplomsko delo prikazuje študijo pridobivanja polimerov, ki bi potencialno lahko služili za nadaljne študije na področju biomedicine in ostalih ved.
Keywords: poliHIPE, PHEMA, makroporozni polimeri, poroznost, monoliti
Published: 22.10.2014; Views: 1436; Downloads: 126
.pdf Full text (7,51 MB)

47.
Polihipe materiali za rast bioloških celic pripravljeni s tiol-en polimerizacijo
Maja Sušec, 2014, doctoral dissertation

Abstract: Tkivno inženirstvo je tehnika, ki temelji na regeneraciji različnih tipov celic, ki rastejo na ustrezni podlagi. V zadnjem času tkivno inženirstvo in tkivne kulture pridobivajo na pomembnosti zaradi uspešne uporabnosti v biomedicini. Tkivno inženirstvo je zelo uporabno predvsem na področju rasti tkiv, presajanja organov in na področju rekonstruktivne kirurgije. Uporaba ustreznih materialov kot matrik je ključnega pomena za tkivno inženirstvo in tudi pri oblikovanju umetne, zunajcelične matrike (podlage), ki podpira 3D tkivno tvorbo. Polimeri so primarni materiali, ki se uporabljajo za ustrezno podlago na področju tkivnega inženirstva, vključno za rast kosti, hrustanca, krvnih žil, mehurja, kože in drugih tkiv. Gre za uporabo kombinacije celic in materialov ter pripadajočih biokemijskih in fizikalno-kemijskih faktorjev za izvajanje ali nadomestilo bioloških funkcij. Za uspešno rast tkiva in razmnoževanje celic je ustrezna podlaga nujna in tako je tudi zelo pomembno, da kontroliramo morfologijo, porozno strukturo in velikost porazdelitve por ustreznega materiala. Poroznost polimernega materiala je lahko dosežena skozi različne procese, med njimi je emulzija osnova za pripravo poroznih materialov. Poleg omenjenih parametrov je znano, da je rast celic boljša na tridimenzionalni porozni podlagi. Dodatno pa je potrebno upoštevati še biokompatibilnost in biorazgradljivost podlage. Ustrezne nosilce smo pripravili tudi s pomočjo polimerov pripravljenih s pomočjo emulzij. Pripravili smo emulzije z visokim deležem notranje faze, pri čemer volumen notranje faze emulzije presega 74.05 % in tako pripravili poliHIPE materiale, ki so bili uporabljeni tudi kot substrati za tkivno inženirstvo. O poliHIP-ih je glede tkivnega inženirstva poznanega zelo malo. Ponavadi so poliHIPE materiali producirani tekom radikalne verižne polimerizacije in tako biodegradibilnost nastalega materiala lahko predstavlja problem. Klasične metode za procesiranje polimernih materialov kot so ekstruzija ali brizganje so pogosto uporabljene za proizvajanje tipičnih biokompatibilnih in biodegradabilnih materialov kot so poli(mlečna kislina) za izdelavo šivov, materiali za vezavo kosti in materiali za druge medicinske pripomočke. Na žalost pa imajo te tehnike zelo omejene zmogljivost za proizvodnjo celičnih matrik. Alternativna metoda kot je litje topila, izpiranje delcev, penjenje plinov and lepljenje vlaken imajo tudi nekatere omejitve kot so nizka sposobnost za natančno kontrolo velikosti por, geometrije por, medsebojne povezanosti por, prostorsko porazdelitev por in konstrukcijo notranjih poti v matriko (podlago). Eden od pomembnih dosežkov v tkivnem inženirstvu je bil razvoj tridimenzionalnih matrik, ki usmerjajo celice, da tvorijo funkcionalna tkiva. Nedavno poznane proizvodne tehnike poznane kot izdelava prosto oblikovanih površin (Solid Freee Form Fabrication-SFF), ali hitra izdelava prototipov (rapid prototoyping-RP), se uspešno uporabljajo za proizvodnjo kompleksnih matrik. Fotopolimerizabilen metakrilat se uporablja kot večina ostalih monomerov, ki so danes na tržišču oz. kot biokompatibilen in biodegradabilen monomer, ki je pogosta tema raziskav v zadnjem obdobju. Čeprav ima ta material številne prednosti pred PLA (poli mlečna kislina) saj na mehanske lastnosti in degradacijsko obnašanje lahko vplivamo. je kot monomer dražljiv. Zato smo razvili novo generacijo biokompatibilnih in biodegradabilnih fotopolimerov, ki temeljijo na vinilestrih in vinilkarbonatih, ki imajo enake prednosti kot (met)akrilati in se izogibajo večini slabih lastnosti. Poleg enostavne sinteze in zelo nizke monomerne citotoksičnosti, nastanejo nestrupeni razgradni produkti, ki se zlahka izločajo iz človeškega telesa. Prvi in vivo eksperimenti so takšni materiali pokazali odlično biokompatibilnost. Raziskovalno doktorsko delo je bilo osredotočeno tudi na pripravo biokompatibilnih in biorazgradljivih poroznih polimerov preko HIPE in uvedba druge hierarhične ravni v 50-100 µm preko 3D fotopolimerizacije. Preizkuï
Keywords: poliHIPE, tiol-ene kemija, biološke celice, fotopolimerizacija
Published: 05.12.2014; Views: 1505; Downloads: 174
.pdf Full text (9,56 MB)

48.
Influence of crosslinker and monomer ratio on bead size distribution, swelling and polymer network flexibility of 4-nitrophenylacrylate polymer supports
Irena Pulko, Peter Krajnc, 2005, original scientific article

Abstract: Sphere shaped polymer supports with styrene and 4-nitrophenylacrylate as monomers and divinylbenzene (DVB) or ethyleneglycoldimethacrylate (EGDMA) as crosslinkers were prepared by free radical polymerization in suspension medium. Ratio of monomers as well as the crosslinking degree varied in order to test the influences on head size distribution, swelling and polymer network flexibility. The amount of crosslinker had an effect on bead size, average bead diameters being between 10 µm and 35 µm when 5% of crosslinker was applied and between 35 µm and 55 µm when 20% was used. The crosslinking degree also affected swelling in dichloromethane, water, methanol, toluene and acetonitrile, being more intense with lower concentrations of DVB or EGDMA. The flexibility of polymer networkwas investigated using reactions with 1,8-diaminooctane. High degrees of additional crosslinking was observed, namely between 58 and 95% indicating high flexibility of polymer network.
Keywords: organic chemistry, polymer supports, 4-nitrophenilacrylate, suspension polimerization, bead size distribution
Published: 10.07.2015; Views: 858; Downloads: 73
.pdf Full text (510,34 KB)
This document has many files! More...

49.
Fazna inverzija v emulzijskih sistemih z monomeri tiolov in alkenov
Jan Marko, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V tem diplomskem delu predstavljamo poskus ustvarjanja fazne inverzije v emulzijskem sistemu z monomeri tiolov in alkenov z visokim deležem notranje faze. Preizkušali in opisali smo dejavnike, ki vplivajo na porazdelitev faz v emulziji. Tako smo najprej spreminjali volumski delež notranje faze, nato masni delež surfaktanta in na koncu še temperaturo vodne kopeli, v kateri se je nahajal reaktor z emulzijo. Fazno inverzijo smo poskušali ustvariti v emulziji monomerov 1,6-heksandiol diakrilat in pentaeritritol tetrakis (3-merkatopropionat), pri čemer po polimerizaciji kot končni produkt dobimo visoko porozen polimer. V iskanju ustreznih pogojev za nastanek tega pojava smo spreminjali delež surfaktanta Pluronic L121, delež vodne faze, ki jo je predstavljala razredčena raztopina kalcijevega klorida heksahidrata, in temperaturo vodne kopeli. Zatehte monomerov in iniciatorja Irgacure 819 ter pogoji fotopolimerizacije in hitrost mešanja emulzije so bili tekom eksperimenta vedno enaki. S pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa (SEM) smo preverili, pri katerih pogojih priprave dobimo namesto tipične strukture poliHIPE strukturo, kjer so praznine in zapolnjena mesta obrnjena. Uspelo nam je ustvariti monolit s črvičasto strukturo, ki nakazuje začetek fazne inverzije.
Keywords: polimer, poliHIPE, poroznost, tiol-en klik polimerizacija, fazna inverzija
Published: 10.10.2019; Views: 78; Downloads: 12
.pdf Full text (2,98 MB)

50.
Tailoring the mechanical and thermal properties of dicyclopentadiene polyHIPEs with the use of a comonomer
E. H. Mert, Christian Slugovc, Peter Krajnc, 2015, original scientific article

Abstract: The effect of adding a comonomer to dicyclopentadiene in high internal phase emulsions (HIPEs) on the properties of ring-opening metathesis polymerisation (ROMP) derived polyHIPEs has been investigated. With this aim, dicylopentadiene was copolymerised with norbornene in surfactant stabilized high internal phase emulsions. Morphological, mechanical and thermal properties of the resulting materials were investigated with regard to the monomer ratio. The interconnected pore structure was observed for the resulting poly(dicylopentadiene-co-norbornene) polyHIPEs. Furthermore, the new polyHIPE copolymers were found to have an improved thermal stability compared to the poly(dicylopentadiene) homopolymer.
Keywords: mechanical properties, emulsion templating, polyHIPE, dicyclopentadiene, norbornene
Published: 07.08.2017; Views: 366; Downloads: 196
.pdf Full text (1,39 MB)
This document has many files! More...

Search done in 0.13 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica