| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


11 - 20 / 121
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
11.
Vpliv strukture in zamreženja poli(hema) na vodno absorptivne lastnosti
Martin Ćeranić, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V okviru diplomske naloge smo sintetizirali porozni hidrogel poli(2-hidroksietil metakrilat), ki lahko nase veže vodo. Poroznost polimernih materialov lahko dosegamo z uporabo različnih tehnik. S polimerizacijo kontinuirne faze emulzij z visokim deležem notranje faze (HIP emulzije) smo sintetizirali porozne polimere. Pri tem smo kot monomer uporabili 2-hidroksietil metakrilat, ki smo ga zamrežili z N,N´-metilenbisakrilamidom oziroma s trimetilpropan triakrilatom. HIP emulzijo smo stabilizirali s surfaktantom Pluronic F68, polimerizacijo pa smo iniciirali z iniciatorjem amonijevim persulfatom in redoks iniciatorjem N,N,N´,N´-tetrametiletilendiaminom. HIP emulzija je bila tipa olje v vodi, kjer smo kot oljno (notranjo) fazo uporabili topilo cikloheksan. Delež notranje faze, ki tvori pore v tako sintetiziranem materialu (poliHIPE materialu), je bil približno 92,6 vol % glede na volumen emulzije, stopnjo zamreženosti pa smo variirali med 0,5 mol% in 20 mol%. Poli(2-hidroksietil metakrilatne) materiale smo čistili s 24-urno kontinuirno ekstrakcijo v Soxhletovem aparatu, kjer smo kot topilo uporabili 2-propanol. Poli(2-hidroksietil metakrilatne) materiale smo okarakterizirali z različnimi metodami. Kemijsko sestavo smo potrdili s FTIR spektroskopijo, morfologijo smo preverjali z vrstičnim elektronskim mikroskopom, specifično površino smo izmerili s porozimetrom in celokupno gostoto s He piknometrom. Za določevanje absorptivnih lastnosti materialov smo uporabili vodo. S FTIR spektroskopijo smo potrdili kemijsko sestavo polimerov, saj smo v vseh primerih dokazali vključenost uporabljenih monomerov v polimerno verigo. Nekateri polimeri so imeli tipično poliHIPE morfologijo, ki vsebuje primarne pore povezane z manjšimi sekundarnimi porami. Nekateri pa te strukture niso imeli. To so bili tisti polimeri, ki so se med procesom sušenja močno skrčili in se jim je struktura porušila. Ta pojav smo zasledili pri materialih s stopnjo zamreženja pod 5 mol%. Specifična površina sintetiziranih polimerov ni bila visoka in je znašala za porozne materiale med 2 m2/g in 10 m2/g in za materiale s porušeno strukturo med 0,003 m2/g in 0,018 m2/g. Z absorptivnimi testi smo ugotovili, da na hitrost absorpcije vpliva več dejavnikov. Predvsem so tukaj stopnja zamreženosti ter izbira monomera in zamreževala. Hitrost absorpcije je pri višji stopnji zamreženosti večja kot pri nižji stopnji zamreženosti. Sama izbira monomera in zamreževala pa vpliva na kemijsko sestavo emulzije, slednja lahko zelo vpliva na absorbtivne lastnosti, saj je absorpcija vode povezana tudi s številom hidrofilnih delov v molekuli oz. v samem materialu.
Keywords: polimeri, poliHIPE, HEMA, zamreženje, absorpcija vode
Published: 10.10.2019; Views: 385; Downloads: 107
.pdf Full text (3,48 MB)

12.
Redoks iniciacija stirenskih monomerov v emulzijah
Žan Koštomaj, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Porozni materiali so dandanes predmet nenehnega preiskovanja, saj njihova porozna struktura omogoča uporabo na marsikaterem področju. Tako jih najdemo v separacijskih procesih, uporabljajo se kot katalizatorji, zadnje čase pa najdemo aplikacije tudi na področju biomedicine. Pričujoča diplomska naloga se osredotoča na porozne polimerne materiale, ki jih dobimo največkrat z radikalsko verižno polimerizacijo monomernih enot. Poznamo več tehnik sinteze poroznih polimernih materialov, kot je recimo uporaba porogenih topil ali anorganskih soli; v okviru diplomske naloge pa smo uporabili tehniko polimerizacije kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze. Oljna faza je vsebovala monomerno enoto stiren in zamreževalo divinilbenzen, vodna faza pa elektrolit kalcijev klorid heksahidrat. Iniciatorski sistem je bil sestavljen iz termičnega iniciatorja, AIBN in redoks iniciatorja, TEMED. Preverjali smo hipotezo, da dobimo z naraščajočo hitrostjo mešanja manjše velikosti por, saj se tako dispergirane kapljice notranje faze razbijejo na manjše kapljice. Z dodatkom redoks iniciatorja po koncu mešanja emulzije sprožimo takojšnjo tvorbo radikalov, s čimer emulzija polimerizira preden ima možnost razpada oziroma preden se začno združevati kapljice notranje faze. Za mešanje smo uporabili dva različna mešalna nastavka, ki se razlikujeta v premeru mešalnega propelerja, ter primerjali velikosti por, ki jih dobimo z vsakim. Za ugotovitev, kateri nastavek daje pore manjših velikosti, smo vzorce karakterizirali s SEM analizo, preko katere smo preučevali morfologijo vzorcev, in porozimetrije po BET modelu adsorpcije plinov na trdnih površinah, s čimer smo dobili vrednosti specifičnih površin vzorcev. Iz grafov porazdelitve velikosti por smo potrdili hipotezo, da se velikost por manjša z višanjem hitrosti mešanja emulzije, ugotovili pa smo tudi, da dobimo v primerjavi z manjšim nastavkom z večjim nastavkom manjše pore.
Keywords: stiren, divinilbenzen, HIP emulzija, redoks iniciirana polimerizacija, PoliHIPE
Published: 10.10.2019; Views: 315; Downloads: 114
.pdf Full text (2,07 MB)

13.
Mikroemulzijska polimerizacija za pripravo nanoporoznih materialov
Jan Polak, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi smo z mikroemulzijsko polimerizacijo poskusili dobiti monolitni material s sferičnimi porami, ki bi bile manjše od 500 nm. V okviru tega smo najprej pripravili emulzijo z visokim deležem notranje faze, ki smo jo nato obdelali z ultrazvočno sondo in tako dobili mikroemulzijo, ki smo jo polimerizirali. Sintetizirali smo monolite na osnovi stirena in divinilbenzena ter glicidil metakrilata in etilen glikol dimetakrilata. Sinteza stirenskih monolitov, zamreženih z divinilbenzenom, je bila uspešna. Najprej smo optimirali pogoje za doseg stabilne emulzije. Ugotovili smo, da je za stirenski sistem najprimernejša amplituda ultrasonifikacije 21 % in čas sonificiranja 6 minut. Uspešno sintetizirane monolite smo nato ustrezno okarakterizirali. S FTIR spektroskopijo smo potrdili kemijsko sestavo monolitov, z vrstičnim elektronskim mikroskopom pa smo preverili njihovo morfologijo. Izmerili smo gostoto monolitov s helijevim piknometrom ter z geopycom. Z BET adsorpcijo ter desorpcijo dušika smo dobili specifično površino materiala. S pomočjo SEM posnetkov smo ugotovili, da smo uspeli sintetizirati materiale s povprečno velikostjo por 1,35 μm. Poskusili smo tudi z redoks iniciacijo, saj polimerizacija poteče pri nižji temperaturi in je hitrejša, a kljub temu pore niso bile manjše od 500 nm. V primeru glicidil metakrilatnih monolitov smo bili neuspešni, saj je uporaba ultrazvoka povzročila razpad emulzije.
Keywords: nanoporoznost, monolit, poliHIPE, mikroemulzija, ultrasonifikacija
Published: 10.10.2019; Views: 298; Downloads: 34
.pdf Full text (4,84 MB)

14.
Porous beads from multiple emulsions with thiol-ene polymerisation
Stanko Kramer, 2019, master's thesis

Abstract: This thesis aims to explain the process of porous bead synthesis. The porous beads were prepared from a multiple emulsion water-in-oil-in-water (W/OW) system. The W/O/W multiple emulsion was made up of a High Internal Phase Emulsion (HIPE (primary emulsion)) and a suspension phase. The HIPE consisted of pentaerythritol tetrakis (3 mercaptopropionate) (TT) in combination with either divinyl adipate (DVA) or trimethylolpropane triacrylate (TMPTA) and an internal phase volume fraction of 80 %. The suspension phase consisted of an aqueous phase with dissolved surfactants which stabilised the secondary emulsion. The surfactants which stabilised the secondary emulsion were polyvinylpyrrolidone K30 (PVP K30) and polyvinylpyrrolidone K90 (PVP K90). The polymerisation was carried out thermally at first for 24 hours and later under UV light and daylight, as the thermally initiated polymerisation was unsuccessful due to coalesence. The beads that were obtained using the photoinitiated polymerisation were porous with a mostly bicontinuous structure and varying diameters. The viscosity of the primary emulsion (HIPE) had the greatest influence on the stability of the entire W/O/W emulsion. By adding more than 5 wt. % of toluene to the primary emulsion, the emulsion broke down and did not successfully polymerise. Another important factor was the ratio of the functional groups in the case of TT-co-TMPTA, which greatly affected the yield and structure of the obtained beads. The diameters of the spherical particles were dependent on the viscosity, monomer ratio and surfactant used in the suspension phase. The inner structure of the beads was mostly bicontinuous with occasional pores that resembled a polyHIPE structure. The obtained beads had a yield of up to 80 % in the case of TT-co-DVA and a yield of up to 90 % in the case of TMPTA-co-DVA
Keywords: polyHIPE, thiol-ene, suspension polymerisation, porous beads, HIPE
Published: 17.09.2019; Views: 470; Downloads: 97
.pdf Full text (3,56 MB)

15.
16.
Vpliv aditivov za samougasljivost na lastnosti poliuretanskih pen
Amanda Ferlež, 2019, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu smo obravnavali problematiko poslabšanja fizikalnih lastnosti mehke poliuretanske pene ob dodatku aditivov za samougasljivost. Kvalitetna poliuretanska pena je v današnjem svetu zelo pomembna, saj se nahaja v vsakem stanovanju v obliki ležišč, sedežnih garnitur, ipd. Naše delo je obsegalo izdelavo eterske in esterske poliuretanske pene nizke gostote po laboratorijskem postopku. Obema tipoma pene smo dodajali različne aditive za samougasljivost v različnih količinah in spremljali njihov vpliv na fizikalne lastnosti končnega izdelka. Na eterski peni smo testirali devet, na esterski pa osem komercialno dostopnih aditivov za samougasljivost. Od vseh testiranih aditivov se je najbolje izkazal reaktivni aditiv za samougasljivost na bazi fosforja 2 (rADSP 2) in reaktivni aditiv za samougasljivost na bazi fosforja 3 (rADSP 3). Oba dajeta zelo obetavne rezultate tako pri eterskih penah, kot pri esterskih, kar ne moremo trditi za ostale testirane aditive. Da smo dobili samougasljivo peno smo v primeru eterskih pen potrebovali 3 g rADSP 2 na 100 g poliolne komponente in 5 g rADSP 3 na 100 g poliolne komponente, v primeru esterskih pen pa 3 g rADSP 2 na 100 g poliolne komponente in 6 g rADSP 3 na 100 g poliolne komponente. Zaradi dobrih rezultatov se bosta prenesla iz laboratorijskih testiranj v proizvodni del procesa izdelave mehke poliuretanske pene.
Keywords: mehka poliuretanska pena, aditivi za samougasljivost, fizikalne lastnosti, vpliv aditivov
Published: 27.02.2019; Views: 498; Downloads: 50
.pdf Full text (2,00 MB)

17.
Kemijska modifikacija površine vinilbenzil kloridnih poliHIPE materialov z metodo RAFT graftiranja
Nuša Cmager, 2018, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu smo uspešno izvedli graftiranje molekul glicidil metakrilata na funkcionaliziran DVB/VBC kopolimer. Z namenom priprave polimera, ki bi ga funkcionalizirali, smo uspešno sintetizirali DVB/VBC kopolimer, ki smo ga naknadno hiperzamrežili in mu bistveno povečali specifično površino. Specifična površina je dosegala vrednosti več kot 1000 m2/g. Polimer smo uspešno funkcionalizirali s tris(2-aminoetil) aminom in potrdili njegovo vezavo s FTIR spektroskopijo in elementno analizo. Sledila je imobilizacija izbranega RAFT reagenta 4-ciano-4-[(dodecilsulfaniltiokarbonil)-sulfanil] pentanojske kisline. Rezultati so pokazali prisotnost amidnega signala, ki je posledica reakcije med aminom in RAFT reagentom. Elementna analiza je pokazala zvišanje vsebnosti žvepla v materialu. Na koncu smo izvedli reakcijo graftiranja na površini sintetiziranega polimera z molekulami glicidil metakrilata. Izvedli smo reakcije na polimeru v prahu in polimeru v kosu. Rezultati so pokazali uspešnost na obeh primerih, vendar je bilo povečanje mase večje v primeru polimera v kosu. Vezavo molekul GMA smo okarakterizirali z vrstično elektronsko mikroskopijo, ki je v primerjavi z osnovnim polimerom prikazala bolj mehke in zabrisane linije. Te so posledica nove plasti na polimeru. Graftiranje smo okarakterizirali še s FTIR spektroskopijo, ki je potrdila prisotnost epoksidnega signala v materialu zaradi glicidil metakrilata.
Keywords: RAFT polimerizacija, hiperzamreženje, graftiranje, porozni polimeri, glicidil metakrilat, poliHIPE
Published: 04.12.2018; Views: 408; Downloads: 73
.pdf Full text (2,97 MB)

18.
Priprava hierarhično poroznih materialov iz multiplih šablon
Azra Osmić, 2018, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi smo sintetizirali porozne polimerne materiale s tehniko sintranja poli(metil metakrilatnih) (PMMA) zrn. Sintrana PMMA zrna smo uporabili kot osnovo za kalup za polimerizacijo emulzij z visokim deležem notranje faze, kateri je sledila polimerizacija. Tako pripravljen material smo nato čistili v Soxhletovem aparatu v ustreznem topilu. Ta korak nam je omogočil odstranitev PMMA zrn in s tem nastanek porozne strukture. PMMA zrnom smo z vrstičnim elektronskim mikroskopom določili premere in dobili velikostno porazdelitev. Zrna smo sintrali pri temperaturi 180 ˚C 24 h. Za dosego enakomerne razporeditve polimernih zrn v kalupu smo jih predhodno stresali. Kot monomere smo uporabilil divinil adipat (DVA) in 2-hidroksietil metakrilat (HEMA). Izvajali smo polimerizacijo kontinurine faze emulzije z visokim deležem notranje faze (HIP emulzije), in sicer termično v pečici in s fotopolimerizacijo v UV komori. Po polimerizaciji smo materiale čistili v Soxhletovem aparatu. Osnovne monolite (polimerizirana emulzija brez uporabe sintranega nosilca) smo čistili 24 h v izopropanolu, nosilce (polimerizirana emulzija z uporabo sintranega nosilca) pa 24 h v etilacetatu in 24 h v etanolu. Končne produkte smo okarakterizirali z vrstičnim elektronskim mikroskopom, Fourierjevo transformacijsko infrardečo mikroskopijo ter adsorpcijskim porozimetrom. Vzorce brez uporabe sintranih PMMA zrn smo uspešno sintetizirali za oba sistema, poli(DVA) in poli(HEMA-ko-MBAA). Pri sintezi materiala z uporabo sintranega nosilca pa smo uspeli sintetizirati poli(DVA) le s fotopolimerizacijo, medtem ko smo poli(HEMA-ko-MBAA) material dobili tako s fotopolimerizacijo kot tudi s termično polimerizacijo.
Keywords: polimerizacija, sintranje, porozni polimeri, poliHIPE, HIP emulzije
Published: 09.11.2018; Views: 541; Downloads: 98
.pdf Full text (3,82 MB)

19.
Porozni kopolimeri iz vinilestrov in tiolov kot nosilci bioloških celic
Mateja Gojznikar, 2018, master's thesis

Abstract: Porozni polimerni materiali so vedno bolj uporabni za nanos bioloških celic in uporabo v tkivnem inženirstvu. Zato smo v magistrski nalogi pripravili porozne polimerne nosilce s pomočjo polimerizacije emulzije z visokim deležem notranje faze (HIP emulzije). Za pripravo smo izbrali nizko citotoksična monomera DVA in TT in jih ustrezno polimerizirali po principu stopenjske tiol-en foto polimerizacije. Pri pripravi HIP emulzije smo spreminjali različne parametre (količino surfaktantov, HLB vrednost surfaktantov, temperaturo vodne faze, temperaturo emulzije, razmerje monomerov) in s tem pridobili različne morfološke strukture vzorcev. Pri preučevanju vpliva dveh HLB vrednosti surfaktantov (2,31 in 3,29) in količine surfaktantov (15 vol. %, 20 vol. % in 25 vol.%), smo ugotovili, da količina surfaktanta pri posamezni HLB vrednosti vpliva na poliHIPE morfologijo in na velikost primarnih por. Pri HLB vrednosti 2,31 se s povečevanjem količine surfaktantov izboljšuje poliHIPE morfologija in nastajajo večje primarne pore. Pri HLB vrednosti 3,29 pa s povečevanjem količine surfaktantov porušimo poliHIPE morfologijo in zmanjšamo primarne pore. S spremembo temperature vodne faze na 40 °C prav tako vplivamo na morfologijo polimernega nosilca, in sicer pri večji HLB vrednosti (3,29) dobimo poliHIPE morfologijo, pri manjši HLB vrednosti (2,31) pa se izoblikuje bikontinuirna struktura. S spreminjanjem temperature emulzije nismo dosegli poliHIPE morfologije, vsi vzorci imajo bikontinuirno strukturo. Pri spreminjanju razmerja funkcionalnih skupin monomerov smo ugotovili, da primerno poliHIPE morfologijo pridobimo pri vzorcu MG7, kjer je razmerje funkcionalnih skupin monomerov 1:1. Preverili smo tudi biorazgradljivost polimernih materialov MG7 in MG8 v različnih koncentracijah NaOHaq (10-3 M, 10-4 M in 10-5 M ). Ugotovili smo, da razgradljivost pripravljenih vzorcev pada z nižanjem koncentracije NaOHaq. V 10-3 M NaOHaq se namreč razgradi 10 % vzorca, v 10-4 M NaOHaq se razgradi 6 % in v 10-5 M NaOHaq le še 3% vzorca. Opravili smo tudi karakterizacijo pripravljenih poliHIPE materialov. S FTIR spektroskopijo smo potrdili kemijsko sestavo poli(DVA-ko-TT) nosilca, s pomočjo adsorpcije/desorpcije dušika po BET metodi smo izmerili specifične površine. Izvedli smo tudi elementno analizo vzorcev, in ugotovili, da eksperimentalne vrednosti masnih deležev elementov ne odstopajo od teoretičnih vrednosti. Izmerili pa smo tudi mehanske lastnosti izbranih polimernih materialov.
Keywords: Tiol-en fotopolimerizacija, HIPE nosilci, HIP emulzija, porozni polimerni nosilci, nosilci za biološke celice.
Published: 09.10.2018; Views: 577; Downloads: 106
.pdf Full text (3,52 MB)

20.
Priprava poli(glicidil metakrilata) z več nivojsko poroznostjo
Bernard Iternička, 2018, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo pripravili porozne materiale na osnovi poli(glicidil metakrilata), ki so imeli več nivojsko poroznost. Takšno poroznost smo dosegli s tehniko sintranja poli(metil metakrilatnih) (PMMA) zrn. PMMA zrna smo sintrali in dobili nosilce, preko katerih smo nato prelili emulzijo z visokim deležem notranje faze (HIPE), ter nato polimerizirali kontinuirno fazo emulzije. Po polimerizaciji je nato sledilo čiščenje z vročim etilacetatom v Soxhletovem aparatu. S tem smo odstranili PMMA zrna in dobili želeno poroznost materiala. Najprej smo se lotili priprave nosilcev. Poli(metil metakrilatna) zrna smo sintrali pri dveh temperaturah, 180 °C in 200 °C, različno dolgo: 1h, 2h, 5h, 24h in 48h. Tako smo dobili nosilce, ki se medseboj razlikujejo v številu povezav in vratov med zrni. Nato smo pripravili HIP emulzijo tipa voda v olje, ki se je sestavljala iz glicidil metakrilata (GMA) zamreženega z 10% etilenglikol dimetakrilata (EGDMA). Pripravljeno emulzijo smo razdelili na dva dela. Del smo termično polimerizirali v kalupu, del smo pa prelili preko prej različno sintranih PMMA nosilcev, ter nato termično polimerizirali v pečici. Po polimerizaciji je sledilo čiščenje z etilacetatom v Soxhletovem aparatu, kar je odstranilo PMMA zrna iz matrice materialov. Končne vzorce smo nato analizirali z vrstičnim mikroskopom. Vsi pripravljeni materiali so kazali odprto celično zgradbo in želeno hierarhijo por. Primarne pore so nastale na mestih, kjer so pred čiščenjem bila PMMA zrna. Na mestih, kjer so se zrna pred čiščenjem stikala in povezovala pa so nastale povezovalne oz. sekundarne pore. V skeletu materialov so prisotne tudi terciarne pore, ki so posledica poroznosti samega poliHIPE materiala.
Keywords: sintranje, poli(metil metakrilat), glicidil metakrilat, porozni polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze
Published: 04.10.2018; Views: 481; Downloads: 99
.pdf Full text (4,07 MB)

Search done in 0.5 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica