| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 4 / 4
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
PRIMERJAVA ZAKONA O DAVKU NA DODANO VREDNOST MED SLOVENIJO IN PORTUGALSKO
Nastja Kramer, 2010, final seminar paper

Abstract: Naredili smo primerjavi dveh med sabo zelo podobnih držav glede stopnje gospodarske razvitosti. Prišli smo do spoznanja, da sta si tudi preučevana Zakona o davku na dodano vrednost zelo podobna in to samo zaradi članstva obeh držav v Evropski uniji, saj državi kot članici zavezujejo njene temeljne pogodbe, med drugim tudi Šesta direktiva, ki vsebuje temeljne predpise s področja DDV. Prav zaradi tega državi uporabljata enako kreditno metodo za izračun DDV-ja. Prav tako so obdavčljive transakcije pri obeh državah enake, tudi bistvo v definiciji davčnega zavezanca je podobno, glede kraja in časa obdavčitve razlik ni. Najbolj izstopajoča razlika med zakonoma je v davčni stopnji posamezne države. Slovenija ima dve davčni stopnji, splošno 20 % in znižano 8,5 %. Portugalska pa ima tri davčne stopnje, splošno 21 %, vmesno 13 % in znižano 6 %. Velika razlika je tudi v obdavčenju hrane in alkohola v trgovinah in restavracijah. Pri oprostitvah pride do manjših razlik pri oprostitvah za dejavnosti, ki so v javnem interesu. Prav tako pride do manjših razlik pri vračilu DDV glede zneska, pri katerem se vračilo lahko zahteva. Obveznosti davčnih zavezancev so enake v obeh državah, razlika je samo v času, v katerem je potrebno predložiti obračun in v tem, da je davčno obdobje trimesečje v primeru, ko je zavezance v enem letu dosegel obdavčljiv promet blaga/storitev do vključno 210.000 € v Sloveniji ali 650.000 € na Portugalskem. Glede posebnih ureditev imata določene posebne ureditve enake, vsaka država pa ima še kakšno svojo, ki je druga nima. Torej lahko zaključimo, da je veliko podobnosti in malo manj razlik, ki jih ne moremo zanemariti. Čeprav te razlike pa niso tako izstopajoče, da bi zaradi njih prišlo do večjih prednosti oziroma slabosti za davčne zavezance v posamezni državi, kot tudi ne za državni proračun.
Keywords: Računovodske obveznosti, Obračun davka, Obdavčljiv dogodek, Načelo namembnega kraja, Pravna/popolna oprostitev, Blago, Uvoz blaga, Pridobitev blaga znotraj Skupnosti, Zakon, Države članice, Premičnine, Obveznost plačila, Neprava/delna oprostitev, Načelo države porekla, Obrnjena davčna obveznost, Prodajni kupon, Storitve, Šesta direktiva, Davčni zavezanec, Obveznosti davčnega zavezanca, Oprostitev plačila DDV, Davek na dodano vrednost, Davčna utaja, Davčni zastopnik, Obdavčljive transakcij
Published: 02.12.2010; Views: 2799; Downloads: 237
.pdf Full text (938,61 KB)

2.
DAVČNE UTAJE IN NJIHOVO PREPREČEVANJE
Nastja Kramer, 2010, final seminar paper

Abstract: Davki predstavljajo najpomembnejši vir javnih dohodkov. Pobirajo se prisilno od fizičnih in pravnih oseb v zakonsko določeni višini, vendar zavezanci za plačilo davkov ne dobijo nobenih protidajatev. Davkoplačevalci stremijo k čim nižjemu davčnemu bremenu, na drugi strani pa država želi čim več pobranih davkov. Davčni zavezanci tako iščejo najrazličnejše možnosti da bi se izognili, zaobšli ali utajili davek. Zadnji način je zakonsko nedopustno in kaznivo dejanje. Davčno utajevanje ni izjema v nobeni državi, gospodarstvu, panogi. Da bi lažje preprečevali davčne utaje je potrebno v prvi vrsti poznati razloge zavezancev za davčno utajevanje. Med vzroke za davčno utajevanje štejemo višino davčnega bremena, občutek nepravične razporeditve davčne obremenitve, občutek, da država razsipava z javnimi sredstvi, spremembo metode ali načina obdavčevanja, obresti, podkupovanje ter še številne druge. Med organi odkrivanja davčnih utaj ima najpomembnejšo vlogo davčni organ, ki davčne zavezance nadzira s kontrolo in z inšpekcijskimi pregledi. Za uspešno odkrivanje in preprečevanje davčnih utaj je potrebno nenehno izobraževanje ter tudi sodelovanje. Davčne utaje se sankcionirajo po številnih zakonih: zakonu o prekrških, kazenskem zakoniku, zakonu o davčnem postopku, zakonu o davčni službi, zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja.
Keywords: davčni zavezanec, davčni nadzor, sankcioniranje davčnih utaj
Published: 28.01.2011; Views: 3304; Downloads: 412
.pdf Full text (505,52 KB)

3.
OSEBNE SLUŽNOSTI V TEORIJI IN PRAKSI
Nastja Kramer, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Služnost je ena izmed stvarnih pravic, s katero lahko omejujemo lastninsko pravico. Služnostni upravičenec ima pravico, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico, lahko pa tudi zahteva od lastnika, da opušča dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati. Že iz rimskega prava izhaja delitev služnosti na stvarne in osebne. Stvarna služnost je ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče stvari in praviloma ni časovno omejena. Osebne služnosti, katerim je posvečen pretežen del diplomskega dela, so ustanovljene v korist točno določene osebe in so neprenosljive. Ustanovijo se lahko na nepremičninah, premičninah in pravicah. Trajajo najdlje do imetnikove smrti, v kolikor so ustanovljene v korist fizične osebe, če pa so ustanovljene v korist pravne osebe, lahko služnost traja največ trideset let. Zakon taksativno našteva tri osebne služnosti; užitek, rabo in služnost stanovanja. Razlika med posameznimi osebnimi služnostmi je v pravicah, ki pripadajo služnostnemu upravičencu, saj se razlikujejo po obsegu in vsebini upravičenj. Užitek je najširša osebna služnost, ki lastniku prepušča samo golo lastninsko pravico, saj ostala upravičenja pripadajo užitkarju, ki ima pravico do uporabe in uživanja stvari. Raba služnostnemu upravičencu ne omogoča uživanja stvari, hkrati pa izvrševanja rabe ni mogoče prenesti na drugo osebo. Služnost stanovanja daje pravico imetniku služnosti in njegovim družinskim članom uporabljati tuje stanovanje ali njegove dele.
Keywords: služnost, osebna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, omejitev lastninske pravice
Published: 09.05.2014; Views: 2034; Downloads: 404
.pdf Full text (727,11 KB)

4.
ELEKTRONSKO ARHIVIRANJE V SLOVENSKIH PODJETJIH S POUDARKOM NA PODJETJU BSH HIŠNI APARATI D. O. O.
Nastja Kramer, 2015, master's thesis

Abstract: Podjetja morajo dokumentacijo hraniti ustrezno dolgo obdobje in pri tem lahko izbirajo med različnimi načini arhiviranja. V teoretičnem delu smo najprej opredelili temeljne pojme, ki se pojavljajo pri arhiviranju, predstavili temeljne predpise na tem področju, navedli roke hranjenja računovodskega gradiva, navedli osnovna pravila zajema gradiva, varno hranjenje dokumentacije, notranjih pravil in uničenja gradiva. Poleg tega smo analizirali tudi temeljne značilnosti ter prednosti in slabosti klasičnega, mikrofilmskega in elektronskega arhiviranja, v sklopu elektronskega arhiviranja pa smo podrobneje ovrednotili lastno izvajanje elektronskega arhiviranja ter zunanje in kombinirano izvajanje elektronskega arhiviranja. Predstavili smo tudi registre, objavljene s strani Arhiva RS. Ugotovili smo, da 33 % slovenskih podjetij iz štajerske regije, ki so sodelovala v raziskavi, izvaja zakonsko skladno elektronsko arhiviranje dokumentacije, kar je precej več kot v letu 2010, ko je podjetje FrodX, sicer na večjem vzorcu vseh slovenskih podjetij, ugotovilo, da izvaja tovrstno arhiviranje 12,15 % slovenskih podjetij. Največ podjetij, ki v letu 2014 zakonsko skladno elektronsko arhivira dokumentacijo, zaposluje nad 100 oseb. Najpogosteje elektronsko arhivirajo prejete in izdane račune. Kot slabost elektronskega arhiviranja zaznavajo stroške uvedbe in čas vzpostavitve elektronske hrambe, kot najbolj pomembno prednost pa čas, porabljen za iskanje dokumentacije. Elektronskega arhiviranja nimajo uvedenega predvsem manjša podjetja, ki zaposlujejo do 9 oseb. Kot zelo pomemben oziroma najbolj pomemben razlog, da nimajo uvedenega elektronskega arhiviranja, navajajo stroške vzpostavitve, zahtevnost zakonodaje ter dolg in kompleksen postopek ustanovitve, ni pa razlog za neuvedeno elektronsko arhiviranje nepoznavanje njegovih prednosti. Podjetje BSH Hišni aparati d. o. o. je izvajalo arhiviranje računovodske dokumentacije na različne načine; tako v klasičnem, mikrofilmskem kot tudi zunanjem in lastnem elektronskem arhivu. Na podlagi zanesljivosti, cene, dostopnosti in enostavnosti uporabe smo ugotovili, da je izmed vseh obstoječih načinov najprimernejše lastno izvajanje elektronskega arhiviranja.
Keywords: elektronski arhiv, klasični arhiv, mikrofilmski arhiv, zunanje izvajanje elektronskega arhiviranja, lastno izvajanje elektronskega arhiviranja
Published: 23.10.2015; Views: 873; Downloads: 119
.pdf Full text (1,39 MB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica