Search the digital library catalog

Abstract: Transibirski plinovod je leta 1982 doživel eno največjih nejedrskih eksplozij v zgodovini človeštva. Eksplozijo, ki so jo strokovnjaki po učinkih primerjali z odvrženo jedrsko bombo na Hirošimo, so zaznali celo ameriški sateliti v vesolju. Učinek treh kiloton je povzročila škodljiva računalniška programska oprema, ki so jo z računalniškim vdorom v informacijski sistem in s programsko namestitvijo sprožili kibernetski napadalci. Škodljiva programska oprema je s pomočjo sofisticiranega delovanja povzročila napako v delovanju črpalk in turbin v plinovodih. Kljub temu, da tovrsten napad na srečo ni zahteval človeških žrtev, je gospodarska škoda v Sovjetski zvezi bila enormna. Skoraj 35 let po dogodku kibernetski napadi postajajo ena največjih groženj tako nacionalne kot mednarodne varnosti. Države se vedno bolj zavedajo ranljivosti in pomanjkljivosti uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije, predvsem pa v ospredje prihajajo izzivi pozitivne identifikacije napadalcev, večdimenzionalnosti delovanja, dolgoročnostjo delovanja kibernetskih napadov ter implikacij na samo nacionalno tudi na mednarodno varnost. Mednarodnemu pravu, ki predstavlja sistem pravil, pravnih predpisov pri oblikovanju in reguliranju mednarodnih odnosov, prevečkrat nove tehnologije povzročajo nemalo izzivov ob iskanju ustreznega sistematičnega pravnega urejanja. Tehnični aspekt kibernetskih napadov je namreč strahovito kompleksen in generira takšne značilnosti, ki jih pravo v praksi do nedavnega sistematično ni uspelo regulirati in nasloviti. Odsotnost ustreznih razlag je v obdobju po letu 2000 sprožilo nemalo špekulacij o aplikativnosti obstoječega arzenala mednarodnega prava v kontekstu kibernetskih operacij. Združeni narodi so leta 2013 jasno postavili temelje obravnavanja kibernetskih operacij v mednarodnem pravu. Do takrat je na omenjenem področju veljala urejena zmeda, tri leta zatem pa se nakazujejo prvi pristopi obravnavanja uporabnosti mednarodnega prava v kontekstu kibernetskih operacij. Za t.i. urejenost zmedo so poskrbeli predvsem mednarodni strokovnjaki prava, ki so budno spremljali in raziskovali posebnosti omenjenih napadov in te poskušali uvrstiti v pravne okvire. Mednarodna skupnost v preteklih šestdesetih letih kljub vsemu ni naredila dovolj, da bi sistematično uredila razmerje med silo in oboroženo sile in s tem pripomogla k večji operativnosti prava tudi v kontekstu kibernetskih operacij. Vprašanja povezana s uporabnostjo Ustanovne listine Združenih narodov in telesa jus ad bellum pri naslavljanju podobnih napadov kot je Sovjetsko zvezo prizadel leta 1982, so hitro prerasla v iskanje nujne rešitve regulacije po napadih na Estonijo leta 2007 in Gruzijo leto zatem. Magistrsko delo prispeva k razumevanju interdisciplinarnega odnosa med kibernetskim okoljem, kibernetskim napadom s pravnega in politološkega vidika. Delo povzema predmet proučevanja uporabe (kibernetske) sile, ki smiselno zadeva izhodiščno problematiko presplošnega obravnavanja ključnih pojmov in konceptov raziskovanja. Tako se uvodni del naloge usmerja v iskanje interdisciplinarnega terminološkega ravnotežja, pri čemer so izhodišča za oblikovanje definicije kibernetskega napada povzeta skozi prizmo določil znotraj telesa jus ad bellum, Ustanovne listine Združenih narodov ter predvsem sodb in svetovalnih mnenj Meddržavnega sodišča. Omenjeno delo utegne nasloviti tudi ključna vprašanja aplikativnosti nekinetičnih sil, ki lahko v bodoče oblikujejo mednarodne odnose in konflikte.
Keywords: kibernetski napad, mednarodno pravo, uporaba sile
Published in DKUM: 15.09.2016; Views: 1593; Downloads: 196
Full text (1,29 MB)