Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo obravnava položaj zagovornika v kazenskem postopku, ki se odraža v okviru pravice do obrambe kot enemu izmed bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja, pri čemer je v teoriji in praksi problematičen trenutek, na katerega se ta pravica veže. Kazenski postopek predstavlja za posameznika položaj, v katerem se brez strokovne pomoči ne bi znašel in znal uveljavljati zase vsega, kar mu pravo kot celota pravnih pravil in načel zagotavlja. Pravica do obrambe zato predstavlja ključen vzvod obdolženca, ki je kot prava nevešča stranka znotraj kazenskega postopka postavljen v šibkejši in podrejen položaj v primerjavi z nasproti stoječim državnim aparatom. Namen, ki se mu sledi znotraj kazenskega postopka, je v korelaciji z namenom, ki se dosega s pravico do zagovornika, to pa je v zagotavljanju poštenega postopka kot celote. Namen celotnega kazenskega postopka je v zagotavljanju, sledenju in spoštovanju načela pravičnosti, preko katerega se izraža pravica do poštenega sojenja. Kljub temu da načelo, priznano s strani pravne teorije in prakse, uživa pomen krovnega načela kazenskega postopka, je v teoriji še vedno nekaj kritik, ki dvomijo v njegovo funkcijo. Uresničevanje pravice do zagovornika je za zagotavljanje smiselne in poštene obrambe v kazenskem postopku potrebno vezati na trenutek, ko je posameznik v najranljivejšem položaju. Tak položaj izhaja že iz predkazenskega postopka, pri čemer je prisotnost zagovornika pomembna od trenutka, ko se preiskovanje osredotoči na posameznika kot morebitnega osumljenca v kazenskem postopku. Problematika takšnega pojmovanja, kjer tudi v praksi velikokrat prihaja do kršitev, izhaja predvsem iz nesistematične zakonodajne ureditve, ki bi zaradi ustrezne pravne varnosti posameznikov morala biti podvržena reformi, s čimer bi predkazenski postopek bil priznan kot bistveni del kazenskega postopka, od katerega je odvisen potek nadaljnjega postopanja.
Keywords: Pravica do obrambe, pravica do zagovornika, enakost orožij, načelo pravičnosti kot krovno načelo kazenskega postopka, zagotovitev poštenega kazenskega postopka, pomembnost vloge zagovornika že v predkazenskem postopku.
Published in DKUM: 24.06.2024; Views: 207; Downloads: 73
Full text (1,79 MB)

Abstract: S povečevanjem števila kaznivih dejanj, ki po svoji razsežnosti presegajo meje ene države, je pridobivanje dokazov iz tujine postal eden izmed ključnih vidikov uspešnega pregona. Čezmejno sodelovanje v kazenskih zadevah se je gradilo postopno. Od sistemov zaprosil, temelječih na Konvenciji o medsebojni pravni pomoči, se je do danes v EU uspel vzpostaviti učinkovit sistem evropskega preiskovalnega naloga, ki združuje tako načelo medsebojne pravne pomoči kot tudi načelo vzajemnega priznavanja. EPN je poenotil in pohitril postopke pridobivanja dokazov iz tujine, ter tako pripomogel k učinkovitejšemu pregonu. Navkljub podrobni ureditvi omenjenega orodja, ostajajo nekatera odprta vprašanje uporabe EPN s strani obrambe. Določbe Direktive 2014/41/EU, v skladu s katero je bil nalog implementiran v države članice, ne dajejo zadostne pravne podlage po kateri bi lahko obramba direktno izdala EPN, brez naknadne potrditve takšne izdaje s strani pravosodnega organa. Dodatno, ni predvidene izrecne pravice do pravnega sredstva za izpodbijanje izdaje ali izvršitve EPN. Določbe direktive ne nalagajo državam članicam obveznost uvedbe drugih pravnih sredstev v postopkih z EPN, razen tistih, ki so po obstoječem nacionalnem redu že na voljo v podobnih domačih primerih. Varstvo in položaj obrambe se, navkljub harmonizaciji z Direktivo 2014/41/EU, precej razlikuje po posameznih državah, saj so dodatne procesne možnosti pri uporabi EPN v prid obrambe na voljo le v državah, ki so te omogočile pri implementaciji omenjene direktive. Čeprav je določen minimalni standard varstva, ki ga dajejo temeljne pravice in svoboščine iz Listine EU in EKČP, tudi za postopke z EPN, so omenjene določbe ohlapne ter dajejo državam članicam velik manevrski prostor, kako izpolniti obveznosti iz teh pravic. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz EKČP namreč ne daje možnosti izpodbijanja ukrepa predvidenega z EPN pred izvedbo, vendar določa predvsem možnost nekega pravnega sredstva, ki je lahko na voljo tudi kasneje v postopku. V EU se še vedno pojavljajo primeri izdaje in izvršitve EPN v državah, ki ne zagotavljajo niti minimalnega standarda varstva v svojih kazenskih postopkih, zaradi česar je pridobivanje ali posredovanje dokazov na podlagi tako izvedenega EPN lahko vprašljivo. SEU je v zadevi Gavanozov II naredilo korak naprej in izpostavilo pomembnost obstoja pravnega sredstva tudi zoper izdajo EPN v nacionalni zakonodaji posamezne države, da lahko slednja v okviru medsebojnega priznavanja sploh izdaja EPN. Slovenija ob implementaciji ni predvidela posebnih pravnih sredstev v postopkih z EPN. Odsotnost pravic obrambe povezanih z EPN le v delu zapolnjujejo splošne določbe slovenskega kazenskega postopka po ZKP-1. Nasprotno je Italija ob implementaciji določila tudi možnost izpodbijanja potrditve EPN s pravnim sredstvom. Z upoštevanjem dobrih praks držav članic in pravnih ter praktičnih izzivov s katerimi se srečuje obramba, je na voljo še veliko prostora, za ustreznejšo ureditev pravic obrambe v postopkih z EPN v Sloveniji in na ravni EU.
Keywords: Evropski preiskovalni nalog, vzajemno priznavanje, kontradiktornost, navzočnost odvetnika, pravice obrambe, EKČP, Evropski nalog za posredovanje elektronskih dokazov, učinkovito pravno sredstvo.
Published in DKUM: 07.03.2024; Views: 453; Downloads: 96
Full text (781,46 KB)

Abstract: Pranje denarja je kaznivo dejanje, ki kriminalnim organizacijam, drugim zločincem in navsezadnje podkupljivim politikom omogoča prosto razpolaganje z nezakonito pridobljenim premoženjem. Spremlja nas že od časov pred našim štetjem, pravi porast pa je to kaznivo dejanje doživelo v 90. letih prejšnjega stoletja, obdobju naglega porasta trgovine s prepovedanimi drogami. Za prikrivanje prihodkov od prodaje prepovedanih drog so uporabljali predvsem gospodarske podjeme z intenzivnim gotovinskim poslovanjem, razvoj finančnega sistema pa je proces pranja povzdignil na popolnoma drug nivo. Metod, kako oprati denar, je veliko, med seboj se razlikujejo predvsem glede na uporabljen mehanizem in instrument. Pralci denarja se v današnjem času, poleg gotovinsko intenzivnih poslov, največ poslužujejo storitev finančnih institucij, ki omogočajo hiter prenos finančnih sredstev na globalni ravni. Pravosodni organi in zakonodajne oblasti so hitro spoznali nevarnost zlorab finančnega sistema in takšna tveganja v zvezi s pranjem denarja so nenadoma postala predmet pravnega urejanja v mednarodnih pravnih aktih, zadevna problematika je podrobno urejena tudi v sekundarni zakonodaji EU. Finančne institucije so tako postale predmet vse strožjega pravnega reguliranja in nadzora, pralci denarja pa so bili posledično prisiljeni k iskanju novih rešitev. Tako je pojav kriptovalut  decentraliziranih virtualnih valut z dvosmernim tokom, ki se uporabljajo kot alternativno plačilno sredstvo, sredstvo izmenjave in tudi kot sredstvo naložbe – omogočil pralcem denarja, da svoje nezakonite dejavnosti prenesejo v virtualni svet. V magistrski nalogi sem ugotavljal, kako razvoj virtualnih valut vpliva na doseganje nezakonitih ciljev. V zvezi s tem sem ugotovil, da kriptovalute zaradi svojih posebnih lastnosti predstavljajo nevarno orodje za prikrivanje nezakonite narave in izvora premoženja. Zlonamerni uporabniki kripto omrežja lahko namreč čezmejno prenašajo svoja sredstva, ne da bi bila razkrita njihova prava identiteta. Čeprav so tovrstna tveganja sicer naslovljena v peti direktivi proti pranju denarja, je pravni ureditvi EU moč pripisati določene pomanjkljivosti. V prvi vrsti gre za nedovršno definicijo virtualnih valut, ki omogoča široko, a hkrati preveč poljubno interpretacijo virtualnih valut, na drugi strani pomanjkljiv seznam zavezanih subjektov zagotavlja udeležencem kripto omrežja, da delujejo brez obveznosti glede izvajanja ukrepov proti pranju denarja in tako ostanejo zunaj regulativnega področja. Skupni znesek opranega denarja s kriptovalutami, ne glede na ugotovljena tveganja, predstavlja nesorazmeren delež v primerjavi z zneskom opranega denarja pri ustaljenih metodah pranja denarja, pri katerih še vedno prevladuje uporaba tradicionalnega finančnega sistema. Zloraba finančnih institucij in drugih oblik pravnih oseb škoduje ekonomiji in gospodarskemu razvoju, navsezadnje pa onemogoča kakovostno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je ena ključnih ugotovitev te naloge, da tudi pravne osebe lahko kazensko odgovarjajo za kaznivo dejanje pranja denarja.
Keywords: pranje denarja, nezakonita premoženjska korist, kriminal belih ovratnikov, FinTech, kriptovalute, AMLD, ZPPDFT-2, harmonizacija.
Published in DKUM: 15.11.2023; Views: 621; Downloads: 143
Full text (1,59 MB)

Abstract: Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic iz prvega in drugega odstavka 240. člena slovenskega Kazenskega zakonika (KZ-1) je najpomembnejše osrednje gospodarsko kaznivo dejanje iz 24. poglavja. Zakonski opis kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja odpira dilemo pravno zavarovane dobrine, ki naj bi se s predmetnim kaznivim dejanjem sploh varovala. To problematiko kot tudi ostala odprta vprašanja v okviru kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 240. člena KZ-1 bom ob preučitvi sodne prakse obravnavala v svoji magistrski nalogi. Na zapletenost problematike kaže že sama sodna praksa, odzivi nanjo in kritike pravnih strokovnjakov, ki zagovarjajo različna stališča. Gospodarska kriminaliteta, v okviru katere uvrščamo tudi kaznivo dejanje iz 240. člena KZ-1, je eden od pomembnejših problemov sodobne družbe. Kljub temu, da je tovrstno kaznivo dejanje izredno pomembno, je sodna praksa na tem področju problematična in nejasna. Prav tako naletimo na nasprotujoča si stališča pravne teorije, ki v nas vzbujajo dvom o pravilnosti ureditve tovrstnega kaznivega dejanja na področju enoosebnih kapitalskih družb. Odsotnost drugih družbenikov v enoosebnih gospodarskih družbah povzroča večjo možnost zlorab. Zaradi strukture takšne družbe je privolitev v oškodovanje družbinega premoženja vselej podana, kar načenja vprašanje protipravnosti kaznivega dejanja. Starševski koncept in koncept ločevanja premoženja družbe od premoženja njenih članov v enoosebni gospodarski družbi za potrebe kazenskega prava nista ustrezna. V enoosebni družbi je edini družbenik tudi njen »gospodar«, saj kroji njeno pravno usodo. Funkciji lastništva in poslovodstva sta združeni v isti osebi, zatorej je oškodovanje lastne družbe le fiktivno – posameznik z oškodovanjem enoosebne družbe v resnici oškoduje le svoje lastno premoženje, ki ga je pravno pretvoril v samostojno pravno osebo, a ga lahko z likvidacijo lastne družbe pretvori nazaj v lastno premoženje.
Keywords: kazenska odgovornost, zloraba položaja ali zaupanja, pravno zavarovana dobrina, načelo ločenosti premoženja družbe od premoženja družbenikov, privolitev, enoosebne gospodarske družbe.
Published in DKUM: 17.10.2023; Views: 608; Downloads: 82
Full text (781,57 KB)

Abstract: Objektivni pogoj kaznivosti je v sodobni kazenskopravni teoriji opredeljen kot posebna predpostavka kaznivosti dejanja, ki je zunaj dometa elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Je okoliščina, ki je v neposredni zvezi z dejanjem, vendar ni del neprava, ki ga zajema bit kaznivega dejanja. Objektivni pogoj kaznivosti torej ni del biti kaznivega dejanja v okviru elementov večstopenjskega splošnega pojma kaznivega dejanja, pomeni pa materialno predpostavko kaznivosti, saj kaznivo dejanje nastane šele z njegovo izpolnitvijo. Za objektivni pogoj učbeniki kazenskega prava radi poudarjajo, da je še posebej zunaj koncepta krivde ter ne zahteva in ne prenese krivdnega odnosa storilca. Obstajajo pa nekateri kazenskopravni teoretiki, ki se s svojimi stališči skušajo izogniti očitkom nasprotovanja objektivnega pogoja kaznivosti načelu krivdne odgovornosti, pri čemer pa se zgodi, da zapadejo v notranja protislovja. Kazenskopravna teorija razlikuje med dvema temeljnima kategorijama objektivnega pogoja kaznivosti, pravim in nepravim (navideznim). Objektivni pogoji kaznivosti zapletajo razumevanje in še posebej pravosodno rabo inkriminacij, v katerih se zaradi takih ali drugačnih zakonodajalčevih kriminalitetnopolitičnih ciljev pojavijo. Objektivni pogoj kaznivosti je zagotovo ena bolj spornih akademsko obravnavanih tem v kazenskem pravu ravno zaradi nasprotovanja načelu subjektivne ali krivdne odgovornosti. Posebne probleme pa povzroča tudi vprašanje glede možnosti in kaznivosti poskusa kaznivega dejanja, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti, ter vprašanje glede možnosti udeležbe pri kaznivem dejanju, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti. Prav tako se lahko pojavi problem glede časa storitve kaznivega dejanja, ki vsebuje objektivni pogoj kaznivosti, zlasti dogmatično zapleteno postane, kadar je objektivni pogoj kaznivosti vsebovan v trajajočem kaznivem dejanju. Objektivni pogoj kaznivosti v splošnem delu slovenskega Kazenskega zakonika sploh ni definiran, pojavlja se le pri inkriminaciji posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu, zato je potrebna analiza vsakega konkretnega člena posebej, da bomo lahko ugotovili, ali neko kaznivo dejanje vsebuje institut objektivnega pogoja kaznivosti ali ne.
Keywords: objektivni pogoj kaznivosti, pravi, nepravi, odnos načela krivdne odgovornosti in objektivnega pogoja kaznivosti, elementi splošnega pojma kaznivega dejanja, načelo zakonitosti, kompleksna analiza norme, poskus, udeležba, zastaranje, sodna praksa
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 414; Downloads: 150
Full text (765,00 KB)