2.
Onkološki bolnik in samomorilnostMevludin Demirović, 2020, undergraduate thesis
Abstract: Uvod: Samomorilnost pri onkoloških bolnikih je pogosta in se najpogosteje pojavlja ob postavitvi diagnoze. Pomembno je odkrivanje povezanosti onkoloških bolezni in pojava želje po samomoru ter preventivno delovanje, pri čemer lahko uporabimo presejalne vprašalnike, medicinsko osebje pa mora biti strokovno usposobljeno in izurjeno pri prepoznavanju dejavnikov tveganja in pravočasnem ukrepanju.
Metode: Zaključno delo je teoretične narave, uporabljena je deskriptivna metoda. Viri so pridobljeni iz podatkovnih baz: Medline, Pubmed ter Google Scholar. Upoštevani so vključitveni in izključitveni kriteriji. S pomočjo PRISME smo prikazali potek iskanja literature.
Rezultati: Glavne kategorije dejavnikov tveganja za samomor so razdeljene na področje fizičnih (slaba fizična pripravljenost, kvaliteta življenja), psihičnih (anksioznost, depresija), socialnih (bela rasa, starejši bolniki, neporočeni bolniki) in fizioloških dejavnikov (komorbidnost). Za ukrepanje pa je ključno prepoznavanje takšnih dejavnikov pri onkološki bolnikih, pri čemer nam lahko pomaga uporaba presejalnih lestvic in orodij.
Razprava in sklep: Prepoznavanje samomorilno ogroženih onkoloških bolnikov ostaja težaven proces, saj se depresivno razpoloženje in tesnobnost, lahko pri obravnavi skrijeta. Potrebno je vzpostaviti zaupen odnos z bolnikom, da se pridobi občutek varnosti. Pri zaposlenih v obravnavi onkološkega bolnika je potrebno ob vsem znanju uporabiti tudi empatijo (podajanje informacij na razumljiv način, pravilno obravnavo težav, ustrezen odnos). Ob medsebojnem spoštovanju in zaupanju lahko zdravstveno osebje ob pojavu samomorilnosti skupaj z bolnikom poskuša reševati težave.
Keywords: onkologija, duševno zdravje, presejalna orodja, preventivni ukrepi, dejavniki tveganja
Published in DKUM: 24.12.2020; Views: 7723; Downloads: 237
Full text (1,54 MB)