1. Etažna lastnina v slovenskem in hrvaškem pravu : magistrsko deloDejan Marčič, 2025, master's thesis Abstract: Etažna lastnina je posebna oblika lastninske pravice, ki odstopa od načela superficies solo cedit ali načela povezanosti zemljišča in objekta. Značilnost tega načela je, da objekt ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, pri etažni lastnini pa je solastnina na zemljišču kot skupnem delu stavbe nerazdružljivo povezana z lastninsko pravico na posameznem delu stavbe. Obravnavani institut se je v slovenskem in hrvaškem pravu začel razvijati po letu 1954, saj je bil pred tem obstoj etažne lastnine na tem območju prepovedan. V Sloveniji je etažna lastnina celovito urejena s temeljnim zakonom, ki ureja stvarne pravice, od začetka leta 2003, na Hrvaškem pa že od leta 1997. Ureditev etažne lastnine v obeh državah temelji na dualističnem konceptu. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela stavbe, ki je v slovenskem pravnem redu neločljivo povezana s solastniškim deležem na skupnih delih, v hrvaškem pravnem sistemu pa s solastniškim deležem na nepremičnini kot celoti. Ker se v sodobnem času v mesta seli vedno več ljudi in posledično narašča gradnja večstanovanjskih stavb, postaja institut etažne lastnine vse pomembnejši. Zaradi tesnih vezi in zgodovinske povezanosti med Slovenijo in Hrvaško, kjer so številni državljani lastniki stanovanj v obeh državah, je cilj tega zaključnega dela predstaviti pravni okvir etažne lastnine v njunih zakonodajah. Podrobna analiza instituta v obeh ureditvah razkriva podobnosti in razlike med njima. Ob primerjavi slovenskega in hrvaškega instituta etažne lastnine ugotavljamo, da je med ureditvama več podobnosti kot razlik. Pravice in obveznosti etažnega lastnika, ki izhajajo iz njegove lastninske pravice na posameznem delu, so v slovenskih in hrvaških določbah podobne. Poleg tega ima pravico in dolžnost sodelovati pri upravljanju skupnih delov. Zaradi bivanja večjega števila oseb v večstanovanjskih stavbah mora ureditev etažne lastnine predvsem omogočati mirno sožitje med njimi in zagotavljati učinkovito skupno upravljanje stavbe. Pri tem jim pomaga upravnik, ki skrbi za upravljanje poslov in rezervni sklad stavbe. Nekoliko večjo skrb za dobre odnose v stavbi in učinkovitost zagotavljanja sredstev za njeno vzdrževanje izkazuje slovenski zakonodajalec z ustanovitvijo zakonitega stvarnega bremena na posameznem delu dolžnika in zakonito predkupno pravico, ki jo imajo etažni lastniki pri prodaji posameznega dela v manjši večstanovanjski stavbi, saj hrvaška zakonodaja tega ne ureja. Več možnosti za izključitev motečega etažnega lastnika, s katerim je bivanje nevzdržno, pa omogoča hrvaška pravna ureditev, saj je izključitev kršitelja možna na zahtevo manjšine. Zaključno delo bralcu predstavi temeljne značilnosti obeh pravnih ureditev in ga seznani z vsemi ključnimi podobnostmi ter razlikami med etažno lastnino v slovenskem in hrvaškem pravu.
Keywords: Etažna lastnina, solastnina, stvarno pravo, slovensko pravo, hrvaško pravo, primerjalno pravo.
Published in DKUM: 05.12.2025; Views: 0; Downloads: 6
 Full text (1,36 MB) |
2. Aktivna legitimacija neoškodovanih držav pred Meddržavnim sodiščem v Haagu : magistrsko deloHana Jeram, 2025, master's thesis Abstract: Magistrsko delo se osredotoča na možnost pristopa neoškodovane države pred Sodišče ter obravnava vprašanje aktivne legitimacije držav v mednarodnem pravu. Tema je še posebej pomembna v sodobnem kontekstu, saj smo pogosto priča hudim, sistematičnim kršitvam določb mednarodnega prava, vključno z zločini, ki ogrožajo temeljne človekove pravice in svoboščine ter posledično temelje, ki jih je zgradila materija mednarodnega prava skozi razvoj civilizacije.
Že v obdobju rimskega prava je obstajala praksa uveljavljanja skupnega interesa širše skupnosti s tožbo, imenovano, actio popularis. Čeprav v rimskem pravu ni šlo za meddržavne spore, ta koncept že od nekdaj odraža zavest o potrebi po varovanju skupnih interesov (nekdaj zgolj posameznikov, danes tudi držav). Danes se v mednarodnem pravu uporabljajo podobni pristopi na državni ravni, s pomočjo katerih lahko ena država zahteva ugotovitev odgovornosti domnevne države kršiteljice, tudi, če tožnica sama neposredno ni utrpela nobene škode. V takšnih primerih gre za uveljavljanje kolektivnega interesa celotne skupnosti držav na podlagi obveznosti erga omnes oz. erga omnes partes.
Skozi magistrsko delo so analizirane zadeve iz sodne prakse Sodišča, ki ilustrirajo uveljavljanje aktivne legitimacije neoškodovanih držav. Med njimi izstopata krovni zadevi Barcelona Traction in Belgium v Senegal, preko katerih so zgrajeni temelji pravici neoškodovanih držav do pristopa pred Sodišče, v imenu kolektivnega interesa mednarodne skupnosti. Velik odziv teoretikov sta sprožili tudi nedavni zadevi Gambia v Myanmar, v kateri je Sodišče neoškodovani Gamiji priznalo ius standi za uveljavljanje odgovornosti Mjanmarja za domnevne zločine, ter zadevi South Africa v Israel, v kateri je Južna Afrika prevzela pobudo za vložitev tožbe zaradi domnevnega genocida nad palestinskim prebivalstvom. Ti primeri poudarjajo pomembnost, da se vsaki državi zagotovi možnost zahtevati prenehanje kršitev in sankcioniranje odgovornih držav, saj gre pogosto za najtežje mednarodne zločine, pri kršitvi katerih bi neukrepanje in ignoranca lahko ogrozila stabilnost mednarodnih odnosov in svetovnega miru.
Kljub pomembnosti varovanja temeljnih človekovih pravic v okviru aktov OZN še vedno ni kodificirana pravica neoškodovanih držav vložiti tožbo pred Sodiščem. Države se pri dokazovanju ius standi opirajo na obveznosti erga omnes in erga omnes partes, čeprav tudi za dotične ni jasen njihov izvor ali kriteriji za njihovo opredelitev. Gre za obveznosti, ki varujejo najpomembnejše in najbolj temeljne človekove pravice, glede katerih ima vsaka država v mednarodni skupnosti, oz. vse države podpisnice akta, iz katerega izvirajo, pravni interes za njihovo uveljavitev pred Sodiščem. Teorija vleče vzporednice med obveznostmi erga omnes (partes) in normami ius cogens, od katerih ni dovoljena derogacija, saj so vse pravice, ki jih je Sodišče do danes opredelilo kot kogentne norme, hkrati tudi obveznosti erga omnes (partes).
V magistrkem delu ugotavljamo pomen kolektivnega interesa za zaščito temeljnih človekovih pravic, kot so prepoved mučenja, prepoved genocida, prepoved kršitve pravil mednarodnega humanitarnega prava ter kolektivnih pravic naroda, kot je pravica do samoodločbe. Doprinos magistrske naloge je v poudarku potrebe po kodifikaciji pravice neoškodovanih držav do aktivne legitimacije v obvezujočih virih mednarodnega prava, kar bi omogočilo jasen pravni okvir za uveljavljanje odgovornosti držav kršiteljic in krepilo skladnost mednarodne skupnosti pri varovanju vrednot, ki predstavljajo temelj naše civilizacije.
Keywords: aktivna legitimacija, neoškodovana država, Meddržavno sodišče v Haagu, obveznosti erga omnes, obveznosti erga omnes partes, norme ius cogens
Published in DKUM: 02.10.2025; Views: 0; Downloads: 63
Full text (2,39 MB) |
3. Razmerje med mednarodnim humanitarnim pravom in človekovimi pravicami : prepletanje pravnih okvirov za zaščito človeškega dostojanstvaAnja Osojnik, 2025, master's thesis Abstract: Mednarodno humanitarno pravo, tudi znano kot vojno pravo, je pravni okvir, ki ureja ravnanje držav in oboroženih skupin med oboroženimi spopadi. Njegov namen je zagotoviti zaščito žrtev vojnega nasilja, zmanjšati trpljenje in ohranjati temeljne človeške vrednote, ne glede na naravo konflikta. Mednarodno humanitarno pravo določa pravila in načela, ki urejajo ravnanje med oboroženimi spopadi ter zagotavljajo zaščito ranljivih posameznikov, kot so civilisti, vojni ujetniki in ranjenci. Prav tako ureja uporabo sile, varovanje civilnega prebivalstva, humanitarni dostop, zaščito vojnih ujetnikov in druge pomembne vidike, ki jih je treba upoštevati v oboroženem konfliktu. Človekove pravice predstavljajo univerzalne pravice, ki pripadajo vsakemu posamezniku ne glede na okoliščine. Temeljijo na ideji, da imajo vsi ljudje neodtujljivo pravico do življenja, svobode, nedotakljivosti in enakega dostojanstva. Človekovo dostojanstvo se povezuje z idejo človekovih pravic, saj je temeljno za spoštovanje in uresničevanje teh pravic. Mednarodni dokumenti priznavajo, da je človekovo dostojanstvo ključno za vzpostavitev demokracije in pravne države ter da so vsi ljudje rojeni svobodni in enaki v dostojanstvu in pravicah. Pravna podlaga za zaščito človekovih pravic obsega Splošno deklaracijo človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Kljub ločenosti mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic ju je treba razumeti in uporabljati skupaj, saj imata skupen cilj zaščititi človeško dostojanstvo in zagotoviti človekove pravice v različnih kontekstih, vključno v obdobju oboroženih spopadov. Prepletanje obeh pravnih okvirov se kaže na več načinov. Mednarodno humanitarno pravo dopolnjuje človekove pravice v oboroženih konfliktih, pri čemer morajo biti omejitve načela nedotakljivosti življenja sorazmerne in skladne z mednarodnimi človekovimi pravicami. Prav tako mednarodno humanitarno pravo priznava posebne potrebe in ranljivosti civilnega prebivalstva ter določa posebna pravila za njihovo zaščito, kar je v skladu s človekovimi pravicami.
Keywords: mednarodno humanitarno pravo, človekove pravice, načelo spoštovanja človeškega dostojanstva, načelo odgovornosti, pravni okviri, zaščita, človeško dostojanstvo, Splošna deklaracija človekovih pravic, vojno pravo
Published in DKUM: 29.09.2025; Views: 0; Downloads: 13
Full text (753,60 KB) |
4. Nevtralnost v mednarodnem pravu: nevtralnost v Evropi v 21. stoletju : nevtralnost v Evropi v 21. stoletjuTomaž Herzog, 2025, master's thesis Abstract: Magistrska naloga analizira koncept nevtralnosti v mednarodnem pravu, njen zgodovinski razvoj ter položaj v sodobnih evropskih okoliščinah. Raziskuje pravne definicije nevtralnosti, pravice in dolžnosti nevtralnih držav ter razlike med tradicionalno nevtralnostjo in sodobnimi oblikami nesodelovanja. V nalogi sem nevtralnost opredelil kot pravni položaj države, ki se ne udeležuje vojne in ostaja nepristranska, ter kot trajno politiko izogibanja vojaškim zavezništvom ali konfliktom. Pri tem sem ločil med aktivno nevtralnostjo, kjer država dejavno sodeluje v mednarodnih odnosih, in pasivno nevtralnostjo, ki zasleduje predvsem lastne interese.
Zgodovinski pregled zajema razvoj pravil o nevtralnosti od 17. stoletja, vključno s Haaškimi konvencijami iz leta 1907, ki urejajo pravice in dolžnosti nevtralnih držav na kopnem in morju. V nalogi sem predstavil zgodovinske primere nevtralnosti, kot sta Švedska in Švica med drugo svetovno vojno, ter sodobne konflikte, kjer se države pogosto znajdejo v sivem območju med nevtralnostjo in aktivnim sodelovanjem. V nalogi sem podrobneje analiziral razkorak med tradicionalno nevtralnostjo in sodobnimi obveznostmi kolektivne varnosti, kot jih določa Ustanovna listina Združenih narodov, ki državam nalaga sodelovanje v ukrepih proti agresorjem. Obravnavana je tudi kompleksna vloga nevtralnosti v okviru članstva v Evropski uniji, kjer so določene države, kot sta Švedska in Finska, nedavno opustile nevtralnost zaradi groženj, ki jih predstavlja ruska invazija na Ukrajino.
Naloga preučuje prednosti in slabosti nevtralnosti, ki med drugim vključujejo večjo suverenost in možnosti za mediacijo, po drugi strani pa opozarja na izoliranost in visoke stroške vzdrževanja oborožene nevtralnosti. Iz uporabe zgodovinske, dogmatične in primerjalnopravne metode raziskovanja naloga izhaja, da so pravice in dolžnosti nevtralnih držav v sodobnem mednarodnem pravu sicer jasno definirane, vendar so zaradi sprememb v načinih vojskovanja pogosto težje izvedljive v praksi. Naloga odpira vprašanja o smiselnosti nevtralnosti v sodobnem globalnem kontekstu in izpostavlja potrebo po prilagoditvi mednarodnega prava sodobnim realnostim.
Keywords: Nevtralnost, nevtralnostno pravo, pravo oboroženih spopadov, pravila vojskovanja, suverenost, oborožena nevtralnost, mednarodni odnosi, Evropska Unija, NATO (Severnoatlantska pogodbena organizacija), vojaška zavezništva, rusko-ukrajinska vojna
Published in DKUM: 03.09.2025; Views: 0; Downloads: 17
Full text (1,11 MB) |
5. |
6. Položaj delavcev migrantov iz tretjih držav v primerjavi z delavci migranti, ki so državljani EUPetra Weingerl, Matjaž Tratnik, 2024, independent scientific component part or a chapter in a monograph Abstract: Medtem ko države članice ne smejo diskriminirati državljanov drugih držav članic v primerjavi z lastnimi državljani, jim je razlikovanje v veliki meri dovoljeno glede državljanov tretjih držav. Prispevek se osredotoča na možnosti za izboljšanje položaja delavcev, ki so državljani tretjih držav, na podlagi obstoječih pravnih in političnih okvirov glede njihovega mesta na trgu dela v EU, predvsem glede migracijskih pravic (v prvi vrsti pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju druge države članice). Glede tega se v kratkem obetajo spremembe, saj Evropski parlament in Svet EU obravnavata sveženj predlogov sprememb sekundarne zakonodaje EU v okviru »Novega pakta o migracijah in azilu«.
Keywords: državljanstvo EU, državljani tretjih držav, diskriminacija, človekove pravice, rezidenti za daljši čas, notranji trg
Published in DKUM: 18.08.2025; Views: 0; Downloads: 5
Full text (567,15 KB) |
7. Omejevanje konkurence z usklajenim ravnanjem podjetijSabina Vrhovšek, 2009, undergraduate thesis Abstract: Konkurenčno pravo in konkurenčna politika nedvomno igrata veliko vlogo v Evropski Uniji. Že sama Pogodba Evropske skupnosti zagotavlja pogoje za svobodni trg in neovirano konkurenco. Eden izmed najpomembnejših členov na tem področju je 81. člen, ki prepoveduje sporazume med podjetji, sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko negativno vplivali na trgovino med državami članicami in katerih namen ali učinek je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence znotraj skupnega trga.
Koncept usklajenega ravnanja predstavlja nekakšno varnostno mrežo, ki naj zajame vsa dejanja, ki omejujejo konkurenco, torej tudi neformalno sodelovanje med podjetji, ki jih ni mogoče označiti kot sporazume ali sklepe. Sam pojem ni nikjer v Pogodbi definiran, zato je ta naloga pripadla Sodišču Evropske Skupnosti. Najpomembnejši sta dve odločbi, in sicer Imperial Chemical Industries Ltd v Commission (Dyestuffs) in Suiker Unie v Commission. V teh dveh primerih je Sodišče podalo definicijo usklajenega ravnanja, in sicer je v Dyestuffs odločilo, da je usklajeno ravnanje oblika sodelovanja med podjetji, ki še ni dosegla stopnje sporazuma, ki zavestno nadomesti tveganje konkurence za medsebojno sodelovanje. V Suiker Unie pa je določilo, da se "kriterij za sodelovanje in mora razumeti v luči pravila, vsebovanega v PES v zvezi s konkurenco, in sicer, da mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava izvesti na skupnem trgu."
Vsako podjetje mora torej na trgu nastopati samostojno in neodvisno. Prepovedan je neposredni in posredni stik med tržnimi udeleženci, ki ima cilj ali učinek vplivati na ravnanje dejanske ali potencialne konkurence ali razkriti konkurentom svoje ravnanje na trgu. Potrebno je dokazati oba elementa usklajenega ravnanja, in sicer stik med udeleženci, ki je lahko neposreden ali posreden, ter posledico tega stika, med njima pa mora obstajati tudi vzročna zveza. Dokazno breme za obstoj usklajenega ravnanja je na konkurenčnem organu. Ko je obstoj usklajenega ravnanja enkrat dokazan, se dokazno breme prevali na podjetje, ki zatrjuje, da se usklajevanja ni udeležilo.
Keywords: konkurenčno pravo, konkurenčna politika, omejevanje konkurence, usklajeno ravnanje, dokazovanje
Published in DKUM: 21.05.2025; Views: 3; Downloads: 4
Full text (415,71 KB) |
8. Študijsko gradivo pri predmetu Obligacijsko pravo - I : Nastanek in vrste obligacij, integrirani študijski pripomoček z nalogami in usmeritvamiNataša Samec Berghaus, Andrej Bitrakov, Klemen Drnovšek, 2025, higher education exercise book Abstract: Študijsko gradivo je zasnovano kot integrirani pripomoček za študente prve stopnje univerzitetnega študijskega programa Pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, ki obiskujejo predmet Obligacijsko pravo. Gradivo je namenjeno podpori obrnjenemu in problemsko orientiranemu učenju, pri čemer vključuje teoretična vprašanja, trditve in praktične primere, s katerimi študentje poglobijo razumevanje obravnavane snovi. Vsako poglavje nudi usmeritve za študij, pregled ključnih pojmov in naloge za utrjevanje znanja. Gradivo pomaga študentom razvijati analitične sposobnosti in pravno razmišljanje, kar je bistveno za uspešno reševanje pravnih problemov tako med študijem kot v kasnejši karieri. Poleg priprave na izpit pri predmetu Obligacijsko pravo je gradivo koristno tudi za poglabljanje znanja pri drugih predmetih s področja civilnega in gospodarskega prava.
Keywords: obligacijsko pravo, splošni del obligacijskega prava, načela obligacijskega prava, razvrstitev obveznosti, sklepanje pravnih poslov, napake v stipulacijski fazi
Published in DKUM: 06.03.2025; Views: 0; Downloads: 38
Full text (67,09 MB)
This document has many files! More... |
9. Študijsko gradivo pri predmetu Obligacijsko pravo - II : Odškodninske in povračilne obveznosti, integrirani študijski pripomoček z nalogami in usmeritvamiNataša Samec Berghaus, Andrej Bitrakov, Klemen Drnovšek, 2025, higher education exercise book Abstract: Študijsko gradivo je zasnovano kot integrirani pripomoček za študente prve stopnje univerzitetnega študijskega programa Pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, ki obiskujejo predmet Obligacijsko pravo. Gradivo je namenjeno podpori obrnjenemu in problemsko orientiranemu učenju, pri čemer vključuje teoretična vprašanja, trditve in praktične primere, s katerimi študentje poglobijo razumevanje obravnavane snovi. Vsako poglavje nudi usmeritve za študij, pregled ključnih pojmov in naloge za utrjevanje znanja. Gradivo pomaga študentom razvijati analitične sposobnosti in pravno razmišljanje, kar je bistveno za uspešno reševanje pravnih problemov tako med študijem kot v kasnejši karieri. Poleg priprave na izpit pri predmetu Obligacijsko pravo je gradivo koristno tudi za poglabljanje znanja pri drugih predmetih s področja civilnega in gospodarskega prava.
Keywords: obligacijsko pravo, neposlovne obveznosti, odškodninska obveznost, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila
Published in DKUM: 06.03.2025; Views: 0; Downloads: 38
Full text (55,04 MB)
This document has many files! More... |
10. Študijsko gradivo pri predmetu Obligacijsko pravo - III : Institucije obligacijskega prava, integrirani študijski pripomoček z nalogami in usmeritvamiNataša Samec Berghaus, Andrej Bitrakov, Klemen Drnovšek, 2025, higher education exercise book Abstract: Študijsko gradivo je zasnovano kot integrirani pripomoček za študente prve stopnje univerzitetnega študijskega programa Pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, ki obiskujejo predmet Obligacijsko pravo. Gradivo je namenjeno podpori obrnjenemu in problemsko orientiranemu učenju, pri čemer vključuje teoretična vprašanja, trditve in praktične primere, s katerimi študentje poglobijo razumevanje obravnavane snovi. Vsako poglavje nudi usmeritve za študij, pregled ključnih pojmov in naloge za utrjevanje znanja. Gradivo pomaga študentom razvijati analitične sposobnosti in pravno razmišljanje, kar je bistveno za uspešno reševanje pravnih problemov tako med študijem kot v kasnejši karieri. Poleg priprave na izpit pri predmetu Obligacijsko pravo je gradivo koristno tudi za poglabljanje znanja pri drugih predmetih s področja civilnega in gospodarskega prava.
Keywords: obligacijsko pravo, poslovne obveznosti, napake v solucijski fazi, personalne subrogacije, sprememba, prenehanje in neučinkovanje obveznosti, posebni del obligacijskega prava
Published in DKUM: 06.03.2025; Views: 0; Downloads: 25
Full text (78,62 MB)
This document has many files! More... |
