| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 48
First pagePrevious page12345Next pageLast page
1.
VPLIV CERIJEVIH IONOV NA KOROZIJSKE LASTNOSTI HIDROFOBNIH PREVLEK V RAZTOPINI HCl
Simon Dobnik, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomskega dela je bilo proučevanje vpliva različnih koncentracij cerijevih ionov na korozijske lastnosti hidrofobnih prevlek v močno koncentrirani HCl. Pravtako smo proučevali inhibicijski vpliv cerijevih ionov v primeru ko na površini kovinskega vzorca predhodno ni bila formirana hidrofobna prevleka stearinske kisline. Vse to smo spremljali v različno dolgih časovnih intervalih. Potopitev vzorca v korozivnem mediju je trajala 3, 5, 18 ali 24 ur. Na osnovi meritev smo določili kdaj začne inhibicijska učinkovitost nastale zaščitne plasti izgubljati na zastavljenem nivoju, ter kateri izmed načinov aplikacije cerijevih ionov (cerijevega (III) nitrata) je najbolj učinkovit. V ta namen smo uporabili gravimetrijsko metodo, ki temelji na določanju izgube mase po potopitvi v izbran korozivni medij. Vzorce smo pred uporabo zbrusili z vodo-brusnim papirjem različnih granulacij (velikosti abrazije: 220, 400, 600, 800, 1000, 1200, 2400 in 4000), s čimer smo dosegli, čimbolj podobne začetne pogoje na kasneje izpostavljeni površini. Večja odstopanja od neenakosti bi lahko vplivale na natančnost meritev. Za določitev učinkovitosti izbranih inhibitorjev in nadaljno primerjavo, smo vzorce najprej potopili v osnovni medij, torej brez zaščite, kar nam je podalo osnovne podatke o odzivu preizkušanca na korozivni medij v različnih časovnih obdobjih izpostavljenosti v mediju (kontrolna meritev). Za korozivni medij smo uporabljali 0,5 M in 15-odstotno raztopino HCl. Za zaščito vzorca smo se uporabili različne načine nanosa zaviralnih sredstev: - Nanos stearinske kisline direktno na preizkušanec - Nanos stearinske kisline z dodanimi cerijevimi ioni direktno na preizkušanec - Stearinska kislina na vzorcu in cerijevi ioni, ki so bili dodani v korozivni medij - Samo cerijevi ioni, ki so bili dodani v korozivni medij Iz dobljenih razlik v masi smo ugotovili, da najboljšo zaščito (inhibicijo) izkazujeta stearinska kislina (brez dodanih cerijevih ionov) in pa 0,5-odstotni dodatek cerijevih ionov direktno v korozijski medij, medtem ko stearinska kislina in cerijevi ioni skupaj niso delovali dovolj učinkovito, bodisi pri vnosu cerijevih ionov v stearinsko kislino, ali pa pri vnosu ionov direktno v korozijski medij. Pri slednjih dveh je bil opazen skoraj takojšen razpad zaščitnega sloja stearinske kisline na preizkušancu, posledično temu tudi nižja vrednost inhibicijske učinkovitosti. Poleg stearinske kisline in cerijevega nitrata smo opravili poskusno potopitev v salicilno kislino, ki je bila dodana direktno v medij, vendar je bil tudi v tem primeru rezultat slabši, zato smo ta eksperiment opustili.
Keywords: cerij, inhibicija, korozija, potopitev, zaščita
Published: 29.10.2015; Views: 474; Downloads: 51
.pdf Full text (2,08 MB)

2.
Elektrokemijska in površinska analiza azolov na jeklu
Barbara Petovar, 2016, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo prikazuje študijo korozije nizkolegiranega jekla v 3-odstotni raztopini NaCl in inhibicijo korozije z različnimi azoli. Z elektrokemijskimi metodami smo določili učinkovitost in značilnosti jekla C15 ob prisotnosti uporabljenih korozijskih inhibitorjev. S površinsko analizo smo potrdili, da se azoli adsorbirajo na površino kovinskega vzorca in ga na tak način zaščitijo pred korozijo. S potopitvijo enakih vzorcev nizkolegiranega jekla za 72 ur v 3-odstotno raztopino NaCl in 3-odstotno raztopino NaCl z 0,5- ali 2-odstotnim dodatkom KI za povečanje učinkovitosti korozijskih inhibitorjev smo ugotovili, da je pri vseh pogojih (sobna temperatura ali 70 °C, 1 mM ali 10 mM raztopine korozijskih inhibitorjev, brez ali z dodatkom KI) učinkovit korozijski inhibitor 5 metil-1H-benzotriazol (toliltriazol). Najučinkovitejši korozijski inhibitorji pri vseh potopitvah so bili še benzotriazol, 2-metilimidazol in 2 aminobenzimidazol. Elektrokemijsko smo analizirali najbolj učinkovite korozijske inhibitorje, koncentracije 10 mM v 3-odstotni raztopini NaCl in v 3-odstotni raztopini NaCl z 0,5-odstotnim dodatkom KI. Ugotovili smo, da ima jeklo C15 v kloridnem mediju ob dodatku toliltriazola najbolj pozitiven korozijski potencial, najbolj negativnega pa 2-aminobenzimidazol. Toliltriazol ima tudi v obeh medijih, ne glede na čas izpostavitve, najvišje vrednosti polarizacijske upornosti, torej je najbolj odporen proti enakomerni koroziji med vsemi testiranimi korozijskimi inhibitorji. Z meritvami ciklične polarizacije smo ugotovili, da deluje toliltriazol v obeh medijih kot katodni inhibitor. Z metodo infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo smo na površini vzorcev, ki so bili pri sobni temperaturi 72 ur potopljeni v 3-odstotno raztopino NaCl z dodatkom toliltriazola (10 mM) ter brez ali z 0,5- ali 2-odstotnim dodatkom KI, dokazali prisotnost toliltriazola. Učinkovitost inhibicije korozije s toliltriazolom smo potrdili tudi s 3D profilometrijo, saj je bila povprečna površinska hrapavost vzorcev, potopljenih v raztopine toliltriazola, manjša od hrapavosti vzorcev, potopljenih v 3-odstotno raztopino NaCl brez dodatka korozijskega inhibitorja. Z merjenjem omočitvenih kotov istim vzorcem kot pri prejšnjih površinskih analizah smo ugotovili, da so površine vzorcev hidrofilne.
Keywords: nizkolegirano jeklo, azoli, elektrokemija, površinska analiza
Published: 25.02.2016; Views: 931; Downloads: 225
.pdf Full text (15,95 MB)

3.
DOLOČANJE IZBRANIH MONOSAHARIDOV V EKSOPOLISAHARIDIH S PLINSKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJO
Saša Pušaver, 2016, master's thesis

Abstract: V tem delu smo razvili metodo za določevanje posameznih monosaharidov s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC-MS). V vzorcu hemiceluloze smo določali štiri enostavne sladkorje, in sicer D-glukozo, L-arabinozo, D-ksilozo in L-ramnozo. Ker monosaharidi niso hlapne spojine, smo jih s pomočjo derivatizacije oz. sililiranja pretvorili v lažje hlapne spojine. Kot sililirno sredstvo smo uporabljali MSTFA (N-metil-N-trimetilsilil trifluoroacetamid), kot katalizator pa sušen piridin. Reakcijo sililiranja smo izvajali 60 minut pri temperaturi 80 °C. Posamezne vrhove smo identificirali tako, da smo vselej primerjali retencijske čase in masne spektre posameznih monosaharidov v vzorcih z retencijskimi časi in masnimi spektri standardnih spojin, posnetih pri enakih eksperimentalnih pogojih ali s pomočjo masnih spektrov iz knjižnice (Wiley, NIST) masnih spektrov. Fenil β-D-glukopiranozid smo uporabili kot interni standard (ISTD). Pridobljene rezultate smo statistično ovrednotili in dokazali, da je metoda ponovljiva ter natančnost metode z RSD<20%. Linearnost smo preverjali v koncentracijskih območjih od 20 pa vse do 200 mg/L. Metoda je linearna, s korelacijskimi koeficienti med 0,9934 in 0,9995. Vzorec hemiceluloze smo ekstrahirali z metanolizo. Vzorec smo raztopili v metanolu z dodatkom HCl (2 M ali 5 M) ali H2SO4 (2 M ali 5 M). Vzorec smo ekstrahirali 3,5 ure pri temperaturi 100 °C. V vseh vzorcih smo od preiskovanih analitov zaznali in določili le glukozo, ostalih monosaharidov (arabinozo, ksilozo in ramnozo) nismo identificirali. Iz rezultatov smo ugotovili, da je največ glukoze (povprečno 340,9 mg/g hemiceluloze) v vzorcu ekstrakta hemiceluloze, ekstrahiranem s 5 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Nižjo vsebnost glukoze (povprečno 201,8 mg/g hemiceluloze) pa smo določili v vzorcu hemiceluloze, ekstrahiranem z 2 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Pri naših eksperimentih se je pokazalo, da H2SO4 v metanolu (2 M, 5 M) ni najbolj primeren medij za uporabo pri hidrolizi vzorcev hemiceluloze. Že med samo ekstrakcijo so vzorci potemneli, nekatere smo uspeli analizirati, vendar iz kromatogramov sklepamo, da je prišlo do razgradnje vzorca med samo ekstrakcijo. Čeprav je v znanstveni literaturi zaslediti uporabo H2SO4 pri hidrolizi, bi bilo potrebno narediti dodatne eksperimente in metodo bolje optimirati.
Keywords: hemiceluloza, monosaharidi, plinska kromatografija, masna spektrometrija, derivatizacija
Published: 06.04.2016; Views: 945; Downloads: 111
.pdf Full text (4,07 MB)

4.
DOLOČANJE ORTOFOSFATA, AMONIJAKALNEGA DUŠIKA, MBAS INDEKSA IN FENOLNEGA INDEKSA V VODAH S PRETOČNIM ANALIZATORJEM
Anita Rogač, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomske naloge je bil potrditev točnosti določevanja ortofosfata, amonijakalnega dušika, MBAS indeksa in fenolnega indeksa, s pomočjo konstantnega pretočnega analizatorja, v različnih vodnih vzorcih. Z izvajanjem avtomatiziranih konstantno pretočnih analiznih metod lahko analiziramo v kratkem časovnem obdobju večje število vzorcev (npr. 50 vzorcev v pol ure). Analizne metode smo ovrednotili v skladu z dobro laboratorijsko prakso, ISO standardi in smernicami, pravili, navodili za validacijo. Pri postopku validacije smo obravnavali pripravo umeritvene krivulje, ugotavljali stabilnost sistema, točnost linearnega modela umeritvene krivulje, koeficient kvalitete, ponovljivost in obnovljivost v različnih vrstah realnih vzorcev vod. Metode smo preizkusili še z analiziranjem certificiranih referenčnih materialov in s primerjalnimi testi v različnih medlaboratorijskih shemah, kjer smo dobili zelo dobre rezultate pri vseh parametrih z odstopanji med 0 in 19 %. Iz rezultatov meritev posameznih parametrov v različnih vrstah vod smo tudi ugotovili, da so vode v Sloveniji glede na vrsto matrice in izvor dokaj čiste, razen nekaj izjem, ki so posledica onesnaženja zaradi kmetijstva, industrije ali nespametnega delovanja posameznikov.
Keywords: ortofosfat, amonijak, MBAS indeks, fenolni indeks, konstantno pretočni analizator, pitne vode, podtalne vode, površinske vode, odpadne vode
Published: 25.07.2016; Views: 666; Downloads: 111
.pdf Full text (1,65 MB)

5.
Uporaba zeolitov in razvoj analiznih metod za spremljanje učinkovitosti čiščenja komunalnih odpadnih vod
Neja Hrovat, 2016, master's thesis

Abstract: V sklopu magistrskega dela smo spremljali učinkovitost čiščenja komunalnih odpadnih vod z adsorpcijo na zeolite. Uporabili smo tri različne zeolite, dva naravna in enega sintetičnega, približno enakih granulacij in lastnosti. Kot tarčna onesnaževala smo obravnavali težke kovine treh različnih koncentracij. Adsorpcija je večinoma potekala na statičen način. Naredili smo tudi različne verzije adsorpcije z mešanimi kovinami in adsorpcijo z manjšimi frekvencami jemanja vzorcev. Prav tako smo izvedli desorpcijo z 0,1 M HCl. Za vpogled kinetike adsorpcije smo preizkusili tudi pretočni način adsorpcije. Koncentracijo kovin smo izmerili z atomsko absorpcijsko spektroskopijo, vzorce zeolita pa karakterizirali z rentgenskim praškovnim difraktometrom. Uporabljeno metodo smo tudi delno validirali. Določili smo linearnost, natančnost, mejo določljivosti in mejo zaznavnosti. Po rezultatih sodeč je naša metoda ustrezna, saj daje natančne in ponovljive rezultate v izbranem delovnem območju. Pri vseh eksperimentih je viden trend nižanja koncentracije vseh onesnaževal. Največji padec se je povsod zgodil v prvi uri adsorpcije, vsi trije materiali pa so dosegli v povprečju od 70% do 90% retencijo. Prav tako so v povprečju retencije pri nižji koncentraciji boljše kot pri višji koncentraciji. Najboljše rezultate smo pri vseh koncentracijah dosegli pri Pb2+, sledita Zn2+ in Ni2+. Ugotovili smo, da Langmuirjeva izoterma bolje opiše eksperimentalne podatke kot Freundlichova.
Keywords: Adsorpcija, zeolit, težke kovine, atomska absorpcijska spektroskopija
Published: 08.03.2017; Views: 812; Downloads: 85
.pdf Full text (1,99 MB)

6.
Obstojnost protikorozijskih hidrofobnih prevlek pri povišani temperaturi
Julij Lozinšek, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Predhodno obdelane jeklene podložke smo potopili v stearinsko kislino z namenom, da bi preverili korozijske inhibicijske lastnosti. Vzorce smo zbrusili, očistili in jih zaščitili s slojem stearinske kisline. Sloj smo tvorili s potopitveno metodo. Korozivno okolje je bila razredčena klorovodikova kislina. Pri poskusih smo spreminjali temperaturo korozivnega okolja v intervalu od 25 °C do 80 °C. Spreminjali smo še čas potopitve vzorcev v stearinski kislini, in sicer smo izvajali 3-urno in 24-urno potopitev. Glavni konstantni parametri so bili koncentracija stearinske kisline, koncentracija klorovodikove kisline in čas potopitve v korozivnem mediju. Pri poskusih smo zasledili določeno odstopanje meritev pri višjih temperaturah, na kar so vplivale nekatere spremenljivke, ki jih nismo predvideli. Te so: – predzgodovina vzorcev; - neenaka kemijska sestava vzorcev; - nepopolnost zaščitnega sloja; - mehanske obremenitve pri izdelavi vzorcev; - povečana kontaktna površina vzorcev. Vse te spremenljivke so predvidoma vplivale na vrednost inhibicijske učinkovitosti. Najvišjo inhibicijo smo pri 3-urni in 24-urni potopitvi v stearinski kislini dobili pri najnižji temperaturi 25 °C. Inhibicija je pri 3-urni in 24-urni potopitvi padala od temperature 25 °C do 40 °C. Pri 24-urni potopitvi smo dosegli višje inhibicije kot pri 3-urni. Nepričakovano se je inhibicijska učinkovitost pri 3-urni in 24-urni potopitvi v območju med 40 °C in 70 °C močno povečala. Eksperimentalno delo prikazuje možnost uporabe nasičenih maščobnih kislin v namene inhibicije korozije kovinskih materialov. Stearinska kislina je nedvomno primerna, saj je ekonomsko ugodna, je dostopna, okolju prijazna in lahko odstranljiva s površine materiala. Izstopajoča slaba lastnost je mehanska neobstojnost. Vsekakor so potrebne nadaljnje raziskave, da bi bolje razumeli vse parametre, ki vplivajo na njene inhibicijske lastnosti. Nadaljnje raziskave bi zagotovo pripomogle k izboljšavam inhibicijskih lastnosti te maščobne kisline.
Keywords: korozijski inhibitorji, protikorozijski surfaktanti, stearinska kislina, korozija, organski inhibitorji
Published: 19.07.2016; Views: 601; Downloads: 66
.pdf Full text (3,52 MB)

7.
Določanje vsebnosti β- glukanov v sladici in pivu
Tamara Govejšek, 2016, undergraduate thesis

Abstract: β-glukani so polisaharidi, v katerih so glukozne molekule povezane z (1→3) in (1→4) β glikozidnimi vezmi. Zaradi različnega tipa povezav in razvejanosti, lahko β-glukani varirajo v topnosti, molekulski masi, terciarni strukturi in konformaciji. Vse te karakteristike imajo vpliv na različne imunske efekte. Ječmenovi β-glukani so koncentriran vir vodotopnih prehranskih vlaknin. Njihovi učinki so povezani s povišanjem viskoznosti v tankem črevesju. Zaradi viskoznosti se upočasni vsrkavanje hranil in posledično se zmanjša glikemični indeks. Namen našega eksperimentalnega dela je bil določanje β-glukanov v sladici in pivu s tekočinsko kromatografijo in fluorescentno detekcijo. Metodo smo tudi optimirali in validirali s pomočjo osnovnih parametrov, kot so točnost, natančnost, obnovljivost, ponovljivost. LOD in LOQ nismo določevali, saj so vse koncentracije analita v naših vzorcih nad mejo določljivosti in so v našem merilnem območju. Ugotovili smo, da naša umeritvena krivulja ni linearna temveč je krivulja drugega reda. R2 je 0,9975, kar pomeni, da se krivulja zadovoljivo prilega našim točkam umeritvene krivulje. Meritve smo izvajali v koncentracijskem območju od 25–300 mg/L. Standardne raztopine je bilo potrebno dnevno pripraviti sveže, saj so se tekom tedna umeritvene krivulje standardnih raztopin močno spreminjale. V nekaterih primerih smo morali vzorce redčiti v razmerju 1:9, zaradi previsokega odziva detektorja. Iz posnetih kromatogramov smo odčitali površine pod kromatografskimi vrhovi in s pomočjo enačbe umeritvene krivulje izračunali koncentracijo β-glukanov v pivu. Selektivnost metode smo potrdili s pomočjo specifičnih karakteristik FLD detektorja, ki uporablja specifični valovni dolžini vzbuditve in emisije β-glukanov.
Keywords: β-glukani, validacija, calcofluor reagent, pivo, HPLC-FLD
Published: 08.09.2016; Views: 792; Downloads: 59
.pdf Full text (2,42 MB)

8.
ELEKTROKEMIJSKA ANALIZA ALUMINIJEVE ZLITINE 6082 V KLORIDNEM MEDIJU
Alenka Baklan, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomskega dela je preučiti vpliv različnih koncentracij NaCl in temperature na korozijsko obstojnost aluminijeve zlitine 6082. Pri tem smo uporabili 1-odstotno in 5-odstotno raztopino NaCl pri 25 in 50 °C. Za izračun korozijske hitrosti smo uporabili rezultate meritev spremembe mase po potopitvenem preskusu. Pokazalo se je, da potopitveni preskus za izbran sistem ni najbolj primern, zato smo v nadaljevanju uporabili še elektrokemijsko analizo, pri kateri smo uporabili naslednje metode: kronopotenciometrijo, merjenje polarizacijske upornosti in ciklično polarizacijo. Rezultati potopitvenih preskusov kažejo, da najhitreje korodira aluminijeva zlitina pri 25 °C v 5-odstotni raztopini NaCl. Masa vzorcev zlitine, ki so bili izpostavljeni 50 °C, se je po potopitvenih preizkusih povečala zaradi nastalih korozijskih produktov. Pri kronopotenciometrični metodi, pri kateri merimo spremembo potenciala s časom, dobimo rezultat za korozijski potencial, ki je bil pri najbolj negativnih vrednostih v 5-odstotni raztopini NaCl pri 50 °C. Rezultati polarizacijske upornosti kažejo, da enakomerna korozija najmanj prizadene aluminijevo zlitino 6082, ko je izpostavljena 1-odstotni raztopini NaCl pri 25 °C. Oblika ciklične zanke, pove, da se aluminij aktivno raztaplja v kloridnem mediju.
Keywords: aluminijeva zlitina 6082, kloridni medij, potopitveni preskusi, elektrokemijska analiza
Published: 29.09.2016; Views: 746; Downloads: 93
.pdf Full text (1,83 MB)

9.
Ocena možnosti onesnaženja tal in podzemne vode na območju naprave s kemično nekovinsko proizvodnjo
Tadeja Volaušek, 2016, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo prikazuje študijo ocene tveganja za onesnaženje tal in podzemne vode v kemični nekovinski industriji. Krovno vodilo naloge je direktiva 2010/75/EU, ki govori o industrijskih emisijah ter preprečevanju in nadzorovanju onesnaženja. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, ali je podjetje zavezanec za pripravo izhodiščnega poročila. Magistrsko delo prikazuje postopek, kako priti do sklepne ugotovitve. Praktični del naloge v začetku podaja seznam vseh nevarnih snovi v napravi. Dodatne informacije o kemikalijah so črpane z varnostnih listov. V drugem koraku je naveden ožji seznam zadevnih nevarnih snovi v skladu z uredbo o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročijo onesnaženje večjega obsega. Za omenjene snovi so zbrane informacije o letni prisotnosti, ki so primerjane z dovoljenimi pragovi. Sledi opis možnosti za onesnaženje tal in podzemne vode za vsako zadevno nevarno snov in določitev kritičnih situacij, ki bi povzročile onesnaženje večjega obsega. Ocena tveganja je v večji meri kvalitativna, saj smo na ta način ocenjevali verjetnost, posledice pa smo vrednotili kvantitativno s programom Breeze. Rezultati konkretnega primera kažejo, da so pragovi za prisotnost zadevnih nevarnih snovi izjemno nizki, podjetje jih v vseh razredih znatno prekoračuje; količinski prag za npr. prvi najnevarnejši razred je 100 kg/a, podjetje pa je v letu 2015 razpolagalo s kar 3 276 396,78 kg teh snovi. To pomeni, da je podjetje za dani obrat dolžno pripraviti razširjeno poročilo.
Keywords: okoljevarstvo, nevarne snovi, tveganje, onesnaževanje, skladiščenje
Published: 05.09.2016; Views: 1328; Downloads: 122
.pdf Full text (3,34 MB)

10.
Validacija HPLC metode za določevanje ostankov aktivne farmacevtske učinkovine lidokainijev hidroklorid na proizvodni opremi
David Pilinger, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Glavni namen diplomske naloge je bila validacija HPLC metode za določanje ostankov učinkovine lidokainijev hidroklorid na proizvodni opremi.
Keywords: lidokainijev hidroklorid, tekočinska kromatografija, validacija
Published: 30.09.2016; Views: 970; Downloads: 126
.pdf Full text (1,08 MB)

Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica