Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo temelji na testiranju biorazgradljivosti sanitetnih materialov, iz organskega bombaža. S tamponi in vložki iz organskega bombaža želimo v prihodnosti zagotoviti vse manjše kopičenje sanitetnih odpadkov za enkratno uporabo na odlagališčih. Prav tako pa želimo, da se ti izdelki biorazgradijo in za okolje ne predstavljajo nevarnosti. Biorazgradljivost sanitetnih materialov iz organskega bombaža smo ovrednotili s pomočjo različnih testnih metod.
Keywords: Biorazgradljivost, organski bombaž, sanitetni materiali, razpad, okolje.
Published in DKUM: 10.05.2023; Views: 532; Downloads: 43
Full text (3,33 MB)

Abstract: Pandemija COVID-19 je povzročila široko uporabo zaščitnih medicinskih mask za enkratno uporabo. Prekomerna uporaba plastičnih zaščitnih mask povzroča resno škodo naravnemu ekosistemu. Zaradi tega je nastala velika potreba po metodah za hitro izdelavo biorazgradljivih zaščitnih mask po nizki ceni bodisi iz bioplastike bodisi iz naravnih vlaken. Številne raziskave opisujejo biorazgradnjo polimerov v zemlji in kompostu, manj raziskav pa je narejenih za vodne medije. Vendar pa velika količina zavrženih zaščitnih mask konča ne samo na tleh, ampak tudi v vodnih sistemih. Biorazgradljivost je lastnost sistema in jo je treba obravnavati v kontekstu prevladujočih okoljskih razmer. Z okoljskega vidika so zato laboratorijski testi v nadzorovanih pogojih obvezni, vendar sami po sebi le prvi pokazatelj stopenj biorazgradnje plastičnega materiala v naravnem okolju. V magistrskem delu smo se osredotočili na določevanje aerobne biorazgradnje zaščitnih mask v vodnih medijih. Stopnjo biorazgradnje materiala v odvisnosti od časa smo določili preko sproščenega CO2, ki smo ga merili z ECHO respirometrom. Teste smo izvajali po standardu ISO 14855 in ISO 14852, a smo ugotovili, da je primeren le standard ISO 14852, ki je specifično namenjen določevanju biorazgradnje polimerov v vodnih medijih. Za inokulum vodnega medija je bil izbran kompost Humovit. Določili smo stopnjo biorazgradljivosti za referenčni material mikrokristalne celuloze (58,4 % v 75 dneh), masko iz lana/bombaža (67,1 % v 75 dneh), masko iz konoplje (59,6 % v 75 dneh), masko iz pihane celuloze (37,2 % v 21 dneh) in medicinsko kirurško masko (0,5 % v 21 dneh oz. se ni razgrajevala). Za določitev učinkovitosti biorazgradnje smo naredili še FTIR analizo zaščitnih mask pred in po eksperimentu biorazgradnje. Iz dobljenih FTIR spektrov smo potrdili prisotnost novih funkcionalnih skupin na površini zaščitnih mask, ki so posledica procesa oksidacije.
Keywords: biorazgradnja, zaščitne maske, COVID-19, respirometrija, biopolimeri, vodno okolje
Published in DKUM: 04.04.2023; Views: 650; Downloads: 64
Full text (7,44 MB)

Abstract: V okoljevarstvu je spremljanje okoljskih parametrov ključnega pomena za nadzor mejnih koncentracij, ki so lahko usodne za žive organizme. Obstoječe in standardizirane metode za določevanje različnih okoljskih parametrov so dolgotrajne, zahtevajo posebno pripravo vzorca in visoko usposobljeno osebje. Zaradi navedenega se kaže potreba po razvoju alternativnih metod zaznavanja z aparati, ki so majhni, prenosljivi, natančni in enostavni za uporabo. Eno takšnih alternativ predstavljajo optični kemijski senzorji. V sklopu tega magistrskega dela smo pripravili senzorske receptorje v obliki membran na osnovi silicijevega dioksida. Vanje smo vgradili pH indikator, s katerim smo zaznavali različne koncentracije amonijaka v raztopini in v zraku. Razvili smo senzorske receptorje, ki so zaradi občutljivosti na amonijak v območju 1,7-100 ppm potencialno primerni za opravljanje zakonodajno predpisanih meritev amonijaka v zraku na delovnih mestih in v gospodarskih objektih (mejna vrednost v obeh primerih znaša 20 ppm). Senzorski receptorji za merjenje raztopljenega amonijaka v vodi so se odzivali v območju (0,0096-67,7 mg/L), kar nakazuje možnost njihove uporabe v namene meritev mejnih vrednosti amonijaka v salmonidnih in ciprinidnih površinskih vodah (po slovenski zakonodaji znaša mejna vrednost 0,025 mg/L). Prav tako smo podali smernice za prihodnje izboljšave senzorja pri meritvah amonijaka v zraku in v vodi.
Keywords: silicijev dioksid, optični kemijski senzorji, amonijak
Published in DKUM: 15.02.2020; Views: 1956; Downloads: 31
Full text (3,20 MB)

Abstract: This article presents the influence of low frequency, high intensity ultrasonic irradiation on the characteristics (average size, polydispersity index) of ethyl cellulose nanocapsules encapsulating a photochromic dye. Photochromic nanocapsules were prepared by the emulsion-solvent evaporation method. The acoustic densities entering the system were systematically studied with respect to their abilities to modify and reduce the average sizes and polydispersity indexes of the nanocapsules. Scanning electron microscope, confocal laser microscope, and dynamic light scattering were utilised to characterise the structure, shape, size, and polydispersity of ethyl cellulose photochromic nanocapsules. We were able to tailor the size of the photochromic nanocapsules simply by varying the acoustic densities entering the system. At an acoustic density of 1.5 W/mL and 60 s of continuous irradiation, we were able to prepare an almost monodispersed population of the nanocapsules with an average size of 193 nm.
Keywords: encapsulation, ethyl cellulose microcapsules, nanocapsules
Published in DKUM: 09.08.2017; Views: 1679; Downloads: 417
Full text (3,31 MB)
This document has many files! More...

Abstract: Pri spremljanju kvalitete vode moramo upoštevati mnogo različnih kemijsko-fizikalnih parametrov. V tem magistrskem delu se podrobneje dotaknemo vsebnosti dveh nutrientov; dušika in fosforja (oziroma amonijaka in fosfatnih ionov), kot predstavnikov anorganskih parametrov vode. Pri obeh analitih (amonijak - NH3 in fosfatni ion - PO43-) se soočamo tudi s problematiko njunega zaznavanja v vodnih medijih. V primeru NH3 trenutne razpoložljive metode ne omogočajo določevanja neioniziranega amonijaka (NH3), ločeno od amonijevega iona (NH4+), ki je znatno manj toksičen. V primeru PO43-, ki je znan povzročitelj evrofikacije, se poslužujemo spektrometrijske metode z amonijevim molibdatom, ki pa prav tako ne omogoča neposrednega in kontinuiranega zaznavanja analita v vodi. V predloženem magistrskem delu smo predstavili razvoj novih senzorskih receptorjev za optično zaznavanje in določevanje koncentracije neioniziranega amonijaka (NH3) in fosfatnih ionov (PO43-) v vodi. Uporabljeni indikatorji, ki so občutljivi na amonijak in fosfate, so kolorimetrični indikatorji (bromofenol modro – BPB, bromokrezol zeleno – BCG) oziroma lantanidni kompleksi (evropijev-tetraciklinski kompleks in terbijev kompleks), ki smo jih preko sol-gel postopka imobilizirali v polimerno osnovo ter nanesli na stekleni nosilec. Optični analizni metodi, ki smo ju uporabljali za zaznavanje analitov pa sta absorpcija in fluorescenca (oziroma fosforescenca). Razviti senzorski receptorji za zaznavanje NH3 omogočajo določevanje koncentracij analita v območju med 0,1 in 67,7 mg/L NH3 in v pH območju relevantnem po slovenski zakonodaji (pH 6,5-9). Pri razvoju senzorskih receptorjev za zaznavanje PO43- pa smo naleteli na nekaj težav, zato poleg rezultatov podajamo tudi možnosti in usmeritve za nadaljnje izboljšave.
Keywords: amonijak, fosfatni ion, optični kemijski senzor, sol-gel, absorpcija, fluorescenca.
Published in DKUM: 24.03.2016; Views: 2984; Downloads: 156
Full text (2,80 MB)