| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 111
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Generične znamke - iskanje ravnotežja med pravnim varstvom znamke in prosto rabo generičnega znaka
Tjaša Unverdorben, 2021, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo Generične znamke – iskanje ravnotežja med pravnim varstvom znamke in prosto rabo generičnega znaka obravnava pravne institute na področju ureditve generičnih znamk, s poudarkom na posebnostih znamk EU v primerjavi z nacionalnimi znamkami, ki so registrirane v posamezni državi članici EU. Hkrati izpostavlja določene pravne probleme, ki odpirajo možnost različnih razlag posameznih določb. Stališča glede upravičenosti in sorazmernosti instituta izbrisa znamke iz registra so v glavnini poenotena in se močno nagibajo v prid instituta. Javni interes, da nekateri znaki preidejo v javno domeno, namreč pretehta slabosti, ki jih ima izguba izključnih pravic iz znamke za imetnika, ki ni pravočasno ukrepal v smeri preprečevanja nastanka generičnosti. Še vedno pa določena odprta vprašanja slabijo pravno varnost na zadevnem področju. Zaradi diametralno nasprotnih stališč je predvsem določanje geografskega obsega, ki zadošča za izbris znamke EU, še vedno sporno. Nekateri menijo, da je mogoče znamko EU izbrisati le, če generična postane v celotni EU ali v pretežnem delu, spet drugi da zadošča generičnost zgolj v eni državi članici. Tudi razlage pravil in relevantnih okoliščin glede vključevanja posrednikov in trgovcev v relevantni krog oseb niso povsem enoznačne. Odločba Sodišča EU, ki bi dokončno razjasnila ustrezno razlago, bi tako pomembno prispevala k razvoju sodne prakse in skladni razlagi določb. Z visoko zastavljenim pragom za dosego z dolgotrajno uporabo pridobljenega razlikovalnega učinka za besedne znamke, se odpirajo tudi vprašanja upravičenosti različne pravne presoje generičnosti glede na vrsto znamke. Uveljavljena sodna praksa Sodišča EU trenutno še vedno ne izključuje možnosti izkazovanja pridobljenega razlikovalnega učinka za posamezne vrste znamk, vendar se nekateri zavzemajo za spremembo pristopa, po katerem za nekonvencionalne znamke sploh ne bi bilo možno izkazati z uporabo pridobljenega razlikovalnega učinka. Ker pa so prijavitelji le redko uspešni tudi pri dokazovanju pridobljenega razlikovalnega učinka nekonvencionalnih znamk, pozivi k zavzemanju bolj normativnega pristopa, do danes niso bili dovolj prepričljivi.
Keywords: registracija znamke, generična znamka, absolutni razlogi za zavrnitev registracije, ničnost znamke, izbris znamke, neaktivnost imetnika znamke, končni uporabnik, pridobljen razlikovalni učinek, povprečen potrošnik
Published: 28.09.2021; Views: 72; Downloads: 12
.pdf Full text (1,26 MB)

2.
3.
Pravo in ekonomija
2020

Abstract: Publikacija je interdisciplinarna in se povezuje s sodobnimi vidiki digitalizacije. Zajema različne vsebine, katerih skupna nit je digitalizacija: problematiko izpostavljenosti Republike Slovenije procesu digitalizacije in avtomatizacije na splošno; digitalno oglaševanje in njegov vpliv na dentalni medicinski turizem; digivino kot digitalna strategija za uspešnejšo prodajo vina; problematiko pravnih učinkov pravila obveznosti prenosa na način uveljavljanja pravice kabelske retransmisije pri razširjanju RTV programov posebnega pomena; uporabo znamk v spletnem referenciranju (AdWords); tehnologijo veriženja podatkovnih blokov in njen vpliv na sklepanje pametnih pogodb; mikrotransakcije kot oblike iger na srečo, vprašanje odgovornosti za ravnanja, ki jih povzroča sistem umetne inteligence; sprememba odvetniške prakse zaradi uporabe naprednih tehnologij; in vpliv gospodarskopolitične negotovosti in sistemskega stresa v ZDA na vrednost delnice Amazona. Publikacija odgovarja na številna pravna, ekonomska in druga vprašanja v zvezi z digitalizacijo in uporabo naprednih tehnologij na področjih, ki so predmet vsebinske obravnave.
Keywords: digitalizacija, pravo, gospodarstvo, robotizacija, umetna inteligenca, kabelska retransmisija, sistemski stres, sistemska nestabilnost, digivino, oglaševanje, spletno referenciranje, mikrotransakcija, igra na srečo, blockchain
Published: 17.09.2020; Views: 170; Downloads: 26
URL Link to file

4.
Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji
Thomas Robnik, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji obravnava posamezne omejitve pravic iz znamke, v zvezi s katerimi je nova zakonodaja EU prinesla nekatere novosti in spremembe. Napravljena je konkretna primerjava določb Direktive 2015/2436 in novele ZIL-1E, ki je Direktivo 2015/2436 prenesla v slovenski pravni red. Poleg splošnih omejitev (uporaba imena ali naslova, deskriptivna uporaba, referenčna uporaba in uporaba pravice, ki velja le na določenem območju), so predmet analize magistrskega dela še nekatere specialne omejitve, kot so dobroverna prejšnja uporaba po ZIL-1, omejitev kot posledica privolitve in omejitve pravic iz kolektivne in certifikacijske znamke. V okviru določenih omejitev je nova zakonodaja posegla v sodno prakso Sodišča EU. Očiten primer se kaže pri omejitvi glede uporabe imena ali naslova, ki je bila s prenovljeno določbo usmerjena izključno na fizične osebe. Sodna praksa je pred tem dopuščala, da so se na omejitev lahko sklicevale tudi pravne osebe oziroma družbe in v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljale znamki enako firmo ali trgovinsko ime. Avtor ugotavlja, da izključitev družb iz te omejitve zagotavlja boljše razlikovanje med znamko in firmo oziroma trgovinskim imenom. Vendarle velja slednje le v omejenem obsegu, saj je položaj nekaterih družb ostal nespremenjen. To so predvsem tiste družbe, ki so trgovinska imena ali firme začele uporabljati pred registracijo znamke. Le-te imajo še zmeraj možnost obrambe v smislu omejitve pri uporabi imena ali naslova. Enako velja za firme samostojnih podjetnikov. Poleg tega se lahko po slovenskem pravu tretji, ki so določen znak začeli dobroverno uporabljati pred prijavo znamke, prav tako sklicujejo tudi na dodatno omejitev prejšnje dobroverne uporabe, ki je Direktiva 2015/2436 ne vsebuje. Nenazadnje pa večje razlikovanje omogoča izključitev omejitve za tiste družbe, ki so firme začele uporabljati po registraciji znamke in zagotovitev pravice do preprečitve registracije kasnejše znamke na podlagi neregistriranega prejšnjega znaka (firme) po novem relativnem razlogu za zavrnitev, ki ga je prenesla novela ZIL-1E. Avtor nadalje posebej izpostavlja primernost ureditve koeksistence dveh enakih znamk kot posledice privolitve imetnika prejšnje znamke k uporabi kasnejše. Z vidika potrošnika in zagotavljanja temeljne funkcije izvora takšen položaj zmeraj ni ustrezen, vendar je pri tem potrebno ločiti primere dvojne identičnosti in primere podobnosti. Kadar hkrati obstajata dve enaki znamki za enako blago ali storitve, se obstoj zmede pri potrošnikih predvideva in če se potrošniki ne bodo mogli zavedati razlik med njima, znamka ne bo zagotovila svoje funkcije izvora. V primeru podobnosti se zmeda ne predvideva, zato je zahtevano tehtanje pogoja ustvarjanja zmede v vsaki zadevi posebej.
Keywords: Direktiva 2015/2436, ZIL-1E, uporaba znamke, dobri poslovni običaji, gospodarski promet, dobra vera, firma, soobstoj znamk, funkcije znamke
Published: 26.06.2020; Views: 425; Downloads: 105
.pdf Full text (797,24 KB)

5.
Vertikalni sporazumi na trgu motornih vozil
Iva Černezel, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu so podrobno predstavljeni vertikalni sporazumi na trgu motornih vozil in njihovi učinki na konkurenco na notranjem trgu EU. Prikazan je razvoj na področju konkurenčnega prava, ki je botroval k omejitvam vertikalnih sporazumov, predvsem s poudarkom na modernem pristopu, razglašenim s sprejetjem Uredbe št. 2790/1999. Temu je v novelirani obliki sledila Uredba št. 330/2010, ki velja še danes. Predstavljena je uporaba člena 101 PDEU na vertikalne sporazume, zlasti uporaba člena 101 (1) PDEU v povezavi s členom 101 (3) PDEU. Uredba št. 330/2010 obsega skupinske izjeme, ki jih lahko koristijo vertikalni sporazumi in usklajena ravnanja, kadar bi ti sicer zapadli pod domet člena 101 (1) PDEU in s tem omejevali konkurenco na notranjem trgu. Prikazani so pogoji, pod katerimi vertikalni sporazum, kljub določenim omejitvam, ne bo zapadel pod člen 101 (1) PDEU, ampak pod člen 101 (3) PDEU. V magistrskem delu je predstavljena pomembnejša sodna praksa na področju konkurenčnega prava, ki se nanaša na prodajo motornih vozil, vzdrževanje in preprodajo rezervnih delov za motorna vozila, skozi katero se problematika, ki je značilna za sektor motornih vozil, najbolj odraža. Izpostavljena je potrošnikova korist, ki je velik problem še posebej zaradi dejstva, da ta najbolj neposredno vpliva na povprečnega evropskega potrošnika, ki mu ob nakupu motornega vozila stroški njegovega vzdrževanja pomenijo veliko finančno breme. Ravno zato sporazum, ki ima protikonkurenčne učinke in kot tak ne prinaša potrošnikove koristi v zadostni meri, ne more biti deležen posebnih ugodnosti kot vertikalni sporazum, ki jo. Opredeljeno je postopanje tako organov EU kot nacionalnih organov, saj bo, kadar gre za vertikalni sporazum, ki bi lahko imel omejevalne učinke na znaten del trga EU, za postopke zoper podjetja, ki so takšen sporazum sklenila, pristojna Komisija. Na nacionalni ravni, kjer sporazum ne bo imel znatnega vpliva na trgovino med državami članicami, ampak zgolj na trg znotraj ene države članice, bo pristojen nacionalni organ, ki je pri nas Agencija za varstvo konkurence. Predstavljeno je tudi delovanje Agencije za varstvo konkurence skupaj z nacionalnimi primeri, ki jih je na zadevnem področju vertikalnih sporazumov v sektorju motornih vozil do sedaj obravnavala. Skozi analizo vertikalnih sporazumov na trgu je avtorica v magistrskem delu ugotovila, da vse oblike vertikalnih sporazumov na trgu motornih niso skladne s členom 101 (3), kot tudi, da uporaba splošne Uredbe št. 330/2010 ni vedno primerna za uporabo v določenih sektorjih, zlasti kadar so, kot je to sektor motornih vozil, ti podvrženi še posebni ureditvi v posamični (sektorski) uredbi.
Keywords: konkurenca, selektivna distribucija, prodaja vozil, vzdrževanje vozil, potrošnikova korist
Published: 14.02.2020; Views: 537; Downloads: 113
.pdf Full text (592,19 KB)

6.
Pretirano visoke cene v farmacevtskem sektorju kot oblika zlorabe prevladujočega položaja
Tamara Dugar, 2019, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava vprašanje zlorabe prevladujočega položaja v farmacevtskem sektorju, in sicer z zaračunavanjem pretirano visokih cen za zdravila. Avtorica najprej predstavi člen 102 Pogodbe o delovanju EU, ki prevladujočim podjetjem prepoveduje zlorabiti svoj položaj, nato pa značilnosti te oblike omejevalnega ravnanja, njeno presojanje in posebnosti samega farmacevtskega sektorja, ki vplivajo na visoke cene zdravil. Temu sledi predstavitev pojma pretirano visokih cen, kot oblike zlorabe prevladujočega položaja, opisane pa so tudi različne metode presojanja pretirano visokih cen. Nadaljnje so analizirani (sicer redki) primeri, v katerih so konkurenčni organi odločili, da so farmacevtska podjetja zaračunavala pretirano visoke cene za zdravila in tako zlorabila svoj prevladujoč položaj, nato pa so predstavljeni še ukrepi, ki lahko poleg konkurenčnopravnega nadzora vplivajo na nižje cene zdravil. Avtorica ugotavlja, da je moč zaznati naraščajoče zanimanje konkurenčnih organov za preganjanje izkoriščevalskih oblik zlorab farmacevtskih podjetij, kamor spada zaračunavanje pretirano visokih cen za zdravila. Pri presojanju, ali so cene pretirano visoke, so konkurenčni organi v obravnavanih odločbah sledili dvostopenjskemu testu, ki ga je Sodišče EU predstavilo v zadevi United Brands, zato se je ta metoda izkazala kot primerna za presojanje neupravičeno visokih cen farmacevtskih proizvodov. Za samo preprečevanje zaračunavanja previsokih cen za zdravila pa je smiselno konkurenčnopravni nadzor kombinirati še z drugimi ukrepi, kot so povečanje izravnalne kupne moči, ustrezna regulacija cen zdravil in povečanje transparentnosti glede stroškov farmacevtskih podjetij.
Keywords: konkurenčno pravo EU, zloraba prevladujočega položaja, pretirano visoke cene, farmacevtski sektor, farmacevtski proizvodi, zdravstvo
Published: 20.12.2019; Views: 667; Downloads: 145
.pdf Full text (1,06 MB)

7.
Stalno in običajno prebivališče kot kriterija za določitev mednarodne pristojnosti po Bruseljski uredbi I bis in Bruseljski uredbi II bis
Anja Pintar, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu obravnavam pojem stalnega ter običajnega prebivališča kot kriterija za določitev mednarodne pristojnosti po Bruseljski uredbi I bis in II bis. Razumevanje omenjenih pojmov se po posameznih državah in pravnih virih razlikuje. Stalno prebivališče toženca predstavlja v členu 4 Bruseljske uredbe I bis pojem, na katerem je utemeljena splošna mednarodna pristojnost. V nadaljevanju nas uredba v členu 62 napoti k uporabi nacionalnih pravil za opredelitev stalnega prebivališča fizične osebe, v členu 63 pa najdemo avtonomno razlago za opredelitev stalnega prebivališča pravne osebe. Pravila v Bruseljski uredbi II bis primarno temeljijo na državljanstvu in konceptu običajnega prebivališča, ki ga uredba ne definira. V diplomskem delu sem skušala primerjati ter najti povezave med opredelitvijo pojma običajnega prebivališča otroka in običajnega prebivališča odrasle osebe. Številne smernice, ki so se izoblikovale skozi sodno prakso Sodišča Evropske unije, je mogoče upoštevati pri opredelitvi obeh običajnih prebivališč, nekatere izmed smernic pa so primerne le za opredelitev enega izmed pojmov. V uredbi Rim I in Rim II so opredeljeni pojmi običajnega prebivališča za družbe in druge subjekte, s pravno osebnostjo ali brez nje ter fizične osebe, ki opravljajo poslovno dejavnost. Ne podajata pa opredelitvi za fizične osebe, ki ne opravljajo svoje poslovne dejavnosti. Zato bi se ta pojem moral razlagati smiselno v skladu s sodno prakso glede običajnega prebivališča v okviru drugih pravnih virov, predvsem Bruseljske uredbe II bis.
Keywords: stalno prebivališče, običajno prebivališče, Bruseljska uredba I bis, Bruseljska uredba II bis, uredba Rim I, uredba Rim II, dedna uredba
Published: 12.12.2019; Views: 616; Downloads: 111
.pdf Full text (463,47 KB)

8.
Priobčitev javnosti v avtorskem pravu v praksi sodišča evropske unije
Veronika Kuralt, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga obravnava pravico do javne priobčitve del skozi pravne akte in sodno prakso Sodišča EU. V skladu z Direktivo 2001/29 pravica do priobčitve javnosti zajema vsako oddajanje ali retransmisijo dela v javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve, po žici ali brez, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Sodišče EU je v pojem javne priobčitve vpeljalo več meril, ki so mu služila kot pravilo za določitev, ali gre v posamezni obravnavani zadevi za javno priobčitev del ali ne. Pri določenih merilih je Sodišče EU ubralo neko svojstveno razlago, kaj naj bi določeno dejanje z vsemi okoliščinami v okviru določenega merila pravzaprav pomenilo. Vsa merila so se nesistematično snovala s prakso Sodišča EU, ne da bi pri tem izhajala iz teoretičnih pravnih podlag ali oprijemljivih kazalnikov. Kriterij nove javnosti in dejanje hiperpovezav, trenutno veljata za najbolj sporna konstrukta Sodišča EU, katere pravni obstoj je prerekan iz več razlogov. Sodišče EU pri svojem utemeljevanju, nove javnosti, naredilo odmik pri razlagi posameznih določb pravnih aktov na katerih je gradilo temelje nadaljnjega sojenja. Koncept nove javnosti nima prav pozitivnega pridiha nekega trdnega kriterija, s katerim bi lahko določili priobčitev javnosti. Podobno usodo delijo hiperpovezave, ki sicer niso opredeljene kot kriterij priobčitve javnosti, vendar pa so zajete kot dejanje, ki priobči zaščiteno delo javnosti. Ugotavlja se, da je potrebno tudi hiperpovezave izločiti iz priobčitve javnosti. Posledice teh nejasnosti rezultirajo v neenaki sodni praksi pojma javne priobčitve.
Keywords: avtorsko pravo, avtorska pravica, javna priobčitev del, priobčitev, javnost, nova javnost, hiperpovezave, Direktiva 2001/29, Sodišče EU, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah
Published: 05.07.2019; Views: 876; Downloads: 111
.pdf Full text (1,18 MB)

9.
Prikrojevanje ponudb v postopkih javnega naročanja v konkurenčnem pravu EU
Nina Dajčman, 2018, master's thesis

Abstract: Omejevanje konkurence in s tem kršitev pravil konkurenčnega prava je razširjeno tudi na področje prava javnega naročanja in lahko privzema različne oblike. V magistrskem delu je obravnavana ena najbolj razširjenih oblik zatiranja naravnega stanja konkurence v postopkih oddaje javnega naročila in sicer t. i. prikrojevanje ponudb (bid rigging). Prikrojevanje ponudb predstavlja obliko omejevalnega ravnanja podjetij (kartela), pri kateri podjetja medsebojno sodelujejo in izkrivljajo konkurenco pri predložitvi ponudb v postopkih javnega naročanja. Magistrsko delo preučuje interakcijo med konkurenčnim pravom in pravom javnega naročanja ter možne tehnike odkrivanja in preprečevanja pojava prikrojevanja ponudb. Avtorica ugotavlja, da je k tesnejši povezami med obravnavanima pravnima področjema, med drugim, močno pripomogla izrecna opredelitev načela konkurence v Direktivi 2014/24/EU o javnem naročanju. Postopki javnega naročanja so zaradi svojih eminentnih lastnosti še posebej izpostavljeni ravnanjem prikrojevanja ponudb. Eno temeljnih načel javnega naročanja je namreč načelo transparentnosti, ki ima pomembno vlogo pri preprečevanju koruptivnih dejanj, na drugi strani pa prav preglednost postopka povečuje možnosti, da bodo konkurenti potvarjali razpisne ponudbe in s tem izključili konkurenco na trgu. Pomembno je, da se vzpostavi ustrezno ravnovesje med transparentnostjo in preprečevanjem prikrojevanja ponudb, ki bo omogočalo optimalno izpolnjevanje tako ciljev prava javnega naročanja kot tudi ciljev konkurenčnega prava. Obenem nam spoznanja kažejo, da ima pri uspešnem odkrivanju in preprečevanju prikrojevanja ponudb najpomembnejšo vlogo naročnik v sodelovanju z organom za varstvo konkurence. Učinkovit boj zoper takšno kartelno delovanje je mogoče zagotoviti le, če se vzpostavi ustrezen mehanizem sodelovanja med akterji postopka javnega naročanja (naročniki in ponudniki) ter organi za varstvo konkurence. Nadalje, naročnike je potrebno glede odkrivanja in preprečevanja nedovoljenih praks prikrojevanja ponudb dodatno izobraziti, pri čemer so v veliko pomoč Smernice OECD za bojevanje proti dogovorjenemu oddajanju ponudb v javnih naročilih.
Keywords: Konkurenčno pravo EU, omejevanje konkurence s sporazumi, kartel, prikrojevanje ponudb, določanje cene, javno naročanje.
Published: 18.12.2018; Views: 1644; Downloads: 426
.pdf Full text (1,00 MB)

10.
Pravno varstvo računalniških programov s poudarkom na pomenu interoperabilnosti
Matej Kraner, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava posamezna vprašanja, ki se nanašajo na avtorsko-pravno varstvo računalniških programov. V zvezi s tem ugotavlja, da glede na razlikovanje med idejnimi osnovami računalniškega programa in samim izrazom računalniškega programa, ki je varovan z avtorskimi pravicami, funkcionalnost z le-temi ni varovana, saj bi s tako širokim oziroma s takšnim načinom vrstva omogočili prilaščanje idej v škodo tehničnemu napredku. Na področje digitalnega gospodarstva in konkurence pa pomembno vpliva tudi obratni inženiring računalniških programov. Glede slednjega delo ugotavlja, da je dovoljeno opraviti tako imenovani obratni inženiring v širšem smislu (to je z dekompilacijo strojne kode) z namenom pridobivanja informacij (s strani zakonitega pridobitelja računalniškega programa), ki so potrebne za doseganje interoperabilnosti med različnimi računalniškimi programi, vendar se tako pridobljeni podatki ne smejo uporabiti za razvijanje, proizvodnjo ali trženje računalniškega programa, ki je v svojem izrazu bistveno podoben. Povedano drugače, dekompilacija računalniškega programa je dovoljena, v kolikor je ta nujna za pridobitev informacij o vmesnikih in protokolih, ki so potrebni, da lahko prihaja do izmenjave podatkov med dvema programoma. Vendar je dovoljeno, da zakoniti pridobitelj računalniškega programa brez dovoljenja imetnika avtorske pravice opazuje, proučuje ali testira delovanje tega programa zato (če ni imel dostopa do izvorne kode), da dožene ideje in načela tega programa (tako imenovano testiranje »black box«), če izvršuje dejanja, ki jih licenca dovoljuje, z namenom, da bi njegovo delovanje poustvaril v drugem programu.
Keywords: avtorsko pravo, računalniški program, interoperabilnost, patent, poslovne skrivnosti
Published: 18.12.2018; Views: 1543; Downloads: 186
.pdf Full text (710,29 KB)

Search done in 0.23 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica