| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Priprava tankoslojnih plasti na osnovi tio 2 v namene protikorozijske zaščite
Alain Kerhe, 2021, master's thesis

Abstract: Nezaščitene železne in jeklene površine so dovzetne za zračno vlago in kisik. Na njih se zaradi termodinamske nestabilnosti tvori šibka pasivna plast oksida, ki se lušči in poškoduje kovinske konstrukcijske materiale. V magistrskem delu smo nerjavno jeklo AISI 304 prevlekli s postopkom sol-gel ter izdelano protikorozijsko zaščito na osnovi TiO2, ki naj bi preprečevala tvorbo korozijskih produktov in inhibirala proces korozije. Nanesli smo po več plasti tankoslojne zaščite, med nanašanjem posameznih plasti pa smo jih za stabilizacijo sušili v sušilniku ali avtoklavu: tri plasti pri 500 °C, pet plasti pri 200 °C in 500 °C ter deset plasti pri 200 °C. Plasti smo toplotno obdelali, da bi iz njih odstranili organske komponente, ostali so samo kompleksni oksidi Ti4+. To je vodilo do večje homogenosti in adhezivnosti, manjše poroznosti in boljšega prekrivanja med plastmi. Preizkušali smo različne sestave plasti ter določali njeno stabilnost, obstojnost, medplastno prekrivanje in inhibicijsko zaščito prevlek v agresivnih medijih, predvsem v HCl pri različnih koncentracijah: 2-%, 8,5-% in 17-%. Za analizo plasti smo uporabljali elektrokemijsko impedančno spektroskopijo (EIS) in potenciodinamsko polarizacijsko spektroskopijo (PP). Eksperimentalne točke, pridobljene z metodo EIS, smo predstavili z Nyquistovimi in Bodejevimi diagrami, hkrati pa si z interpretacijo konstruiranih karakterističnih nadomestnih vezij pridobili vpogled v impedančne parametre ter na njihovi podlagi ugotovili pozitivne zaviralne (inhibicijske) lastnosti proti korozijskim procesom pri več nanosih plasti. Najboljšo protikorozijsko zaščito je kovini dajalo pet plasti, sušenih na 200 °C, najslabšo protikorozijsko zaščito pa je imel premazni sistem z vsebnostjo naravnega voska P123 in s tremi plastmi, sušenimi na 500 °C.
Keywords: protikorozijska zaščita, nerjavno jeklo, postopek sol-gel, inhibicijska hitrost, elektrokemijska impedančna spektroskopija, potenciodinamska polarizacijska spektroskopija
Published: 19.03.2021; Views: 157; Downloads: 19
.pdf Full text (6,08 MB)

2.
Adhezija modelnih celic na kovinske elektrode za uporabo v biosenzoriki
Ajda Sušnik, 2020, master's thesis

Abstract: Namen magistrskega dela je bil s pomočjo različnih metod preučiti adhezijo modelnih celic na površino nerjavnega jekla za uporabo v biosenzoriki. Vse poskuse smo izvedli in vitro na celični liniji humanega karcinoma HepG2. Viabilnost celic HepG2 izpostavljenim različnim koncentracijam aflatoksina B1 (AFB1) in izoniazida (INH) smo proučevali s pomočjo testov citotoksičnosti - test z barvilom resazurin, test vpoja barvila nevtralno rdeče (NR) in test z barvilom Coomassie Brilliant Blue (CBB). Preživetje celic, izpostavljenih različnim koncentracijam AFB1 in INH smo proučevali še z optično mikroskopijo in fluorescenčno mikroskopijo, slednjo na osnovi štetja živih in mrtvih celic na površini nerjavnega jekla s pomočjo programa ImageJ. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo proučevali adhezijo in morfologijo celic, pri čemer smo se osredotočili predvsem na spremembe v obliki, strukturi in velikosti posameznih celic na površini nerjavnega jekla. Elektrokemijska impedančna spektroskopija (EIS) pa je bila uporabljena za spremljanje preživelosti in adhezije celic. Celice HepG2 smo gojili na površini nerjavnega jekla, ki je bila uporabljena kot delovna elektroda v elektrokemijskem sistemu. Preprost in priročen elektrokemični biosenzor na osnovi celic je bil razvit za oceno individualne strupenosti AFB1 in INH na celicah humanega karcinoma HepG2. S pomočjo različnih mikroskopskih tehnik smo tako potrdili, da se celice HepG2 primejo na kovinsko površino. Testiranje elektrod s pritrjenimi celicami pa je pokazalo, da so le te primeren kandidat za uporabo v senzoriki. Zaključki pridobljeni tekom te magistrske naloge potrjujejo, da bi bilo mogoče preiskovane celice uporabiti na jekleni površini kot primer enostavnega in cenovno ugodnega biosenzorja.
Keywords: adhezija celic, celice HepG2, kovinske elektrode, impedančni biosenzor
Published: 18.01.2021; Views: 233; Downloads: 40
.pdf Full text (3,64 MB)

3.
Izdelava in optimizacija elektrokemijske celice za uporabo v biosenzoriki
Zala Štukovnik, 2020, master's thesis

Abstract: Razvili smo elektrokemijsko celico, ki služi kot modelni biosenzor, ter kot aktivno komponento vsebuje kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae. Preizkušali smo različne postopke sestave elektrokemijskih celic. Pri postopku sestave elektrokemijske celice smo uporabili nerjavno jeklo, površina kovinske elektrode, pa je bila po potrebi modificirana s tanko plastjo volframovega trioksida. Na delovno elektrodo smo kot biološko komponento nanašali kvasovke Saccharomyces cerevisiae. Z modelnim biosenzorjem smo nato spremljali, kako se ob spreminjanju različnih parametrov, le-ta odziva na 10 % raztopino metanola. Za detekcijo smo uporabili metodo elektrokemijske impedančne spektroskopije (EIS), s katero smo merili frekvenčno odzivnost električnega toka in s tem pridobili podatke o plasti kvasovk na površinah elektrod, kot rezultat pa smo interpretirali Bodejeve in Nyquistove diagrame. Stabilnost naprave in pripravljenih plasti smo predhodno določevali z merjenjem potenciala odprtega tokokroga (OCP). Topografijo in sestavo elektrod smo dodatno preverjali s tehniko vrstične elektronske mikroskopije (SEM) in optično mikroskopijo. Ugotovili smo, da je pri izdelavi biosenzorja izrednega pomena debelina nanosa biološke komponente, postavitev in velikost elektrod ter izbira materiala. Dokazali smo, da so preiskani elektrokemijski biosenzorji učinkoviti pri detekciji metanola v vodnih raztopinah. Razviti modelni biosenzorji so cenovno ugodni in nam služijo kot študijski primer za razvoj kompleksnejših biosenzorjev, ki kot aktivno plast uporabljajo žive celice.
Keywords: biosenzor, elektrokemija, elektronska impedančna spektroskopija (EIS), kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae
Published: 13.01.2021; Views: 208; Downloads: 43
.pdf Full text (4,99 MB)

4.
Uporaba inverzne geometrijske konfiguracije za razvoj senzorskih in elektrokromnih trakov
Martin Rozman, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Optoelektronika je del naravoslovnih ved, ki se ukvarja s pretvorbo svetlobnega odziva v električni signal ali obratno. Primera takšnih sistemov sta elektronski papir (električni signal se pretvori v svetlobni) in sončne celice (svetlobni signal se pretvori v električni). Pri elektronskem papirju govorimo o pojavu elektrokromizma, medtem ko pri sončnih celicah govorimo o fotoefektu. Oba sistema sta po principu izgradnje precej podobna, saj po navadi uporabljata vsaj eno optično transparentno elektrodo (OTE), protielektrodo ter elektrolit, ki interagira z aktivno komponento, nanešeno na OTE. Optično transparentne elektrode tako predstavljajo ozko grlo razvoja novih aplikacij, saj imajo omejeno specifično električno prevodnost, prav tako pa je izdelava teh elektrod dražja in zahtevnejša od navadnih kovinskih elektrod. Glavno omejitev optoelektronskih naprav je doslej predstavljal izbor materialov za OTE, saj so ti omejeni na steklene ali plastične nosilce z naprašeno kovino ali kovinskim oksidom ter na prevodne prosojne polimere. Za razliko od prosojnih nosilcev s prevodno snovjo in prevodnih polimerov je tehnologija izdelave kovinskih folij precej starejša. Le-te niso prosojne, zaradi česar v industriji izdelave zaslonov niso zaželene, vendar jih odlikujejo odlične mehanske in kemijske lastnosti ter izjemna temperaturna vzdržljivost. Kovinske folije imajo tudi v praktično vseh primerih višjo specifično prevodnost od OTE, zaradi česar bolje prevajajo električni tok. Iz znanstvene literature je razvidno, da vse praktične elektrokromne naprave in fotosenzorji potrebujejo vsaj eno optično prosojno elektrodo. Namen doktorske disertacije je omogočiti nove načine izgradnje optoelektronskih naprav, ki bodo uporabljali novo geometrijsko konfiguracijo. Le-ta bo uporabna tako za sestavo elektrokromnih naprav, kot tudi fotosenzorjev. Ker je praktično nemogoče narediti elektrokromno napravo ali fotosenzor v konfiguraciji, kjer sta neprosojni elektrodi ena na drugi z vmesno plastjo elektrolita, je treba uvesti nekaj rešitev, da lahko naredimo polprosojne optične elektrode ali pa moramo napravo sestaviti na takšen način, da neprepustnost kovinskih elektrod za svetlobo ne bo predstavljala problema. Na osnovi geometrijskih modifikacij je mogoče omenjene elektrokemijske sisteme prilagoditi tako, da za svoje delovanje ne potrebujejo OTE. Na tak način je mogoče sestaviti elektronski papir ali sončne celice v obliki traku, upogljivih plošč ali tankih vrvi. Težava, ki nastopa hkrati z geometrijo sistema, pa je optimizacija elektrokemijskega sistema. Ta zahteva ustrezno kombinacijo kovinskih elektrod, elektrolita in elektrokromne ali fotovoltaične reakcije ter optimizacijo časovnega odziva, ki je v večini primerov odvisen od difuzije ionov v sistemu. V doktorski disertaciji je tako prikazanih nekaj primerov, ki se ukvarjajo z razvojem optoelektronskih naprav v novi geometrijski konfiguraciji »inverznega sendviča«, del disertacije pa se ukvarja s primernimi mehanizmi, ki lahko delujejo v tej inovativni konfiguraciji. Z novimi geometrijskimi pristopi bi bilo mogoče v prihodnosti izdelati nove robustne elektrokemijsko aktivne tkanine in trakove tako za namen spreminjanja barve (elektrokromizem) kot za potrebe pridobivanja cenejše električne energije ali za detekcijo svetlobnega odziva (fotovoltaika).
Keywords: geometrijska konfiguracija, inverzni sendvič, elektrokromizem, fotovoltaika, nerjavno jeklo, difuzija
Published: 25.11.2020; Views: 284; Downloads: 61
.pdf Full text (49,32 MB)

5.
Optimizacija elektrokromnega traku z različnimi vrstami kovinskih oksidov
Nikolina Cetin, 2020, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu raziskujemo delovanje in odziv elektrokromnih trakov, sestavljenih na principu konfiguracije ''inverznega sendviča''. Zanima nas barvni odziv sestavljenih naprav, njihova stabilnost, potreba po velikosti vložene električne napetosti, reverzibilnost ter življenjska doba le-teh. Elektrokromni trak je sestavljen iz dveh elektrod, kjer je na eni elektrodi nanesena plast kovinskega oksida, na drugi pa plast grafita. Ločuje ju izolator, ki preprečuje kratek stik, povezuje pa ju elektrolit, ki zagotavlja prenos naboja iz ene elektrode na drugo. Celoten trak povezuje nosilec elektrolita iz vpojnega papirja, ter prosojna plastična skrčka, ki omogoča optimalno zatesnjenost traku. Preučujemo različne vrste kovinskih oksidov, ki jih bomo na jeklo nanašali na enostaven način s pomočjo tankoplastnih tehnik ''Doctor Blade'' in metode ''zniževanja gladine'' (angl. Inverse dipping). Prav tako raziskujemo različne vrste elektrolitov, ki bodo uporabljeni v sestavi elektrokromnega traku in bodo omogočali dovolj hiter odziv, hkrati pa ne bodo imeli kvarnega vpliva na stabilnost in delovanje naprave. S pomočjo različnih karakterizacijskih metod, kot so kronoamperometrija, UV-Vis reflektančna spektroskopija, elektrokemična impedančna spektroskopija, SEM (angl. Scanning electron microscope) in EDS (angl. Energy-dispersive X-ray spectroscopy) smo posneli različne tipe meritev in na osnovi teh določili učinkovitost sestavljenih elektrokromnih trakov.
Keywords: elektrokromizem, elektrokromni trak, kovinski oksidi, tanke plasti, interkalacija
Published: 08.10.2020; Views: 188; Downloads: 40
.pdf Full text (3,05 MB)

Search done in 0.17 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica