| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 191
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Študija adsorpcije lipofilnih snovi na bentonit
David Homšak, 2021, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomske naloge je preučiti adsorpcijske sposobnosti bentonita za odstranjevanje lipofilnih snovi iz vodnih raztopin. Vzorec bentonita smo karakterizirali; opravili analizo za določitev elementarne sestave z vrstičnim mikroskopom, izmerili zeta potencial in porazdelitev velikosti delcev. Vrednost zeta potenciala je znašala 0,229 mV. Povprečna velikost delcev je znašala 1833 nm. PDI pa je znašal 0,52. Učinkovitost adsorpcije smo analizirali gravimetrično. Za ekstrakcijo smo uporabljali n-heksan. Na modelni raztopini sončničnega olja s koncentracijo 6,92 g/L smo ob dodatku 1 g bentonita in stresanju 18 h uspeli odstraniti 98,5 % lipofilnih snovi iz vodne raztopine. Eksperimentalni podatki sledijo Freundlichovi in Langmuirjevi izotermi, vendar je ujemanje večje z Freundlichovo. Zato sklepamo, da je adsorpcija večplastna. Adsorpcijska kapaciteta je znašala 2322 mg/g. Bentonit smo preizkusili še na realnem vzorcu odpadne vode iz kozmetične industrije. Stresali smo 18 h ob dodatku 1 g bentonita. Učinkovitost adsorpcije je z naraščujočo koncentracijo lipofilnih snovi v vzorcu padala. Pri začetni koncentraciji 446 mg/L smo iz vodne raztopine vzorca uspeli odstraniti 93,0 % lipofilnih snovi. Raztopinam vzorca smo izmerili tudi pH. Ta je znašal ~7.1 in je s koncentracijo rahlo naraščal. Izrabljeni bentonit smo poskusili regenerirati z 0,1 M razt. NaOH. Regenerirali smo 4 h. Postopek smo ponovili skupno štirikrat. Učinkovitost adsorpcije je že po prvi regeneraciji precej padla, po nadaljnih ponovitvah pa ni padala. Podaljšanje časa regeneracije na 18 h ni imelo vpliva. Dvig koncentracije na 2 M je zvišal obnovitev adsorpcijske sposobnosti s 30 na 50%. Regeneracija bentonita tako ni bila uspešna.
Keywords: bentonit, težkohlapne lipofilne snovi, adsorpcija, regeneracija, odpadne vode
Published: 06.10.2021; Views: 163; Downloads: 8
.pdf Full text (2,74 MB)

2.
Odstranjevanje težkih kovin iz odpadne vode z uporabo glinenega adsorbenta
Blaž Vidovič, 2021, undergraduate thesis

Abstract: Planet Zemlja se v 20. in 21. stoletju spopada z najbolj onesnaženim obdobjem človeškega obstoja. Velik problem onesnaževanja med drugim predstavljajo tudi težke kovine, ki se v ionski obliki pojavljajo v pitni vodi. V diplomski nalogi smo kot cenovno dostopen adsorbent uporabili glino, ki se je do neke mere izkazala za potencialen adsorbent težkih kovin kot so baker, nikelj in krom. Glini smo najprej določili velikost delcev in zeta potencial. V modelnih raztopinah smo raziskovali adsorpcijo posamičnih kovinskih ionov in kovin v vzorcih odpadne vode. V modelnih raztopinah smo uporabljali sledeče koncentracije:  (Cu2+) =  (Ni2+ ) = 50 mg/l in  (Cr6+) = 20 mg/l. Masno koncentracijo kovinskih ionov v odpadni vodi smo določili s spektroskopsko tehniko, kjer smo uporabili kivetne teste. Pri vseh adsorpcijah smo uporabili 50 ml modelne raztopine oziroma vzorca odpadne vode. Preučevali smo, ali masa gline vpliva na adsorpcijo in če medsebojna interakcija kovinskih ionov vpliva na delež adsorbiranih ionov. Poskuse smo naredili na 0,5 g, 1 g, 5 g, 7 g in 10 g gline in preostalo vsebnost kovinskih ionov merili po 30, 60, 120, 180 in 1440 minutah. Meritve so pokazale, da je povprečna velikost delcev gline 1285 nm, povprečen zeta potencial pa znaša -22,2 mV. Ugotovili smo, da je adsorpcija kovinskih ionov največja, ko je masa adsorbenta 10 g, najnižja pa, ko je masa adsorbenta 0,5 g. Najboljše se je adsorbiral Cu2+, kjer je bila uspešnost odstranjenosti iona pri 10 g gline kar 99,4 %. Sledita mu Ni2+ z 58 % in Cr6+ z 45 % adsorpcijo. Pri medsebojnem vplivu ionov pa je adsorpcija vseh ionov bila nižja kot sicer. Cu2+ z 81,25 %, Ni2+ z 47 % in Cr6+ z 29,4 % adsorpcijo. Medsebojni vpliv posameznih ionov smo preverjali na 10 g gline. Izkazalo se je tudi, da ko smo večali maso adsorbenta, je kapaciteta adsorpcije padala. Tukaj smo prišli do spoznanja, da je razmerje med maso adsorbenta in maso adsorbata zelo pomembno, saj vpliva na Freundlich-ove in Langmuir-jeve parametre.
Keywords: adsorpcija, glina, baker, nikelj, krom, spektrofotometrija
Published: 22.09.2021; Views: 96; Downloads: 18
.pdf Full text (2,78 MB)

3.
Razvoj in karakterizacija nanovlaken s kapsuliranimi probiotiki
Špela Slapničar, 2021, master's thesis

Abstract: Probiotiki so živi mikroorganizmi, ki so koristni za gostitelja za preprečevanje rasti potencialno škodljivih bakterij ter za izboljšanje imunskega odziva. Razvoj nanovlaken s kapsuliranimi probiotiki je razmeroma nov postopek, saj nanovlakna predstavljajo nov in učinkovit dostavni sistem za probiotike. Eksperimentalni del je zajemal pripravo in karakterizacijo posameznih raztopin polimerov (PEO, NaALG) ter izbiro ustrezne koncentracije probiotika (svežega in liofiliziranega), ki smo ga nato dodali v polimerno raztopino (NaAlg:PEO v volumskem razmerju 1:1, oznaka PA). Za določitev optimalnih parametrov elektropredenja smo raztopinam PEO, PA, PA z inulinom (PAI), PA z liofiliziranim probiotikom (PAP), PA z inulinom in liofiliziranim probiotikom (PAIP) ter PA z inulinom in svežim probiotikom (PAIPs) izmerili prevodnost, viskoznost, pH ter površinsko napetost. Raztopine PAI, PAIP in PAIPs vsebujejo inulin, ki deluje kot prebiotik in smo ga dodali, da izboljša preživelost probiotika Lactobacillus paragasseri K7. Učinkovitost formiranih nanovlaken smo preverili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), ujetje probiotika v nanovlakna pa smo dokazovali s Fourierjevo infrardečo (FT-IR) ter rentgensko fotoelektronsko spektroskopijo (XPS). Antioksidativen potencial vgrajenega probiotika v nanovlaknih smo preverjali z indirektno metodo določanja z ABTS radikalom ((2,2'-azino-bis(3-etilbenzotiazolin-6-sulfonska kislina)). Efektivnost učinkovanja sproščenega probiotika v različnih časovnih intervalih smo spremljali z metodo sproščanja probiotika, z metodo cone inhibicije pa smo preverili protimikrobno učinkovitost. Ugotovili smo, da se pri dodatku 3*1010 liofiliziranega probiotika L. paragasseri K7 v 20 ml polimerne raztopine, nanovlakna niso formirala, zaradi visoke prevodnosti. Dokazali smo, da se z nižanjem pH zniža tudi viskoznost polimerne raztopine z liofiliziranimi probiotikom L. paragasseri K7. Pri dodatku svežega probiotika v polimerno raztopino NaALG:PEO ter inulina (PAIPs) se nanovlakna niso formirala. Pri ostalih polimernih raztopinah so se nanovlakna tvorila, najdebelejša pri raztopini PAIP (0,8-1,6 µm), najtanjša pri PA (0,1-0,3 µm). Rezultati so pokazali, da kompozitni material PAP, PAIP, PAIPs ni antioksidativen. Liofiliziran probiotik L. paragasseri K7 sam po sebi je antioksidativen, saj je njegova IEt kar 100,0 %. Pri analizi sproščanja probiotika se je najbolje izkazal napreden material PAP z liofiliziranim probiotikom, vsi trije analizirani kompozitni materiali (PAP, PAIP, PAIPs) so v kratkem času sprostili ves ujet probiotik. Za raztopino PAIPs smo naredili še preizkus inhibicije rasti testnih bakterij (Escherichia coli ter Staphylococcus aureus), vendar nismo zaznali cone inhibicije. Iz rezultatov lahko sklepamo, da je bil razvoj nanovlaken uspešen. Uporaba nanovlaken s kapsuliranim probiotikom je bolj primerna za medicinske materiale s krajšim zahtevanim časovnim sproščanjem, do 24 ur. Izdelani produkti bi bili primerni za zdravljenje ran, tampone ter kot dostavni sistem v prehrani – zagotovi enostaven vnos polprodukta v končni izdelek.
Keywords: probiotiki, elektropredenje, nanovlakna, Lactobacillus paragasseri K7, antioksidativnost, inhibicija rasti testnih bakterij
Published: 22.09.2021; Views: 135; Downloads: 32
.pdf Full text (3,27 MB)

4.
Uporaba klorovega dioksida za razkuževanje vode in določanje ostanka s terensko metodo
Sandra Mertik, 2021, master's thesis

Abstract: Namen magistrskega dela je razvoj analitske metode za terensko merjenje klorovega dioksida. Za terensko delo je primerna DPD metoda, ki smo jo želeli primerjati z jodometrično metodo. Uporaba klorovega dioksida kot sredstva za razkuževanje pitne vode se je v zadnjih letih precej povečala. Klorov dioksid je dražji, bolj zapleten za uporabo, vendar učinkovit že pri nizkih koncentracijah. Glavna prednost je manj stranskih produktov, predvsem nižje koncentracije trihalometanov. Hkrati smo preverili tudi delovanje aparata za merjenje klora na terenu, uporabili smo tudi revalidacijo, naš namen je bil znižati mejo zaznavanja (LOD) na 0,03 mg/l. V magistrski nalogi je bila merilna negotovost en izmed pomembnejših faktorjev metode. Ugotovili smo, da je merilna negotovost najvišja pri najnižji izmerjeni koncentraciji klora, pri višjih koncentracijah pa je bila manjša merilna negotovost. Izračuna merilne negotovosti za klor dioksid pa ni bilo možno izračunati, saj so nam manjkali podatki meritve pri obnovljivosti metode. Klor dioksid se v vodi hitro porablja, istega vzorca nismo mogli uporabiti v daljšem časovnem obdobju. Pri jodometrični metodi pa smo prišli do zaključka, da se je koncentracija pripravljene raztopine klora dioksida znižala po določenih dneh. Predpostavljamo, da je v laboratoriju pripravljena raztopina klor dioksid neobstojna in kot taka težko merljiva v laboratoriju.
Keywords: klor dioksid, klor, validacija, jodometrična metoda, DPD, merilna negotovost
Published: 04.05.2021; Views: 228; Downloads: 28
.pdf Full text (2,32 MB)

5.
Študija izvedljivosti obdelave odpadne vode mesne industrije s flotacijo in biološkim čiščenjem
Medea Brečko, 2021, master's thesis

Abstract: Mesnopredelovalna industrija spada med največje porabnike vode, zato posledično proizvede veliko odpadnih vod. Te vode so obremenjene z velikimi količinami organskih in anorganskih snovi, fekalnih snovi in bakterij. V podjetju uporabljajo za obdelavo odpadne vode mehansko čiščenje in flotacijo. Nastalo goščo vozijo v bioplinarno, obdelana voda z razmeroma visoko vsebnostjo onesnaženja pa prehaja v centralno čistilno napravo na končno čiščenje, kar predstavlja velik strošek. Cilj magistrske naloge je načrtovati učinkovitejši postopek za obdelavo odpadne vode iz obrata mesne industrije. V laboratoriju smo izvedli JAR teste s štirimi koagulanti: železovim (III) kloridom, železovim (III) sulfatom, polihidroksi aluminijevim kloridom in hitozanom. Ugotovili smo, da je najprimernejši koagulant 40 % železov (III) klorid. Z dodatnim čiščenjem odpadne vode s koagulacijo in flokulacijo še niso doseženi standardi za izpust v vodotok, se pa taksa za obremenitev vode bistveno zmanjša. Postavili smo tudi procesno shemo z dodatnim biološkim čiščenjem. Ocenili smo, da bi imela obdelana voda po biološkem čiščenju razmeroma nizko vrednost KPK (204 mg/L O2). Kljub temu bi jo bilo treba odvajati na centralno čistilno napravo, vendar bi se taksa za obremenitev vode zmanjšala še za 64 %. Uporabno je tudi nastalo blato, iz katerega se v anaerobnih procesih proizvaja bioplin. Inkrementalna ekonomska primerjava med predlaganima postopkoma je pokazala, da dražja alternativa s koagulacijo z železovim (III) kloridom in biološkim čiščenjem ni ekonomsko upravičena, saj znaša inkrementalna donosnost investicije le 5,65 %. Ekonomsko ugodnejša alternativa je koagulacija z železovim kloridom, ki znatno zniža stroške in zahteva razmeroma nizko investicijo.
Keywords: odpadne vode mesnopredelovalne industrije, flokulacija/koagulacija, železov(III) klorid, flotacija, anaerobno/aerobno čiščenje, ekonomska analiza
Published: 07.04.2021; Views: 184; Downloads: 27
.pdf Full text (3,82 MB)

6.
Funkcionalizacija volne s polietilen iminom za povečanje adsorpcije kovin
Viktorija Flucher, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi smo hoteli pridobiti učinkovit sorbent za odstranjevanje težkih kovinskih ionov kot sta Zn(II) in Cu(II) iz odpadne vode. Surovo volno smo fizikalno modificirali z nanosom 1 % (m/V) in 2 % (m/V) makromolekularne raztopine polietilenimina, predhodno smo surovo volno in odpadno volno očistili nečistoč z 0,001 M HCl. Spremembe volnenih vlaken po funkcionalizaciji smo preverjali s FT-IR spektri in XPS spektri. Za kvantitativno določitev prisotnih amino in karboksilnih skupin na vlaknih smo izvedli potenciometrično titracijo. Učinkovitost sorpcije kovinskih ionov smo analizirali z AAS metodo. Določili smo kinetiko sorpcije psevdo-prvega in psevdo-drugega reda ter izoterme sorpcijskega procesa po Langmuirjevem, Freundlichovem modelu in Redlich-Petersonovem modelu. Desorpcijo kovinskih ionov smo izvedli z 0,01 M EDTA. Preučili smo vpliv kontaktnega časa in koncentracije kovinskih ionov. Z modifikacijo volne z enojnim nanosom 1 % (m/V) polietileniminom smo dosegli najvišjo koncentracijo protoniranih amino skupin (308,87 mmol/kg), najmanj je imela surova volna z 29, 7 mmol/kg in odpadna volna 142,15 mmol/kg. Maksimalno učinkovitost sorpcije Zn(II) na surovi volni pri kontaktnem času 3 h, koncentraciji 6,25 mg/l smo dosegli 95,5 % učinkovitost sorpcije in učinkovitost nad 94 % smo dosegli pri sorpciji Cu(II) pri koncentracijah 12,5 mg/l in 6,25 mg/l, po 3 h. Pri odpadni volni smo maksimalno učinkovitost sorpcije 34,4 % Zn(II) dosegli po 24 h in pri sorpciji Cu(II) je učinkovitost znašala 60,4 % po 3 h pri 6,25 mg/l. Pri fizikalno modificirani volni z nanosom 1 % in 2 % (m/V) makromolekularne raztopine polietilenimina pri pH 6 pa nismo dosegli izboljšane učinkovitosti, kar je moč pripisati disociacijskemu stanju polietilenimina in/ali steričnim oviram razvejanih verig le-tega. Najvišje koeficiente prileganja smo določili pri psevdo-drugem redu reakcije in Redlich-Petersonovemu modelu za adsrorpcijo. Desorpcija Zn(II) na surovi volni in odpadni volni je bila uspešna, medtem ko desorpcija Cu(II) na vlaknih ni bila uspešna. Izkazalo se je, da surova volna in tekstilno obdelana, izkazujeta potencial za učinkovit in trajnostni sorbent za odstranitev kovin iz odpadnih voda.
Keywords: volna, cink, baker, polietilenimin, redukcija težkih kovin, odpadna tekstilna volna, atomska absorpcijska spektroskopija
Published: 04.01.2021; Views: 263; Downloads: 51
.pdf Full text (3,17 MB)

7.
Odstranjevanje težkih kovin iz kontaminiranih zemljin s šibkimi kislinami
Maja Poljšak, 2020, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je predstavljena študija o težkih kovinah, njihovih lastnostih, vplivu na okolje. Predstavljeni so predvsem načini odstranjevanja težkih kovin iz kontaminiranih zemljin. Med vsemi načini odstranjevanja je podrobneje predstavljeno pranje tal s šibkimi kislinami, ki lahko poteka po ex situ in in situ metodi. Kisline vplivajo na težke kovine tako, da jim povečajo mobilnost ter učinkovitost spiranja kovin s tal. Izveden je bil poizkus odstranjevanja cinka in kadmija s klorovodikovo kislino, pri katerem smo rezultate primerjali z rezultati odstranjevanja s citronsko kislino iz strokovnih člankov. Ugotovili smo, da je pranje tal s šibko kislino bolj učinkovita, saj je učinek ekstrakcije večji in manjša je možnost sekundarnega onesnaženja. Naredila sem tudi analizo raziskav o onesnaženosti tal s težkimi kovinami v Sloveniji med leti 2004 in 2008, katera je pokazala da Slovenija v večini ni onesnažena s težkimi kovinami, prisotne so le na lokacijah, kjer se je nekoč izvajala rudniško-topilniška dejavnost.
Keywords: Kontaminirana zemljina, težke kovine, remediacija zemlje, kisline, šibke kisline
Published: 03.11.2020; Views: 271; Downloads: 44
.pdf Full text (2,00 MB)

8.
Primerjava nekaterih ekstrakcijskih metod za določanje vsebnosti kalija v trdnih materialih
Petra Korber, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Kalij spada med najpomembnejša rastlinska makrohranila in je nujno potreben za rast in razvoj rastlin in živali. Določanje kalija postaja predvsem v kmetijstvu vedno pomembnejše. Lahko dostopni kalij je tisti del celokupne vsebnosti, ki se nahaja v talni raztopini ali pa je kot koloid razpršen v tleh in je kot tak dostopen za rastline. Tekom diplomskega dela smo izvedli študijo vsebnosti kalija v štirih trdnih materialih, v travi, pepelu, blatu čistilnih naprav in v zemlji. Vsebnost kalija smo določevali s hitrimi testi, kivetnimi testi in s kalijevo ion selektivno elektrodo. Za razkroj trdnih snovi se lahko uporabljajo različna ekstrakcijska topila. Določitev kalijevih ionov v trdnih materialih smo izvedli s petimi različnimi topili in metodami za ekstrakcijo trdnih snovi. Uporabili smo sledeče metode: i) Olsenovo metodo kjer pripravimo ekstrakcijsko topilo tako, da v destilirano vodo dodamo natrijev hidrogenkarbonat; ii) Bray in Kurtzovo metodo 1 ter iii) Bray in Kurtzovo metodo 2, kjer je topilo mešanica amonijevega fluorida in klorovodikove kisline, redčena z destilirano vodo. Razlika med metodama ii) in iii) je v količini klorovodikove kisline, ki jo dodamo ekstrakcijskemu topilu; iv) Al metoda po Egner -Riehm – Domingu, ki je največkrat uporabljena metoda za ekstrakcijo trdnih snovi. Po tej metodi je topilo mešanica amonijevega laktata in ocetne kisline, redčena v destilirani vodi ter v) Williams in Stewartova metoda, kjer je ekstrakcijsko topilo ocetna kislina, redčena v destilirani vodi. Vsebnost kalija v vzorcih smo najprej preverili s hitrimi testi, da smo ugotovili približno koncentracijsko območje. Glede na rezultate smo vzorce ustrezno redčili in vsebnost kalija določili še s kivetnimi testi. Vsebnost kalija v pepelu smo določili tudi s kalijevo ion selektivno elektrodo. Rezultati dobljeni s kivetnimi testi za metodi D1 in D2 zaradi velikega redčenja niso natančni in znatno odstopajo od ostalih. Metoda C se je izkazala kot metoda pri kateri se je iz vseh materialov izločilo dosti kalijevih ionov. Najmanj kalija se je izločilo z metodo E. Koncentracije kalija za pepel, ki so dobljene z ISE so veliko nižje od povprečnih vrednosti kalorimetričnih metod. Največ kalija se je izločilo iz pepela, najmanj pa iz zemlje.
Keywords: biološki material, makrohranila, kalij, vsebnost kalija, ekstrakcijske metode, kivetni testi, ion selektivna elektroda
Published: 13.10.2020; Views: 387; Downloads: 34
.pdf Full text (2,91 MB)

9.
Proučevanje metod in postopkov čiščenja keramične membrane po mikrofiltraciji surove sirotke
Žan Brinovšek, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Sirotka je eden od proizvodov pri proizvodnji sira v mlekarski industriji. Sestavine sirotke se obravnavajo kot sestavine z dodano vrednostjo v formulah za dojenčke, hrani in pijači za športno prehrano ter drugih živilskih izdelkih. Sirotka je vir raznovrstnih biološko aktivnih spojin z edinstvenimi funkcionalnimi lastnostmi in omogoča živilski industriji, da razvije funkcionalna živila s potencialnimi zdravstvenimi koristmi. Sirotka je sestavljena iz različnih komponent, kot so proteini, mineralne soli, laktoza, mlečna maščoba, mikroorganizmi in ostale snovi (Barukcic et al., 2014). Za svežo sirotko je značilno, da je zelo dovzetna za kvarjenje zaradi prisotnosti mikroorganizmov, zato je potrebno, da jo hranimo pri ustreznih pogojih. V mlekarski industriji se pogosto uporabljajo postopki mikrofiltracije (MF) in ultrafiltracije (UF), kjer se MF uporablja za odstranitev mikroorganizmov, bakterij in nečistoč, medtem ko se UF uporablja predvsem za koncentriranje sirotke. V zadnjih 10 letih je mlekarska industrija spoznala, da se lahko s postopkom mikrofiltracije iz kisle sirotke ločijo različni mikroorganizme, proteini, kazein, bakterije, maščobe in različne lipide. Z metodo mikrofiltracije prav tako predelamo kislo sirotko, da lahko postane varna za izpust v okolje. Nepredelana kisla sirotka namreč vsebuje veliko nitratov in fosfatov, ki povzročajo evtrofikacijo naravne vode, kar pa pomeni odmiranje naravnih organizmov in poseganje v naravno kroženje snovi. Pri postopku mikrofiltracije, se na keramičnih membranah ustvari biološki film mikroorganizmov. Glavni problem postane močno mašenje keramične membrane zaradi tega filma, ki onemogoča nadaljnjo filtracijo. Pojavi se potreba po vzpostavitvi najbolj učinkovitega načina oz. postopka čiščenja membrane s primernimi čistili.
Keywords: Sirotka, kisla sirotka, mikrofiltracija, keramična membrana, ultrafiltracija, postopek čiščenja membrane, ultrasil, filtracija, koncentrirana sirotka, diafiltracija
Published: 13.10.2020; Views: 346; Downloads: 44
.pdf Full text (1,63 MB)

10.
Preučevanje vplivnih dejavnikov za izboljšanje koagulacije industrijske odpadne vode
Ana Garmut, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Za industrijsko odpadno vodo je značilna zelo raznolika kemijska sestava. Veliko težavo predstavljajo predvsem visoke vrednosti težkohlapnih lipofilnih snovi (TLS) ter anionskih in neionskih tenzidov. Toksičnost industrijske odpadne vode lahko zmanjšamo s pomočjo fizikalno-kemijskih metod čiščenja, kot so koagulacija, biološke metode in napredni oksidacijski postopki. Cilj diplomskega dela je določiti uspešnost čiščenja različnih industrijskih odpadnih vod s postopkom koagulacije/flokulacije in naprednimi oksidacijskimi postopki pri različnih pogojih. Nadaljnji cilj je analizirati učinkovitost glede na prvo in drugo fazo čiščenja različnih odpadnih vod ter predpostaviti najboljše kombinacije čiščenja. Osredotočamo se predvsem na kombinacijo t. i. Fenton-like reakcije in flokulacije, tudi v obratnem vrstnem redu. Železov sulfat preizkušamo kot koagulant in Zetag kot flokulant. Določamo vsebnost tenzidov in TLS v neobdelanih in obdelanih odvzetih vzorcih. Merimo količino nastalega blata. Ugotavljamo, da s povečanjem volumna dodanega koagulanta vedno ne dosežemo večje učinkovitosti čiščenja, temveč lahko povzročimo ravno obraten učinek. Rezultati kažejo, da je Jar-test glede na dane vzorce najprimernejši postopek za čiščenje odpadnih voda. Sledi mu dvofazna obdelava (Jar-test in UV/H2O2). Obratna kombinacija, kjer vzorce najprej obdelamo z naprednimi oksidacijskimi postopki in šele nato z Jar-testom, dajo slabše rezultate.
Keywords: koagulacija, Jar-test, industrijska odpadna voda, napredni oksidacijski postopki, blato
Published: 08.10.2020; Views: 242; Downloads: 0
.pdf Full text (1,64 MB)

Search done in 0.16 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica