| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 188
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Uporaba klorovega dioksida za razkuževanje vode in določanje ostanka s terensko metodo
Sandra Mertik, 2021, master's thesis

Abstract: Namen magistrskega dela je razvoj analitske metode za terensko merjenje klorovega dioksida. Za terensko delo je primerna DPD metoda, ki smo jo želeli primerjati z jodometrično metodo. Uporaba klorovega dioksida kot sredstva za razkuževanje pitne vode se je v zadnjih letih precej povečala. Klorov dioksid je dražji, bolj zapleten za uporabo, vendar učinkovit že pri nizkih koncentracijah. Glavna prednost je manj stranskih produktov, predvsem nižje koncentracije trihalometanov. Hkrati smo preverili tudi delovanje aparata za merjenje klora na terenu, uporabili smo tudi revalidacijo, naš namen je bil znižati mejo zaznavanja (LOD) na 0,03 mg/l. V magistrski nalogi je bila merilna negotovost en izmed pomembnejših faktorjev metode. Ugotovili smo, da je merilna negotovost najvišja pri najnižji izmerjeni koncentraciji klora, pri višjih koncentracijah pa je bila manjša merilna negotovost. Izračuna merilne negotovosti za klor dioksid pa ni bilo možno izračunati, saj so nam manjkali podatki meritve pri obnovljivosti metode. Klor dioksid se v vodi hitro porablja, istega vzorca nismo mogli uporabiti v daljšem časovnem obdobju. Pri jodometrični metodi pa smo prišli do zaključka, da se je koncentracija pripravljene raztopine klora dioksida znižala po določenih dneh. Predpostavljamo, da je v laboratoriju pripravljena raztopina klor dioksid neobstojna in kot taka težko merljiva v laboratoriju.
Keywords: klor dioksid, klor, validacija, jodometrična metoda, DPD, merilna negotovost
Published: 04.05.2021; Views: 31; Downloads: 9
.pdf Full text (2,32 MB)

2.
Študija izvedljivosti obdelave odpadne vode mesne industrije s flotacijo in biološkim čiščenjem
Medea Brečko, 2021, master's thesis

Abstract: Mesnopredelovalna industrija spada med največje porabnike vode, zato posledično proizvede veliko odpadnih vod. Te vode so obremenjene z velikimi količinami organskih in anorganskih snovi, fekalnih snovi in bakterij. V podjetju uporabljajo za obdelavo odpadne vode mehansko čiščenje in flotacijo. Nastalo goščo vozijo v bioplinarno, obdelana voda z razmeroma visoko vsebnostjo onesnaženja pa prehaja v centralno čistilno napravo na končno čiščenje, kar predstavlja velik strošek. Cilj magistrske naloge je načrtovati učinkovitejši postopek za obdelavo odpadne vode iz obrata mesne industrije. V laboratoriju smo izvedli JAR teste s štirimi koagulanti: železovim (III) kloridom, železovim (III) sulfatom, polihidroksi aluminijevim kloridom in hitozanom. Ugotovili smo, da je najprimernejši koagulant 40 % železov (III) klorid. Z dodatnim čiščenjem odpadne vode s koagulacijo in flokulacijo še niso doseženi standardi za izpust v vodotok, se pa taksa za obremenitev vode bistveno zmanjša. Postavili smo tudi procesno shemo z dodatnim biološkim čiščenjem. Ocenili smo, da bi imela obdelana voda po biološkem čiščenju razmeroma nizko vrednost KPK (204 mg/L O2). Kljub temu bi jo bilo treba odvajati na centralno čistilno napravo, vendar bi se taksa za obremenitev vode zmanjšala še za 64 %. Uporabno je tudi nastalo blato, iz katerega se v anaerobnih procesih proizvaja bioplin. Inkrementalna ekonomska primerjava med predlaganima postopkoma je pokazala, da dražja alternativa s koagulacijo z železovim (III) kloridom in biološkim čiščenjem ni ekonomsko upravičena, saj znaša inkrementalna donosnost investicije le 5,65 %. Ekonomsko ugodnejša alternativa je koagulacija z železovim kloridom, ki znatno zniža stroške in zahteva razmeroma nizko investicijo.
Keywords: odpadne vode mesnopredelovalne industrije, flokulacija/koagulacija, železov(III) klorid, flotacija, anaerobno/aerobno čiščenje, ekonomska analiza
Published: 07.04.2021; Views: 49; Downloads: 10
.pdf Full text (3,82 MB)

3.
Funkcionalizacija volne s polietilen iminom za povečanje adsorpcije kovin
Viktorija Flucher, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi smo hoteli pridobiti učinkovit sorbent za odstranjevanje težkih kovinskih ionov kot sta Zn(II) in Cu(II) iz odpadne vode. Surovo volno smo fizikalno modificirali z nanosom 1 % (m/V) in 2 % (m/V) makromolekularne raztopine polietilenimina, predhodno smo surovo volno in odpadno volno očistili nečistoč z 0,001 M HCl. Spremembe volnenih vlaken po funkcionalizaciji smo preverjali s FT-IR spektri in XPS spektri. Za kvantitativno določitev prisotnih amino in karboksilnih skupin na vlaknih smo izvedli potenciometrično titracijo. Učinkovitost sorpcije kovinskih ionov smo analizirali z AAS metodo. Določili smo kinetiko sorpcije psevdo-prvega in psevdo-drugega reda ter izoterme sorpcijskega procesa po Langmuirjevem, Freundlichovem modelu in Redlich-Petersonovem modelu. Desorpcijo kovinskih ionov smo izvedli z 0,01 M EDTA. Preučili smo vpliv kontaktnega časa in koncentracije kovinskih ionov. Z modifikacijo volne z enojnim nanosom 1 % (m/V) polietileniminom smo dosegli najvišjo koncentracijo protoniranih amino skupin (308,87 mmol/kg), najmanj je imela surova volna z 29, 7 mmol/kg in odpadna volna 142,15 mmol/kg. Maksimalno učinkovitost sorpcije Zn(II) na surovi volni pri kontaktnem času 3 h, koncentraciji 6,25 mg/l smo dosegli 95,5 % učinkovitost sorpcije in učinkovitost nad 94 % smo dosegli pri sorpciji Cu(II) pri koncentracijah 12,5 mg/l in 6,25 mg/l, po 3 h. Pri odpadni volni smo maksimalno učinkovitost sorpcije 34,4 % Zn(II) dosegli po 24 h in pri sorpciji Cu(II) je učinkovitost znašala 60,4 % po 3 h pri 6,25 mg/l. Pri fizikalno modificirani volni z nanosom 1 % in 2 % (m/V) makromolekularne raztopine polietilenimina pri pH 6 pa nismo dosegli izboljšane učinkovitosti, kar je moč pripisati disociacijskemu stanju polietilenimina in/ali steričnim oviram razvejanih verig le-tega. Najvišje koeficiente prileganja smo določili pri psevdo-drugem redu reakcije in Redlich-Petersonovemu modelu za adsrorpcijo. Desorpcija Zn(II) na surovi volni in odpadni volni je bila uspešna, medtem ko desorpcija Cu(II) na vlaknih ni bila uspešna. Izkazalo se je, da surova volna in tekstilno obdelana, izkazujeta potencial za učinkovit in trajnostni sorbent za odstranitev kovin iz odpadnih voda.
Keywords: volna, cink, baker, polietilenimin, redukcija težkih kovin, odpadna tekstilna volna, atomska absorpcijska spektroskopija
Published: 04.01.2021; Views: 111; Downloads: 29
.pdf Full text (3,17 MB)

4.
Odstranjevanje težkih kovin iz kontaminiranih zemljin s šibkimi kislinami
Maja Poljšak, 2020, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je predstavljena študija o težkih kovinah, njihovih lastnostih, vplivu na okolje. Predstavljeni so predvsem načini odstranjevanja težkih kovin iz kontaminiranih zemljin. Med vsemi načini odstranjevanja je podrobneje predstavljeno pranje tal s šibkimi kislinami, ki lahko poteka po ex situ in in situ metodi. Kisline vplivajo na težke kovine tako, da jim povečajo mobilnost ter učinkovitost spiranja kovin s tal. Izveden je bil poizkus odstranjevanja cinka in kadmija s klorovodikovo kislino, pri katerem smo rezultate primerjali z rezultati odstranjevanja s citronsko kislino iz strokovnih člankov. Ugotovili smo, da je pranje tal s šibko kislino bolj učinkovita, saj je učinek ekstrakcije večji in manjša je možnost sekundarnega onesnaženja. Naredila sem tudi analizo raziskav o onesnaženosti tal s težkimi kovinami v Sloveniji med leti 2004 in 2008, katera je pokazala da Slovenija v večini ni onesnažena s težkimi kovinami, prisotne so le na lokacijah, kjer se je nekoč izvajala rudniško-topilniška dejavnost.
Keywords: Kontaminirana zemljina, težke kovine, remediacija zemlje, kisline, šibke kisline
Published: 03.11.2020; Views: 127; Downloads: 29
.pdf Full text (2,00 MB)

5.
Primerjava nekaterih ekstrakcijskih metod za določanje vsebnosti kalija v trdnih materialih
Petra Korber, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Kalij spada med najpomembnejša rastlinska makrohranila in je nujno potreben za rast in razvoj rastlin in živali. Določanje kalija postaja predvsem v kmetijstvu vedno pomembnejše. Lahko dostopni kalij je tisti del celokupne vsebnosti, ki se nahaja v talni raztopini ali pa je kot koloid razpršen v tleh in je kot tak dostopen za rastline. Tekom diplomskega dela smo izvedli študijo vsebnosti kalija v štirih trdnih materialih, v travi, pepelu, blatu čistilnih naprav in v zemlji. Vsebnost kalija smo določevali s hitrimi testi, kivetnimi testi in s kalijevo ion selektivno elektrodo. Za razkroj trdnih snovi se lahko uporabljajo različna ekstrakcijska topila. Določitev kalijevih ionov v trdnih materialih smo izvedli s petimi različnimi topili in metodami za ekstrakcijo trdnih snovi. Uporabili smo sledeče metode: i) Olsenovo metodo kjer pripravimo ekstrakcijsko topilo tako, da v destilirano vodo dodamo natrijev hidrogenkarbonat; ii) Bray in Kurtzovo metodo 1 ter iii) Bray in Kurtzovo metodo 2, kjer je topilo mešanica amonijevega fluorida in klorovodikove kisline, redčena z destilirano vodo. Razlika med metodama ii) in iii) je v količini klorovodikove kisline, ki jo dodamo ekstrakcijskemu topilu; iv) Al metoda po Egner -Riehm – Domingu, ki je največkrat uporabljena metoda za ekstrakcijo trdnih snovi. Po tej metodi je topilo mešanica amonijevega laktata in ocetne kisline, redčena v destilirani vodi ter v) Williams in Stewartova metoda, kjer je ekstrakcijsko topilo ocetna kislina, redčena v destilirani vodi. Vsebnost kalija v vzorcih smo najprej preverili s hitrimi testi, da smo ugotovili približno koncentracijsko območje. Glede na rezultate smo vzorce ustrezno redčili in vsebnost kalija določili še s kivetnimi testi. Vsebnost kalija v pepelu smo določili tudi s kalijevo ion selektivno elektrodo. Rezultati dobljeni s kivetnimi testi za metodi D1 in D2 zaradi velikega redčenja niso natančni in znatno odstopajo od ostalih. Metoda C se je izkazala kot metoda pri kateri se je iz vseh materialov izločilo dosti kalijevih ionov. Najmanj kalija se je izločilo z metodo E. Koncentracije kalija za pepel, ki so dobljene z ISE so veliko nižje od povprečnih vrednosti kalorimetričnih metod. Največ kalija se je izločilo iz pepela, najmanj pa iz zemlje.
Keywords: biološki material, makrohranila, kalij, vsebnost kalija, ekstrakcijske metode, kivetni testi, ion selektivna elektroda
Published: 13.10.2020; Views: 158; Downloads: 20
.pdf Full text (2,91 MB)

6.
Proučevanje metod in postopkov čiščenja keramične membrane po mikrofiltraciji surove sirotke
Žan Brinovšek, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Sirotka je eden od proizvodov pri proizvodnji sira v mlekarski industriji. Sestavine sirotke se obravnavajo kot sestavine z dodano vrednostjo v formulah za dojenčke, hrani in pijači za športno prehrano ter drugih živilskih izdelkih. Sirotka je vir raznovrstnih biološko aktivnih spojin z edinstvenimi funkcionalnimi lastnostmi in omogoča živilski industriji, da razvije funkcionalna živila s potencialnimi zdravstvenimi koristmi. Sirotka je sestavljena iz različnih komponent, kot so proteini, mineralne soli, laktoza, mlečna maščoba, mikroorganizmi in ostale snovi (Barukcic et al., 2014). Za svežo sirotko je značilno, da je zelo dovzetna za kvarjenje zaradi prisotnosti mikroorganizmov, zato je potrebno, da jo hranimo pri ustreznih pogojih. V mlekarski industriji se pogosto uporabljajo postopki mikrofiltracije (MF) in ultrafiltracije (UF), kjer se MF uporablja za odstranitev mikroorganizmov, bakterij in nečistoč, medtem ko se UF uporablja predvsem za koncentriranje sirotke. V zadnjih 10 letih je mlekarska industrija spoznala, da se lahko s postopkom mikrofiltracije iz kisle sirotke ločijo različni mikroorganizme, proteini, kazein, bakterije, maščobe in različne lipide. Z metodo mikrofiltracije prav tako predelamo kislo sirotko, da lahko postane varna za izpust v okolje. Nepredelana kisla sirotka namreč vsebuje veliko nitratov in fosfatov, ki povzročajo evtrofikacijo naravne vode, kar pa pomeni odmiranje naravnih organizmov in poseganje v naravno kroženje snovi. Pri postopku mikrofiltracije, se na keramičnih membranah ustvari biološki film mikroorganizmov. Glavni problem postane močno mašenje keramične membrane zaradi tega filma, ki onemogoča nadaljnjo filtracijo. Pojavi se potreba po vzpostavitvi najbolj učinkovitega načina oz. postopka čiščenja membrane s primernimi čistili.
Keywords: Sirotka, kisla sirotka, mikrofiltracija, keramična membrana, ultrafiltracija, postopek čiščenja membrane, ultrasil, filtracija, koncentrirana sirotka, diafiltracija
Published: 13.10.2020; Views: 161; Downloads: 26
.pdf Full text (1,63 MB)

7.
Preučevanje vplivnih dejavnikov za izboljšanje koagulacije industrijske odpadne vode
Ana Garmut, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Za industrijsko odpadno vodo je značilna zelo raznolika kemijska sestava. Veliko težavo predstavljajo predvsem visoke vrednosti težkohlapnih lipofilnih snovi (TLS) ter anionskih in neionskih tenzidov. Toksičnost industrijske odpadne vode lahko zmanjšamo s pomočjo fizikalno-kemijskih metod čiščenja, kot so koagulacija, biološke metode in napredni oksidacijski postopki. Cilj diplomskega dela je določiti uspešnost čiščenja različnih industrijskih odpadnih vod s postopkom koagulacije/flokulacije in naprednimi oksidacijskimi postopki pri različnih pogojih. Nadaljnji cilj je analizirati učinkovitost glede na prvo in drugo fazo čiščenja različnih odpadnih vod ter predpostaviti najboljše kombinacije čiščenja. Osredotočamo se predvsem na kombinacijo t. i. Fenton-like reakcije in flokulacije, tudi v obratnem vrstnem redu. Železov sulfat preizkušamo kot koagulant in Zetag kot flokulant. Določamo vsebnost tenzidov in TLS v neobdelanih in obdelanih odvzetih vzorcih. Merimo količino nastalega blata. Ugotavljamo, da s povečanjem volumna dodanega koagulanta vedno ne dosežemo večje učinkovitosti čiščenja, temveč lahko povzročimo ravno obraten učinek. Rezultati kažejo, da je Jar-test glede na dane vzorce najprimernejši postopek za čiščenje odpadnih voda. Sledi mu dvofazna obdelava (Jar-test in UV/H2O2). Obratna kombinacija, kjer vzorce najprej obdelamo z naprednimi oksidacijskimi postopki in šele nato z Jar-testom, dajo slabše rezultate.
Keywords: koagulacija, Jar-test, industrijska odpadna voda, napredni oksidacijski postopki, blato
Published: 08.10.2020; Views: 100; Downloads: 0
.pdf Full text (1,64 MB)

8.
Preučevanje adsorpcijskih lastnosti šungita
Adam Brumen, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Cilj diplomske naloge je preučiti adsorpcijske lastnosti šungita za adsorpcijo NO3, baker in lipofilnih snovi. V ta namen smo preučili karakteristike samega šungita. Rezultati sestave vzorca šungita so pokazali, da je vzorec vseboval 98 % ogljika. Specifična površina je znašala 11 m2/g. Meritve zeta potenciala so pokazale, da je na površini šungita potencial 18 mV, kar je blizu 0 in pomeni, da je površina rahlo pozitivno nabita. Izmerili smo tudi porazdelitev delcev in ugotovili, da so najbolj zastopani agregati šungita velikosti 900 nm. S Fourerovo transformirano infrardečo (FTIR) spektroskopijo smo dokazali, da šungit vsebuje dva tipa furelenov: C_60 in C_70. V diplomski nalogi smo tako ugotovili, da je šungit zelo dober adsorbent. Pri nitratu in težkohlapnih lipofilnih snoveh se je pokazal kot zelo učinkovit z adsorpcijo nad 90 %. Pri bakru je prišlo do adsorpcije, vendar je bila ta zelo počasna in tudi manj učinkovita. S študijami adsorpcije v pitni vodi smo v primerjavi z modelnimi raztopinami dobili nekoliko slabše učinkovitosti adsorpcije. Rezultati adsorpcije lipofilne snovi iz odpadne vode so pokazali zelo dobro adsorpcijsko sposobnost šungita.
Keywords: šungit, adsorpcija, adsorpcijski modeli, karakterizacija
Published: 08.10.2020; Views: 85; Downloads: 24
.pdf Full text (2,53 MB)

9.
Kromatografsko določanje vsebnosti bisfenola a v embaliranih vodah
Lucija Hajdinjak, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Embalirane vode spadajo med najbolj pogoste nakupe v vsakdanjem življenju, saj voda spada med najbolj zdrave pijače na svetu. Zaradi svoje embalaže pa lahko vsebuje številne strupene snovi, med katere spada tudi bisfenol A. Te snovi namreč prehajajo iz embalaže v vodo. Bisfenol A je sintetična kemikalija, ki se uporablja kot monomer pri sintezi polikarbonatne plastike. Veliko se ga uporabi za sintezo epoksidnih smol. Plastiki daje zelo dobre karakteristike, vendar pa je za človeka strupen. Njegov nezreagiran delež migrira iz embalaže v vodo in ob zaužitju lahko v našem telesu vzpodbudi in povzroči številne bolezni in nepravilnosti. Zaradi njegovih negativnih učinkov na zdravje ljudi so številni proizvajalci plastike začeli izločat bisfenol A iz sintez, vendar se ga še vedno uporablja. Ravno zaradi tega smo želeli raziskati, ali plastenke vode še vedno vsebujejo bisfenol A, ki nato lahko migrira v vodo, ki jo zaužijemo. V sklopu diplomskega dela smo razvili uporabne metode ekstrakcije bisfenola A na trdni fazi na koloni Strata X ter metode njegove kvantitativne analize s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti v povezavi z UV detekcijo. Analizirali smo 15 vzorcev vod, in sicer 10 srbskega in bosanskega porekla ter 5 slovenskega porekla. Uporabnost metode smo potrdili na obogatenih vzorcih vode. Uporabljeni topili za pripravo standardnih raztopin, pri postopkih ekstrakcije ter pripravo mobilnih faz za kromatografijo sta bila metanol in acetonitril. Izvedli smo reverzno fazno izokratsko elucijo in bisfenol A zaznali pri 210 nm. Prikazana analiza je zelo primerna za vzorce bisfenola A, katerih koncentracije presegajo 1 mg/L. Metoda pa ni bila dovolj občutljiva za analizo vzorcev nižjih koncentracij, kar se je pokazalo kot pomanjkljivost pri analizi realnih vzorcev. Bisfenol A se namreč v vodi nahaja v izredno nizkih koncentracijah, ki pa so po rezultatih sodeč pod mejo zaznavnosti UV detektorja.
Keywords: bisfenol A, embalirana voda, plastika, tekočinska kromatografija, ultravijolična svetloba
Published: 08.10.2020; Views: 104; Downloads: 34
.pdf Full text (3,05 MB)

10.
Racionalizacija pralnega postopka pufrnih rezervoarjev
Tina File, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomske naloge je določiti optimalni čas pranja pufrnih rezervoarjev, zmanjšati porabo pralne vode in hkrati količino vode, ki se mora očistiti na industrijski čistilni napravi. V sklopu čistilne naprave v podjetju, ki se ukvarja s proizvodnjo pralnih in drugih kemičnih sredstev, imamo na voljo vakuumski uparjalnik, zato želimo maksimizirati porabo destilata namesto vodovodne vode. V vzorcih pralne vode se po pranju opreme še vedno nahajajo površinsko aktivne snovi in druge kemikalije. S sistemskim pristopom vzorčenja in s pomočjo hitrih analiz (pH, motnost, prevodnost, penjenje, kivetni testi za tenzide in sulfate, lomni količnik) smo določili optimalne pogoje pranja za posamezen polizdelek v pufrnem rezervoarju. Pralna voda mora biti po čiščenju opreme bistra, brezbarvna, brez vonja in pene. Poleg tega je zahtevan še nevtralni pH (med 5,5 in 8,5) in lomni količnik vrednosti 0,5 °Brix ali manj. Ugotovili smo, da je prevodnost tisti parameter, ki nam pove zelo veliko o čistosti pralne vode. Po določitvi optimalnih pogojev pranja pri posameznih polizdelkih se je prevodnost namreč gibala v podobnem območju, tj. med 490 µS/cm in 540 µS/cm. Ugotovili smo, da smo pranje največkrat ponavljali v pufrnih rezervoarjih 5 in 7. Ta dva rezervoarja sta zaradi svoje starosti najbolj kritična, saj je poraba pralne vode zaradi večkratnih ponovitev pranj posledično zelo velika. Z uvajanjem protipenilnega sredstva direktno v cev pralne vode smo na zelo penečem polizdelku porabo vode zmanjšali za približno 70 % začetne porabe.
Keywords: pralna voda, čiščenje odpadnih voda, surfaktanti, prevodnost, motnost, lomni količnik, pH, čiščenje industrijskih reaktorjev
Published: 08.10.2020; Views: 85; Downloads: 0
.pdf Full text (2,07 MB)

Search done in 0.54 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica