| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo : magistrsko delo
Maja Makari, 2021, master's thesis

Abstract: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo. V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi. Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim. Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo). V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana. Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih. Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Keywords: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Published in DKUM: 12.02.2021; Views: 1706; Downloads: 383
.pdf Full text (1,20 MB)

2.
Razvoj in primerjava služnosti v rimskem in modernem času
Maja Makari, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Služnost so poznali že rimljani. Zanimalo nas je, kako je urejena v modernem času, od ODZ, ZTLR vse do SPZ. Če se primerjata SPZ in ZTLR ugotovimo, da je bilo le malo razlik. Večina razlik je v nomotehnični uredivi, predvsem da so stvari strnjene v istih členih ali so razdeljene na več odstavkov, posebnih členov. Črtanih členov je malo, Največje razlike so, da ne obstaja več družbena lastnina, kar je pravzaprav odvisno od ustavne ureditve na kateri slonijo zakoni, dodana je neprava stvarna služnost, ureditev v istem zakonu – stvarne in osebne služnosti so urejene v SPZ. V času uporabe ZTLR se je za osebne služnosti uporabljal prejšnji zakon, ODZ. Največja razlika, razen ureditve v skupnem zakonu je to, da je prej obstajala služnost stanovanja, ki je lahko bila ustanovljena kot raba ali užitek. Od tega je bil odvisen obseg upravičenj. SPZ obravnava služnost stanovanja kot posebno služnost. Preseneča pa dejstvo, da so se je tekom vsega tega dolgega obdobja pravila bolj malo spreminjala. Rimsko pravo je postavilo izvrstne temelje, na katerih še danes sloni moderna ureditev. Temeljna načela veljajo še danes. Poznali so zemljiške in osebne služnosti. Že rimljani so imeli razvite kompleksne pravne institute v zvezi s služnostjo. Pravno varstvo je bilo urejeno. Največje razlike so opazne pri načinih ustanovitve in prenehanja. Večinoma je bil način mancipacija ali in iure cessio. Ta dva pravna instituta današnje pravo ne pozna več. Prav tako moderno pravo ne pozna nekaterih služnosti, na primer služnost dela tujih sužnjev in živine.
Keywords: Služnost, primerjava, razvoj, ZTLR, ODZ, rimski čas
Published in DKUM: 21.09.2018; Views: 1121; Downloads: 151
.pdf Full text (909,67 KB)

Search done in 0.06 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica