| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Attachment in close relationships and glycemic outcomes in children with type 1 diabetes
Simona Klemenčič, Jasna Klara Lipovšek, Anja Turin, Klemen Dovč, Nataša Bratina, Yael Shmueli-Goetz, Katarina Trebušak Podkrajšek, Barbka Repič-Lampret, Barbara Jenko Bizjan, Sašo Karakatič, Tadej Battelino, Maja Drobnič Radobuljac, 2023, original scientific article

Abstract: Background: Our aim was to determine whether child attachment to parents, parent attachment style, and morning cortisol levels were related to diabetes outcomes measured by average glycated hemoglobin (HbA1c), HbA1c variability over 4 years and time in range (TIR) in children with type 1 diabetes (T1D). Research design and methods: 101 children with T1D and one of their parents were assessed at baseline for child attachment (Child Attachment Interview; CAI) and parent attachment (Relationship Structures Questionnaire; ECR-RS). Serum samples were collected for cortisol measurements before the interviews. HbA1c levels were measured during a 4-year follow-up period at regular 3-monthly visits, and data for TIR were exported from blood glucose measuring devices. Multivariate linear regression models were constructed to identify independent predictors of glycemic outcomes. Results: More girls than boys exhibited secure attachment to their mothers. The results of the regression models showed that securely attached girls (CAI) had higher average HbA1c than did insecurely attached girls (B = -0.64, p = 0.03). In boys, the more insecure the parent's attachment style, the worse the child's glycemic outcome: the higher the average Hb1Ac (B = 0.51, p = 0.005), the higher the HbA1c variability (B = 0.017, p = 0.011), and the lower the TIR (B = -8.543, p = 0.002). Conclusions: Attachment in close relationships is associated with glycemic outcomes in children with T1D, and we observed significant differences between sexes. A sex- and attachment-specific approach is recommended when treating children with less favorable glycemic outcomes. Special attention and tailored support should be offered to securely attached girls in transferring responsibility for diabetes care and at least to male children of insecurely attached parents to prevent suboptimal glycemic control. Further studies in larger samples and more daily cortisol measurements may help us better understand the links between stress response, attachment and T1D.
Keywords: attachment, childhood and adolescence, cortisol, diabetes control, time in range
Published in DKUM: 21.05.2024; Views: 152; Downloads: 10
.pdf Full text (980,31 KB)
This document has many files! More...

2.
Ocena vpliva znanja zaposlenih v zdravstveni negi na obravnavo mladostnikov s samopoškodovalnim vedenjem
Matejka Pintar Babič, 2016, master's thesis/paper

Abstract: Z izrazom nesamomorilno samopoškodovalno vedenje opišemo namerno povzročanje poškodb lastnega telesa na način, ki ni družbeno sprejemljiv in nima samomorilnega namena. Najpogostejše je v obdobju mladostništva. Posameznikom prinaša različne ugodnosti, načeloma pa služi kot način lajšanja notranjih napetosti. Večina mladostnikov, ki se samopoškodujejo, to storijo z namenom, da bi se pomirili, sprostili in ponovno zmogli nadzorovati svojo čustveno stisko. Prve zapise o samopoškodovalnem vedenju najdemo že v Stari zavezi, med tem ko v današnjih časih predstavlja pogost zdravstveni problem, s katerim se zdravstveni delavci vse pogosteje srečujejo na vseh nivojih zdravstvenega varstva. Kljub temu v slovenskem prostoru ni zaslediti sistematičnega spremljanja samopoškodovanja, med tem ko je bilo na podlagi tujih raziskav ugotovljeno, da zaposlenim v zdravstveni negi primanjkuje znanja o etiologiji motnje in njenem obvladovanju, kar lahko vodi v nerazumevanje in slabšo empatijo zaposlenih ter posledično negativno vpliva na celoten proces zdravljenja. Magistrsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu se seznanimo s psihopatologijo samopoškodovalnega vedenja in vlogo zdravstvene nege pri obravnavi pacientov s samopoškodovalnim vedenjem. Zajema tudi poglavja o kakovosti v zdravstvu, usmeritvah za razvoj kakovosti ter predstavi vlogo zaposlenih ob uvajanju sprememb. Zaradi pomanjkanja podatkov o samopoškodovalnem vedenju v bolnišničnem okolju smo najprej na podlagi internega kazalnika kakovosti ugotavljali pojavnost in način obravnave z vidika zdravstvene nege v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana (UPK Ljubljana). V pomoč in usmerjanje zaposlenih, pacientov in njihovih svojcev smo izdelali zloženko »Samopoškodovanje in izdelava varnostnega načrta« ter na podlagi smernic Ministrstva za zdravje in nacionalnih načel kakovosti v delovni proces uvajali posamezne spremembe. Empirična raziskava je vključevala več faz. Za prvo fazo, imenovano identifikacija znanja, občutkov in odnosa zaposlenih v zdravstveni negi ob obravnavi pacientov s samopoškodovalnim vedenjem, smo opravili tri intervjuje. Na podlagi teh in ob pregledu raziskav, ki so bile izvedene v tujini, je bil izdelan vprašalnik, temu je sledila obširnejša raziskava. Podatke smo zbirali s kvantitativno tehniko, in sicer s samoocenjevalnim vprašalnikom zaprtega tipa. Anketiranje je potekalo v dveh delih, pred in po izobraževanju. Na podlagi izobraževanj smo želeli povečati senzibilnost zaposlenih, da prepoznajo samopoškodovalno vedenje kot simptom pacientove (najpogosteje mladostnikove) motnje in stiske ter ne le kot iskanje pozornosti ali način vplivanja na vedenja drugih. Želeli smo poučiti osebje zdravstvene nege o ustreznem ocenjevanju pacientove ogroženosti ob samopoškodovanju in s tem nudenju najustreznejše pomoči v trenutkih, ko jo najbolj potrebuje. Z raziskavo je bilo ugotovljeno sledeče: Več kot 50 % zaposlenih v zdravstveni negi, vključenih v prvi del raziskave meni, da ima premalo znanja o samopoškodovalnem vedenju. Pri tem je močno željo po izobraževanju izražalo več kot 75 % anketiranih. Ob izvajanju aktivnosti zdravstvene nege se največ zaposlenih sooča z občutkom nemoči. Odnos zaposlenih smo opredeljevali na podlagi vrednotenja SHAS lestvice (Self-Harm Antipathy Scale) ter ugotovili, da imajo zaposleni v zdravstveni negi v UPK Ljubljana pozitiven odnos do mladostnikov, ki se samopoškodujejo. V drugem delu raziskave, ki je potekala po izobraževanju, smo ugotovili, da se je na podlagi izobraževanja znanje zaposlenih izboljšalo. V nadaljevanju smo znanje zaposlenih v UPK Ljubljana primerjali z znanjem strokovnih delavcev iz izobraževalnega, socialno varstvenega, zdravstvenega in nevladnega sektorja v Sloveniji. Predvidevali smo, da je znanje zaposlenih v UPK Ljubljana boljše, kar smo potrdili na podlagi rezultatov testiranja hipotez. Vpliva izobraževanja na odnos zaposlenih do pacientov s samopoškodovalnim vedenjem nismo
Keywords: samopoškodovanje, zdravstvena nega, kakovost, kazalniki kakovosti, znanje, izobraževanje, mladostniki
Published in DKUM: 12.10.2016; Views: 2037; Downloads: 209
.pdf Full text (2,83 MB)

Search done in 0.06 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica