| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 23
First pagePrevious page123Next pageLast page
1.
2.
3.
Vpliv akutnega pankreatitisa na dinamiko znotrajceličnih kalcijevih oscilacij celic beta trebušne slinavke v mišjem modelu sladkorne bolezni tipa 2 : magistrsko delo
Polona Kovačič, 2023, master's thesis

Abstract: Akutni pankreatitis (AP) je akutno vnetje eksokrinega dela trebušne slinavke, ki resno poveča tveganje bolnikov za razvoj z akutnim pankreatitisom povzročene sladkorne bolezni. V sklopu magistrske naloge smo preučevali vpliv AP na dinamiko kalcijevih oscilacij celic beta trebušne slinavke. AP smo inducirali pri mišjih samcih linije NMRI z intraperitonealnim injiciranjem ceruleina. Indukcija AP pri miših je povzročila povečano aktivnost serumske amilaze in izboljšala glukozno toleranco na tešče 90 in 120 min po začetku glukoznega tolerančnega testa, ni pa vplivala na serumsko koncentracijo inzulina na tešče. Funkcionalno delovanje celic beta po indukciji AP smo ovrednotili s pomočjo akutnih tkivnih rezin trebušne slinavke in s konfokalnim snemanjem dinamike znotrajcelične koncentracije kalcija. Indukcija AP je vplivala na koncentracijsko odvisnost aktivnosti celic beta tako, da je krivuljo premaknila v levo. Dodatno smo razvili nov pristop vrednotenja stopnje AP po injiciranju ceruleina, ki omogoča, da lahko ocenimo stopnjo indukcije AP tudi na živih tkivnih rezinah in sočasno merimo funkcionalno aktivnost endokrinih celic otočkov.
Keywords: trebušna slinavka, akutni pankreatitis, kalcij, celice beta, inzulin
Published in DKUM: 15.06.2023; Views: 374; Downloads: 61
.pdf Full text (1,92 MB)

4.
Spremembe znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov v akutnih tkivnih rezinah trebušne slinavke glodavskih modelov
Viljem Pohorec, 2022, doctoral dissertation

Abstract: Sladkorna bolezen tipa 2 globalno predstavlja vse večji javnozdravstveni problem, številne raziskave pa se posledično osredotočajo na mehanizme normalnega in motenega delovanja Langerhansovih otočkov trebušne slinavke. Laboratorijske miši zaradi strukturnih in funkcionalnih podobnosti Langerhansovih otočkov s človeškimi predstavljajo pomemben model v raziskavah fizioloških procesov trebušne slinavke. Z razvojem genetskih, prehranskih, farmakoloških in kirurških mišjih modelov bolezni pa nudijo tudi vpogled v patofiziološke mehanizme od začetnih sprememb v tarčnih tkivih pri sladkorni bolezni tipa 2 do razvoja adaptacije Langerhansovih otočkov, dekompenzacije in dolgoročnih posledic sladkorne bolezni tipa 2. V zadnjem času postaja vse bolj jasno, da je pri razvoju mišjega modela sladkorne bolezni tipa 2 zelo pomembno genetsko ozadje, oziroma linija in podlinija miši, ki je osnova za model, saj lahko razlika v genetskem ozadju vodi do razlik v fenotipu, ki jih posledično napačno pripišemo učinkom proučevane intervencije raziskave. V doktorskem delu smo zato proučili z glukozo stimulirane spremembe znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov v celicah beta treh pogosto uporabljenih linij in podlinij miši, in sicer pri outbridirani podliniji NMRI in dveh inbridiranih podlinijah C57BL/6J in C57BL/6N. V ta namen smo uporabili metodo akutnih tkivnih rezin trebušne slinavke in fluorescenčno konfokalno mikroskopijo, ki omogoča zajemanje sprememb v kalcijevih signalih, ki nastanejo kot posledica stimulacije z glukozo, v številnih celicah beta sočasno. Tako smo neposredno primerjali vpliv koncentracijske odvisnosti glukoze na kalcijevo signalizacijo v omenjenih treh linijah miši, razlike med posameznimi linijami in variabilnost odzivov, in sicer v fazi aktivacije, kjer smo proučevali zamike od izpostavitve stimulacijski koncentraciji glukoze do odzivov, v fazi platoja, kjer smo proučevali trajanja in frekvence oscilacij kalcijevih ionov ter aktivni čas, in v fazi deaktivacije, kjer smo proučevali zamike od prenehanja izpostavitve stimulacijske koncentracije glukoze do prenehanja kalcijevih odzivov. Ugotovili smo razlike v vseh treh proučevanih fazah odziva kalcijevih ionov na stimulacijo z glukozo, pri čemer velja posebej izpostaviti desnostranski premik krivulje odnosa med odmerkom in odzivom v fazi aktivacije v primeru inbridiranih podlinij in levostranski premik te krivulje v fazi deaktivacije v primeru linije C57BL/6J. V fazi platoja smo opazili kvantitativne in kvalitativne razlike v dinamiki koncentracije kalcijevih ionov, ki so nastale med linijami in tudi znotraj posamezne linije ob stimulaciji z različnimi koncentracijami glukoze. Pomembno pa je poudariti, da se je aktivni čas, to je produkt med frekvenco in trajanjem kalcijevih oscilacij, izkazal za zelo robustno mero, ki narašča z naraščajočo koncentracijo glukoze pri vseh linijah z enako dinamiko. Opažene razlike med inbridiranimi in outbridiranimi linijami kot tudi znotraj obeh genetsko podobnih si inbridiranih podlinij govorijo v prid pomembnosti izbire in ustreznega poročanja genetskega ozadja miši v načrtovanju in pri objavljanju izsledkov raziskav nasploh, za mišje modele sladkorne bolezni tipa 2 pa pričujoče delo predstavlja pomemben referenčni okvir, ki ga doslej v tej obliki v literaturi ni bilo.
Keywords: celice beta, mišji model, slikanje kalcija, glukozna odvisnost, tkivna rezina
Published in DKUM: 27.10.2022; Views: 583; Downloads: 94
.pdf Full text (3,33 MB)

5.
Vpliv presnovnega sindroma na razvoj anksioznemu in depresivnemu vedenju podobnega obnašanja pri mišjem modelu sladkorne bolezni tipa 2 : magistrsko delo
Nika Polšak, 2022, master's thesis

Abstract: V današnjem času je presnovni sindrom vse bolj pogosta presnovna motnja. Presnovni sindrom je močno povezan s sladkorno boleznijo tipa 2 (SBT2) in duševnimi motnjami. Predvsem prevalenci anksioznosti in depresivnosti naraščata na globalni ravni. Namen raziskave je bil preučiti pojav anksioznemu in depresivnemu vedenju podobnega obnašanja na mišjem modelu SBT2. Pri tem nas je zanimal tudi vpliv spola. V ta namen smo miši razdelili v tri skupine. Prva skupina je predstavljala kontrolno skupino, ki smo jo hranili s standardno prehrano (CD). Drugo skupino smo hranili z zahodno dieto (WD). Tretjo skupino smo po obdobju hranjenja z WD izpostavili kratkotrajni kalorični restrikciji (RCD), saj nas je zanimalo, ali bo kalorična restrikcija, ki povzroči remisijo SBT2, povzročila tudi zmanjšanje nagnjenosti k anskioznemu in depresivnemu vedenju podobnemu obnašanju. Vpliv prehranskega režima smo ocenjevali s pomočjo vedenjskih testov. Za ocenjevanje lokomotorike smo uporabili test odprtega polja (OFT), za ocenjevanje anskioznemu vedenju podobnega obnašanja test dvignjenega labirinta v obliki križa (EPM) in za ocenjevanje depresivnemu vedenju podobnega obnašanja test prisilnega plavanja (FST). Ugotovili smo, da indukcija SBT2 z zahodno dieto ni vplivala na pojav anskioznemu in depresivnemu vedenju podobnega obnašanja pri miših. Prav tako na pojav omenjenih motenj ni vplival spol. Ugotovili pa smo, da so bile WD samice bolj aktivne kot WD samci (bile so hitrejše, prehodile so večjo razdaljo in manj časa mirovale). V skladu s tem, da indukcija SBT2 ni vplivala na teste anskioznemu in depresivnemu podobnemu obnašanju, tudi kalorična restrikcija ni vplivala na k anskioznemu in depresivnemu vedenju podobnemu obnašanju. Opazili smo vpliv habituacije na nekatere vedenjske teste. Pri testu OFT smo opazili zmanjšanje raziskovalnega vedenja pri ponavljanju testa, pri testu EPM pa zmanjšano raziskovanje odprtih krakov pri ponavljanju testa.
Keywords: presnovni sindrom, sladkorna bolezen, anksioznost, depresivnost, zahodna dieta, kalorična restrikcija, vedenjski testi
Published in DKUM: 06.04.2022; Views: 713; Downloads: 59
.pdf Full text (2,41 MB)

6.
Vplivi kalorične restrikcije na dinamiko kalcijevih oscilacij celic beta trebušne slinavke v mišjem modelu sladkorne bolezni tipa 2
Jan Kopecky, 2021, master's thesis

Abstract: Sladkorna bolezen tipa 2 (SB2) je zapletena presnovna bolezen, za katero je značilna izguba funkcije celic beta v Langerhansovih otočkih. Ker predstavlja SB2 vedno večji globalni problem, je potrebno poglobiti naše znanje in iskati nove metode ter terapevtske načine, kako jo zajeziti. Dinamika znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov v celicah beta igra ključno vlogo pri sklopitvi med stimulusom in sekrecijo ter je tesno povezana z izločanjem inzulina. Zato je razumevanje tega procesa ključno za vpogled v mehanizme, prisotne pri SB2. Kratkotrajna kalorična restrikcija vodi do remisije SB2. Da bi razjasnili naše razumevanje o vplivu kalorične restrikcije na celice beta in mehanizma remisije SB2, smo v magistrski nalogi raziskovali vpliv kalorične restrikcije na dinamiko kalcijevih oscilacij v celicah beta. Poskuse smo izvedli na samcih miši linije C57BL/6J, ki smo jih razdelili v tri skupine. Ena skupina miši je prejemala kontrolno prehrano (CD), druga zahodno prehrano (WD), tretjo pa smo po določenem času hranjenja z WD izpostavili kalorični restrikciji (RCD). Pri WD miših se je pojavila delno kompenzirana SB2, inzulinska rezistenca in hiperglikemije na tešče. Dinamiko znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov smo snemali s konfokalnim mikroskopom na akutnih tkivnih rezinah trebušne slinavke ob stimuliranju z različnimi koncentracijami glukoze. Zaznali smo značilen vzorec kalcijevih oscilacij celic beta. V svoji magistrski nalogi sem podrobneje preučeval plato fazo oscilacij znotrajcelične koncentracije kalcijevega iona, natančneje aktivni čas, frekvence in dolžine oscilacij. Celice beta WD miši so delno kompenzirale inzulinsko rezistenco s povečano aktivnostjo, ki se je izrazila predvsem v aktivnem času oscilacij. Ugotovili smo, da je kalorična restrikcija signifikantno znižala aktivni čas in dolžino oscilacij. Ko smo preučevali vpliv koncentracije glukoze na dinamiko kalcijevih oscilacij, smo pri vseh skupinah zasledili trend naraščanja aktivnega časa in dolžine oscilacij ob naraščanju koncentracije glukoze. Pri frekvenci oscilacij nismo zaznali jasnega vzorca ne med tretmaji in ne ob večanju koncentracije glukoze. Kratkotrajna kalorična restrikcija je izboljšala inzulinsko občutljivost, povzročila normoglikemijo in povrnila aktivnost celic beta na raven CD miši. Rezultati nam nudijo boljši vpogled v mehanizme SB2 in nudijo dobro platformo za študij SB2 na živalskih modelih.
Keywords: celice beta, kalcijev ion, kalorična restrikcija, Langerhansov otoček, zahodna dieta, inzulin
Published in DKUM: 24.12.2021; Views: 1118; Downloads: 88
.pdf Full text (2,79 MB)

7.
Vpliv zahodnjaške prehrane na strukturo glomerula in zamaščenost ledvične skorje pri miših
Enej Šuberger, 2021, master's thesis

Abstract: V zadnjih desetletjih je na svetovnem nivoju opazno drastično povečanje populacije s prekomerno telesno težo, kar je poglaviten razlog za pojav številnih bolezni. Zaradi tesne povezanosti s sladkorno boleznijo tipa 2 in hipertenzijo sta prekomerna teža in debelost pomembna dejavnika za kronično ledvično bolezen in končno odpoved ledvic. Namen raziskave je bil odkriti posledice zahodnjaške prehrane na strukturo glomerula in akumulacijo lipidov v ledvični skorji mišjega seva C57BL/6L, ki je dovzeten za sladkorno bolezen tipa 2. Kontrolna skupina živali je bila hranjena s standardno prehrano medtem, ko je bila testna skupina hranjena z zahodnjaško dieto. Po osemtedenskem hranjenju smo analizirali strukturo ledvične skorje miši. Poltanke tkivne rezine smo pregledali s svetlobnim mikroskopom z namenom opazovanja sprememb v strukturi glomerula in zamaščenosti ledvične skorje. Ultratanke tkivne rezine smo pregledali s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM) in se osredotočili na spremembe integritete glomerulne bazalne lamine (BL). Ugotovili smo, da je zamaščenost ledvične skorje miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano veliko večja od tistih, hranjenih s standardno prehrano. Zamaščenost se je odražala v večji pokrovnosti lipidnih kapelj v tkivnih rezinah ter v večjih in številčnejših kapljah. Pri glomerulih smo pri skupini, hranjeni z zahodnjaško prehrano, opazili povečanje Bowmanovih prostorov, za kar predvidevamo, da je posledica hiperfiltracije. Ugotovili smo, da pri hranjenju z zahodnjaško prehrano pride do povečanja glomerulnega volumna. Debelina bazalne lamine testne skupine se ni razlikovala od debeline bazalne lamine kontrolne skupine. V tkivnih rezinah miši testne skupine pa smo opazili številne odcepitve podocitnih nožic od bazalne lamine ter odcepljanja primarnih izrastkov od telesa podocitne celice, kar nakazuje na delno izgubo integritete bazalne lamine in na zmanjšanje funkcije filtracije. Z raziskavo smo dokazali, da zahodnjaški način hranjenja negativno vpliva na ledvično morfologijo. Na podlagi spremenjene ledvične morfologije sklepamo na upad funkcionalnosti. Nadaljnje raziskave so potrebne za boljše razumevanje mehanizmov tako na celičnem kot na genetskem nivoju, preko katerih debelost deluje na ledvično okvaro.
Keywords: akumulacija lipidov, bazalna lamina, Bowmanov prostor, glomerul, HFD, ledvica, podociti, sladkorna bolezen, zahodnjaška prehrana, zamaščenost ledvice
Published in DKUM: 13.10.2021; Views: 742; Downloads: 77
.pdf Full text (2,70 MB)

8.
Vpliv zahodnjaške prehrane na strukturo in ultrastrukturo celic tankega črevesa miši
Nina Lešnik, 2021, master's thesis

Abstract: Ustrezen vnos maščob s hrano je pomemben za številne procese, kot sta npr. energetski metabolizem in nadzor telesne mase. Raziskovalci ugotavljajo, da se je v zadnjih letih močno spremenil način prehranjevanja ljudi. Hrana vsebuje vedno več transmaščobnih kislin, nasičenih maščob in holesterola, beljakovin, saharoze ter fruktoze in natrija. Prekomerno uživanje hrane z visoko vsebnostjo naštetih snovi pogosto vodi v debelost, k nastanku inzulinske rezistence, hipertenziji ter povzroča strukturne spremembe tkiv v človeškem organizmu. Z uporabo mišjega modela smo želeli preučiti strukturo enterocitov (absorpcijskih celic) in čašastih celic (mukoznih celic) v tankem črevesu miši po uživanju zahodnjaške prehrane. Mišim C57BL/6J, ki so bile osem tednov hranjene z zahodnjaško prehrano, in kontrolni skupini miši, hranjenih s standardno prehrano, smo izolirali tanko črevo in analizirali njegovo strukturo. Tkivne rezine vzorcev tankega črevesa obeh skupin miši smo pregledali s svetlobno mikroskopijo in transmisijsko elektronsko mikroskopijo. Ugotovili smo, da se struktura absorpcijskih in mukoznih celic v tankem črevesu miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, razlikuje od strukture omenjenih celic pri kontrolni skupini miši. Pri pregledu ultratankih rezin tkiva tankega črevesa miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, smo v citoplazmi celic opazili lipidne kaplje in avtofagne strukture. Druge strukturne značilnosti teh celic so bili še spremenjeni mitohondriji, zrnati endoplazemski retikulum in Golgijev aparat. Prav tako smo pri nekaterih celicah opazili pojav nekroze. V raziskavi smo potrdili prisotnost strukturnih sprememb celic tankega črevesa miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, v primerjavi s kontrolno skupino miši. Menimo, da so za podrobnejši vpogled in razlage potrebne nadaljnje raziskave, s katerimi bi spremembe pojasnili in identificirali potencialne terapevtske ukrepe.
Keywords: Avtofagija, enterociti, kopičenje lipidov, mukozne celice, tanko črevo, zahodnjaška prehrana.
Published in DKUM: 27.07.2021; Views: 818; Downloads: 52
.pdf Full text (2,35 MB)

9.
Razvoj metode tkivne rezine in vpliv farmakoloških agensov ter pulzirajočega elektromagnetnega polja na delovanje gladkomišičnih celic sečnega mehurja miši
Tamara Serdinšek, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Fiziologija detruzorja je zelo zapletena, zaradi česar predstavlja preučevanje njegove fiziologije in odzivov na različne dražljaje velik izziv. Do danes je bilo v literaturi opisanih več in vitro metod preučevanja fiziologije sečnega mehurja, vsaka s svojimi omejitvami. Po drugi strani se uroginekologi v svoji klinični praksi srečujejo z naraščanjem incidence prekomerne aktivnosti sečnega mehurja (PASM). Vse to nakazuje potrebo po razvoju novih in učinkovitih metod preučevanja detruzorja, ki bi se potencialno lahko uporabile tudi pri preučevanju različnih terapevtskih možnosti zdravljenja PASM. Namen naše raziskave je bil razviti novo metodo za preučevanje fiziološke aktivnosti GMC detruzorja, ki bi zajemala akutno pripravo tkivnega preparata in uporabo konfokalne mikroskopije. Dodatno smo želeli to metodo uporabiti še za opredelitev učinka pulzirajočega elektromagnetnega polja (PEMP), ki je ena izmed možnih metod zdravljenja PASM, na GMC detruzorja, saj po naših podatkih le-ta v literaturi še ni bil opredeljen. Za pripravo tkivnega preparata smo uporabili izolirane delce detruzorja predhodno žrtvovane odrasle miši NMRI. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo GMC znotraj tkiva. Nato smo s pomočjo konfokalne mikroskopije preučevali kalcijevo dinamiko posameznih GMC med stimulacijo z naraščajočimi koncentracijami karbamilholina (CCh). GMC smo identificirali na podlagi njihove morfologije in kalcijevih odzivov. Odzive GMC smo opredelili z naslednjimi spremenljivkami: zamik do odziva, rekrutacija in relativna aktivnosti celic ter kontrakcija tkiva. Za opredelitev vpliva PEMP na GMC detruzorja smo dva preparata detruzorja iste živali dvakrat zapored dražili s 25 µM CCh. En delec smo med obema stimulacijama izpostavili PEMP, drugi pa je služil kot kontrola. Nato smo opredelili naslednje spremenljivke odziva GMC pred in po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino: število aktivnih GMC, kontrakcija tkiva, čas do kontrakcije tkiva, maksimalni premik tkiva in površina kontrahiranega tkiva. S pomočjo stimulacije tkiva z naraščajočimi koncentracijami CCh smo opredelili tri različne fenotipe odzivov GMC: spontano aktivne GMC z in brez odziva na stimulacijo s CCh ter GMC brez spontane aktivnosti, ki so se odzvale na stimulacijo s CCh. Rekrutacija GMC v aktivno stanje je potekala znotraj ozkega koncentracijskega območja (1–25 µM), ki je povzročilo aktivacijo praktično vseh GMC. Maksimalna kalcijeva aktivnost GMC je bila pri koncentraciji 25 µM, kar je sovpadalo z vidno kontrakcijo tkiva. Dodatno smo pri višjih koncentracijah CCh opažali krajše zamike do pričetka odzivov celic. Ugotovili smo tudi, da bi PEMP lahko imelo neposreden učinek na GMC detruzorja, saj je bil po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino prisoten manjši maksimalni premik tkiva med drugo stimulacijo s CCh kot med prvo stimulacijo s CCh. Dodatno smo ugotavljali tudi statistično značilno manjše razmerje premika tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino in večjo razliko v površini kontrahiranega dela tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino. Zaključimo lahko, da se je naša nova in situ metoda preučevanja morfologije in fiziologije detruzorja izkazala za učinkovito in reproducibilno. Odzivi GMC na stimulacijo s CCh so bili znotraj fiziološkega območja in primerljivi z rezultati drugih raziskav s tega področja. Ker sama metoda omogoča zadostno prostorsko in časovno ločljivost za preučevanje odzivov več GMC hkrati, verjamemo, da bi lahko imela velik doprinos k preučevanju fiziologije detruzorja. Dodatno smo uspeli dokazati možen učinek PEMP na GMC detruzorja, kar predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave. Te bodo v prihodnosti skušale raziskati terapevtski učinek na večjem vzorcu in za večjo translacijsko relevantnost modela tudi na človeškem tkivu, pridobljenem pri operacijah sečnega mehurja.
Keywords: sečni mehur, detruzor, gladkomišična celica, konfokalna mikroskopija, miš, fiziologija, disekcija tkiva, prekomerna aktivnost sečnega mehurja, pulzirajoče elektromagnetno polje, magnetna stimulacija
Published in DKUM: 17.07.2020; Views: 1114; Downloads: 212
.pdf Full text (4,45 MB)

10.
Primerjava strukture celic beta Langerhansovih otočkov pri kontrolnih miših in miših hranjenih z zahodno dieto
Tanja Vajs, 2020, master's thesis

Abstract: V študiji smo želeli raziskati vpliv zahodne diete (WD) na strukturo tkiv trebušne slinavke, s poudarkom na (ultra)strukturi celic beta, s pomočjo svetlobne mikroskopije in presevne elektronske mikroskopije (TEM). V ta namen smo analizirali in primerjali strukturo in ultrastrukturo celic beta Langerhansovih otočkov pri kontrolnih miših in miših, hranjenih z zahodno dieto. Pri eksperimentalnem delu smo uporabili mišje samce C57BL/6J (Mus musculus domesticus), ki so jih hranili z zahodno dieto in kontrolno prehrano (CoD). Zahodna dieta je vsebovala 40 % kcal iz maščob, 43 % iz ogljikovih hidratov in 17 % iz beljakovin, kar je primerljivo z zahodno prehrano ljudi, ki vsebuje podobne deleže makrohranil. Ugotovili smo, da miši, hranjene z zahodno dieto, razvijejo patološke spremembe v strukturi in ultrastrukturi Langerhansovih otočkov, v primerjavi s kontrolno skupino miši, hranjenih s standardno kontrolno dietno prehrano, kjer strukturnih sprememb nismo opazili. Struktura Langerhansovih otočkov miši (uporaba svetlobne mikroskopije), hranjenih z zahodno dieto, je bila nehomogena in nekompaktna ter je vsebovala več zunajceličnega prostora kot pri miših, hranjenih s kontrolno prehrano. Opazili smo številne nekrotične celice v eksokrinem in endokrinem tkivu. Ugotovili smo, da je ultrastruktura celic beta otočkov miši (uporaba TEM mikroskopije), hranjenih z zahodno dieto, patološko spremenjena. V citoplazmi beta celic smo opazili lipidne kaplje in avtofagne strukture (avtofagosom, avtolizosome). Najpomembneje, miši, hranjene z zahodno dieto, imajo izrazito povečan premer cistern zrnatega endoplazmatskega retikuluma (zER) in večjo površino enega jedra v primerjavi z mišmi, hranjenimi s CoD. Okroglost ene cisterne v enem kompleksu Golgijevega aparata je večja v celicah beta pri miših, hranjenih s kontrolno dieto. S tem smo pokazali, da se ultrastruktura celic miši, hranjenih z zahodno dieto, spremeni in nakazuje patološke spremembe.
Keywords: sladkorna bolezen, zahodna dieta, struktura celic beta, modeli sladkorne bolezni, trebušna slinavka, celice beta, prehrana HFD, Langerhansov otoček
Published in DKUM: 02.03.2020; Views: 1372; Downloads: 302
.pdf Full text (4,80 MB)

Search done in 1.03 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica