| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Delodajalčeva odškodninska odgovornost za škodo zaradi stresa na delovnem mestu
Jure Jakšić, 2018, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi smo obravnavali delodajalčevo odškodninsko odgovornost za škodo zaradi stresa na delovnem mestu. Stres je prisoten na vseh področjih našega življenja in je naš stalni »spremljevalec«. Gre za stanje človekovega organizma, ki najde svojo utemeljitev tako v medicini, biologiji in psihologiji, kakor tudi v managementu človeških virov. V zadnjih nekaj desetletjih se poudarja prisotnost in pomen stresa v strokovni in poljudni literaturi. Po patofiziološki opredelitvi je stres »stanje v okolju ali organizmu, ki potencialno ali dejansko ogroža celovitost ali življenje organizma« (Grubič, 2016, str. 5). Sam izvor stresa ni enoznačen pojem, saj gre za spletišče različnih dejavnikov, ki medseboj tvorijo svojevrsten konglomerat. Pogosto je vodilni vzrok za stres (predvsem negativni) ravno služba, ki jo opravljamo. Dejavniki stresa v delovnem okolju so predvsem preobremenjenost, nadlegovanje na delovnem mestu, delovne razmere, odgovornost za druge, vrsta zaposlitve, nejasnost vlog, slaba organizacija itd. Z izrazom negativni stres opisujemo stres s škodljivimi učinki na zdravje. Negativni stres je posledica neskladja med zahtevmi in sposobnostmi, ki so manjše od zahtev. Medicinska znanost je dognala povezavo med stresom in vrsto bolezni (srčnimi boleznimi, rakom, kožnimi boleznimi, depresijo ipd). Kljub razširjenosti tematike in vsesplošnem zavedanju prisotnosti in škodljivosti stresa, mu slovensko odškodninsko pravo (tako v teoriji kot v praksi) ni namenilo zadosti pozornosti. Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, katerega vsebina je obveznost odgovorne osebe povrniti oškodovancu škodo za katero odgovorja, in pravica oškodovanca od odgovorne osebe zahtevati povrnitev te škode. Da bi odškodninska odgovornost nastala, morajo nastopiti določena pravna dejstva, na nastop katerih pravo veže obveznost povrniti povzročeno škodo. Ta pravna dejstva se pojmujejo kot predpostavke odškodninske odgovornosti. To so protipravnost oziroma nedopustno škodljivo dejstvo, vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, in negativno posledico (škodo), ki nastane v sferi oškodovane osebe, sama škoda, ki je lahko premoženjska ali nepremoženjska, ter krivda (posameznik sicer lahko izjemoma odgovarja tudi objektivno tj. ne glede na krivdo). Magistrsko delo sestoji iz treh sklopov. V prvem sklopu smo najprej, upoštevaje aktualna znanstvena dognanja, opredelili značilnosti stresa, ob tem ugotovili vzroke za stres in kako so le-ti lahko povezani z ravnanji delodajalca, nato smo opredeliti posledice stresa za posameznika (psihične, fiziološke in vedenjske). V drugem sklopu smo ob analizi splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti poskušali odgovoriti na vprašanje ali je delodajalec lahko odškodninsko odgovoren za škodo zaradi stresa na delovnem mestu. V tretjem sklopu smo pozornost namenili relevantni sodni praksi s področja odškodninske odgovornosti delodajalcev (tako domači kakor tuji). V magistrskem delu smo ugotovili, da se tako nacionalni in mednarodni pravni viri s področja varnosti in zdravja pri delu nanašajo tudi na stres kot negativen vpliv na zdravje, ter da je delodajalec tako po pravilih o splošni odškodninski odgovornosti, kakor tudi po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti lahko odgovoren za škodljive posledice stresa na delovnem mestu, ter smo s tem potrdili vse tri postavljene hipoteze.
Keywords: Stres, stresorji na delovnem mestu, odškodninska odgovornost delodajalca, varnost in zdravje pri delu, poslovna odškodninska odgovornost.
Published: 23.08.2018; Views: 816; Downloads: 153
.pdf Full text (729,29 KB)

2.
PRAVNA ZMOTA
Jure Jakšić, 2016, master's thesis

Abstract: Avtor v magistrskem delu celovito predstavi institut pravne zmote v kazenskem pravu. Pravna zmota je razlog za izključitev krivde storilca v kazenskem postopku. Storilec ravna v pravni zmoti, kadar se ne zaveda prepovedanosti svojega ravnanja. Vsaka pravna zmota ni razlog za izključitev krivde. Slednjo izključuje samo neizogibna pravna zmota, medtem, ko je izogibna pravna zmota lahko razlog za omilitev kazni. Upoštevanje storilčevega nezavedanja o prepovedanosti svojega ravnanja kot razloga za izključitev krivde predstavlja odstopanje od enega izmed temeljnih pravnih načel, od načela ignorania iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). Pri predstavitvi instituta se avtor ne omeji le na slovensko pravo, ampak predstavi tudi primerjalnopravno ureditev. V drugem poglavju je predstavljena ureditev pravne zmote v ameriškem, angleškem in nemškem pravu. Slednje je imelo veliki vpliv na slovensko ureditev pravne zmote in kazensko pravo nasploh. Ameriška in angleška ureditev se od nemške v veliki meri razlikuje, saj pravne zmote v takšni obliki ne pozna ali ne priznava, to pa je odraz pravnega izročila common law sistema. Zaradi lažjega razumevanja umestitve pravne zmote v sistem kazenskega prava so v tretjem poglavju magistrskega dela predstavljene osnovne značilnosti splošnega pojma kaznivega dejanja in posameznih elementov kaznivega dejanja. Poudarek je na krivdi in zavesti o protipravnosti. Zavest o protipravnosti v bistvu predstavlja zrcalno sliko pravni zmoti. Gre za zavedanje o pravni prepovedanosti določenega ravnanja. Da bi storilec kaznivega dejanja bil spoznan za krivega ne zadošča le, da je sposoben biti kriv, oziroma da je prišteven ter da ravna naklepno ali malomarno, temveč tudi, da, se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom (drugi odstavek odstavek 24. člena KZ-1). Temeljito je predstavljena vsebina zavesti o protipravnosti. Gre za vprašanje, česa natanko se mora storilec zavedati, da bi ravnal z zavestjo o protipravnosti. Ali zadošča, da se storilec zaveda le formalne protipravnosti svojega ravnanja, t.j. dejstva, da je določeno ravnanje sankcionirano s pravnim predpisom, ali pa se hkrati mora zavedati tudi materialne protipravnosti oziroma socialnega pomena svojega ravnanja in njegove družbene škodljivosti? Teoretiki se povečini zavzemajo za kombinacijo obeh teorij, kar pomeni, da se storilec mora zavedati tako materialne, kot formalne protipravnosti svojega ravnanja. V četrtem poglavju je obravnavana pravna zmota v slovenskem pravu. Na začetku je predstavljen zgodovinski razvoj instituta od jugoslovanske do trenutne ureditve. Skozi zgodovinski razvoj kazenskopravne zakonodaje je pravna zmota imela različno vlogo. Vse do začetka veljavnosti slovenskega kazenskega zakonika leta 1994 je bila zgolj razlog za fakultativno omilitev ali odpustitev kazni, šlo je za odločitev, ki je bila v diskreciji sodnika. Od uveljavitve slovenskega kazenskega zakonika (neizogibna) pravna zmota postane razlog za izključitev krivde. Obravnavana je pravna zmota v aktualni zakonodaji z analizo veljavnega zakonskega besedila. Predstavljene so različne modalitete pravne zmote (neizogibna, izogibna, direktna, indirektna, subsumcijska). Veliki poudarek je na obravnavi izogibnosti pravne zmote. Avtor se nadalje ukvarja s povezavo instituta pravne zmote z določenimi drugimi elementi splošnega dela kaznivega dejanja (z neprištevnostjo in nezavestno malomarnostjo). Avtor med drugim ugotavlja, da je verjetnost za nastanek pravne zmote pri prekrških (predvsem tistih, ki vsebujejo nedoločne pravne pojme) in pri kaznivih dejanjih, ki vsebujejo blanketne dispozicije pogostejša. Na koncu sta predstavljena najodmevnejša primera obravnave pravne zmote v slovenski sodni praksi.
Keywords: pravna zmota, dejanska zmota, zavest o protipravnosti, naklep, krivda, splošni pojem kaznivega dejanja.
Published: 19.09.2016; Views: 3272; Downloads: 416
.pdf Full text (656,28 KB)

3.
OBDAVČITEV NEPREMIČNINSKIH TRANSAKCIJ FIZIČNIH OSEB
Jure Jakšić, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga obravnava obdavčitev nepremičninskih transakcij fizičnih, torej obdavčitev samega prometa z nepremičninami. Za normalno delovanje družbe ter same države so davki nujni pogoj(condicio sine qua non). Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine,skupaj z vsemi sestavinami. Za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini ( in drugih stvarnih pravic) je potreben veljaven zavezovalen pravni posel. Zavezovalni pravni posel je pogodba iz katere izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico. Davek na promet nepremičnin je po OECD klasifikaciji ter tudi po slovenskem pravnem redu premoženjski davek. Obdavčuje premoženje, ki nastaja skozi promet, to je preko prodaje in drugih sorodnih oblik, ki na koncu rezultirajo kot da bi bila opravljena prodaja . Zakon o davku na dediščine in darila uvaja obveznost plačevanja davka na neodplačen prehod premoženja, ki ga prejme bodisi fizična bodisi pravna oseba( diplomska naloga obravnava le obveznost plačevanja fizične osebe). Predmet obdavčitve so dediščine( in zapuščine) in darila. Pri obravnavi nepremičninskih davkov ni mogoče spregledati davka od dobička iz kapitala, ki ga ureja Zakon o dohodnini( v nadaljevanju ZDoh-2), ki obdavčuje tudi promet z nepremičninami. Zakon šteje kot obdavčljive kapitalske dobičke, ki jih zavezanec doseže ob odsvojitvi kapitala. Kapital, ki pride v poštev za potrebe zakona so nepremičnine, vrednostni papirji in lastniški deleži, investicijski kuponi. Materialno pravo se uresničuje preko procesnega prava. Davčni postopek je esencialni inštrument za delovanje davčnega aparata. Davčni postopek so aktivnosti davčnih organov in zavezancev za davek ter drugih oseb, ki so posredno ali neposredno povezani v našem primeru z prometom nepremičnin. Temeljni procesni zakon s področja davčnega prava je Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), katerega določbe se uporabljajo subsidiarno v primerih kadar niso urejene v omenjenih materialnih zakonih. Prav tako se subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter zakona o upravnem sporu (ZUS). V razmerju do ZUP-a ter ZUS-a je ZdavP-2 specialnejši zakon( lex specialis). Davek na promet z nepremičninami v Republiki Hrvaški ureja Zakon o porezu na promet nekretnina. Sama pravna ureditev je v določeni meri podobna z slovensko pa vendarle z določenimi večjimi odstopanji.
Keywords: davek, nepremičnina, promet, dediščine, darila, dobiček, kapital, postopek
Published: 10.01.2014; Views: 1187; Downloads: 369
.pdf Full text (244,04 KB)

Search done in 0.1 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica