Search the digital library catalog

Abstract: Medijska svoboda je ključna za demokratično družbo, pravno državo in za izvrševanje ostalih temeljnih pravic. Mediji imajo vlogo “javnega čuvaja”, saj nadzirajo oblast in so prav zato pogosto deležni različnih posegov ter (poskusov) omejevanja njihovega svobodnega delovanja z namenom omajati njihovo neodvisno poročanje o zadevah javnega interesa. Prav tako so deležni poskusov pritegnitve naklonjenosti z dodeljevanjem državnih sredstev. Prav tako lahko na njihovo svobodo vplivajo drugi viri moči, predvsem gospodarski. Hkrati je na njihovo finančno vzdržnost močno vplival prihod zelo velikih spletnih platform, ki so nase preusmerile velik del oglaševalskih sredstev (kar je pa ključen finančni vir za medijske sektor). Finančna nevzdržnost pa povzroča dodatno ranljivost medijev pred državnimi in tržnimi vplivi. Posebej gre izpostaviti neupravičeno vplivanje in pritisk na javne medije s prekomernim ali nezadostnim financiranjem ali pristranskim imenovanjem uprave javnih medijev. Vse navedeno in pomanjkljiv zakonodajni okvir, ki ne zagotavlja zadostnih pravnih standardov medijske svobode, kaže na nujo po zaščiti svobode medijev. Že od devetdesetih let prejšnjega stoletja se je zvrstilo mnogo pozivov k okrepitvi medijske svobode v EU. Številni izzivi medijskega sektorja in posegi v demokracijo ter pravno državo v nekaterih državah članicah v zadnjih letih so v letu 2020 končno prebudili pogum Komisije, da si je zadala za cilj zaščiti medijsko svobodo s konkretnejšimi zakonodajnimi pobudami. Najpomembnejši korak predstavlja sprejetje predloga Akta o svobodi medijev, ki uvaja vrsto varovalk za integracijo notranjega medijskega trga in krepitev svobode ter pluralnosti medijev. Konkretneje, Akt o svobodi medijev prinaša sveženj zaščitnih pravil, ki se dotikajo uredniške neodvisnosti, zaščite novinarskih virov in komunikacij, javnih medijev, koncentracij na medijskem trgu in transparentnosti lastništva medijev, dodeljevanja državnih oglaševalskih sredstev, odnosa med mediji in zelo velikimi spletnimi platformami in pravic prejemnikov medijskih storitev. Hkrati se z Aktom o svobodi medijev ustanovi Evropski odbor za medijske storitve, ki bo nadomesti skupino ERGA. Glede na to, da ima EU na področju kulture (kamor se uvršča tudi medije) zgolj podporne pristojnosti in upoštevajoč dolgo tradicijo upiranja držav članic regulaciji medijskega področja na ravni EU, je Komisija morala postopati previdno in kot pravno podlago izbrati člen 114 PDEU (t.i. klavzula o notranjem trgu). Zato zaščita svobode in pluralnosti medijev v Aktu o svobodi medijev ni neposredna, temveč je “v preobleki notranjega trga”. Akt o svobodi medijev zato tudi pogosto uvaja “mehke” ukrepe, spodbuja samoregulacijo, vpeljuje široke in nepojasnjene pojme in mestoma spominja na določbe direktive. Vse navedeno postavlja pod vprašaj učinkovitost ukrepov Akta o svobodi medijev za zadostno zaščito svobode in pluralnosti medijev. Po analizi določb Akta o svobodi medijev in primerjavi le-teh z dosedanjimi pravnimi standardi medijske svobode je mogoče ugotoviti, da Akt o svobodi medijev predstavlja pomemben korak naprej za krepitev pravnih standardov medijske svobode, vendar slednji niso zadostni za temeljito zaščito medijske svobode, zlasti v državah članicah, ki jim je najmanj v interesu zaščititi svobodo medijev. Akt o svobodi medijev bi potreboval še veliko dopolnitev, da bi uspel zadovoljivo zaščiti medijsko svobodo v EU. Vendar je glede na trenutno delitev pristojnosti med EU in državami članicami vprašljivo, kako daleč lahko EU (še sploh) poseže.
Keywords: uredniška neodvisnost, mediji, transparentnost lastništva medijev, Evropski odbor za medijske storitve, koncentracija na medijskem trgu, državno oglaševanje, demokracija, pluralnost medijev, zaščita novinarskih virov, zelo velike spletne platforme
Published in DKUM: 18.10.2023; Views: 604; Downloads: 240
Full text (1017,09 KB)