Search the digital library catalog

Abstract: Purpose: This paper compares Corporate Sustainability Reporting Directive (CSRD) implementation in Slovenia and Montenegro, building on their 2017 Non-Financial Reporting Directive (NFRD) transposition. It also examines their responses to CSRD’s expanded assurance requirements. Methodology/research approach: A qualitative descriptive approach will analyze relevant pronouncements (i.e., directives, laws, and proposed laws) using comparison and synthesis to assess harmonization with the CSRD directive, with special attention given to assurance requirements in sustainability reporting. Findings: Slovenia has fully transposed the CSRD, while Montenegro is still at the draft law stage, revealing regulatory gaps linked to its EU integration status. Research limitations/implications: The research excludes empirical data and stake-holder opinions but contributes to the emerging literature on Central and Eastern Europe (CEE) countries. Practical implications: This study highlights regulatory gaps in Montenegroʼs proposed Law of Accounting, guiding future alignment with the CSRD on sustainability assurance. Originality/value: To the best of our knowledge, this is the first study to examine the transposition of the CSRD in the context of both an EU Member State and a candidate country. It bridges a literature gap and offers valuable insights into the normative differences and implementation challenges between Slovenia and Montenegro.
Keywords: sustainability assurance, CSRD, NFRD, Central and Eastern countries, Montenegro, Slovenia
Published in DKUM: 06.01.2026; Views: 0; Downloads: 1
Full text (625,80 KB)
This document has many files! More...

Abstract: Prenos znanja med zaposlenimi v organizaciji je proces pridobivanja in ohranjanja organizacijskega znanja, s katerim zaposleni med sabo delijo rešitve in dobre prakse. To magistrsko delo obravnava tematiko prenosa znanja med revizorji v revizijskih podjetjih, s poudarkom na konceptu učenja ob delu. V revizijskih podjetjih se znanje prenaša na različne načine, eden izmed najučinkovitejših načinov prenosa znanja med revizorji pa je koncept učenja ob delu (angl. learning by doing). Učenje ob delu v revizijskih podjetjih predstavlja ključni mehanizem za dolgoročni profesionalni razvoj kadra in njegovo razumevanje kompleksnih revizijskih nalog. Za kakovostno opravljanje revidiranja, poleg strukturiranega formalnega izobraževanja, je znanje revizorjev potrebno nenehno posodabljati v praksi. To revizorji dosežejo s sodelovanjem z izkušenimi sodelavci in z aktivnim vključevanjem v konkretne revizijske delovne naloge. Na podlagi analize obstoječe tuje literature s področja prenosa znanja med revizorji smo raziskali potek procesa prenosa znanja v revizijskih podjetjih, s poudarkom na velikih revizijskih podjetjih (tj. podjetjih velike četverice; angl. Big Four). Prenos znanja v velikih revizijskih podjetjih je med drugim odvisen od organizacijske kulture, sistema nagrajevanja, individualnih značilnosti zaposlenih, kompleksnosti revizijskih nalog in tehnologije. Ugotovili smo, da se večina revizorjevega učenja zgodi neposredno na delovnem mestu in da se znanje v revizijskih podjetjih največkrat in najučinkovitejše prenaša skozi vsakodnevno opravljanje revizijskih nalog, s sodelovanjem med revizorji in timskim delom, mentorstvom in sprotnim pridobivanjem povratnih informacij. To potrjuje velik pomen koncepta učenja ob delu za revizijsko dejavnost. Na podlagi ugotovitev lahko rečemo, da je učenje ob delu v reviziji temeljni ključ za razvoj revizorjeve strokovne presoje, poklicnega skepticizma ter sposobnosti prepoznavanja tveganj in reševanja kompleksnih primerov. Prav tako koncept pozitivno prispeva tudi h kakovosti revidiranja in k dolgoročni uspešnosti revizijskega podjetja, z izboljšanjem presoj kot posledico njegove uporabe. A kljub vsem prednostim, ki jih koncept prinaša, je implementacija le-tega v revizijskih podjetjih lahko ovirana zaradi slabe organizacijske klime, pomanjkanja priložnosti za učenje ob delu, slabe motivacije revizorjev za delo in premalo osebnega stika med revizorji. S ciljem izboljšanja prenosa znanja med revizorji v revizijskih podjetjih na koncu naše raziskave podajamo predloge za možne izboljšave. Revizijskim podjetjem med drugim predlagamo uvedbo formaliziranih mentorskih programov, oblikovanje sistemov nagrajevanja, vzpostavitev digitalnih orodij za prenos znanja in spodbujanje sodelovanja med revizorji z izvajanjem več druženj med njimi. Na podlagi izvedene raziskave in zastavljenih hipotez smo prišli do sklepa, da spodbudna kultura deljenja znanja, omogočena uporaba novega znanja na delovnem mestu in aktivno vključevanje revizorjev v učenje ob delu, revizijskim podjetjem prinaša pospešen razvoj kadra in večjo kakovost revidiranja. V revizijskih podjetjih, kjer mlajši revizorji aktivno sodelujejo z izkušenejšimi revizorji (mentorji), mlajši revizorji hitreje dvignejo raven strokovnega znanja in pridobivajo ključne kompetence. Ugotovili smo, da formalno izobraževanje v revizijski stroki ne zadostuje za kakovostno in celovito opravljanje revizorjevega dela. Bistvene so namreč praktične izkušnje, ki si jih revizor pridobi na delovnem mestu z učenjem ob delu. Ugotovitve našega magistrskega dela doprinesejo k razumevanju procesa prenosa znanja med revizorji v velikih revizijskih podjetjih. Preučevano tematiko bi bilo v prihodnje možno in smiselno raziskovati še na primerih revizijskih podjetij, ki niso uvrščena med revizijska podjetja velike četverice, saj so ugotovitve obstoječih raziskav relevantne le za velika revizijska podjetja.
Keywords: prenos znanja, revidiranje, revizijsko podjetje, revizor, mlajši revizor, mentorstvo, učenje ob delu
Published in DKUM: 06.01.2026; Views: 0; Downloads: 19
Full text (1,68 MB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava vpliv umetne inteligence (AI) na računovodske procese v mikro računovodskem podjetju iz Koroške. Raziskava je izpostavila, da AI že omogoča avtomatizacijo rutinskih nalog, kot je optično prepoznavanje podatkov na dokumentaciji (OCR), kar delno pospeši obdelavo dokumentacije. Kljub temu je tehnologija še nezanesljiva in zahteva dodatno človeško kontrolo, zato se čas dela ne skrajša bistveno. Namen magistrskega dela je bil raziskati vpliv AI na računovodske procese v mikro računovodskem podjetju ter ugotoviti, kako zaposleni različnih profilov zaznavajo uvedbo AI v vsakodnevno delo. Delo se osredotoča na vse bolj aktualno področje digitalizacije računovodstva, pri čemer AI postaja pomembno orodje za avtomatizacijo rutinskih nalog, izboljšanje natančnosti podatkov ter povečanje učinkovitosti. Naprednejše funkcionalnosti, kot so napovedovanje trendov in odkrivanje nepravilnosti, v podjetju še niso uporabljene. Ugotovljeno je bilo, da generacijske razlike pomembno vplivajo na dojemanje AI, saj so mlajši zaposleni tehnologiji bolj naklonjeni, starejši pa so previdnejši s tehnologijo in AI, saj je v večini še tudi ne znajo uporabljati. V drugem poglavju smo predstavili osnovne značilnosti AI, vključno s tehnologijami, kot so strojno učenje, obdelava naravnega jezika, računalniški vid in robotizacija procesov. Ugotovili smo, da AI ponuja velik potencial za avtomatizacijo in zmanjšanje stroškov. Tretje poglavje se je osredotočilo na uporabo AI v računovodstvu. Obravnavali smo primere, kot so OCR branje, avtomatsko knjiženje, zaznavanje napak in napovedovanje denarnih tokov. Poudarjeni so bili tudi izzivi, povezani z varnostjo in znanjem uporabnikov. V četrtem poglavju smo analizirali uporabo AI v izbranem mikro podjetju, kjer se uporablja predvsem OCR funkcionalnost znotraj programa E-računi. Kljub poenostavitvi vnosa dokumentov se pojavljajo napake, zato je potreben človeški nadzor. V petem poglavju smo predstavili možnosti za širšo uporabo AI v prihodnosti, kot so napredno knjiženje, poročanje in analitika, ter izpostavili potrebo po dodatnem znanju, zaupanju v tehnologijo in postopni uvedbi rešitev. Vse intervjuvane osebe v raziskavi se strinjajo, da AI ne bo nadomestila računovodij, temveč jim bo v pomoč pri rutinskih opravilih, s čimer bodo imele več časa za zahtevnejše strokovno delo. Ključna ovira za širšo uporabo ostajajo stroški, pomanjkanje znanja in vprašanja o varnosti osebnih podatkov. V zvezi s hipotezami smo ugotovili, da je večina potrjena ali delno potrjena. AI izboljšuje učinkovitost pri obdelavi dokumentov, a še ne zanesljivo. Računovodje se srečujejo s tehnološkimi izzivi in pomanjkanjem znanja, percepcija zaposlenih pa pomembno vpliva na uspešno uvedbo AI. Naprednejše funkcionalnosti še niso v uporabi, zato nekatere podhipoteze ostajajo nepotrjene. Kot nadaljnja področja raziskovanja se ponujajo primerjave med različnimi podjetji, analiza naprednejših funkcij AI in proučevanje vpliva AI na kompetence prihodnjih računovodij.
Keywords: Umetna inteligenca, računovodstvo, računovodsko podjetje, računovodski servis, avtomatizacija procesov, implementacija UI.
Published in DKUM: 03.11.2025; Views: 0; Downloads: 40
Full text (39,37 MB)

Abstract: Diplomsko delo se posveča vprašanju, koliko slovenska podjetja v svojih letnih poročilih razkrivajo kibernetska tveganja ter ukrepe za zagotavljanje kibernetske varnosti. Namen raziskave je ugotoviti raven razkrivanja kibernetskih tveganj. Podjetja se soočajo z vse bolj kompleksnimi kibernetskimi tveganji, ki ne izvirajo zgolj iz zunanjih virov (kot so npr. vdori v e-poštna sporočila, zlonamerna programska oprema, spletne prevare) , temveč tudi iz notranjega okolja, kot so napake zaposlenih ali zlonamerna dejanja. V diplomskem delu smo opredelili kibernetska tveganja in kibernetsko varnost kot sestavni del upravljanja tveganj. Prestavili smo notranje in zunanje grožnje za podjetja ter veljavno zakonodajo in evropsko regulativo, prav tako pa tudi podlago za razkrivanje tveganj v letnih poročilih podjetij. Predstavili smo tudi nekatere dobre in slabo prakse razkrivanja tveganj z zgledi. Izvedli smo empirično raziskavo, in sicer za 30 izbranih podjetij (15 velikih in 15 srednje velikih podjetij) smo analizirali razkritja v njihovih letnih poročilih za obdobje 2021–2023. Preverili smo, ali podjetja zaznavajo tveganja na splošno, tveganja v zvezi z informacijsko varnostjo ter tveganj v zvezi s kibernetsko varnostjo. Tveganja so razkrita v vseh letnih poročilih, kibernetska tveganja je razkrivalo 35 % vseh letnih poročil, informacijsko varnost pa kar 53 %. Torej kibernetska tveganja je razkrivalo 6 od 30 izbranih podjetij (podjetja so kibernetska tveganja razkrivala vsaj v dveh letnih poročilih). Informacijsko varnost pa je razkrivalo 16 od 30 izbranih podjetij. Najbolj so razkrivala tveganja velika podjetja, zlasti tista, ki kotirajo na borzi ali delujejo v panogah energije ali telekomunikacij. Srednje velika podjetja iz manj tveganih panog razkrivajo bistveno manj, pogosto pa se omejijo zgolj na osnovna razkritja o tveganjih. Prvo hipotezo, da večina podjetij kibernetskih tveganj ne razkriva, smo lahko potrdili, saj le 35 % letnih poročil vsebuje omembe o kibernetskih tveganjih (le 7 od 30 podjetij je vsaj v enem letnem poročilu v izbranem obdobju razkrivalo kibernetska tveganja). Drugo hipotezo, da vsaj tretjina podjetij razkriva kibernetski napad, smo zavrnili, saj je le eno podjetje od tridesetih podjetij razkrilo tak napad. Tretjo hipotezo, da obstajajo razlike glede na velikost/panogo podjetja, smo potrdili, saj je prihajalo do večjih razlik med podjetji. Ugotavljamo, da večina podjetij tematiki razkritij še vedno ne posveča zadostne pozornosti. Le redka podjetja kibernetska tveganja celovito vključujejo v svoja razkritja, zato je potreba po večji zakonodajni jasnosti, izobraževanju zaposlenih ter sistematičnem vključevanju upravljanja kibernetskih tveganj v strateške dokumente podjetij. V prihodnje bi bilo zanimivo proučevati letna poročila podjetij, katerih kibernetski napad je bil poročan v medijih. Tako bi lahko ugotovili, če so in kako so to podjetja razkrivala v svojih letnih poročilih. Smiselno bi bilo čez nekaj let narediti tudi analizo, kako so se spremenila razkritja v letnih poročilih podjetja v vzorcu zaradi novih regulativnih zahtev s področja informacijske varnosti.
Keywords: kibernetska varnost, kibernetsko tveganje, nevarnosti informacijske tehnologije, strategije obvladovanja kibernetskih tveganj, poročanje kibernetskih tveganj, letno poročilo
Published in DKUM: 24.10.2025; Views: 0; Downloads: 24
Full text (2,47 MB)

Abstract: Diplomsko delo obravnava razkritja o upravljanju s tveganji v letnih poročilih podjetij. Osredotoča se na to, kako podjetja razkrivajo obvezne in prostovoljne informacije o tveganjih ter katera tveganja prepoznavajo kot ključna oz. najpomembnejša. Namen diplomskega dela je proučiti obseg (razširjenost) in vsebinsko primernost (ustreznost) razkritij o upravljanju s tveganji v letnih poročilih podjetij, ki kotirajo na Ljubljanski borzi, pri čemer se osredotočamo na poslovni del v letnih poročilih. S tem zagotavljamo vpogled v stanje glede razkrivanja informacij o tveganjih v Sloveniji na izbranem vzorcu podjetij. V raziskavo je bilo vključenih 23 podjetij za obdobje treh let, in sicer od leta 2019 do leta 2021. S pomočjo raziskave smo proučili, ali so informacije o upravljanju s tveganji ustrezne glede na obvezna in prostovoljna razkritja v letnih poročilih podjetij za dobro analitično uporabnost informacij deležnikov podjetij. Diplomsko delo je strukturirano v več poglavij. V uvodu so podani opredelitev področja raziskave, namen in cilji raziskave ter hipoteze, ki smo jih preverjali v empiričnem delu. Teoretični del opredeljuje tveganje, njegove različne vrste (finančna, operativna, strateška, pravna in okoljska tveganja) ter strategije in procese upravljanja s tveganji. V njem so opisani tudi pomen razkrivanja tveganj v letnih poročilih in razlike med obveznimi in prostovoljnimi razkritji. V empiričnem delu diplomskega dela smo izvedli kvalitativno in kvantitativno analizo obveznih in prostovoljnih razkritij o tveganjih v poslovnem delu letnih poročil izbranih podjetij. Rezultati analize kažejo, da vsa podjetja konsistentno razkrivajo vse obvezne kategorije tveganj, kar kaže na visoko raven skladnosti z zakonodajo. Pri prostovoljnih razkritjih pa so bile ugotovljene bistvene razlike med podjetji, saj nekatera podjetja vključujejo več kategorij, ki smo jih določili v okviru analize, medtem ko druga razkrivajo le minimalno število informacij. Večina podjetij kot najpomembnejše tveganje izpostavlja finančno tveganje, pri nekaterih podjetjih pa se pojavljajo tudi druga tveganja, kot so operativna in kibernetska. Delo opozarja tudi na visoko stopnjo standardizacije letnih poročil, ki se iz leta v leto pogosto le minimalno spreminjajo. Na koncu smo preverjali še hipoteze diplomskega dela. Prva hipoteza (H1), da slovenska podjetja razkrivajo obvezne informacije o upravljanju s tveganji v letnih poročilih v proučevanem obdobju, je bila potrjena. Druga hipoteza (H2), da večina (več kot polovica) slovenskih podjetij prostovoljno razkriva informacije o upravljanju s tveganji, je bila prav tako potrjena. Tudi tretja hipoteza (H3), da večina podjetij kot ključno tveganje razkriva finančno tveganje, je bila potrjena. Za prihodnje raziskave predlagamo podrobnejšo analizo dolgoročnih trendov razkrivanja tveganj, predvsem v obdobju po pandemiji covida-19, in vključitev širšega vzorca podjetij ali primerjalno analizo s podjetji iz drugih držav, kar bi omogočilo boljši vpogled v prakse upravljanja s tveganji.
Keywords: upravljanje s tveganji, obvladovanje tveganj, tveganja, kotirajoča podjetja, letno poročilo, razkritja o upravljanju s tveganji, obvezna razkritja, prostovoljna razkritja
Published in DKUM: 10.09.2025; Views: 0; Downloads: 36
Full text (1,99 MB)