| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 9 / 9
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
2.
HULIGANSTVO KOT KAZENSKOPRAVNI DELIKT
Franjo Selišnik, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Huliganstvo je poseben primer nasilja v športu, pri katerem gre za zavestno, načrtno in organizirano nasilje, ki časovno in prostorsko sicer sovpada s posameznimi športnimi dogodki, vendar je vsebinsko neodvisno od športnega dogajanja. Temeljni akt s tega področja je Evropska konvencija o nasilju in nedostojnem vedenju gledalcev na športnih prireditvah, zlasti na nogometnih tekmah, ki jo je R. Slovenija ratificirala 02.07.1992, povod za njeno sprejetje pa je bila tragedija na stadionu Heysel v Bruslju leta 1985. Kazenski zakonik (KZ-1) v 3. odstavku 296. člena na novo inkriminira kaznivo dejanje nasilništva na športnih prireditvah ali v zvezi z njimi, pri čemer opredeljuje t.i. »huligansko delovanje« na športnih prireditvah, zlasti na mednarodnih nogometnih tekmah, pri čemer v ta sklop sodijo tudi druge športne prireditve. V uvodu naloge avtor opredeli pojem huliganstva, dejavnike in stopnje razvoja huliganstva skozi zgodovino ter na kratko povzema stanje v Evropi in v Sloveniji. Ker se kot povod za nasilje pojavljata tudi nacionalizem in rasizem, avtor na kratko predstavi tudi vzroke zanju ter povzame stanje v Evropi in v Sloveniji. V jedru naloge je predstavljena aktualno normativna ureditev posameznih držav v Evropi (Anglija, Italija in Belgija), ki so jih že zaznamovale tragedije v zvezi s huliganstvom in so naklonjene kaznovalnim pristopom ter pooblastila policije in pravosodja za omejevanje huliganstva, kot npr. prepoved potovanja, prepoved vstopa na stadion z obveznim javljanjem na PP, prepoved financiranja navijaških skupin s strani nogometnih klubov, postavitev posebnih sodišč v bližini pristanišč in glavnih železniških postaj, ki omogočajo uveljavitev prepovedi potovanja. Nekateri izmed teh ukrepov bodo z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije, ki naj bi stopil v veljavo tekom letošnjega leta, privzeti tudi v slovensko zakonodajo, in sicer sta to ukrep prepovedi potovanja ter ukrep prepovedi udeležbe na športnih prireditvah. Predstavljena je tudi normativna ureditev v zvezi s športnimi prireditvami v Sloveniji, kjer je z vidika materialne kazensko-pravne dogmatike in sodne prakse obdelano kaznivo dejanje nasilništva kot tipičen primer sestavljenega kaznivega dejanja. Namreč, kaznivo dejanje nasilništva v I. odstavku 296. člena KZ-1 konzumira kaznivo dejanje prisiljenja po 132. členu KZ-1, kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 in kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1, v II. odstavku 296. člena pa še kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ-1. Huliganstvo je obdelano tako z vidika kazenskega prava kot tudi prava o prekrških, kjer so prikazane pojavne oblike kaznivih dejanj in prekrškov v povezavi s huliganstvom. Kot ultima ratio omejevanja huliganstva, je prikazano policijsko pridržanje oziroma različne oblike policijskih pridržanj v Sloveniji, glede na pravno podlago, pri čemer je še posebej izpostavljeno pridržanje na podlagi določb I. odstavka 43. člena Zakona o policiji, ki je v praksi najpogosteje izvedeno. V zaključku je izpostavljeno dejstvo, da je aktualna zakonodaja v R. Sloveniji s tega področja, gledano nomotehnično, urejena parcialno in nepregledno, kar pritrjuje dejstvu, da je v Sloveniji že nekaj časa na pohodu t.i. »hiperaktivnost zakonodajalca«, s katero se vsako leto pripravi in sprejme izjemno veliko število predpisov. Avtor v zaključnih besedah tudi opozarja, da nekatere pravne praznine, kljub noveliranju posameznih področnih zakonov s področja huliganstva, kot je v primeru Zakona o javnih zbiranjih, ostajajo nezapolnjene in da, z vidika materialnopravne razmejitve, razmejitev med kaznivim dejanjem iz 296. člena KZ-1 in prekrški iz 6. člena ZJRM-1 ni povsem jasna, saj prihaja do prekrivanja zakonskih znakov prekrškov iz 6. člena ZJRM-1 z zakonskimi znaki kaznivega dejanja iz 296. člena KZ-1.
Keywords: Kazenski zakonik, KZ-1, nasilje, huligani, rasizem, kazensko materialno pravo, kaznivo dejanje, prekršek, pridržanje.
Published: 15.02.2012; Views: 2984; Downloads: 403
.pdf Full text (1,89 MB)

3.
NEPRAVA OPUSTITEV: INGERENČNA ODGOVORNOST
Luka Tomazin, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Središče diplomskega dela predstavlja kazenskopravno dogmatično najbolj kompleksna oblika izvršitvenega ravnanja: neprava opustitev. Ta vrsta izvršitve je v Sloveniji primerjalnopravno relativno slabo teoretično obdelana. Zaradi obsežnega področja obravnave je diplomsko delo osredotočeno zgolj na t. i. ingerenčno odgovornost, ki sodi v skupino – izhajajoč iz sodobnega teoretičnega pristopa – nadzorstvenih garantnih dolžnosti. Ker je institut ingerenčne garantne dolžnosti razvila nemška kazenskopravna teorija (na katero je slovensko kazensko pravo tesno naslonjeno), predstavljajo glavno oporo obravnavi ingerenčne odgovornosti dognanja nemških avtorjev, ki so ingerenco dodobra razdelali, še posebej v primerjavi s slovensko teorijo splošnega dela kazenskega prava. Uporabljena je torej predvsem primerjalnopravna metoda. Začenši s splošno razmejitvijo med storitvijo in opustitvijo ter pravo in nepravo opustitvijo, ki ji sledi kritičen pogled na normativno ureditev neprave opustitve v splošnem delu Kazenskega zakonika, se preide do osrednjega dela, ki ga predstavlja ingerenčna odgovornost. Diplomsko delo se tako dotakne objektivne pripisljivosti in zahtevane kvalitete predhodnega ravnanja. Temu sledi – upoštevajoč s predhodnim ravnanjem ustvarjen vir nevarnosti – pregled različnih situacij neobstoja in obstoja garantne dolžnosti ter vprašanje garantne dolžnosti v primeru naklepnega ravnanja, kjer je želeno posledico še mogoče preprečiti. V nadaljevanju pa se zagovarja ustrezno kazenskopravno prepoznavo prekomernega točenja alkoholnih pijač kot predhodnega ravnanja, s katerim se ustvari vir nevarnosti. V sklepu pa je podana ugotovitev, da imamo s pomočjo dognanj nemške kazenskopravne teorije ingerenco zelo nadrobno razdelano, neobičajno majhna pa se zdi aktivnost s strani sodne prakse pri uporabi tega kazenskopravnega instituta. Zaenkrat pri nas ni moč najti strokovne publikacije s podobno vsebino.
Keywords: Opustitev, neprava opustitev, ingerenčna odgovornost, ingerent, predhodno ravnanje, vir nevarnosti.
Published: 15.12.2014; Views: 2095; Downloads: 362
.pdf Full text (540,54 KB)

4.
CESTNOPROMETNO KAZENSKO PRAVO V NOVI HRVAŠKI KAZENSKI ZAKONODAJI IN V SLOVENIJI
Sabina Toplak, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Promet je postal del našega vsakdana, v naše življenje se vključuje v velikem obsegu, udeleženci le te-ga smo praktično vsi, bodisi v vlogi voznikov, potnikov, kolesarjev in na vse zadnje tudi peščev. Zato je zakonska ureditev cestnoprometne varnosti nujna. V kaznovalni politiki je pomembna predvsem razmejitev kršitev na kazniva dejanja in prekrške. V diplomski nalogi podrobneje primerjalnopravno analiziram cestnoprometna kazniva v slovenski in hrvaški kazenski zakonodaji. Razvoj cestnoprometnih deliktov je kompleksen, glede na to dejstvo v diplomski nalogi kratko predstavim skupno zgodovino slovenskih in hrvaških cestnoprometnih kaznivih dejanj, in ločitev zakonodajne ureditve po osamosvojitvi obeh držav. Sledi krajša prestavitev pravnih institutov, ki so potrebni za razumevanje cestnoprometnega kazenskega prava. V nadaljevanju podrobneje predstavim vseh šest inkriminiranih cestnoprometnih kaznivih dejanj v slovenskem kazenskem zakoniku. Ta cestnoprometna kazniva dejanja so: povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti, nevarna vožnja v cestnem prometu, ogrožanje posebnih vrst javnega prometa, ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom, opustitev nadzorstva v javnem prometu in zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, po primerjalnopravni metodi predstavim tudi inkriminirana cestnoprometna kazniva dejanja v hrvaškem kazenskem zakoniku, ki so opredeljene kot ogrožanje prometa z nevarnim ravnanjem ali sredstvom, ogrožanje posebnih vrst prometa, predrzna vožnja v cestnem prometu in izzivanje prometne nesreče v cestnem prometu. Zakonodajno ureditev cestnoprometnih kaznivih dejanj Slovenije in Hrvaške bom primerjala z nemško cestnoprometno kazensko zakonodajno ureditvijo.
Keywords: Cestnoprometna kazniva dejanja, kazensko pravo, prometna nesreča, naklep, malomarnost, posledice, kazenske sankcije
Published: 02.12.2014; Views: 1220; Downloads: 300
.pdf Full text (587,87 KB)

5.
STEKI KAZNIVIH DEJANJ V ZAPRTIH PROSTORIH ŽRTVE
Tomaž Bezenšek, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Na splošno velja, da je lahko neko kaznivo dejanje izvršeno z enim storilčevim dejanjem, zaradi česar se posledično (če so za to izpolnjene materialne in procesne predpostavke) proti njem vodi sodni postopek. Prav tako pa lahko storilec z enim samim dejanjem izpolni zakonske znake več kaznivih dejanj (t. i. idealni stek kaznivih dejanj), oziroma izpolni zakonske znake več kaznivih dejanj v okoliščinah, zaradi katerih je potrebno, da se proti storilcu vodi enotni postopek ter izreče enotna kazen (t. i. realni stek kaznivih dejanj). Diplomsko delo povzema splošne značilnosti stekov kaznivih dejanj, njihovo umestitev v pravni sistem, ter njihov odnos do sorodnih pravnih institutov. Skladno z izbranim naslovom je poudarek dan predvsem razmeroma slabo raziskanemu področju situacij in primerov, v katerih se stek kaznivih dejanj izvrši v zaprtih prostorih žrtve, kot so na primer stanovanje, hotelska soba, počitniška hišica, itd.. V uvodnem diplomskega dela je na kratko s kriminološkega gledišča predstavljena kategorija kaznivega dejanja ter poleg nje kategoriji žrtve in storilca kaznivega dejanja, kot elementa, ki sta nujno potrebna pri vsakem kaznivem dejanju. V nadaljevanju diplomsko delo podrobneje razčlenja in shematsko prikazuje členitev stekov kaznivih dejanj, kot posebne, sui generis pojavne oblike kaznivih dejanj. Poleg tega opredeljuje kategorijo žrtvinih zaprtih prostorov, kot kraja izvršitve kaznivih dejanj, ki so bistveni predmet diplomskega dela. V osrednjem delu diplomskega dela je pozornost namenjena specifični pojavni obliki stekov kaznivih dejanj, natančneje primerom, ko so-le ti izvršeni v žrtvinih zaprtih prostorih, ter analizi, kako in zakaj se takšni primeri razlikujejo od klasičnih stekov kaznivih dejanj. Diplomsko delo obravnava tudi vprašanje, zakaj je zakonodajalec uzakonil nekatere nekonsistentnosti glede inkriminacije določenih kombinacij kaznivih dejanj, za katere je značilno, da do njih redoma prihaja v žrtvinih zaprtih prostorih. Izpelje določene ugotovitve in zaključke, zakaj je zakonodajalec posebej inkriminiral kombinacijo protipravnega vstopa in tatvine, ne pa drugih tovrstnih kombinacij kaznivih dejanj. V zaključnem delu pa diplomsko delo skozi načelo prepovedi ponovnega sojenja obravnava še način odmere in izreka kazenske sankcije storilcu kaznivih dejanj v steku, ter primerja ureditev tematike stekov oz. ekvivalentnih institutov v nekaterih drugih (tujih) pravnih redih.
Keywords: Ključne besede: kaznivo dejanje, storilec kaznivega dejanja, žrtev kaznivega dejanja, zaprti prostori žrtve, stanovanje, stek, idealni stek, realni stek, navidezni stek, nadaljevano kaznivo dejanje, prepoved ponovnega sojenja, odmera kazni.
Published: 18.12.2014; Views: 1053; Downloads: 532
.pdf Full text (1,31 MB)

6.
Criminal law dilemmas in withholding and withdrawal in intensive care
Damjan Korošec, 2016, original scientific article

Abstract: Regarding the question under which conditions a physician in Slovenia is allowed to omit life-prolonging medical treatment of dying patients, the main legal source is the Patient Rights Act, adopted in Slovenia in 2008 (parallel to Criminal Code of Slovenia). Under this law, there are two possible circumstances in deciding about life-prolonging medical treatment regarding dying patients: a) on the basis of the so-called patient's testament in the sense of Art. 34 of the Patient Rights Act; and b) without any known patient's testament in the sense of Art. 34 of the Patient Rights Act. Such decisions can also be contrary to a decisive wish of relatives of the dying patient to prolong the patientʼs life under all circumstances. If this decision is reached with full respect of the Patient Rights Act as well as the rules of medical science, omitting life prolonging medical treatment cannot be unlawful in the sense of medical criminal law.
Keywords: substantive criminal law, omission, life prolonging, medical treatment, Slovenia
Published: 08.10.2018; Views: 114; Downloads: 21
.pdf Full text (345,26 KB)
This document has many files! More...

7.
Actio libera in causa
Kristjan Zahrastnik, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Slovenski kazensko pravni sistem je oblikovan po sodobnem evrokontinentalnem kazenskem pravu, ki sledi nemški tradiciji splošnega pojma kaznivega dejanja. Drugačen koncept je uveljavljen v anglo-ameriškem kazenskem pravnem sistemu. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu sestavljen iz treh elementov: izpolnjenosti biti kaznivega dejanja, protipravnosti in krivde. Kaznivo dejanje lahko izvrši le tisti, ki je v prištevnem stanju, saj lahko le-ta nadzoruje in pravilno zaznava okoliščine, ki ga obdajajo, zato tudi zakon določa, da tisti, ki je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju, ni kriv. V orisu razvoja instituta actio libera in causa diplomsko delo predstavi zanimivejše in pomembnejše ureditve, ki so vplivale na razvoj. Poseben poudarek je na razvoju ureditve instituta v Jugoslaviji. Pojasnjene so tudi spremembe kazenskega zakonika v povezavi z navedenim institutom. Institut actio libera in causa pride v poštev pri ugotavljanju, ali je podana krivda storilca, saj določa krivdo storilca kaznivega dejanja v primeru, ko si sam z uporabo drog ali drugimi psihoaktivnimi snovmi ali kako drugače povzroči neprištevnost, če je pred izvršenim kaznivim dejanjem podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Dejali bi lahko, da sta potrebna dva elementa za krivdo neprištevnega storilca, prvi je, da se je storilec sam spravil v neprištevno stanje, za izpolnitev drugega elementa je treba storilcu očitati krivdo, preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Razlikujemo med tremi možnostmi ravnanja storilca. Pri prvi možnosti storilec oblikuje svoj naklep glede izvršitve kaznivega dejanja še v stanju prištevnosti. Druga možnost je, kadar storilec nima naklepa glede kaznivega dejanja v normalnem duševnem stanju, ampak vseeno izvrši protipravno dejanje v neprištevnem stanju. Tretja možnost se nanaša na različne situacije, ki nastanejo v javnem prometu, kadar storilec zaradi utrujenosti in izčrpanosti zaspi in izvrši kaznivo dejanje. Kot je bilo že omenjeno, velja v Angliji anglo-ameriški kazenski pravni sistem, v tem sistemu se ne uporablja instituta actio libera in causa, ampak imajo podobna pravila z namenom kaznovanja storilcev, ki se prostovoljno spravijo v stanje omamljenosti in izvršijo kaznivo dejanje. V nemškem pravu kazniva dejanja izvršena v alkoholiziranem stanju, razvrščajo v dve kategoriji. V prvo kategorijo zapadejo kazniva dejanja, za katere uporabimo institut actio libera in causa. V drugo skupino pa uvrščamo izvršena kazniva dejanja, za katere se ne more uporabiti navedeni institut, ampak zanje velja subsidiarno pravilo, ki je zapisano v zakonu in ureja popolno omamljenost. V nadaljevanju je predstavljena preučena slovenska sodna praksa v povezavi z institutom actio libera in causa, opisane so tudi pomembnejše sodbe angleških sodišč, v katerih se opazi podobnost z institutom actio libera in causa. Preučena sodna praksa nemških sodišč vsebuje sodbi, ki prikazujejo uporabo člena popolne omamljenosti.
Keywords: actio libera in causa, neprištevnost, duševno stanje, alkohol, droga, psihoaktivne snovi, krivda
Published: 16.05.2016; Views: 1823; Downloads: 193
.pdf Full text (590,15 KB)

8.
Kazenskopravno varstvo okolja - analiza ureditve po kazenskem zakoniku KZ-1C in Direktivi 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter analiza učinkovitosti kazenskopravnega varstva okolja
Karmen Krajnc, 2016, master's thesis

Abstract: Varstvo okolja v okviru upravnega prava ni preprečilo škodljivih posegov v okolje in ni prineslo pričakovanih rezultatov v obliki zmanjšanja onesnaževanja okolja. Kot zadnje in skrajno sredstvo za varovanje okolja se tako sprejemamo predpisi, ki težje, za okolje škodljive posege v okolje, opredeljujejo kot kazniva dejanja. Medtem, ko na širši mednarodni ravni (še) ni pravno zavezujočega predpisa, ki bi izrecno narekoval kazenskopravno varstvo okolja, v Evropski uniji (EU) že nekaj let obstajajo pravno zavezujoča pravila, ki državam članicam nalagajo tovrstni način varstva okolja. V okviru Evropske unije (EU) na primarni pravni ravni podlaga za kazenskopravno varstvo okolja izhaja iz drugega odstavka 83. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), na sekundarni ravni pa iz dveh direktiv. Prva direktiva, Direktiva št. 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19.11.2008 o kazenskopravnem varstvu okolja se nanaša na kazenskopravno varstvo zraka, zemlje, vode, živali in rastlin. Druga direktiva, Direktiva 2009/123/ES o spremembah Direktive 2005/35/ES o onesnaževanju morja z ladij in o uvedbi kazni za kršitve državam članicam EU narekuje uvedbo kazenskopravnega varstva morja pred onesnaževanjem z morskih plovil. Obe omenjeni direktivi zahtevata le minimalno harmonizacijo in tako dopuščata določene razlike v kazenskopravnem varstvu okolja med državami članicami. Nobena od omenjenih direktiv tudi ne zahteva uvedbe kazenske odgovornosti pravnih oseb v državah članicah, ki tovrstne odgovornosti pravnih oseb ne poznajo. Ena od značilnosti predvsem Direktive 2008/99/ES je poleg blanketne zakonodajne tehnike tudi vsebnost številnih blanketnih izpolnitvenih pojmov, kar poleg že omenjenih značilnosti direktiv lahko vpliva na učinkovitost kazenskopravnega varstva okolja na ravni celotne EU. V slovenskem Kazenskem zakoniku (KZ-1) je varstvo okolja opredeljeno v 32. poglavju z naslovom »Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine«. Opisi določenih kaznivih dejanj iz tega poglavja so povzeti po že omenjenih direktivah skupaj s posameznimi značilnostmi, ki lahko predstavljajo ovire pri uporabi zakonskih določb. Tako opisi posameznih kaznivih dejanj vsebujejo blanketne izpolnitvene pojme, določeni opisi kaznivih dejanj so zapisani v blanketni zakonski tehniki. Opise kaznivih dejanj v zadnje omenjenih primerih dopolnjujejo blanketne izpolnitvene norme upravnega prava, ki niso zapisane jasno in nedvoumno. Vse te okoliščine in tudi nizke kazni, ki se izrekajo storilcem tovrstnih kaznivih dejanj vplivajo na dejstvo, da je kljub nezadostnemu preventivnemu učinku upravnih sankcij, upravno pravo še vedno vodilno pri varstvu okolja.
Keywords: varstvo okolja, kazensko pravo, pravo EU
Published: 20.07.2016; Views: 500; Downloads: 95
.pdf Full text (1,11 MB)

9.
Napad kot element silobrana
Urška Stopar, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Kazniva dejanja so navedena v kazenskem zakoniku, s čimer so posredno varovane pravno zavarovane dobrine posameznika. V izjemnih primerih je posamezniku ob napadu nanje dovoljena samozaščita. Ta posamezniku omogoča, da se v pravno dovoljenih mejah, z lastno silo in dejanji brani, kadar gre za neposredni protipravni napad, ki ga ni moč odvrniti na kakšen drug način. Pod to spada tudi silobran, ki je najstarejši način, s katerim se izključi protipravnost dejanja. Silobran je po definiciji, ki izhaja iz kazenskega zakonika, tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec od sebe ali koga drugega odvrne istočasen protipraven napad. Silobran je sestavljen iz napada in obrambe. Za izključitev protipravnosti s silobranom morajo biti izpolnjeni določeni pogoji za napad, kakor tudi pogoji, ki so potrebni za obrambo. V diplomskem delu je predstavljen napad, ki je eden od elementov silobrana. Napad mora biti objektivno resničen, protipraven in istočasen z obrambo, saj drugače potrebni pogoji za silobran niso izpolnjeni. Ravnanje mora ustrezati kazenskopravnemu statusu ravnanja. Da lahko govorimo o napadu, mora biti dejanje usmerjeno zoper eno ali več pravno zavarovanih dobrin ali vrednosti. Dejansko stanje primera je potrebno natančno preučiti in dokazati posamezne elemente dejanja, da se lahko posameznik uspešno sklicuje na silobran. Teoretični del diplomskega dela je nadgrajen tudi s primeri iz sodne prakse iz Slovenije in tujine. Ta daje vpogled v kompleksnost samega instituta silobrana in pomembnosti natančnega preučevanja dejanskega stanja ob kazenskopravno relevantnem dogodku.
Keywords: silobran, napad, resničnost napada, protipravnost, istočasnost  
Published: 30.10.2017; Views: 589; Downloads: 126
.pdf Full text (629,68 KB)

Search done in 0.14 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica