| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Common germline MDR1/ABCB1 functional polymorphisms and haplotypes modify susceptibility to colorectal cancers with high microsatellite instability
Uroš Potočnik, Damjan Glavač, Michael Dean, 2008, original scientific article

Abstract: Altered expression of P-glycoprotein (P-gp) encoded by the multidrug resistance (MDR1/ABCB1) gene, as well as somatic mutations and hypermethylation in the MDR1/ABCB1 gene, were identified in a proportion of previously untreated colorectal cancers (CRC) exhibiting high microsatellite instability (MSI-H), which suggested that MDR1/ABCB1 acts as a candidate gene contributing to the initiation and progression of MSI-H tumors. Here we report germline functional single nucleotide polymorphisms (SNPs) and haplotypes in the MDR1/ABCB1 gene, which could contribute to genetic risk or increase susceptibility to MSI-H cancers. We have confirmed disease association by comparing the MDR1/ABCB1 genotype, allele, and haplotype frequencies between healthy controls and patients with MSI-H tumors. In particular, carriers of the T/T genotype in exon 12 (1236 C>T) SNP and the T/T genotype in exon 21 (2677G>T) SNP were most significantly associated with a higher risk for developing MSI-H CRC compared to controls (P=0.01, OR=3.182 and P=0.005, OR=3.594, respectively). The most significant MSI-H-associated risk haplotypes include the most frequent haplotype H1 (T-C-T-T) defined by SNPs in exon 12, intron 13 (rs2235035), exon 21, and exon 26 (3435 C>T; P=0.004, OR= 0.476). Our results suggest that ABCB1/MDR1 is a novel low-penetrance gene for susceptibility to MSI-H tumors. The present study provides additional evidence for the role that the MDR1/ABCB1 gene plays in the initiation and progression of MSI-H CRC development.
Published: 31.05.2012; Views: 960; Downloads: 59
URL Link to full text

2.
3.
Long-term survival in glioblastoma: methyl guanine methyl transferase (MGMT) promoter methylation as independent favourable prognostic factor
Uroš Smrdel, Mara Popović, Matjaž Zwitter, Emanuela Boštjančič, Andrej Zupan, Viljem Kovač, Damjan Glavač, Drago Bokal, Janja Jerebic, original scientific article

Abstract: Background: In spite of significant improvement after multi-modality treatment, prognosis of most patients with glioblastoma remains poor. Standard clinical prognostic factors (age, gender, extent of surgery and performance status) do not clearly predict long-term survival. The aim of this case-control study was to evaluate immuno-histochemical and genetic characteristics of the tumour as additional prognostic factors in glioblastoma. Patients and methods: Long-term survivor group were 40 patients with glioblastoma with survival longer than 30 months. Control group were 40 patients with shorter survival and matched to the long-term survivor group according to the clinical prognostic factors. All patients underwent multimodality treatment with surgery, postoperative conformal radiotherapy and temozolomide during and after radiotherapy. Biopsy samples were tested for the methylation of MGMT promoter (with methylation specific polymerase chain reaction), IDH1 (with immunohistochemistry), IDH2, CDKN2A and CDKN2B (with multiplex ligation-dependent probe amplification), and 1p and 19q mutations (with fluorescent in situ hybridization). Results: Methylation of MGMT promoter was found in 95% and in 36% in the long-term survivor and control groups, respectively (p < 0.001). IDH1 R132H mutated patients had a non-significant lower risk of dying from glioblastoma (p = 0.437), in comparison to patients without this mutation. Other mutations were rare, with no significant difference between the two groups. Conclusions: Molecular and genetic testing offers additional prognostic and predictive information for patients with glioblastoma. The most important finding of our analysis is that in the absence of MGMT promoter methylation, longterm survival is very rare. For patients without this mutation, alternative treatments should be explored.
Keywords: glioblastoma, long-term survival, methyl guanine methyl transferase, prognostic factor
Published: 05.04.2017; Views: 340; Downloads: 171
.pdf Full text (556,97 KB)
This document has many files! More...

4.
PRIMERJAVA IMUNOGLOBULINA IN PARAPROTEINA Z NENAVADNO LASTNOSTJO OBARJANJA
Ksenija Jerković, 2014, master's thesis

Abstract: V kliničnih laboratorijih se pri analizi vzorcev srečujemo z različnimi motnjami meritev. V laboratoriju UKC Maribor smo ob mešanju seruma s kislo demineralizirano vodo naleteli na zanimiv pojav obarjanja serumskih proteinov in ga kmalu povezali z monoklonsko gamopatijo. Pojav monoklonskega imunoglobulina v serumu se kaže kot posledica skupine bolezenskih stanj. Nas je zanimalo, zakaj se proteini pri omenjenih pogojih oborijo le v nekaterih vzorcih z monoklonskim imunoglobulinom. Oborjene proteine smo poimenovali paraproteini z nenavadno lastnostjo obarjanja. Ker se proteini normalno ne obarjajo pri takih pogojih, so nas zanimali lastnosti in sestava paraproteina te vrste in vzrok za njegovo obarjanje. Raziskovalna metodologija V raziskavi smo izolirali paraprotein z nenavadno lastnostjo obarjanja in ga s kapilarno elektroforezo ločili na proteinske frakcije. Paraproteinu smo z dvodimenzionalno gelsko elektroforezo izdelali proteomski profil in določili molekulske mase fragmentov paraproteina. Z omenjenimi metodami smo poskušali identificirati paraprotein in izvedeti čim več o njegovih lastnostih. Teoretični del raziskave obsega statistično obdelavo biooznačevalcev vzorcev seruma z nenavadno lastnostjo obarjanja paraproteina in vzorcev z monoklonskim imunoglobulinom, pri katerih se paraprotein ne obori. Rezultati Ugotovili smo razlike med vzorci serumov z monoklonskim imunoglobulinom, pri katerih ne pride do obarjanja, in serumov, pri katerih se paraprotein obori. Rezultati kapilarne elektroforeze paraproteina so pokazali, da je večji delež paraproteina v obliki monoklonskega imunoglobulina. Imunski kompleksi na proteinogramih paraproteina niso bili vidni. Proteomski profili paraproteina kažejo prisotnost težkih in lahkih verig imunoglobulina. Masni spektri vzorcev paraproteinov so pokazali zmes več visokomolekularnih proteinov, vendar večjim molekulam zaradi omejitev metode nismo mogli določiti molekulske mase.
Keywords: paraprotein, obarjanje, monoklonski imunoglobulin, proteinogram, proteomski profil, masni spekter
Published: 05.03.2015; Views: 1683; Downloads: 158
.pdf Full text (2,00 MB)

5.
Genski polimorfizem rastnih faktorjev in citokinov pri proliferativni vitreoretinopatiji
Xhevat Lumi, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Proliferativna vitreoretinopatija (PVR) predstavlja rast membran na površini mrežnice ter med mrežnico in steklovino pri bolnikih z regmatogenim odstopom mrežnice. Je najbolj pogost razlog za neuspeh pri zdravljenju bolnikov z odstopom mrežnice. Zaradi PVR imajo ti bolniki tudi slabši funkcionalni izid zdravljenja. Klinične raziskave kažejo, da kljub uspešnemu anatomskem zdravljenju bolniki nepojasnjeno izgubljajo tako centralni kot tudi periferni vid. Zaradi prizadetosti centralnega dela mrežnice, rumene pege, se poslabšata tako vidna ostrina kot tudi barvni vid. Zaradi okvare ostalih delov mrežnice imajo ti bolniki začasne ali trajne izpade vidnega polja. Številni dejavniki na celični in molekularni ravni so odgovorni za poslabšanje vida pri teh bolnikih. Morfološke analize rumene pege, narejene s pomočjo optične koherenčne tomografije (OCT), so pokazale, da je osip notranjih in zunanjih segmentov fovealnih fotoreceptorjev značilen pojav pri bolnikih s slabo vidno funkcijo po odstopu mrežnice. Zadnja desetletja so bile objavljene številne raziskave, ki nakazujejo na vpletenost rastnih dejavnikov in citokinov v patogenezi PVR. Skupaj s hipotezo rastnih dejavnikov se je porodilo vprašanje o vplivu genetskih dejavnikov na proces celjenja ran in na pojav PVR. Določanje genetskih determinant v povezavi s PVR se je pričelo v zadnjih desetih letih. V do sedaj objavljenih raziskavah je že bila dokazana povezava med posameznimi polimorfizmi enega nukleotida v genih TGFB1, SMAD7, p53, MDM2 in TNF in PVR, ki pa je ozko omejena samo na nekaj evropskih populacij. V naši raziskavi smo se osredotočili na klinične in genetske dejavnike PVR. Vrednotili smo funkcionalne plati rehabilitacije vidne funkcije bolnikov kot tudi morfološke spremembe, ki vplivajo na končni izid kirurškega zdravljenja. Poleg funkcionalnih preiskav, kot so vidna ostrina, barvni vid in vidno polje, smo v naši raziskavi analizirali tudi s pomočjo OCT pridobljene morfološke parametre: centralno debelino mrežnice (CRT) in skupno prostornino rumene pege (TMV). Analizirali smo vidno ostrino, barvni vid, vidno polje, stopnjo PVR, število operacij, očesni tlak, CRT in TMV za vse bolnike skupaj in za vsako skupino posebej. Pri vseh bolnikih, vključenih v raziskavo, smo ugotavljali, ali stopnja PVR vpliva na končno vidno ostrino. Analizirali smo, ali je barvni vid povezan s končno vidno ostrino. Prav tako smo pod drobnogled vzeli vprašanje o morebitni povezavi CRT in TMV z vidno ostrino in barvnim vidom, saj številna poročila kažejo, da so subklinične morfološke spremembe v rumeni pegi pomemben dejavnik za funkcionalno rehabilitacijo bolnikov po odstopu mrežnice. V raziskavo smo vključili 191 bolnikov z odstopom mrežnice, ki smo jih razdelili v 2 skupini: 113 bolnikov, pri katerih se je pojavila PVR (PVR skupina), in 78 bolnikov brez PVR (kontrolna skupina). Bolniki iz PVR skupine so imeli slabšo povprečno preoperativno vidno ostrino (0,13) v primerjavi s kontrolno skupino (0,28). Statistično pomembna razlika med skupinami je bila tudi glede postoperativne vidne ostrine. Povprečna postoperativna vidna ostrina bolnikov s PVR je bila slabša kot pri ostalih bolnikih z odstopom mrežnice. Zaradi relativno omejenega števila preiskovancev smo za genetsko analizo in v namen doseganja praga za ugotavljanje statistično značilnih povezav raziskavo za posamezne gene razširili na 261 primerov. Naša raziskava je pokazala statistično pomembne razlike v porazdelitvi genotipov med bolniki s PVR in kontrolnimi bolniki pri SNP-jih znotraj ali v bližini genov IL6, TGFB1 in IL10. V tej raziskavi nismo ugotovili povezanosti med SNP-ji znotraj ali v bližini genov za CCL2, FGF2, IL1A, IL2, JAK3, LTA, p53, PDGFRA, SMAD7, in TNF ter PVR, s čimer nismo potrdili do sedaj dognanih povezav med SNP-ji in PVR. Primerjali smo tudi razporeditev genotipov med kontrolno skupino 96 slovenskih krvodajalcev in bolnikov iz PVR skupine pri 4 SNP-jih v genih IL1A, IL2, LTA ter TNF.
Keywords: proliferativna vitreoretinopatija, odstop mrežnice, genski polimorfizem, rastni dejavniki, citokini, vidna ostrina
Published: 08.06.2017; Views: 786; Downloads: 78
.pdf Full text (7,91 MB)

Search done in 0.11 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica