Search the digital library catalog

Abstract: V preteklosti je bil glavni namen zaporne kazni v izolaciji, nasilju ter povzročanju trpljenja storilcu, ki je s svojimi dejanji kršil družbeno sprejemljive norme, saj je bil to edini način, da se družbo zavaruje pred tovrstnimi kršitelji. Danes pa je stanje bistveno drugačno, poglavitni namen zaporne kazni je v socializaciji oziroma resocializaciji storilca. Pri tem je zelo pomembna postpenalna pomoč, ki bistveno vpliva na storilca po prihodu iz zapora in mu pomaga, da se lažje integrira nazaj v družbo. Postpenalna obravnava obsojenca se začne z dnem nastopa zaporne kazni, traja ves čas prestajanja ter se konča z odhodom obsojenca na prostost. Je izjemnega pomena, saj se obsojenci z odhodom na prostost srečujejo z različnimi stiskami, ne vedo kaj pričakovati, ko bodo svobodni in kako jih bo družba sprejela, so brez stanovanja in zaposlitve. Poleg tega ima zaporna kazen negativne posledice na takšne osebe, saj so stigmatizirani za celotno življenje, posledično pa se tako v družbi težje znajdejo. Pri nas se postpenalna pomoč izvaja na različne načine: v obliki denarne pomoči, materialnih dobrih, kot pomoč pri nastanitvi, zaposlitvi ter v obliki psihološke pomoči. Priprava na obsojenčev odpust in pomoč po odhodu iz zapora so za posameznika poglavitnega pomena in močno vplivajo na uspešnost resocializacije in povratništva. Glavni razlog za uspeh oziroma neuspeh resocilizacije ter stopnje povratništva pa ni odvisen samo od kvalitetno izvedene postpenalne pomoči ampak predvsem od storilca samega, njegove pripravljenosti za sodelovanje in ciljev, ki si jih je v življenju zastavil.
Keywords: Postpenalna pomoč, povratništvo, resocializacija, zaporna kazen, družba, obsojenci.
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 1966; Downloads: 271
Full text (330,39 KB)