| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Vpliv akrilatov na strukturo kopolimernih mrež akrilat/tiol
Anja Raner, 2017, undergraduate thesis

Abstract: V okviru diplomske naloge smo preučevali vpliv akrilatov, kot so 1,6-heksandiol diakrilat, divinil adipat, etilen glikol dimetakrilat, trimetilol propan triakrilat, na tvorbo poroznih kopolimernih materialov po principu tiol-en klik polimerizacije, z uporabo emulzij z visokim deležem notranje faze. Zanimalo nas je, kako se spreminjata struktura mrež in poroznost monolitov, glede na uporabo posameznega akrilata, ter kakšna je stabilnost emulzij. Pripravili smo HIP emulzije, pri katerih smo kot monomera s tiolnimi skupinami uporabili pentaeritritol tetrakis(3-merkatopropionat) oz. trimetilol propan tris(3-merkatopropionat) in kot akrilatne monomere z vinilnimi skupinami 1,6-heksandiol diakrilat, divinil adipat, etilen glikol dimetakrilat, trimetilol propan triakrilat. Pri pripravi emulzije z visokim deležem notranje faze smo variirali z uporabo različnih akrilatnih monomerov ter deleža vodne faze. Surfaktant (Pluronic L121) in iniciator (Irgacure 819) sta bila v primeru vseh emulzij enaka, enaki so bili tudi pogoji fotopolimerizacije ter hitrost mešanja emulzije. Rezultat so bile stabilne emulzije, ki po fotopolimerizaciji vse niso tvorile tipične poliHIPE strukture. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo vzorcev in v nekaterih primerih opazili pojav fazne inverzije. Materiale smo analizirali tudi z uporabo FTIR spektroskopije in elementne analize ter s pomočjo teh dveh metod preučili kemijsko sestavo monolitov, saj nas je zanimala vsebnost žvepla v vzorcu. Analiza nam je pokazala, da med teoretičnimi vrednostmi in vrednostmi pridobljenih z analizo, ne pride do bistvenih odstopanj. Opravili smo tudi analizo poroznosti po principu adsorpcije/desorpcije plina po BET metodi. S pomočjo masne bilance smo izračunali tudi izkoristek polimerizacije. Zanimalo nas je, zakaj je prišlo do fazne inverzije ter zakaj, kljub stabilnim emulzijam in uspešni polimerizaciji, nismo dobili tipičnih poliHIPE struktur.
Keywords: polimer, emulzija z visokim deležem notranje faze, tiol-en klik polimerizacija, poliHIPE, fazna inverzija
Published: 14.09.2017; Views: 569; Downloads: 173
.pdf Full text (7,12 MB)

2.
Razvoj poroznih biorazgradljivih struktur za biomedicinske aplikacije
Anja Raner, 2020, master's thesis

Abstract: V sklopu magistrske naloge smo pripravili in analizirali dve vrsti poroznih biorazgradljivih materialov namenjenih za biomedicinske aplikacije. Sintetizirali smo hidrogel na osnovi alginata in guar gumija, kateremu smo dodali aktivno učinkovino kloksacilin, ki smo jo v material inkorporirali v obliki mikrosfer in z neposrednim dispergiranjem v zmes hidrogela. Vzorce smo analizirali s FTIR spektroskopijo in proučili karakteristike nabrekanja pri različnih pH vrednostih ter primerjali nabrekanje osnovnega hidrogela in hidrogela z mikrosferami. Pri tem smo ugotovili, da je razmerje nabrekanja osnovnega hidrogela višje od razmerja nabrekanja hidrogela z mikrosferami. S pomočjo merjenja kontaktnega kota s programom ImageJ, smo materialom določili hidrofilen značaj. Proučili smo tudi morfologijo vzorcev z uporabo okoljske vrstične elektronske mikroskopije (ESEM) analize in določili stopnjo poroznosti, katera je bila v primeru hidrogela z mikrosferami, višja v primerjavi z osnovnim hidrogelom. Antimikrobni učinek učinkovine kloksacilina v hidrogelu smo proučili na bakterijah E. coli in S. aureus. Tako v primeru hidrogela z dispergiranim antibiotikom, kot v primeru hidrogela z mikrosferami, smo opazili cono inhibicije rasti obeh testnih mikroorganizmov, s čemer smo dokazali antimikrobno učinkovitost hidrogelov. Posebej smo se posvetili analizi sproščanja aktivne učinkovine iz hidrogelov, kinetiko sproščanja pa smo primerjali s Korsmeyer-Peppasovim matematičnim modelom in na podlagi izračunanih kinetičnih parametrov ugotovili, da kloksacilin difundira iz hidrogelov po principu ne-Fickove oz. anomalne difuzije. Druga vrsta materiala za biomedicinske aplikacije so trdna celična ogrodja, ki smo jih sintetizirali na osnovi polikaprolaktona, celuloze in hidroksiapatita na različne načine. V sintetizirane materiale smo vključili še 1 ut. % aktivne učinkovine kloksacilin. Ogrodja smo izdelali z uporabo tehnike penjenja plina v superkritičnem CO2. Vzorce smo analizirali s pomočjo FTIR spektroskopije in jim določili hidrofoben značaj s pomočjo izrisa kontaktnega kota z uporabo programa ImageJ. Primerjali smo talilne temperature, talilne entalpije in kristaliničnost za vse 4 različne načine sinteze ogrodij s pomočjo DSC analize. Tako kot v primeru hidrogelov, smo tudi trdnim celičnim ogrodjem določili stopnjo poroznosti ter analizirali njihovo morfologijo z uporabo ESEM. Ugotovili smo, da ima najvišjo stopnjo poroznosti ogrodje, ki ga sestavlja 70 ut. % PCL in 30 ut. % celuloze. Glede na štiri razvite vrste ogrodij smo določili odstotek sproščanja aktivne učinkovine, pri čemer se je v primeru dveh ogrodij v 14 dneh sprostilo 100 % aktivne učinkovine, v primeru drugih dveh pa manj kot 50 %. Vsako izmed metod sinteze smo nato primerjali z matematičnim modelom ničelnega reda, prvega reda in Higuchijevim modelom ter določili največje ujemanje z enim izmed njih in s tem kinetiko sproščanja kloksacilina iz ogrodij.
Keywords: hidrogel, trdna celična ogrodja, superkritični CO2, kloksacilin, polisaharidi
Published: 08.10.2020; Views: 64; Downloads: 17
.pdf Full text (5,67 MB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica