| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
ODGOVORNOST STARŠEV ZA DEJANJA OTROK - ANALIZA SODOBNE SODNE PRAKSE
Anja Pernat, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Skozi zgodovino se je odgovornost otrok spreminjala. Že v rimskem pravu pa so določili obdobja sedmih let, saj naj bi vsako sedmo leto vtisnilo življenju poseben pečat. In tako so že takrat opredelili obdobja, da naj bi bil človek v prvih sedmih letih otrok, ki se mu v drugem sedemletnem obdobju razvije razum, s pričetkom tretjega pa pridobi tudi telesno sposobnost, da lahko ohrani rod. Obdobja sedmih let so se tako prenesla tudi do današnjega časa. Odgovornost staršev za mladoletne otroke se navezuje na vprašanje deliktne sposobnosti mladoletnikov, ki je odvisna od njihove starosti. Zanjo so pomembna tri starostna obdobja. Prvo obdobje je do dopolnjenega sedmega leta starosti in velja, da je otrok nerazsoden in zato tudi ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči. V obdobju med sedmim in štirinajstim letom starosti prav tako velja domneva, da je mladoletnik še vedno nerazsoden, vendar je to domnevo mogoče izpodbijati. V primeru, da oškodovanec mladoletnika dokaže, da je mladoletnik že dovolj razsoden in razume dejanje, ki ga je storil, odgovarja za povzročeno škodo. Z dopolnjenim štirinajstim letom starosti pa postane mladoletnik popolnoma deliktno sposoben in odgovoren za škodo, ki jo je storil. Pri vsem tem je vprašanje, kako zanj v teh obdobjih odgovarjajo njegovi starši. Za odgovornost staršev za mladoletnika sta pomembni dve starostni obdobji, do dopolnjenega sedmega leta in po dopolnjenem sedmem letu starosti. Kadar otroci niso pod nadzorom svojih staršev, pač pa so zaupani v varstvo drugim osebam, so ti zanje prav tako odgovorni. Odgovornost drugih za mladoletnika, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove je na tem mestu pomembno omeniti. V tem primeru mora ustrezna ustanova opravljati nadzor nad otrokom, zato odgovarja za škodo, ki jo povzroči mladoletnik, kadar je pri njej v varstvu.
Keywords: Otrok, starši, krivdna odgovornost, odgovornost staršev, objektivna odgovornost, solidarna odgovornost.
Published: 19.12.2014; Views: 1108; Downloads: 307
.pdf Full text (584,89 KB)

2.
Opredelitev pojma običajnega prebivališča po Bruseljski uredbi IIa
Anja Pernat, 2017, master's thesis

Abstract: Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št.1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa (BU IIa), ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se pojavi v primeru družin z mednarodnim elementom ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. BU IIa ima prednost pred nacionalno zakonodajo in se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ter na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti. V zadevah starševske odgovornosti, so pristojnosti določene tako, da se kar najbolj upošteva interese otroka kar pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Tukaj se nam kaj hitro postavi vprašanje, kje ima otrok svoje običajno prebivališče, saj lahko pri ugotavljanju le tega nastopijo težave, zlasti v primeru pogostih selitev iz ene države članice v drugo ali če je bila selitev čez mednarodno mejo nedavna. Sodišče mora za vsak posamezni primer ugotoviti, ali ima otrok v neki zadevi običajno prebivališče v zadevni državi članici, in to na podlagi dejstev, ki izhajajo iz okoliščin navedenega otroka. BU IIa tega pojma posebej ne opredeljuje. Pomen izraza je treba razumeti v skladu s cilji in nameni BU IIa. Poudariti je potrebno, da razlaga običajnega prebivališča ne temelji na nobenem pojmovanju običajnega prebivališča iz katere koli izrecne nacionalne zakonodaje, ampak se ji priznava samostojen pomen v skladu s pravom Evropske unije in za namen prava Evropske unije.
Keywords: Običajno prebivališče, Bruseljska uredba IIa, starševska odgovornost, zakonski spori, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, mednarodna pristojnost, ugrabitev otrok.
Published: 30.11.2017; Views: 689; Downloads: 108
.pdf Full text (795,93 KB)

Search done in 0.06 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica