1. Fiziologija acinarnih celic trebušne slinavke; pomen kalcijevih signalnih poti v fizioloških in patofizioloških pogojihUrška Marolt, 2023, doctoral dissertation Abstract: Fiziologija in patofiziologija eksokrinega dela trebušne slinavke sta v tesni povezavi s spremembami znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov. Večina našega znanja o kalcijevih signalnih poteh v acinarnih celicah temelji na poskusih in vitro, kjer celice encimsko izoliramo, kar spremeni njihovo strukturo, fiziologijo in omeji naše razumevanje. Zaradi teh omejitev smo uvedli metodo tkivne rezine trebušne slinavke kot eksperimentalni model in situ. Ocenili smo sposobnost za preživetje in morfološke značilnosti acinarnih celic z uporabo testa preživetja celic (LIVE/DEAD assay), transmisijske elektronske mikroskopije in imunofluorescenčnih metod. V glavnem delu raziskave smo opredelili funkcionalni odziv acinarnih celic na stimulacijo z acetilholinom in ga primerjali z odzivi na cerulein. Spremembo znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov smo merili s konfokalno mikroskopijo. Pokazali smo, da so različni parametri kalcijevih oscilacij koncentracijsko odvisni in da je aktivnost precej dobro usklajena znotraj acinusov, ne pa med acinusi. Metoda tkivne rezine trebušne slinavke tako v naših očeh predstavlja pomemben nov in zanesljiv eksperimentalni model za oceno normalne in patološke morfologije in fiziologije acinarnih celic.
Keywords: trebušna slinavka, acinarna celica, kalcijeve oscilacije, metoda tkivne rezine, konfokalna mikroskopija
Published in DKUM: 19.04.2023; Views: 164; Downloads: 29
 Full text (6,86 MB) |
2. |
3. Spremembe znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov v akutnih tkivnih rezinah trebušne slinavke glodavskih modelovViljem Pohorec, 2022, doctoral dissertation Abstract: Sladkorna bolezen tipa 2 globalno predstavlja vse večji javnozdravstveni problem, številne raziskave pa se posledično osredotočajo na mehanizme normalnega in motenega delovanja Langerhansovih otočkov trebušne slinavke. Laboratorijske miši zaradi strukturnih in funkcionalnih podobnosti Langerhansovih otočkov s človeškimi predstavljajo pomemben model v raziskavah fizioloških procesov trebušne slinavke. Z razvojem genetskih, prehranskih, farmakoloških in kirurških mišjih modelov bolezni pa nudijo tudi vpogled v patofiziološke mehanizme od začetnih sprememb v tarčnih tkivih pri sladkorni bolezni tipa 2 do razvoja adaptacije Langerhansovih otočkov, dekompenzacije in dolgoročnih posledic sladkorne bolezni tipa 2. V zadnjem času postaja vse bolj jasno, da je pri razvoju mišjega modela sladkorne bolezni tipa 2 zelo pomembno genetsko ozadje, oziroma linija in podlinija miši, ki je osnova za model, saj lahko razlika v genetskem ozadju vodi do razlik v fenotipu, ki jih posledično napačno pripišemo učinkom proučevane intervencije raziskave.
V doktorskem delu smo zato proučili z glukozo stimulirane spremembe znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov v celicah beta treh pogosto uporabljenih linij in podlinij miši, in sicer pri outbridirani podliniji NMRI in dveh inbridiranih podlinijah C57BL/6J in C57BL/6N. V ta namen smo uporabili metodo akutnih tkivnih rezin trebušne slinavke in fluorescenčno konfokalno mikroskopijo, ki omogoča zajemanje sprememb v kalcijevih signalih, ki nastanejo kot posledica stimulacije z glukozo, v številnih celicah beta sočasno. Tako smo neposredno primerjali vpliv koncentracijske odvisnosti glukoze na kalcijevo signalizacijo v omenjenih treh linijah miši, razlike med posameznimi linijami in variabilnost odzivov, in sicer v fazi aktivacije, kjer smo proučevali zamike od izpostavitve stimulacijski koncentraciji glukoze do odzivov, v fazi platoja, kjer smo proučevali trajanja in frekvence oscilacij kalcijevih ionov ter aktivni čas, in v fazi deaktivacije, kjer smo proučevali zamike od prenehanja izpostavitve stimulacijske koncentracije glukoze do prenehanja kalcijevih odzivov.
Ugotovili smo razlike v vseh treh proučevanih fazah odziva kalcijevih ionov na stimulacijo z glukozo, pri čemer velja posebej izpostaviti desnostranski premik krivulje odnosa med odmerkom in odzivom v fazi aktivacije v primeru inbridiranih podlinij in levostranski premik te krivulje v fazi deaktivacije v primeru linije C57BL/6J. V fazi platoja smo opazili kvantitativne in kvalitativne razlike v dinamiki koncentracije kalcijevih ionov, ki so nastale med linijami in tudi znotraj posamezne linije ob stimulaciji z različnimi koncentracijami glukoze. Pomembno pa je poudariti, da se je aktivni čas, to je produkt med frekvenco in trajanjem kalcijevih oscilacij, izkazal za zelo robustno mero, ki narašča z naraščajočo koncentracijo glukoze pri vseh linijah z enako dinamiko.
Opažene razlike med inbridiranimi in outbridiranimi linijami kot tudi znotraj obeh genetsko podobnih si inbridiranih podlinij govorijo v prid pomembnosti izbire in ustreznega poročanja genetskega ozadja miši v načrtovanju in pri objavljanju izsledkov raziskav nasploh, za mišje modele sladkorne bolezni tipa 2 pa pričujoče delo predstavlja pomemben referenčni okvir, ki ga doslej v tej obliki v literaturi ni bilo.
Keywords: celice beta, mišji model, slikanje kalcija, glukozna odvisnost, tkivna rezina
Published in DKUM: 27.10.2022; Views: 329; Downloads: 74
Full text (3,33 MB) |
4. Individualizacija avtogenega treninga za zniževanje anksioznosti s pomočjo metode biofeedback, temelječe na spremljanju variabilnosti srčne frekvence : magistrsko deloUrška Drofenik, 2022, master's thesis Abstract: Biofeedback, temelječ na variabilnosti srčne frekvence (HRV biofeedback), neposredno spodbuja barorefleks, respiratorno sinusno aritmijo, parasimpatično aktivnost in stimulira različne homeostatične reflekse. Pri HRV biofeedbacku se ljudi uči počasnega dihanja pri njihovi resonančni frekvenci, ki se giblje med 6,5 in 4,5 dihalnimi ciklusi na minuto. Raziskave ugotavljajo, da naj bi tako dihanje pomagalo pri spoprijemanju s stresom in zniževanju anksioznosti. Namen naše magistrske naloge je bil preučiti učinkovitost avtogenega treninga na zniževanje anksioznosti, če mu dodamo HRV biofeedback. Na vzorcu 47 udeležencev, ki smo jih razdelili v dve skupini, smo preverjali, ali prihaja do razlik, če eno skupino naučimo dihanja pri njihovi specifični resonančni frekvenci, medtem ko so v kontrolni skupini udeleženci dihali s 5,5 dihalnimi ciklusi na minuto. Vsi udeleženci so prilagojen avtogeni trening izvajali dnevno v obdobju dveh tednov. Rezultati so pokazali, da je po intervenciji prišlo do pomembnega znižanja anksioznih simptomov pri obeh skupinah, ni pa prišlo do razlik med samima skupinama. Prav tako nismo zabeležili spremembe v variabilnost srčne frekvence pri udeležencih. Kljub temu naša intervencija omogoča enostavno prilagoditev različnih tehnik sproščanja s kombinacijo počasnega dihanja v območju resonančne frekvence, kar lahko učinkovito znižuje anksioznost pri subklinični skupini posameznikov.
Keywords: anksioznost, biofeedback, variabilnost srčne frekvence, avtogeni trening
Published in DKUM: 14.02.2022; Views: 626; Downloads: 144
Full text (1,43 MB) |
5. Vplivi kalorične restrikcije na dinamiko kalcijevih oscilacij celic beta trebušne slinavke v mišjem modelu sladkorne bolezni tipa 2Jan Kopecky, 2021, master's thesis Abstract: Sladkorna bolezen tipa 2 (SB2) je zapletena presnovna bolezen, za katero je značilna izguba funkcije celic beta v Langerhansovih otočkih. Ker predstavlja SB2 vedno večji globalni problem, je potrebno poglobiti naše znanje in iskati nove metode ter terapevtske načine, kako jo zajeziti. Dinamika znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov v celicah beta igra ključno vlogo pri sklopitvi med stimulusom in sekrecijo ter je tesno povezana z izločanjem inzulina. Zato je razumevanje tega procesa ključno za vpogled v mehanizme, prisotne pri SB2. Kratkotrajna kalorična restrikcija vodi do remisije SB2. Da bi razjasnili naše razumevanje o vplivu kalorične restrikcije na celice beta in mehanizma remisije SB2, smo v magistrski nalogi raziskovali vpliv kalorične restrikcije na dinamiko kalcijevih oscilacij v celicah beta. Poskuse smo izvedli na samcih miši linije C57BL/6J, ki smo jih razdelili v tri skupine. Ena skupina miši je prejemala kontrolno prehrano (CD), druga zahodno prehrano (WD), tretjo pa smo po določenem času hranjenja z WD izpostavili kalorični restrikciji (RCD). Pri WD miših se je pojavila delno kompenzirana SB2, inzulinska rezistenca in hiperglikemije na tešče. Dinamiko znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov smo snemali s konfokalnim mikroskopom na akutnih tkivnih rezinah trebušne slinavke ob stimuliranju z različnimi koncentracijami glukoze. Zaznali smo značilen vzorec kalcijevih oscilacij celic beta. V svoji magistrski nalogi sem podrobneje preučeval plato fazo oscilacij znotrajcelične koncentracije kalcijevega iona, natančneje aktivni čas, frekvence in dolžine oscilacij. Celice beta WD miši so delno kompenzirale inzulinsko rezistenco s povečano aktivnostjo, ki se je izrazila predvsem v aktivnem času oscilacij. Ugotovili smo, da je kalorična restrikcija signifikantno znižala aktivni čas in dolžino oscilacij. Ko smo preučevali vpliv koncentracije glukoze na dinamiko kalcijevih oscilacij, smo pri vseh skupinah zasledili trend naraščanja aktivnega časa in dolžine oscilacij ob naraščanju koncentracije glukoze. Pri frekvenci oscilacij nismo zaznali jasnega vzorca ne med tretmaji in ne ob večanju koncentracije glukoze. Kratkotrajna kalorična restrikcija je izboljšala inzulinsko občutljivost, povzročila normoglikemijo in povrnila aktivnost celic beta na raven CD miši. Rezultati nam nudijo boljši vpogled v mehanizme SB2 in nudijo dobro platformo za študij SB2 na živalskih modelih.
Keywords: celice beta, kalcijev ion, kalorična restrikcija, Langerhansov otoček, zahodna dieta, inzulin
Published in DKUM: 24.12.2021; Views: 805; Downloads: 65
Full text (2,79 MB) |
6. Razvoj novega in vitro modela trebušne slinavke z uporabo tehnike 3d tiskaMarko Milojević, 2021, doctoral dissertation Abstract: Celični nosilci iz polisaharidov posnemajo strukturo in sestavo ekstracelularnega matriksa, v katerem celice trebušne slinavke proliferirajo. Kljub vsesplošni uporabi polisaharidnih hidrogelov v tkivnem inženirstvu večina metod izdelave ni uspešna pri izdelavi stabilnih hidrogelnih nosilcev, ki bi omogočili dolgotrajno rast in ohranitev fenotipa specifičnih celic. Ključnega pomena za uspešno uporabo posameznega materiala v tkivnem inženirstvu je tudi uravnavanje lastnosti nosilcev, izdelanih iz njega (nabrekanje, degradacija, reološke lastnosti, mehanske lastnosti, poroznost, hidrofilnost, mikro- in nano-površinske lastnosti), tako da te posnemajo izvorno tkivo.
V doktorski nalogi smo razvili nove polisaharidne formulacije, ki so primerne za 3D tisk visoke ločljivosti, sočasno pa ohranjajo dolgoročno strukturno stabilnost v pogojih celičnih kultur, kar je ključno za njihovo dolgotrajno uporabo. Z vgradnjo nikelj-bakrovih nanodelcev smo dokazali, da lahko celičnim nosilcem spreminjamo osnovne materialne lastnosti, tako pa postavili temelje za izgradnjo nosilcev, ki natančneje posnemajo lastnosti izvornega tkiva. Sočasno smo razvili hibridno tehniko 3D tiska, ki omogoča hkraten tisk termoplastičnih polimerov s hidrogeli in izgradnjo mehansko stabilnejših nosilcev. Izdelali smo tudi novo šobo in protokol core/shell tiska, ki zagotavljata izdelavo nosilcev s pretočnimi filamenti, ki posnemajo osnovno funkcionalnost žilja in vitro. Po uspešni izolaciji celic trebušne slinavke, smo nazadnje izdelali novo biočrnilo z vključenimi celicami in situ, ki ga lahko natisnemo v želene geometrijske oblike. S funkcionalnimi celičnimi testi smo dokazali, da so vse razvite formulacije biokompatibilne, tiskani nosilci pa podpirajo dolgoročno rast in viabilnost izoliranih celic trebušne slinavke ter tako omogočajo izvedbo dolgotrajnejših eksperimentov.
Keywords: 3D tisk, celični nosilci, polisaharidni hidrogeli, celice trebušne slinavke, model in vitro
Published in DKUM: 16.11.2021; Views: 595; Downloads: 91
Full text (5,29 MB) |
7. Forecasting COVID-19Matjaž Perc, Nina Gorišek Miksić, Mitja Slavinec, Andraž Stožer, 2020, short scientific article Abstract: The World Health Organization declared the coronavirus disease 2019 a pandemic on March 11th, pointing to the over 118,000 cases in over 110 countries and territories around the world at that time. At the time of writing this manuscript, the number of confirmed cases has been surging rapidly past the half-million mark, emphasizing the sustained risk of further global spread. Governments around the world are imposing various containment measures while the healthcare system is bracing itself for tsunamis of infected individuals that will seek treatment. It is therefore important to know what to expect in terms of the growth of the number of cases, and to understand what is needed to arrest the very worrying trends. To that effect, we here show forecasts obtained with a simple iteration method that needs only the daily values of confirmed cases as input. The method takes into account expected recoveries and deaths, and it determines maximally allowed daily growth rates that lead away from exponential increase toward stable and declining numbers. Forecasts show that daily growth rates should be kept at least below 5% if we wish to see plateaus any time soon - unfortunately far from reality in most countries to date. We provide an executable as well as the source code for a straightforward application of the method on data from other countries.
Keywords: COVID-19, pandemic, disease dynamics, exponential growth, virality
Published in DKUM: 06.11.2020; Views: 758; Downloads: 204
Full text (639,28 KB) |
8. Razvoj metode tkivne rezine in vpliv farmakoloških agensov ter pulzirajočega elektromagnetnega polja na delovanje gladkomišičnih celic sečnega mehurja mišiTamara Serdinšek, 2020, doctoral dissertation Abstract: Fiziologija detruzorja je zelo zapletena, zaradi česar predstavlja preučevanje njegove fiziologije in odzivov na različne dražljaje velik izziv. Do danes je bilo v literaturi opisanih več in vitro metod preučevanja fiziologije sečnega mehurja, vsaka s svojimi omejitvami. Po drugi strani se uroginekologi v svoji klinični praksi srečujejo z naraščanjem incidence prekomerne aktivnosti sečnega mehurja (PASM). Vse to nakazuje potrebo po razvoju novih in učinkovitih metod preučevanja detruzorja, ki bi se potencialno lahko uporabile tudi pri preučevanju različnih terapevtskih možnosti zdravljenja PASM.
Namen naše raziskave je bil razviti novo metodo za preučevanje fiziološke aktivnosti GMC detruzorja, ki bi zajemala akutno pripravo tkivnega preparata in uporabo konfokalne mikroskopije. Dodatno smo želeli to metodo uporabiti še za opredelitev učinka pulzirajočega elektromagnetnega polja (PEMP), ki je ena izmed možnih metod zdravljenja PASM, na GMC detruzorja, saj po naših podatkih le-ta v literaturi še ni bil opredeljen.
Za pripravo tkivnega preparata smo uporabili izolirane delce detruzorja predhodno žrtvovane odrasle miši NMRI. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo GMC znotraj tkiva. Nato smo s pomočjo konfokalne mikroskopije preučevali kalcijevo dinamiko posameznih GMC med stimulacijo z naraščajočimi koncentracijami karbamilholina (CCh). GMC smo identificirali na podlagi njihove morfologije in kalcijevih odzivov. Odzive GMC smo opredelili z naslednjimi spremenljivkami: zamik do odziva, rekrutacija in relativna aktivnosti celic ter kontrakcija tkiva. Za opredelitev vpliva PEMP na GMC detruzorja smo dva preparata detruzorja iste živali dvakrat zapored dražili s 25 µM CCh. En delec smo med obema stimulacijama izpostavili PEMP, drugi pa je služil kot kontrola. Nato smo opredelili naslednje spremenljivke odziva GMC pred in po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino: število aktivnih GMC, kontrakcija tkiva, čas do kontrakcije tkiva, maksimalni premik tkiva in površina kontrahiranega tkiva.
S pomočjo stimulacije tkiva z naraščajočimi koncentracijami CCh smo opredelili tri različne fenotipe odzivov GMC: spontano aktivne GMC z in brez odziva na stimulacijo s CCh ter GMC brez spontane aktivnosti, ki so se odzvale na stimulacijo s CCh. Rekrutacija GMC v aktivno stanje je potekala znotraj ozkega koncentracijskega območja (1–25 µM), ki je povzročilo aktivacijo praktično vseh GMC. Maksimalna kalcijeva aktivnost GMC je bila pri koncentraciji 25 µM, kar je sovpadalo z vidno kontrakcijo tkiva. Dodatno smo pri višjih koncentracijah CCh opažali krajše zamike do pričetka odzivov celic. Ugotovili smo tudi, da bi PEMP lahko imelo neposreden učinek na GMC detruzorja, saj je bil po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino prisoten manjši maksimalni premik tkiva med drugo stimulacijo s CCh kot med prvo stimulacijo s CCh. Dodatno smo ugotavljali tudi statistično značilno manjše razmerje premika tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino in večjo razliko v površini kontrahiranega dela tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino.
Zaključimo lahko, da se je naša nova in situ metoda preučevanja morfologije in fiziologije detruzorja izkazala za učinkovito in reproducibilno. Odzivi GMC na stimulacijo s CCh so bili znotraj fiziološkega območja in primerljivi z rezultati drugih raziskav s tega področja. Ker sama metoda omogoča zadostno prostorsko in časovno ločljivost za preučevanje odzivov več GMC hkrati, verjamemo, da bi lahko imela velik doprinos k preučevanju fiziologije detruzorja. Dodatno smo uspeli dokazati možen učinek PEMP na GMC detruzorja, kar predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave. Te bodo v prihodnosti skušale raziskati terapevtski učinek na večjem vzorcu in za večjo translacijsko relevantnost modela tudi na človeškem tkivu, pridobljenem pri operacijah sečnega mehurja.
Keywords: sečni mehur, detruzor, gladkomišična celica, konfokalna mikroskopija, miš, fiziologija, disekcija tkiva, prekomerna aktivnost sečnega mehurja, pulzirajoče elektromagnetno polje, magnetna stimulacija
Published in DKUM: 17.07.2020; Views: 887; Downloads: 155
Full text (4,45 MB) |
9. Rekonstrukcija funkcionalnih mrež iz dinamike pankreasnih celic betaJakob Murko, 2019, master's thesis Abstract: V magistrskem delu obravnavamo funkcionalno povezanost celic beta. Te celice se nahajajo v Langerhansovih otočkih v trebušni slinavki in so ključne pri uravnavanju koncentracije glukoze v krvi, saj ob povečani ravni glukoze v organizmu izločajo hormon inzulin. V prvi fazi dela dinamiko električno vzdraženih celic beta simuliramo z modelom, v drugi fazi pa se osredotočimo na analizo eksperimentalno izmerjene dinamike znotrajceličnega kalcija. Za opis dinamike posameznih celic uporabimo fenomenološki model, t.i. iterativno mapo Rulkova. Posamezne Rulkove oscilatorje med seboj povežemo v mrežo, s čimer simuliramo funkcijo presledkovnih stikov, s katerimi so povezane celice beta v realnem tkivu. Da bi naš večcelični model čimbolj približali realnemu obnašanju, vpeljemo tudi naključno in prostorsko definirano heterogenost celic. Na podlagi podatkov aktivnosti celic iz simulacij določimo funkcionalno povezanost le-teh. Predstavimo dve metodi določitve funkcionalne mreže, to je korelacijsko in metodo pseudo-inverza kovariance. Analiza simuliranih podatkov pokaže, da sta obe metodi zanesljivi, zato jih preizkusimo tudi na eksperimentalno pridobljenih podatkih, in sicer na in situ meritvah kalcijeve aktivnosti v svežih tkivnih rezinah mišje trebušne slinavke. Ugotovimo, da sta si funkcionalna mreža na podlagi simulacijskih in eksperimentalnih podatkov podobni, kar nam kaže na natančno obnašanje modela. Z analizo obeh funkcionalnih mrež ustvarjenih na podlagi eksperimentalnih podatkov lahko vsaj delno sklepamo na strukturo povezav presledkovnih stikov v opazovani plasti Langerhansovega otočka. Pomembna je tudi ugotovitev, da v funkcionalni mreži celic beta opazimo celice z nadpovprečnim številom povezav, tudi daljnosežnih, kar je v skladu z ugotovitvami preteklih raziskav.
Keywords: celice beta, Langerhansov otoček, funkcionalna mreža, Rulkov model, celična heterogenost, korelacijski koeficient, pseudo-inverz kovariance.
Published in DKUM: 05.11.2019; Views: 1097; Downloads: 88
Full text (3,34 MB) |
10. Primerjava strukture ledvic kontrolnih miši in miši hranjenih z zahodnjaško prehranoPeter Slatinšek, 2018, master's thesis Abstract: Zahodnjaška prehrana pogosto vodi v pojav debelosti, presnovnega sindroma in sladkorne bolezni tipa 2. Predvsem slednja povzroča številne zgodnje patološke spremembe ledvic, ki lahko vodijo v kronično ledvično bolezen.
Da bi preučili vpliv zahodnjaške prehrane na pojav in razsežnost patoloških sprememb celic proksimalnih in distalnih tubulov ledvic v novem mišjem modelu za sladkorno bolezen tipa 2, smo mišim C57BL/6J, hranjenim z zahodnjaško prehrano osem tednov, in kontrolnim mišim, hranjenim z normalno prehrano, izolirali ledvice in izdelali tkivne rezine. Te smo pregledali s svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) ter primerjalno ocenili strukturne spremembe ledvičnih tubulnih celic.
Ugotovili smo, da je struktura tubulnih celic miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, drugačna od strukture celic kontrolnih miši. V pregledanih epitelijskih celicah proksimalnih in distalnih tubulov miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, so bile prisotne številne ovalne in okrogle temne strukture ter lipidne kaplje. Rezultate smo potrdili s TEM, pri čemer smo lahko analizirali strukturne spremembe pri večji ločljivosti, pri kateri smo opazili značilno plastovitost elektronsko temnih struktur. V celicah miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, smo nadalje opazili mitohondrije z neobičajno strukturo, povečano vakuolizacijo citoplazme ter številne avtofagne strukture: fagoforje, avtofagosome in avtolizosome. Zrnati endoplazemski retikulum ter Golgijev aparat sta bila spremenjena v nekaterih celicah; lumen njunih cistern je bil neobičajno širok. V proksimalnih in distalnih tubulih tretirane skupine miši so prav tako bile prisotne številne nekrotične celice s fragmenti organelov.
Kljub temu da številni avtorji v raziskavah, opravljenih na ljudeh in živalih, opisujejo povezavo med sladkorno boleznijo tipa 2 in pojavom nefropatoloških sprememb v tubulnih celicah ledvic, je mehanizem nastanka opisanih morfoloških sprememb še vedno neznan. V naši raziskavi smo potrdili prizadetost teh celic v novem mišjem modelu za sladkorno bolezen tipa 2, na podlagi česar predlagamo nadaljnje raziskave, s pomočjo katerih bi lahko pojasnili patofiziološke temelje in identificirali potencialne terapevtske tarče.
Keywords: glomerul, proksimalni, distalni tubul, kopičenje lipidov, avtofagija, nefropatija.
Published in DKUM: 22.11.2018; Views: 995; Downloads: 177
Full text (3,47 MB) |
