| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


31 - 40 / 283
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
31.
RAZVOJ METODE ZA DOLOČEVANJE VISKOZNOSTI SUBSTANC V SISTEMIH S SUPERKRITIČNIMI FLUIDI
Marjan Horvat, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Uporaba superkritičnih fluidov vse bolj narašča. V literaturi najdemo veliko podatkov o obnašanju sistema pri določenih pogojih. Zelo malo pa je podatkov za dvofazne sisteme, ki so zelo pomembni za načrtovanje novih industrijskih postopkov. Tako smo v diplomskem delu preizkusili do sedaj neuporabljeno metodo določanja viskoznosti sistema polietilen glikol/CO2 pri različnih tlakih in z različnimi molskimi masami polietilen glikola ter ugotovili, kako oba dejavnika vplivata na viskoznost sistema. Omenjen sistem PEG/CO2 smo preučevali v tlačnem območju od 10 MPa do 35 MPa, pri konstantni temperaturi 333 K. Ugotovili smo, da se gostota sistema PEG/CO2 obnaša kot funkcija tlaka. Vpliv molske mase je precej manjši. Iz diagramov viskoznost/tlak za različne molske mase polietilen glikola je razvidno, da je zmanjšanje viskoznosti bolj izrazito pri nižjih tlakih.
Keywords: superkritični fluid, ogljikov dioksid, polietilen glikol, viskoznost
Published: 25.10.2016; Views: 1236; Downloads: 65
.pdf Full text (4,47 MB)

32.
OPTIMIZACIJA REGENERACIJE CIKLOHEKSANA NA REKTIFIKACIJSKI KOLONI
Dejan Sakulac, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Pri sintezi zdravila se kot povratno topilo uporablja cikloheksan. Sestava cikloheksana iz procesa, namenjenega za regeneracijo, je cca 80% cikloheksana, 19% THF, ostanejo še metanol, toluen in aceton. Pri prvi stopnji regeneracije povratnega cikloheksana dobimo 1000L predtoka in cca 1500-2000L regeneriranega povratnega cikloheksana. Sestava: predtok: cikloheksan, THF, metanol, aceton. (45,15% cikloheksan, 53,07% THF, 0,89% metanol, 0,89% aceton) regeneriran povratni cikloheksan: ( 99% cikloheksana, ostalo THF in nekaj malega toluena) Cilj načrtovanih raziskav je bila eksperimentalna določitev procesnih parametrov, s katerimi bi iz predtoka s pomočjo rektifikacije pridobili še preostali cikloheksan. Topilo bi vračali nazaj v sintezo zdravila kot povratni cikloheksan skupaj s povratnim cikloheksanom iz prve stopnje regeneracije. V sklopu diplomskega dela smo podrobno raziskali sledeče segmente: • Določili smo procesne parametre šaržne rektifikacije predtoka. • Določili smo procesne parametre kontinuirne rektifikacije predtoka. • Na podlagi rezultatov obeh rektifikacij smo preučili možnost za celotno regeneracijo povratnega cikloheksana s pomočjo kontinuirne rektifikacije.
Keywords: regeneracija, rektifikacija, cikloheksan
Published: 17.10.2016; Views: 966; Downloads: 67
.pdf Full text (3,29 MB)

33.
Stabilnost kurkuminoidov v subkritični vodi: Določanje mehanizmov in hitrost reakcij razgradnje
Tina Zorec, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Kurkuma je začimba, zlato rumene barve, ki se pridobiva iz korenine rastline Curcuma longa L. Po tradicionalni vzhodni medicini so zdravilni učinki kurkume čiščenje krvi in prebavil, pomaga pri težavah z jetri in žolčnikom in pri hepatitisu. Ščiti jetra pred raznimi strupi in kemikalijami, je učinkovita pri zdravljenju virusnega hepatitisa in izboljšuje izločanje zaščitnih snovi v želodcu, ki ščitijo želodčno steno. Deluje protivnetno, kot antioksidant ter kemopreventivno. Kurkuma vsebuje fenolne spojine imenovane kurkuminoide, kateri dajejo rumeno oranžno barvo kurkumi in prav to naj bi bilo njena glavna zdravilna učinkovina. Kurkuma se v veliki meri uporablja tudi v živilstvu, kot barvilo ali začimba. Namen diplomskega dela je bil preučiti vpliv temperature na razgradnjo kurkuminoidov v subkritični vodi. Pri izvajanju eksperimentalnega dela diplomske naloge nas je zanimala maksimalna temperatura pri kateri so kurkuminoidi še stabilni. Preučili smo hitrost razgradnje posameznih kurkuminoidov v tem mediju. Prav tako smo preučili tudi reakcijski mehanizem razgradnje, torej razgradne produkte kurkuminoidov ter le te skušali kvantificirati. Eksperimente smo izvajali v laboratorijskem visoko-tlačnem visoko-temperaturnem avtoklavu (Andreas Hofer Hochdrucktechnik) pri subkritičnih pogojih vode. Spremljali smo vpliv temperature pri različnih reakcijskih časih. Ugotovili smo da se z višanjem temperature pri reakciji stabilnost kurkuminoidov manjša. Rezultati kažejo da so kurkuminoidi stabilni pri višjih temperaturah, pri temperaturi 180 °C pa močno razpadejo. Spremeni se njihova barva in s tem predvidevamo da razpadejo tudi zdravilne učinkovine ter nastaja vse več produktov razgradnje. Vzorce iz reaktorja smo analizirali s HPLC metodo in skušali kvalitativno kot tudi kvantitativno določiti produkte hidrotermične degradacije. V diplomskem delu je prikazan mehanizem degradacije kurkuminoidov in njihovih produktov. Naprej razpadejo na hidroksicinamične kisline, nato na vanilin, 4-hidroksibenzaldehid in še različne druge produkte, katerih nismo posebej obravnavali. Topnost kurkuminoidov v vodi je zelo slaba, zato prihaja tudi do manjših odstopanj in nihanj pri prikazu kinetičnega modela in časovne odvisnosti koncentracije komponent. Pri temperaturi 100 °C ni bilo mogoče prikazati kinetike razgradnje zaradi zelo slabe topnosti v vodi. Pri analizah smo uporabili kinetični model 1.reda in ugotovili, da je degradacija kurkuminoidov pri višjih temperaturah hitrejša kot pri nižjih.
Keywords: kurkuminoidi, subkritična voda, hidrotermična degradacija, visokotlačna tekočinska kromatografija
Published: 04.10.2016; Views: 859; Downloads: 128
.pdf Full text (2,18 MB)

34.
Formulacija biološko aktivnih učinkovin s superkritičnimi fluidi
Klara Bigec, 2016, master's thesis

Abstract: V sklopu magistrske naloge z naslovom Formulacija biološko aktivnih učinkovin s superkritičnimi fluidi smo uporabili različne postopke za mikronizacijo. S pomočjo termogravimetrične analize/ diferencialne dinamične kalorimetrije (TGA/DSC) smo preučevali vpliv tlaka in atmosfere na vzorec, kjer je pod visokim tlakom zanemarjen vpliv izhlapevanja, adsorpcije in desorpcije, vpliv tlaka na temperaturo vrelišča oz. tališča ter določili pristnost učinkovine, glede na podatke najdene v literaturi. Določevali smo topnost izbrane učinkovine v CO2, propanu in argonu v visokotlačni optični celici pri sub- in superkritičnih pogojih (pri treh različnih temperaturah, 40° C, 60° C in 80° C ter tlakih do 450 bar). Hkrati smo učinkovini določili tališče pod tlakom sub- in superkritičnega CO2, propana ter argona v odvisnosti od tlaka in ob počasnem zviševanju temperature. Vzorce, katerim smo določali tališča, smo analizirali s pomočjo tekočinske kromatografije z masno spektrometrijo (LC-MS). Uporabili smo tudi eno izmed visokotlačnih metod za zmanjševanje velikosti delcev s superkritičnimi fluidi PGSSTM (Particles from Gas Saturated Solutions = delci iz raztopin, nasičenih s plinom). Kot vzorčni sistem smo uporabili polimer PEG 6000/superkritični CO2/aktivna komponenta. Ta proces uporabljamo pri mikronizaciji za pridobivanje delcev velikostnega reda mikrometer (µm), ki absorbirajo velike koncentracije superkritičnih fluidov. [1] Dobljene delce smo analizirali z LC-MS in TGA/DSC.
Keywords: esomeprazol, superkritični fluidi, topnost, farmacevtska učinkovina, mikronizacija
Published: 30.09.2016; Views: 1066; Downloads: 142
.pdf Full text (3,05 MB)

35.
Ekonomske in okoljske analize postopkov za izrabo odpadnega glicerola
Jure Škorja, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Proizvodnja in poraba biogoriv se povečujeta, eno izmed teh je tudi biodizel. Pri njegovi proizvodnji nastaja kot stranski produkt glicerol, ki ima za proizvajalce neugoden ekonomski učinek, zato iščejo nove postopke za porabo oz. prodajo odpadnega glicerola. Osnovna ideja te diplomske naloge je, da bi uporabili glicerol v svečarstvu. Pri tem se soočamo z več problemi, od katerih sta najbolj pereča slaba gorljivost glicerola in to, da se ne meša s parafinom. V diplomski nalogi smo naredili laboratorijske eksperimente, s katerimi smo raziskovali, na kakšen način bi bilo mogoče dodajati glicerol parafinu, da bi dobili sveče, ki bi imele primerljive lastnosti gorenja kot klasične parafinske sveče. Na osnovi rezultatov eksperimentov smo predlagali preliminarne procesne sheme za štiri postopke, pri katerih bi lahko potencialno uporabili glicerol v svečarstvu. Ti postopki so: • Proces z maščobnimi kislinami dolgih verig, pri katerem bi surovine stale med 820 €/t in 865 €/t in je najbolj ekološki postopek. • Proces z dodatkom etanola, pri katerem bi bili stroški surovin okoli 850 €/t, vendar je pri tem postopku problem metanol v denaturiranem alkoholu, hlapnost le-tega ter higroskopičnost glicerola. • Proces z adipinsko kislino, pri katerem bi za surovine porabili 1 020 €/t, vendar je glavni problem škodljivost katalizatorja. • Proces z dodatkom baze pri razmerju parafin : glicerol 80 : 20, pri katerem porabimo za surovine okoli 1 000 €/t, problem pri tem postopku pa je strupenost natrijevega hidroksida v večji količini.
Keywords: sveča, odpadni glicerol, parafin
Published: 16.09.2016; Views: 1121; Downloads: 42
.pdf Full text (1,79 MB)

36.
MERJENJE FIZIKALNO-KEMIJSKIH IN TRANSPORTNIH LASTNOSTI SISTEMA POLIMER/SCF
Tina Kegl, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Vedno večje zahteve po zmanjšanju negativnega vpliva na okolje in povečanju kakovosti proizvodov vodijo do pospešenih raziskav na področju razvoja novih tehnologij. Med razmeroma nove tehnologije uvrščamo visokotlačne procese s superkritičnimi fluidi, ki veljajo za okolju prijazna, zelena topila. Diplomsko delo prikazuje študijo fizikalno-kemijskih in transportnih lastnosti sistemov polimer/SCF z namenom procesiranja polimerov pri optimalnih eksperimentalnih pogojih. Preučevane lastnosti sistemov PEG 600/CO2 in Brij52/CO2 pri tlakih od 0 bar do 300 bar in temperaturah 333 K in 353 K so gostota, površinska napetost, topnost in difuzijski koeficient. Gostota sistema je določena z gostotomerom z nihajočo U-cevko in z magnetno suspenzijsko tehtnico. Površinska napetost je določena z metodo kapilarnega dviga. Magnetna suspenzijska tehtnica je bila uporabljena tudi za določanje difuzijskega koeficienta in topnosti superkritičnega CO2 v izbranih polimerih. Na osnovi analize eksperimentalno dobljenih fizikalno-kemijskih in transportnih lastnosti so določeni optimalni procesni parametri za procesiranje polimerov. Mikronizacija s superkritičnim CO2 polimera Brij52 in polimera Brij52 z zdravilno učinkovino esomeprazol je izvedena s PGSS-metodo, medtem ko je za pridobivanje polimerne pene iz Brij52 s superkritičnim CO2 uporabljena GF-metoda. V okviru diplomske naloge je izvedena tudi analiza dobljenih vzorcev po procesiranju polimerov z okoljskim vrstičnim elektronskim mikroskopom. Rezultati kažejo, da večjo topnost CO2 v talini polimera, večji difuzijski koeficient in manjšo površinsko napetost zagotavlja sistem Brij52/CO2 za vse izbrane tlake in temperature. Tlak in temperatura v avtoklavu pri mikronizaciji polimera Brij52 in polimera Brij52 z esomeprazolom ter tvorbi pene iz polimera Brij52 znašata 333 K in 150 bar. Po primerjavi dobljenih rezultatov sistema PEG 600/CO2 z razpoložljivimi rezultati iz literature ugotavljamo, da se vplivi posameznih preučevanih parametrov na fizikalno-kemijske in transportne lastnosti dobro ujemajo. Na osnovi tega lahko sklepamo, da so meritve uspešno izvedene tudi za sistem Brij52/CO2, za katerega ni ustreznih rezultatov v razpoložljivi literaturi.
Keywords: procesiranje polimerov, superkritični fluid, gostota, površinska napetost, topnost, difuzijski koeficient
Published: 08.09.2016; Views: 2127; Downloads: 1222
.pdf Full text (3,51 MB)

37.
Ekstrakcija biološko aktivnih spojin iz različnih vrst gob družine Polyporaceae (luknjarke)
Andreja Horvat, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Glavni namen diplomske naloge je bila pridobitev in analiza biološko aktivnih spojin ekstrakta iz različnih vrst gob družine Polyporaceae (luknjarke). Osredotočali smo se na več vrst različnih gob, nabranih po različnih lokacijah po Sloveniji na različnih vrstah plodišča ter različni nadmorski višini. Primerjali smo vpliv življenjskega prostora določene vrste na izkoristek ekstrakcije ter vsebnost maščobnih kislin. Poskušali smo raziskati, kakšni so izkoristki klasične ekstrakcije s heksanom, nato pa je sledila karakterizacija ekstraktov glede na tip MK s pomočjo plinske kromatografije. Opravili smo 31 ekstrakcij različnih gob iz omenjene družine. Od tega smo jih analizirali 10 tistih vrst, ki se najpogosteje nahajajo v Sloveniji in kažejo razne zdravilne učinke. Iz pridobljenih ekstraktov smo določali tudi vsebnost celokupnih fenolov in antioksidativno aktivnost z DPPH• metodo, kjer smo določali vsebnost biološko aktivnih snovi (fenolov, polisaharidov in proteinov). Pripravki iz raznih zdravilnih gob (sirupi, kapsule, čaji, oljni ekstrakti) uničujejo viruse in bakterije, izboljšajo prebavo, pomagajo pri alergijah ter premagovanju stresa in so učinkovita pomoč pri zdravljenju okužb, grip, sladkornih bolezni, bolezni srca. Mnoge gobe zaradi svoje antioksidativnosti in velike vsebnosti polisaharidov, triterpenov ter drugih zdravilnih sestavin pomagajo v boju proti raku, izločajo strupene snovi iz organizma, krepijo imunski sistem in razstrupljajo telo, uravnavajo holesterol, znižujejo krvni tlak in koncentracijo maščob v krvi, pripomorejo pa tudi k boljšemu počutju. Ugotovili smo, da so ekstrakti bogati z MK, fenoli in drugimi spojinami, ki so zelo dobri lovilci prostih radikalov. Rezultati prikazujejo zelo nizke odstotke inhibicije prostega radikala DPPH•, zato lahko trdimo, da MK niso tako dobri antioksidanti kot so nekatere fenolne spojine.
Keywords: Polyporaceae, trosnjaki, klasična ekstrakcija, maščobne kisline, transesterifikacija, plinska kromatografija, antioksidanti
Published: 08.09.2016; Views: 1121; Downloads: 185
.pdf Full text (2,13 MB)

38.
Process design for flavour encapsulation into carbohydrate melts using high pressure homogenizer
Urban Feguš, 2016, doctoral dissertation

Abstract: The aim of the research project was to develop encapsulated flavourings suitable for the final food applications such as chewing gums, instant teas and confectionary products. For this purpose that water soluble particles with particle size distribution 400-1500 µm and flavour loading up to 30 wt. % should be developed. In order to produce encapsulates with desired physical properties research work was divided into three project phases. The scope of Phase 1 was to select suitable carrier materials and to perform preliminary experiments using laboratory scale process set-up. Different carbohydrates (maltodextrin, simple sugars and sugar syrups) were tested and selected according to their physical characteristics and their process performance. Afterwards preliminary experiments were performed by using laboratory scale set-up. Observations were used for defining process parameters for the design and construction of the pilot plant. Phase 2 covered design and development of the pilot plant for flavour encapsulation while In Phase 3 different process parameters were tested. In the first part influence of the process parameters (processing temperature, homogenizing pressure, mass flow, temperature of the cooling media, retention time in the cooling media and ratio between cooling media and product) on the encapsulation efficiency was investigated. Experiments were performed according to the Design of Experiments (DoE) analysed using analysis of covariance (ANCOVA). Process temperature, pressure at second homogenization step and residence time in cooling media had significant effect on the encapsulation efficiency while pressure at first homogenizing step, mass flow, temperature of the cooling media and ratio between product and cooling media were nonsignificant. Increase in the process temperature (T>130 °C) resulted in paste-like product with increased moisture content up to 13,3 wt.% which was not suitable for further processing. On the other hand samples processed at lower temperature (T<130 °C) resulted in crystalline-like structure with low moisture content. Low flavour retention (<4,5 %) was observed within all samples. Results obtained by ANCOVA were used for further optimization of the process parameters (e.g. homogenizing pressure and the retention time in the cooling media). Maximum flavour load of 3,5 % was observed regardless the homogenizing pressure. Low encapsulation efficiency (η<35 %) was related to poor emulsion stability. Additionally, effect of expansion pressure on the particle size distribution was investigated. It was observed that particle size distribution was little affected by varying expansion pressure (nozzle diameter). All formulation showed similar particle size distribution in-between 40-440 µm. In the last section effect of the emulsifier, flavouring properties and carrier were studied. Emulsifiers with different HLB values were tested in order to increase encapsulation efficiency. Flavourings were selected on the basis of their composition (polarity and volatility). For the encapsulation experiments mentha arvensis oil, orange oil and compounded pineapple flavouring were used. As an alternative carrier material erythritol was used. Addition of emulsifier improved flavour retention for samples containing mentha arvensis oil, while no affect was observed within samples containing orange oil and pineapple flavouring due to the volatility and diffusion of active compounds from matrix to surrounding environment.
Keywords: encapsulation, carbohydrate melts, flavouring, high pressure homogenizer
Published: 25.07.2016; Views: 1442; Downloads: 94
.pdf Full text (4,56 MB)

39.
HIDROLIZA GLIKOZIDNO VEZANIH ANTIOKSIDANTOV V ČEBULNEM EKSTRAKTU S SUBKRITIČNO VODO
Jožica Ulčnik, 2016, master's thesis

Abstract: Povzetek Magistrsko delo prikazuje študijo možnosti uporabe subkritične vode kot hidroliznega medija za selektivno razgradnjo glikozidno vezanih antioksidantov v ekstraktu rdeče ptujske čebule. Iz neizkoriščenih čebulnih olupkov smo želeli pridobiti kvercetin, kot produkt z visoko dodano vrednostjo. S pomočjo konvencionalne ekstrakcije čebulnih olupkov smo pridobili čebulni ekstrakt, le-temu smo določili vsebnost totalnih fenolov v ekstraktu s Folin-Ciocalteu metodo. Ekstrakt smo hidrolizirali po postopku kislinske hidrolize s HCl in s tem določili vsebnost totalnega kvercetina v ekstraktu. Preučevali smo vpliv parametrov (temperatura, tlak in uporabljena vrsta plina v avtoklavu, kontaktni čas in koncentracija raztopine ekstrakta) na izkoristek hidrolize s subkritično vodo v šaržnem reaktorju. Na podlagi optimalnih pogojev v šaržnem reaktorju smo izvedli kontinuirno hidrolizo ekstrakta s subkritično vodo. Kvalitativno in kvantitativno vsebnost kvercetina v hidroliziranih vzorcih smo določili s HPLC analizo. Rezultati kažejo, da smo najvišji izkoristek ekstrakcije dosegli pri ekstrakciji zmlete mešanice olupka in jedilnega dela čebule z vodo pri temperaturi 95 °C. Najvišjo vsebnost totalnih fenolov smo določili v ekstraktu čebulnega olupka, pridobljenega s 35 % raztopino etanola pri 80 °C. Najvišji odstotek hidrolize smo s šaržnim procesom dosegli pri 195 °C, kontaktnem času 12,5 min, uporabi CO2 pri tlaku 215 bar in koncentraciji raztopine ekstrakta 0,1 mg/ml. Na podlagi rezultatov HPLC meritev sklepamo, da pri šaržnem procesu, z naraščajočo koncentracijo vodne raztopine čebulnega ekstrakta odstotek hidrolize pada. Najvišji odstotek hidrolize pri kontinuirnem procesu smo dosegli pri temperaturi 200 °C, tlaku 102 bar, kontaktnem času 12,9 min in koncentraciji raztopine ekstrakta 0,5 mg/ml. HPLC analiza je pokazala, da kot stranska produkta med potekom hidrolizne reakcije poleg ostalih komponent nastajata 3,4-dihidroksi benzojska kislina in 5-hidroksi metil furfural, ki ga lahko zaradi razlik v topnosti v vodi separiramo od kvercetina.
Keywords: olupki rdeče čebule, glikozidi, hidroliza, subkritična voda, kvercetin
Published: 15.07.2016; Views: 1025; Downloads: 108
.pdf Full text (2,29 MB)

40.
KRISTALIZACIJA NATRIJEVEGA ACETATA TRIHIDRATA
Dejan Menoni, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo prikazuje različne načine vodenja procesa kristalizacije natrijevega acetata trihidrata v mešalnem kristalizatorju v podjetju Tanin Sevnica, d. d.. Z različnimi načini vodenja procesa smo morali doseči določen čas kristalizacije enega kristalizatorja (48 ur), kar nam je omogočilo predelati (skristalizirati) vso vhodno surovino. Hkrati smo ob krajšanju časa kristalizacije spremljali izplen kristalizacije. Pri doseganju cilja smo si pomagali z računalniškim sistemom za vodenje in nadzor procesov (SCADA, WIN CC ­ Siemens). Rezultati kažejo, da nam je uspelo doseči želeni cilj, čas kristalizacije skrajšati na 48 ur, vendar smo pri tem izgubili del proizvedenega produkta. Iz rezultatov je razvidno, da vsako krajšanje časa kristalizacije pomeni izgubo produkta. Tako pri vsakem kristalizatorju izgubimo 9,6 % produkta, kar pomeni 425 kg manj produkta iz enega kristalizatorja kot pred krajšanjem časa kristalizacije. To se dogaja zaradi krajšanja posameznih faz kristalizacije (nastajanja kristalov in rasti kristalov). Iz rezultatov izhaja, da se z optimizacijo sicer da skrajšati čas kristalizacije enega kristalizatorja, ne da pa se zadržati enake količine pridobljenega produkta, kar pomeni, da vsaka faza v procesu kristalizacije zahteva določen čas, ki ga s krajšanjem izgubimo.
Keywords: kristalizacija, kristalizator, kristal, natrijev acetat trihidrat, kristalno jedro, rast kristalov
Published: 15.07.2016; Views: 1103; Downloads: 35
.pdf Full text (2,62 MB)

Search done in 0.32 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica