| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Podedljivost terjatve za povrnitev nepremoženjske škode
Špela Stanec, 2018, master's thesis

Abstract: Slovenski pravni red nepremoženjsko škodo izrecno priznava kot eno od pravno priznanih škod, za katero se lahko zahteva denarna odškodnina. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v zakonu ni izrecno opredeljen, podana je zgolj zahteva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Teorije in sodna praksa sta enotni, da je temeljna funkcija zadoščenje. Ravno zaradi namena odškodnine in strogo osebne narava nepremoženjske škode se je pojavilo vprašanje, ali in kdaj je lahko terjatev za povrnitev nepremoženjske škode predmet dedovanja. Razveljavljen 184. člen Obligacijskega zakonika, ki je urejal to vprašanje, je določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je odločilo, da je takšna terjatev strogo osebne narave in da je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj ta pravica izgubi svojo osebno naravo ter postane podedljiva. Z ustavno pritožbo napadena zakonska določba je nasprotovala ustavnemu načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, s tem ko je omogočala različno obravnavanje bistveno enakih dejanskih položajev. Stališča pravnih redov se glede določitve trenutka prehoda terjatve med seboj razlikujejo. Avstrijski Občni državni zakonik določa, da mora povzročitelj oškodovancu na njegovo zahtevo plačati primerno denarno odškonino za nepremoženjsko škodo. Sodišča so tako za podedljive priznavala zgolj zahtevke, ki so bili pred smrtjo oškodovanca priznani s poravnavo oziroma s pogodbo ali pa je bila vložena tožba. To stališče so sodišča spremenila in danes velja, da so zahtevki za nepremoženjsko škodo podedljivi ne glede na to, ali je oškodovanec zahteval plačilo. Enako stališče velja tudi v Nemčiji od reforme Državljanskega zakonika v letu 1990 naprej. Tudi nova ureditev na Hrvaškem je manj stroga od slovenske, saj je terjatev podedljiva od trenutka, ko je oškodovanec vložil pisni zahtevek ali tožbo. Spremembo zakona komentatorji utemeljujejo z zasledovanjem pravičnejše ureditve za dediče in s stališčem, da oškodovančeva zahteva za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo izgubi svojo osebno naravo že s tem, ko jo le-ta na predpisan način poda.
Keywords: odškodnina, nepremoženjska škoda, zadoščenje, dedič, načelo enakosti, ustavna pritožba
Published in DKUM: 29.05.2018; Views: 2693; Downloads: 472
.pdf Full text (562,00 KB)

2.
NAČELO SAMOODLOČBE
Špela Stanec, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Načelo samoodločbe je eno izmed temeljnih načel mednarodnega prava. Za prvi pravni okvir načela samoodločbe štejemo Atlantsko listino iz leta 1941. Pomisleki glede tega, da Atlantska listina ni zavezujoča mednarodna pogodba in da tudi spoštovanje načela samoodločbe ni mednarodnopravno zavezujoče, so bili ovrženi z vključitvijo načela v Ustanovno listino OZN. Vseeno pa v njej ni opredeljena ne vsebina načela, ne metode za uresničevanje in ne nosilec ali upravičenec načela. Po letu 1945 se je začelo načelo samoodločbe zelo hitro uveljavljati in njegova širitev se je odražala v procesu dekolonizacije in v nastanku številnih novih neodvisnih držav. Leta 1960 je bila sprejeta Deklaracija o odpravi kolonializma. Z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah je bila leta 1966 pravica do samoodločbe prvič sprejeta v pravno zavezujočem dokumentu, ki ga morajo spoštovati vse države pogodbenice. Pakta imata enak člen 1, ki določa, da imajo vsi narodi pravico do samoodločbe, s katero si svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj. Pri tem ni bistveno, za kaj se narod odloči, temveč, da gre za njegovo svobodno, lastno odločitev. S sprejetjem Deklaracij sedmin načel, je Generalna skupščina Združenih narodov, razširila koncept samoodločbe preko antikolonializma. Načelo samoodločbe obravnava tudi Helsinška sklepna listina, ki je potrdila njegovo univerzalnost. Postavlja se vprašanje, ali načelo samoodločbe vključuje tudi pravico do odcepitve. Mnenja glede tega so deljena. Deklaracija sedmih načel določa, da je to možno v tistih država, kjer ni spoštovano načelo enakopravnosti in samoodločbe in kadar vlada ne predstavlja celotnega naroda ter se pojavljajo razlikovanja glede na raso, vero in barvo. Postavlja se tudi vprašanje kdo je upravičenec načela samoodločbe, na koga se torej nanaša izraz »peoples«. Odgovor na to je največkrat odvisen od prakse držav in je velikokrat politična odločitev. Pomen načela samoodločbe je v tem, da je uresničena samoodločba pogoj, da lahko narodi uresničujejo ostale človekove pravice in temeljne svoboščine, pogoj za mednarodni mir in varnost ter pogoj za prijateljsko sodelovanje med narodi.
Keywords: samoodločba, mednarodni dokumenti, odcepitev, nosilec, pravica, načelo, mednarodni mir
Published in DKUM: 22.04.2016; Views: 3412; Downloads: 529
.pdf Full text (418,86 KB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica