Naslov: | PRAVNO-POLITIČNA ANALIZA FORMIRANJA KRALJEVINE SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV |
---|
Avtorji: | ID Ivašković, Igor (Avtor) ID Holcman, Borut (Mentor) Več o mentorju...  |
Datoteke: | UNI_Ivaskovic_Igor_2012.pdf (844,31 KB) MD5: EF6C20AFE6E13282E2CB239672E7D16A PID: 20.500.12556/dkum/9562053d-266c-4e59-863e-fe4459d11b46
|
---|
Jezik: | Slovenski jezik |
---|
Vrsta gradiva: | Diplomsko delo |
---|
Organizacija: | PF - Pravna fakulteta
|
---|
Opis: | V obdobju 1. svetovne vojne stališča glede državne prihodnosti med južnimi Slovani niso bila poenotena. Medtem ko je del Slovencev in Hrvatov kljub smrti Franca Ferdinanda polagal velike upe v ohranitev habsburške monarhije in ustanovitev tretje (južnoslovanske) enote, ki bo enakopravna avstrijskemu in ogrskemu delu, so predvsem v Srbiji glavno oviro na poti do skupne južnoslovanske države videli ravno v državni tvorbi habsburške dinastije. Odraz razhajanj so predstavljali akti, ki so jih različne strani objavljale v obdobju 1. svetovne vojne. Po eni strani sta glavna elementa Majniške deklaracije bila habsburški okvir in hrvaško državno pravo, na drugi strani pa se je kot predpogoj južnoslovanske skupnosti izpostavljala dinastija Karađorđević.
Konec 1. svetovne vojne je prinesel povsem nova razmerja moči v mednarodnih odnosih. V tem obdobju ne moremo več govoriti o ravnotežju velikih sil, kar se je na političnem zemljevidu Evrope formaliziralo z Versajskim sporazumom. V tem obdobju so se oblikovala nekatera nova načela, med katerimi je na mednarodnopravnem področju zagotovo najbolj pomembna pravica do samoodločbe, ki je bila opredeljena v znamenitih Wilsonovih štirinajstih točkah. Predstavniki habsburških južnih Slovanov so oktobra 1918 prekinili vse vezi s prejšnjo državno skupnostjo, na celotnem južnoslovanskem področju sedaj že bivše Avstro-Ogrske pa je oblast prevelo narodno vijeće, s čimer je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slednja je začela postopek za mednarodno priznanje, vendar je že po nekaj dnevih prišlo do pogovorov med predstavniki Države SHS, jugoslovanskim odborom in Nikolo Pašićem, ki je zastopal Kraljevino Srbijo. V obdobju ustvarjanja nove podobe Evrope Država SHS ni uspela izkoristiti za trajno osamosvojitev, temveč je s sporazumom s Kraljevino Srbijo vključena v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Država SHS je kljub svoji kratkotrajnosti zadovoljevala bistvene kriterije, ki jih mednarodno pravo postavlja kot pogoj subjektivitete. Ozemlje resda ni bilo eksplicitno opredeljeno, pa vendar je bilo to mogoče razbrati iz navedbe vseh področij Avstro-Ogrske, na katerih je bilo prebivalstvo južnoslovansko. Jasno je bila opredeljena tudi neodvisna oblast, ki je kljub določenim omejitvam pri izvajanju dejanske oblasti na celotnem teritoriju, vršila najpomembnejše dolžnosti, med drugim se je tudi vključevala v mednarodne odnose. Izostanek formalnega mednarodnega priznanja te državne tvorbe, ki ga je izpostavljala doktrina, katera je zavračala mednarodnopravno subjektiviteto Države SHS namreč ni konstitutivni element državnosti, temveč predstavlja le znak, da ena država želi z drugo vzpostaviti določeno vrsto diplomatskih razmerij.
V procesu ustvarjanja Kraljevine SHS se je ignoriralo nekaj načel, ki sicer veljajo za pogajanja in sporazume v mednarodnem pravu. V prvi vrsti je šlo za prekoračitev pooblastil s strani narodnega sveta, ki ni zahteval mnenj lastnega plenuma ali skupščine, temveč je večino odločitev sprejemalo tričlansko predsedstvo osrednjega odbora. Za samo združitev je narodni svet pooblastil 28 članov, ki niso bili izbrani na plenarnem zasedanju. Delegacija je od osrednjega odbora narodnega sveta dobila smernice v obliki dokumenta z navodili, ki pa so bila prezrta. Podpisani prvo-decembrski akt je ob nepooblaščenem nastopu delegatov potreboval po tedaj veljavnih ureditvah ratifikacijo skupščin na obeh straneh sporazuma, do česar ni prišlo. Začasna skupščina je sprejela zakon, na temelju katerega so se izvedle volitve v ustavodajno skupščino. Čeprav se je v formalnem smislu zdelo, da je šlo za neko vrsto tripartitne delitve oblasti, so v praksi pristojnosti kralja v zakonodajni in izvršni veji oblasti omogočale vladanje kot v državah z enotno oblastjo. Osnova organizacije oblasti sta bili načeli centralizma in nacionalnega unitarizma, ki sta izhajali iz teze o enem narodu in njegovih treh plemenih; Srbih Hrvatih in Slovencih. Istočasno posamezne skupine niso prenehale z iskanjem dr |
---|
Ključne besede: | Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev, Država Slovencev Hrvatov in Srbov, pravno-politološka analiza, Vidovdanska ustava, prvo-decembrski sporazum, jugoslovanstvo. |
---|
Kraj izida: | Maribor |
---|
Založnik: | [I. Ivašković] |
---|
Leto izida: | 2012 |
---|
PID: | 20.500.12556/DKUM-22937  |
---|
UDK: | 34(043.2) |
---|
COBISS.SI-ID: | 4348715  |
---|
NUK URN: | URN:SI:UM:DK:1WJBUQYQ |
---|
Datum objave v DKUM: | 10.05.2012 |
---|
Število ogledov: | 2999 |
---|
Število prenosov: | 395 |
---|
Metapodatki: |  |
---|
Področja: | PF
|
---|
:
|
IVAŠKOVIĆ, Igor, 2012, PRAVNO-POLITIČNA ANALIZA FORMIRANJA KRALJEVINE SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV [na spletu]. Diplomsko delo. Maribor : I. Ivašković. [Dostopano 6 april 2025]. Pridobljeno s: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=22937
Kopiraj citat |
---|
| | | Skupna ocena: | (0 glasov) |
---|
Vaša ocena: | Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom. |
---|
Objavi na: |  |
---|
Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše
podrobnosti ali sproži prenos. |